Polmaraton ali jaz sem malo nora

PRVO SREČANJE Z LJ MARATONOM

Z ljubljanskim maratonom sem se prvič srečala pred devetimi leti, noseča s Tjušem. Takrat je trasa potekala mimo Podutika, kjer smo včasih živeli. In ker je bila ena od okrepčevalnic v bližini, na njej pa sta delala zdaj dobra družinska prijatelja, sva šla navijat za tekače. Takoj sem se zaljubila v vso to množico tekačev. V tiste "črne" norce, ki pridrvijo mimo tebe, brez da bi pojedli košček skrbno pripravljene banane. V tiste vmesne tekače, ki si zaželijo le kozarec vode, a ga zaradi prehitrega teka mimo tebe zlijejo. In v tiste zadnje, ki se ustavijo na okrepčevalnici, si v pest naberejo "energijo" za naprej, potem pa še malo poklepetajo. Želja, da bi takole tekla tudi jaz, je privrela na dan. Drugo leto pa bom! In minilo je kar nekaj drugih let. Postala sem prostovoljka in pridno lupila mandarine in banane ter spodbujala tekače. Pozdravljala poznane, se še naprej čudila "črnim", ki so delali temo od hitrosti, a kakor koli, občudovala VSE! V vse to sva vpeljala tudi Tjuša, navdušen je bil. Letos pa bo navijal tudi za mamico. 

Da grem letos na polmaraton, sem se odločila 4. 7. na morju. Tam smo začeli družinsko teči, ker je Tjuš potreboval treninge. Seveda sem si kupila tiste super duper tričetrt pajkice, v katerih vsi tečejo. O tem, da so me ožulile (ja, tudi hlače te lahko), ne bi. Superge sem si privoščila šele konec poletja. In tek je postal drug. Verjetno se sprašujete, od kod mi energija. Ne vem, a vem le to, da s kondicijo nisem imela nikoli težav. Vedno sem jo našla. Tudi sedaj. Seveda sem prej pridno vozičkala in prehodila več kot 1000 kilometrov. Mogoče je pomagalo, a takoj sem brez problema pretekla šest km. Sicer tempo ni tekaški, ampak tisti lahki jogging. Nekdo me je celo vprašal, če hitro hodim. Ne, le počasi tečem! Ja, pač z mojimi še vedno preveč kilogrami, pač hitreje ne gre. A meni je bilo pomembno, da tečem, da pretečem deset km, petnajst in zdaj me čaka 21. 

TEDEN PRED MARATONOM

Strah je prisoten, traso poznam na pamet, v miže, saj mi je Ljubljana povsem domača. Točno vem, kje gre cesta gor, kje dol. A vseeno grem na ogled, prevozila sem jo z rolerji. Za vsak slučaj. Do sedaj sem pretekla največ 16 km. V dveh urah. Ja, še vedno sem počasna, a tečem z veseljem. Čeprav še nisem tiste sorte človek, ki bi zase rekel, da je tek moje življenje. Še vedno nimam urejene prehrane, jebiga, rada jem, kar mi paše. Med tekom ne jem, le pijem. Ne poslušam glasbe, sem sama s svojim glasom, včasih udarim hude debate sama s sabo. A tečem, ves čas tečem, ne hodim. Mi niti na misel ne pride. Uživam, ker ves čas tečem. Ker grem naprej. Ta teden še dvakrat odtečem desetko ali dvanajstko. Potem pa grem. Občutki? Nori! Cilj: manj kot tri ure, če bo sreča, bo 2:45.

