Naša nova pasja članica Joli nas razveseljuje vsak dan sproti. Včasih nas nasmeje do solz, včasih pa solze pritečejo zaradi obupa, ko stopimo po 7 urah v stanovanje. Ja, saj vem, da je dolga, a to je enkrat na teden, ostalo ima vmes enourni obisk prijatelja Messija. Kar pa ne pomeni, da ni časa in energije za pospravljanje stanovanja.
V upanju, da naša frajla potrebuje le omaro za skrivanje čevljev pred njo, smo v Ikei kupili dva predalnika, v katera smo pospravili vse čevlje. Prvič, ko je bila sama, so bile na tleh vse bunde, ki so doslej nič hudega sluteče visele na obešalnikih, po banji so bili razmetani vsi šamponi, v omarici s policami je našla še čistila, vendar ni bilo večje škode. Razcefran karton, kamor naj bi hodila lulat, in rolica papirja sta doživela še največji šok.
Naslednjič, ko je bila sama, se je kot samouk naučila odpreti predal in to zgornjega, v katerem so njeni priboljški, igrača za trening in vrečke za kakce. Ja, tedensko opazovanje nas, kako se odpre predal, je obrodilo sadove. Iz predala se je dalo dobiti vse potrebno. A to še ni bilo vse ... Ko sem vstopila v stanovanje, sem slišala teči vodo. Skoraj bi me kap. Stopim v kopalnico in tam zagledam bide poln vode, notri pa nekaj cunj, ki so očitno zabasale odtok. Raje ne razmišljam, kaj bi bilo, če bi bila pipa v bideju obrnjena za mm bolj navzgor ... Sedaj imamo to pipo zalepljeno s selotejpom, pa še tu se že poznajo sledi zob. Presadila pa je tudi kaktus na okenski polici, do katerega je težko priti, če si majhen, kaj šele če si pes. A če se znajdeš in stopiš na banjo itd. evo ti ga na ... kaktus presajen. Tudi okenska polica ima sedaj lepo kartonasto ograjo.
Naslednje dni je vsak dan našla novo idejo. Stanovanje očitno ni dovolj dišalo, zato je prebodla šampon in namazala tla z njim, prešpikala čistilo za parket, da je špricalo po kopalnici, in razbila Justovo brinovo kopel. Ta dan je dišalo že med vrati in še nekaj dni po tem, saj je nadišavila cel tepih in s tem pralni stroj, v katerem se je potem pral. Ta dan je tudi eden od pasjih repkov, ki služijo za obešalnik, preživel prve rane. Od tistega dne naprej jih doživlja vsak dan sproti.
Po nekaj dneh razgrajanja, za katerega bi lahko rekli, da ni nič posebnega, in po odločitvi, da bi bilo bolje, če zapremo še kopalnico, pa nas je čakalo novo presenečenje. Bil je četrtek, vsa vrata zaprta, Joli na hodniku, skupaj z vsemi igračkami, škatlo s presenečenji zanjo, če jo le dobro prešnofa ... A zanjo to ni bilo dovolj. Uspelo ji je odpreti vrata v RAJ. Kuhinjska vrata so se čudežno odprla in jagode, pripravljene na saditev, so doživele prezgodnjo smrt. Vseh šest sadik jagod je bilo po vsej verjetnosti v sekundi obglavljenih. Da je zemlja na tleh super drsalnica, o tem ni dvoma, kar so pokazali tudi dokazi po vseh kuhinji. V kuhinji je bilo sicer še ogromno stvari, ki bi lahko doživele uničenje, a na našo srečo je bil na kraju zločina le moj škorenj, ki pa je preživel. Zelenega od jagod ni ostalo nič. A človek še razume, da so pač jagode stvar, ki jih je treba presaditi, ne razumem pa, kako lahko tako majhno tri mesece staro pasje bitje skoči na kljuko in odpre vrata, katere še Tjuš težko. Na koncu še sama nisem bila prepričana, ali sem mogoče jaz pustila vrata odprta.
Dvome, ali sem kriva jaz ali Joli, smo razbili prejšnji dan, ko smo nesli k žegnju. V upanju, da si vse skupaj le domišljamo in da je krivda navsezadnje le moja, smo zaprli vsa vrata in Joli pustili na hodniku. Jok in stok sta že stalnica, ko zapremo vrata, ampak se ne sekiramo več. Ob prihodu domov nas je spet čakalo presenečenje. Vrata kopalnice so bila odprta, na tleh je bila škatla s fenom in radio, ki je zletel z zgornje police, ker je očitno potegnila za kabel. Radio preživel, CD v njem pa žal ne. Druge škode ni bilo. Še vedno pa nam ni jasno, kako je odprla vrata.
Zaključek ... kupili smo pasji boks ... enotedensko navajanje nanj bo moralo prinesti izboljšanje ... poročam čez 10 dni.
