29. april je v najinih srcih zapisan kot prav poseben dan. Devet mesecev je pod mojim srcem bilo še eno malo srce in en dan pred rokom se nama je pridružil sinček Tjuš ter naši družini dal veliko začetnico.
Bil je naporen dan, a vseeno bi ga ponovila še milijonkrat, kajti občutek, ko postaneš mati, bi podoživljala dan za dnem. Ko tisto malo bitjece, nebogljeno in povsem odvisno od matere, stisneš k sebi in pogledaš svojega partnerja, ki ti je ves čas stal ob strani, takrat veš, da si živel le za to. Ime Tjuš sva izbrala namenoma in mislim, da ga danes po štirih letih zaznamuje. Je navihan fantiček, poln energije, humorja, otroške radosti in radovednosti.
V teh štirih letih naju je to malo dete nasmejalo do solz, vsak dan najino srce napolni s srečo do vrha, z ljubeznijo pa še čez. Ko te dete objame za nogo in ti reče "mami, jaz mam tebe ful lad", ko pride do tebe in ti reče "mami, danes se še nisva nič stisnila", nato pa se privije k tebi, ko zvečer reče "oči, plavlico mi mols povedat" ali pa "mami, pesmico plosim" ... to so trenutki največje sreče.
Pri štirih letih najin malček Tjuš zna že marsikaj. Najprej se je naučil prevrniti se s trebuha na hrbet in obratno, potem se je premikal kot specialec po trebuhu, naučil se je prijemati stvari in jih nesti v usta, naučil se je sedeti, jesti prve kašice, okusil je prvo pravo hrano, se naučil gristi koščke, se plaziti po vseh štirih in stati ob predalu. Nato je naredil prve korake, kako ponosna sva bila midva z očkom, potem je začel teči in skakati. Pa prvič je šel v vrtec, kot en velik šolarček. Začel je govoriti, čeprav sva ga razumela le midva, začel je peti pesmice. Naučil se je voziti poganjalčka, ga popolnoma osvojil in začel dirkati z njim. V vrtcu uživa, dobil je nove prijatelje, prebral je že veliko knjigic za lahko noč, rad se uči črke, šteje do dvajset, piše besede, ki mu jih prej napišem sama. Zanima ga vse. Od tega, zakaj se avtobus pelje tako hitro, do tega, zakaj je Trnuljčica zaspala za tako dolgo časa. Znebil se je dude, začel spati v veliki postelji, se brez večjih naporov znebil plenice tako podnevi kot ponoči, zna se sam obleči in sleči, zna se tudi stuširati in namiliti, če je treba. Sam zna speči palačinke, če le oči stoji zraven. Sam zna po stopnicah, gor in dol, sam se zna pogovarjati po telefonu, sam se zna tudi eno uro igrati. Sam si umije zobe, sam gre lulat in kakat, sam Feji pripravi hrano in vodo, sam hodi v hribe tudi tri ure daleč. "Est znam!" pravi sam, ko bi rad nekaj naredil sam.
Rad ima veliko stvari. Rad ima mamico in očka, rad ima mamo in ata, rad ima dedija in babi, pa Špelo in Sandija, pa Janjo in Joža, pa Vesno in Sandro, pa vse otroke, kar jih je, do manjših od sebe je nežen, do večjih bolj zadržan, a hitro najde skupno točko z vsemi. Uživa, kadar je okoli njega veliko ljudi, rad pa ima tudi domači mir, ko smo mi trije sami, se crkljamo in pogovarjamo. Rad ima, ko se zvečer usede med naju in gledamo televizijo, rad ima, ko zaspi v najini postelji, ker je v njegovi sobi presvetlo, rad ima, ko se skupaj kopamo in pošpricamo celo kopalnico, rad z očijem skupaj kuha, rad gre na sprehod s Fejo. Rad hodi po trgovinah in gleda, kaj vse imajo, rad ima pico in kalamare. Rad ima pravljice, vse knjigice sveta bi imel. Rad bi šel že v šolo, v taveliko, da bi se veliko naučil. Ker zdaj zna le povedati, da je ena plus ena dva. Rad bi delal kuhinje z Borisom, ko bo velik. Rad bi bil pa tudi, tako kot mami, da bi bil v šoli in ves čas zunaj. Rad pleše in v plesu res uživa, vseeno kakšna je glasba. Rad bi imel kolo in skiro ter knjigico, ki ima telefon. Rad pa bi imel tudi bratca in sestrico, kar oba.
A tole naše dete je tudi trmasto kot mali bikec. Že od prvih mesecev naprej naju preizkuša, kdo dlje zdrži. Sprva jok vse dni, potem pa prve besede "ne bom, nočem". Po novem celo "ojoj, a moram". Trmasto vztraja na svojem. Zna že tooooooliko besed, da ni problem najti odgovor na mojo prošnjo, če ne gre drugače, pa vpraša z "zakaj". Njegov najbolj znani stavek v zadnjem času pa je "mami, oči, še pet minut". Teh pet minut je zanj svetih. V teh petih minutah se on psihično pripravi na to, da mora spat, da mora nekaj narediti. Po teh petih minutah gre lahko na konec sveta. Brez trme in joka. Če mu jih vzameš, si si kriv sam, če se ti dere pod tušem ali v postelji. Točno ve, koga vse lahko obrne okoli prsta in do kam lahko gre. Preizkusi vse možnosti, kako me spraviti iz tira. Tudi če ves čas sprašuje "kaj si reklaaaa". Včeraj na primer me je vso pot iz trgovine prepričeval, da njemu se pa ne sanja, zakaj ne sme danes čokolade (čeprav sem mu trikrat povedal, da je vzrok v neuboganju očija en dan prej pri spanju). In tako on meni stokrat "mami, ne sanja se mi, ne sanja se mi ..." Ko sem ga ignorirala, mi je pa rekel, da me nima rad, da ima rad le očija. Ja, takle imamo pri našem štiriletnemu mulčku.
Najin mali navihanec je danes dopolnil 4 leta. Obožuje spidermana in si želi tako torto. Ogledal si je vse tri filme tega junaka in končno spoznal, kdo je sploh spiderman. Še bolj ga je navdušil. Pravi, da velikokrat sanja o njem. Mogoče pa res. To je njegov junak. Junak, ki ima prijatelje, Ben10, Bakugane, Supermana in Batmana. Vse je spoznal v vrtcu, tako mimogrede. A njemu dajejo moč, da živi svoje sanje. Je fantiček kot vsak štiriletnik, a za mamico in očka je nekaj posebnega. Za naju najboljši, najbolj lušten fantek pod soncem, najbolj srčno dete, najbolj nasmejano dete, najbolj pridno dete (povsod ga lahko vzameš s seboj), najbolj radoveden in vesel otrok ... takega otroka si res lahko samo želiš.
Tjuš, srce najino, vse najboljše za tvoj 4. rojstni dan! Imava te zelo zelo rada.
mamica in očka