DAN MARATONA
Na srečo sem dobro spala in se zbudila dokaj neobremenjena, čeprav me ni nihče smel nič vprašati, ker sem od vsega adrenalina začela skoraj jokati. Filipa sva oddala pri Petri, sama sem odšla na trolo do Tivolija, mož pa na 15 km kot prostovoljec. V mesto sem prišla ravno ob prihodu v cilj tekačev na 10 km. Bila je še megla in prekleto mraz. Prav smilili so se mi. Sama sem sicer iskala skupino, s katero sem se nameravala ogrevati, a ker jih nisem našla, sem se kar sama. Šla sem po številko za garderobo, da se mi kasneje ni bilo treba gužvati in sem jo oddala kar prek vrste. En gospod mi je rekel, da so to dolgoletne izkušnje. Hehehe! Na cilj sem se postavila zase čisto preveč spredaj, a tekače so me enostavno "zbasali" medse. Ja, pa kaj! Sem pač v miru štartala in pustila, da me prehitevajo. Najbolj zanimivo pa je, ko poči pištola, ti pa še deset minut stojiš na mestu. Potem še malo hodiš, od štartne črte naprej pa piči gasa. Tekla sem svoj tempo, tistih 8 km na uro, jogging tek, ne tekmovalni tek. Cilj je bil preteči 21 km, ne tekmovati s časom. Tekla sem in tekla, prehitevali so me vse sorte tekačev, pa sem si mislila, vas bom že ujela na prvi okrepčevalnici, če ne na zadnji. Dunajska cesta se sploh ni vlekla tako, kot sem mislila, da se bo. Mimogrede sem bila na koncu in že me je volkswagnov stolp slikal. Na to bi pozabila, če ne bi ena tekačica omenila, da se je treba nasmehniti in pomahati. Mater sem imela časa. Opazovala sem tekače okoli sebe, ena je tekla s psom, dve z otroškim vozičkom. Torej bi tudi jaz lahko s Filipom in Joli. Ja, seveda, pol me do večera ne bi bilo na cilj. ;) Na osmem kilometru je posijalo sonce in lahko sem tekla v kratki majici. O tem, kam si bom pripela številko, sem razmišljala že tri dni prej, ker nisem hotela delati luknje v majico. No, na koncu sem jo pripela vseeno na anorak, ki sem si ga potem zavezala okoli pasu. Zase sem vedela, da do 15 km ne bom jedla nič. Pijačo oz toplo vodo sem imela s sabo v torbici okoli pasu. Ljudje ob progi so navijali, najbolj me je pa razjezila ženska, ki je na tretjem km rekla, da je še malo. Ja, fak, no! Pa ne moreš! Na 17 in 18 km sem imela krizo. Noge so postale trde in niso šle nikamor. A sem tekla, tekla, nisem se ustavila, nisem hodila. Na 20 km sem pojedla malo banane in mandarine. Potem je do cilja šlo. Nov zagon in cilj je bil dosežen. Pod tremi urami, 2:42:02. Ta čas sem dobila na sms, na uradni strani je bilo še par sekund počasneje. Nima veze. Nisem bila zadnja, ne v svoji kategoriji, ne skupno. Nekaj sem jih vseeno prehitela, vsaj 100. Samo sebe sem premagala in utišala vse, ki niso verjeli. Tisti, ki so me spodbujali, so verjeli. Mož me je čakal na 15 km in sto metrov tekel z mano. Ostali so me spremljali virtualno, prek aplikacije. Hvala vsem navijačem!

Novo pohištvo

Kako že gre tista pesem ... Urška ima pa novo omaro, novo mizo tudi Tjuško ima ...

Prvi šolski dan

Moj Tjuško je postal pravi šolarček. Kako je preživel prvi šolski dan, si lahko ogledate v spodnjem filmčku.

Bilo pa je pred petimi leti, ko je prvič odšel v vrtec. Tu najdete filmček. Naj vas reklama na začetku ne zmoti.

Potovanje po Švici

Letošnji dopust smo si zamislili malo drugače. Po sedmih letih sva spet izbrala Švico. Spomin nanjo je še vedno lep, zato sva jo želela približati tudi Tjušu. Da pa bi bilo popotovanje že na začetku nekaj posebnega, sva ga že na začetku presenetila z obiskom Legolanda v Nemčiji.

Čeprav je bil datum 13. in sem nekaj časa celo oklevala, da na tako številko ni dobro začeti potovati, se je izkazalo, da tudi 13-ica prinese veliko zabave in sreče.

1. dan

Štartali smo torej na torek ob treh ponoči, in sicer iz Tržiča, saj smo tam pustili Joli, ki kot kuža v švicarskih kampih ni ravno zaželena stranka. Pred karavanškim predorom smo kupili še avstrijsko vinjeto, saj smo želeli do konca izkoristiti njeno 10-dnevno veljavnost. Pot mimo Salzburga do Münchna se je vlekla, a nekaj kapelj dežja jo je vsaj malo popestrilo.

Ob 8. uri smo prispeli v Günzburg. Tjuš je bil prepričan, da smo v Švici, ko je kar naenkrat zagledal tablo Legoland. Kakšno veselje je bilo v njegovih očeh, je nemogoče povedati z besedami, lahko pa si predstavljate. Ker je bilo še prezgodaj, smo šli najprej do kampa postavit šotor. V bližini parka je tudi njihov kamp, vendar je cena toliko dražja, zato smo si izbrali kamp v mestu Günzburg. Majhen družinski kamp, 5 km od parka, za 10 evrov na noč za vse tri, plus šotor in avto. Šotor je bil postavljen rekordno hitro, tudi s Tjuševo pomočjo zabijanja klinov in pumpanja blazine. Ob 10 smo bili že pred parkom na parkirišču.

Parkirišče je bilo tako veliko, da človek dejansko pozabi, kje je pustil avto. Zato so si poleg črk zamislili še sličice živali, ki si jih otroci lažje zapomnijo. Bili smo pri žirafi, vsaj mislim :). Kolona pred štirimi blagajnami je bila dolga, za pol ure čakanja, a zaradi adrenalina je minilo hitro. Tjuš je bil po mojem mnenju najsrečnejši otrok v Legolandu, saj naju je ves čas objemal in se nama zahvaljeval za vse.

V Legolandu še odrasel postane otrok, ki bi se igral z vsemi razstavljenimi kockami. Toliko kock na kupu človek ne vidi vsak dan. Vse, kar je bilo narejeno, je bilo iz legic. Rečeš lahko le vau! Najprej smo zagledali razstavo Ninja Go!, nad katero se trenutno navdušujemo. Potem smo šli v malo delavnico, kjer smo sestavili manjši vrtiljak, ki naj bi bil med lažjimi nalogami, a mi smo zanj porabili kar dobre pol ure. A Tjuš je na koncu dobil za delo diplomo, kar pa tudi ni kar tako. Na naslednjo atrakcijo smo čakali skoraj eno uro, a avtomobilček kot hitri vlakec je s svojo hitrostjo dokazal, da sena njem splača vpiti na ves glas.:) Čakala so nas še vodna presenečenja, ob katerih pa nismo bili mokri. Po kratkem kosilu smo po uri čakanja dočakali našo najljubšo atrakciji, vožnjo  s hlodi po reki, na koncu pa spust in špric. Oboroženi z anoraki, smo preživeli tudi dinozavrovo pljuvanje izza ovinka.

 kuharji

slikarji

Bavarski grad

formula ena

Lego glasbila

Lego hobotnica

čolnarček

žirafa 

pedolin

arena Alianz

"reševanje Špele" 

kopališče 

nemška mestna hiša

prosti pad, ki resnično deluje

vesoljci oz. Star Wars

Mene je najbolj navdušil mali svet iz legic, kjer sem občudovala stavbe, ladje, avte, avtobuse ...sestavljene in legic. Vse tako živo, da človek komaj verjame, da je to mogoče. Fanta pa sta najbolj uživala v vseh mogočih vožnjah z vlakci, kajakom in avtom, s katerega lahko streljaš v različne točke v piramidi.. Legoland človeku ponuja zabavo za ves dan, še bolje za dva dneva. Ob koncu dneva smo bili tako utrujeni, da si več od sendviča za večerjo nismo mogli privoščiti, saj nas je prej premagal spanec.

2. dan

Naslednji dan smo za zajtrk dobili sveže pečene žemljice, ki smo jih z veseljem pohrustali, nato pa hitro pospravili šotor in se odpeljali. Tokrat končno proti Švici. Čez Bregenz, St. Gallen, Zürich do Strengelbacha. Na poti nas je fasciniralo veliko število Ikei, zato smo se v eni, ki je bila čisto ob AC, ustavili in kupili tisto, česar še nimamo. Folijo za na pult za rezanje kruha in zelenjave. Tako da je šla velika bela deska na vrh omare. Ja, tega v Avstriji nimajo, no. Niti nimajo hot dogov, ki si jih sam pripraviš, zraven pa popiješ neomejeno količino pijače. To očitno deluje le v Švici, zato pa imajo Ikeo skoraj v vsakem mestu.

Prihod v Strengelbach, kjer sem preživela najlepše delovne dneve, je bil nostalgičen. Vse je bilo skoraj tako kot včasih, le nekaj manjših lepotnih popravkov so naredili. Rumena hišica Denise in Marcela je še vedno ista, le drog za zastavo se je povečal za 2 metra in sedaj njihova zastava plapola se bolj ponosno. Po uvodnih pozdravih in pici za kosilo smo se odpeljali do kraja Langenthal, kjer smo si ogledali park divjih živali, srnic, koz in divjih svinj. Na večerjo sta prišla še Denisina brata s svojima partnerkama, tako da je bilo prav veselo. 

3. dan

Zjutraj smo lahko spali do 9, skoraj zapovedano smo imeli to uro in smo se je kar držali, hihi. Po zajtrku smo se odpeljali do Luzerna v Ferkehrshaus, muzej prometa. Tjuš je bil navdušen nad vsemi vlaki, avtomobili, formulo RedBull, letali in ladjami ... Šest ur je bilo skoraj premalo, saj si planetarija nismo uspeli pregledati. A vseeno je bilo dovolj. Ogledali smo si še glavni most v Luzernu, kjer smo se poslikali. 

Pot smo nadaljevali do Hasliberga, hribovja, ki loči Luzern od Interlakna. Tam imata Denise in Marcel vikend stanovanje. Človek res drugega kot vauuuu ne more reči. Krasno stanovanje, v katerem smo imeli svojo sobico, še bolj prekrasen pa je bil razgled na goro Egger, Brienzersee in dolino ob mestecu Meiringen, kjer je včasih živel Sherlock Holmes. Dan smo zaključili s preprosto večerjo, spageti bolognese.

4. dan

Po zajtrku smo se z gondolo odpeljali do Bidmi, zgornje postaje gondole, kjer pozimi na veliko smučajo. Tam se začne palčkova pot, ki je oblikovana na podlagi pravljice. S pomočjo 24 postaj spoznamo življenje palčkov, ki živijo v tistem gozdu. Vidijo ali slišijo  jih lahko le najbolj pridni otroci, kar je Tjušu uspelo, saj je enega slišal igrati na trobento  :). Na poti si otroci lahko ogledajo njihove luknje, tobogan za orehe, dvigalo za storže, razgledne točke, domovanja in hiške ... Najbolj zanimiva je bila gotovo prava lesena hiška dveh palčkov, ki edina ne živita pod zemljo. Opremljena je pripravljena, da se otroci notri igrajo in jo raziskujejo. Na poti so tudi piknik prostori, kjer si lahko zakuriš in si spečeš klobasice. Tega seveda nismo zamudili.

Prehodili smo nekaj več kot 6 km, si na koncu privoščili še poseben palčkov sladoled, nato pa se z gondolo spet odpeljali na začetno mesto. Čakala nas je namreč vožnja s trotijem, velikim skirojem. Ker je bil Tjuš premajhen, da bi se peljal sam, sta z očijem vzela poseben troti, na katerem je otrok lahko stal in se držal krmila. In smo šibaaaaaaliiii. Prvič, 43 km na uro .... pa še drugič, 48 km na uro. Zakoooon!

 razgled s Hasliberga

5. dan
Peti dan smo mi že nadaljevali pot. A za Tjuša je bil začetek dneva nekaj posebnega, saj se je peljal z veliko gondolo do mesta Meiringen, ki je znano tudi po Sherlocku Holmesu, saj je nekaj časa tu živel in tudi umrl. Z zobato železnico smo se odpeljali do slapu, kjer je ta slavni detektiv med pretepanjem z zločincem padel v vodo. 

Po detektivskem vzponu smo nadaljevali proti prelazu Grimselpass, ki ločuje nemški del Švice od francoskega. Ker je kar konkretno v hrib, se nam je avto pošteno zagrel in nam dal vedeti, da ni za poti ala "ču ču ču, pa saj bo šlo, pa saj bo šlo". Niti počitek na vrhu ga ni ohladil, čeprav je bilo prijetnih 20 stopinj. Razgled tam visoko gori med gorami in jezovi z umetnimi jezeri je res veličasten. Da si pa sredi poletja v kratkih rokavih in tevicah na snegu, pa Tjuš skoraj ni mogel verjeti. Le svizca ni bilo nikjer nobenega, kar bi nam še bolj popestrilo dan.

Ker pa smo bili že ravno pri prelazih, smo "splezali" še na enega, na Furkapass. Malo pod vrhom je ledenik, od koder izvira reka Rona. Ledenik se je v zadnjih sedmih letih, kar sva bila nazadnje tam, stopil za skoraj 20 metrov. Človek ne bi verjel, če ne bi bil tam. Da ne govorim, da se je od leta 1996 stopil za skoraj 100 metrov višine. Tu človek res verjame v vse znanstvene napovedi o prehitrem topljenju večnega ledu. 

V ledenih je speljan rov ali jama, ki je odprta za obiskovalce. Švicarji res znajo iz vsega narediti turistično atrakcijo in na ta račun veliko služijo. 

Na Furko pelje tudi poseben vlak

Furka vlak

Po ogledu ledene jame smo pot nadaljevali po celotni dolini Wallis, od izvira do izliva reke Rone. 250 kilometrov dolgo pot smo prevozili v štirih urah. Mislim, da je bila to najbolj naporna pot potovanja, saj je bilo ogromno vasi in s tem omejitev na borih 50 km na uro. A lepota Švice te prevzame in pozabiš, da si že vse popoldne v avtu. 

Naš cilj je bilo mestece Le Bouveret na vzhodni strani Ženevskega jezera. Manjše mestece, ki nama je priraslo k srcu že pred sedmimi leti, ko sva bila prvič tu. Manjši kamp, lepa plaža ob jezeru, vodni park in park mini vlakcev, vse to diha z mestecem, v katerem imaš občutek, da si na morju. Seveda, če te ne bi komarji "pojedli". Ja, pravo komarsko pustolovščino smo imeli. No, sta jo imela Janez in Tjuš, ker mene so v treh dneh popikali trije. Ob prihodu smo si ob pol sedmih, ob sončnem zahodu, najprej privoščili plavanje v jezeru. To smo nujno potrebovali. 

6. dan 

Zjutraj smo si privoščili obilen zajtrk, nato pa kupili v recepciji kampa peturno karto za vodni park, se naredili neumnega in se preko vse vrste vrinili naprej, hihi. Tjuš je bil navdušen in je komaj čakal, da doživi vse tisto, o čemer sva mu pripovedovala že ves mesec. Ni ga razočarala nobena toboganska atrakcija in vpitja ter cviljenja zaradi navdušenja je bilo še preveč. Po petih urah drznih spustov smo bili vsi trije prijetno utrujeni, a smo si vseeno privoščili še večerni sprehod.  

Naš tabor

7. dan 

To jutro smo se zbudili v oblačen in deževen dan. Spremljali smo vremensko napoved in se odločili, da gremo v park vlakcev popoldan, ko naj bi posijalo sonce. No, na koncu nam je skoraj zmanjkalo časa, ker sonce nekako ni hotelo posijati. A navdušenje na "čučuji" je bilo vseeno popolno. Res luštno speljan park, v katerem se lahko voziš z vsemi najbolj znanimi vlaki v Švici, le da so v mini obliki. Na postaji pogledaš, kdaj bo kateri pripeljal in akcija. Seveda mi ne bi bili mi, če ne bi naredili neumnosti oz. si popestrili vožnjo. Na začetku sva Tjušu vestno brala pravila: ne nagibaj se, ne vstajaj, ne steguj rok itd.. Potem pa se usedemo na hitri vlak in midva od navdušenja pozabiva na prvo pravilo in se na ovinku nagneva. Sila teže je povzročila, da je naš vagonček iztiril in smo se skoraj pol poti vozili kot po makadamu. Tjuš je umiral od smeha, midva kao povsem resna, ko je strojevodja pogledoval nazaj, kaj za boga mu zdaj ropota. Na srečo smo zapeljali na most in je sama proga povzročila, da smo "skočili" nazaj v progo. Vsekakor zanimivo doživetje. 

garaža lokomotiv

8. dan

Na povsem jasno jutro smo zapustili Le Bouveret, še zadnjič pomahali Ženevskemu jezeru in se odpravili proti glavnemu mestu Bern, 150 km stran. Mesto je najbolj znano po treh medvedih, ki so simbol mesta. Namreč, zgodovina pravi, da je ustanovitelj mesta tega poimenoval po prvi živali, ki jo je ustrelil na lovu. Najprej smo si torej ogledali Barengraben, ki so ga pred dvema letoma prenovili in sedaj medvedi res uživajo. Gledalci pa tudi. Je pa vse skupaj brezplačno, kar seveda privabi veliko turistov. Ogledali smo si tudi mesto in kupili spominke, majice in kapice. No, kapico si je Tjuš priboril že v Luzernu, ko mu jo je kupil Marcel. Privoščili pa smo si tudi nič kaj tradicionalno švicarsko kosilo, kebab. 

Iz Berna smo se odpeljali do mesta na francosko-švicarski meji, do Basla. Naš kamp je bil v mestu Reinach, 7 km iz Basla. Spet manjši družinski kamp z bazenčkom, v katerem sta se fanta pridno namakala. Edina napaka švicarskih kampov je to, da moraš avto pustiti nekje na parkirišču, namesto ob šotoru. Saj ni problem, če si v velikem šotoru in lahko vse pospraviš vanj. V našem malem igluju pa je bilo dovolj za naše blazine in nas tri. Ja, malo moške jeze je popestrilo dan, a na koncu se je treba sprijazniti in se imaš vseeno luštno. Po ogledu smo spoznali, da nas v Basel do živalskega vrta lahko pripelje tudi tramvaj. In ker je bilo to spet nekaj novega, smo se odločili, da bomo to prednost izkoristili naslednji dan. 

Noč je bila hladna, da se sama nisem ogrela niti pod razno. 

9. dan

Ker se dan pozna po noči, je bilo hladno, celih 15 stopinj. A na srečo je bilo napovedanih čez dan prijetnih 25, zato se s tem nismo obremenjevali in s seboj v mesto nismo tovorili dolgih rokavov. Tramvaj nas je pripeljal točno pred glavno železniško postajo, ki je fascinantna, saj je meja s Francijo tako rekoč pred nosom. 

Do živalskega vrta smo pešačili 10 minut. Živalski vrt je res zanimiv, saj ponuja veliko živali, ki jih pri nas v Ljubljani ni mogoče videti. Najprej smo si ogledali akvarij in vzdihovali ob ribicah vseh pisanih barv, tudi ob malem Nemu. Nato smo šli mimo "ene take čudne vode", kot je rekel Tjuš, ko je kar naenkrat nekaj skočilo v to čudno vodo. Pingvin! Juhu! Tjuševo navdušenje nad njimi je bilo popolno. Še nikoli jih ni videl od blizu in takoj so mu prirasli k srcu. Druga taka žival je bil seveda kenguru, nato nas je presenetil divji osel, ki je imel noge kot zebra. Pa kravi, ki sta čohali druga drugo, medtem ko morski lev sameva in niti pol toliko ni atraktiven kot naš. Ogledali smo si še roza ptiče, tiste, ki stojijo na eni nogi in ji ta nič ne boli. Ja, flaminge. Pa slone, žirafe, zebre in noje. Opicam smo se najbolj smejali, saj šimpanz ni mogel skriti navdušenja nad najdeno pomarančo. Tu so bili še slavni nosorogi, ob katerih dobiš občutek, da imajo vsega preveč na sebi. In pa seveda hipo, povodni konj, ki je za ograjo zelo prijazna živalca. 

Po štirih urah sprehajanja med eksotičnimi živalicami smo se odločili, da gremo še v trgovski center, ki je bil na poti v kamp. Seveda spet ne bi bili mi, če si ne bi privoščili norega nakupa. Kupili smo nekaj, kar nujno potrebujemo in kar seveda imajo že vsi, samo mi ne. Tablico, namreč. In ker je bila ena cenejša kot pri nas, smo si privoščili dve. Ja, treba se je posodobiti. Se spodobi.  

10. dan

Po vseh doživetjih, smehu, petju v avtu in navdušenju nad Švico ter seveda obljubi, da še pridemo, smo se odpravili na najdaljšo pot. Domov. Pred nami je bilo 800 km poti. Vedeli smo, da se bomo vozili ves dan, a nas to ni ustavilo. Do meje smo se vozili po avtocesti, nato nas je navigacija peljala na ogled mesta Vaduz, po katerem smo se vozili turističnih 20 km na uro. Pač, v mestu smo pustili dodatne pol ure. V Avstriji, na drugi strani Alrberga, smo si privoščili solatno kosilo, nato pa kar po avtocesti mimo Innsbrucka nadaljevali proti Salzburgu in domov. Po osmih urah smo prispeli v Slovenijo. Prijetno utrujeni smo komaj čakali, da zagledamo našo Joli, ki je medtem "kampirala" pri babici in dediju. 

Popotovanje je bilo res prijetno. Prevozili smo 2430 km, a videli in doživeli veliko lepega. Lahko rečem, da imava zlatega otroka, ki ga zanima veliko stvari, ki zna uživati v majhnih podrobnostih, ki mu jih ponuja življenje. Imeli smo se luštno in vem, da gremo skupaj lahko kamor koli in uživamo sto na uro. Ker smo "specialci"!

Se opravičujem, ker je tako dolgo trajalo, da sem tole napisala, a računalnik je vmes crknil.