Torta za pet prstkov

Danes sem morala za Tjušev rojstni dan na hitro sestaviti eno torto, saj so se napovedali obiski iz Gorice. Ker sestavin nisem imela veliko, v bistvu le za rolado, v hladilniku pa so bile le jagode in smetana, je nastala čokoladna (čokolada je vedno pri hiši) torta z jagodami. Njami. Za pihanje svečk ravno dovolj, glavna pa nas čaka naslednji vikend. 

Najprej sam s torto.

Pa še skupaj z Ano, Urošem in Juretom.

5 let

Še ne dolgo nazaj, bilo je natanko pred petimi leti, se nama je rodil najin Tjuš. Da mu bo tako ime, sva vedela že zelo zgodaj. Nekako je bilo to ime, ki je nekaj posebnega, tako kot najino dete. Prvi pogled nanj je bil najlepši pogled. Bil je najlepši otrok daleč naokoli. Z majhno šobico je radovedno gledal v svet. Kaj vse se mu bo zgodilo, se je spraševal. In v prvih petih letih se mu je marsikaj. 

S trinajstimi meseci je shodil, kar je pomenilo šibanje levo in desno, začeli pa so se tudi prvi samostojni sprehodi, ki jih ima še danes rad. Začel je hoditi v vrtec in tam pobral vse viruse, ampak na srečo le manjše, tako da je večino časa užival v igri z vrstniki. Nato je osvojil poganjalčka, ki ga je v treh letih pogruntal tako, da se je s štirimi leti le odpeljal na velikem kolesu brez koleščkov. Tri leta ljubljanskega vrtca so mu dala ogromno izkušenj, novih prijateljev, nasmehov in dobre volje. Medtem je vzljubil tudi šolo, saj je marsikateri trenutek preživel pri meni v šoli. Kar je po eni strani super, saj se šole ne boji in komaj čaka, da kot veliki fant vkoraka vanjo. Pozimi pri dobrih dveh letih je prvič stopil na smučke, danes smuča sam, ponosno in poln elana. Plenic smo se rešili tako rekoč čez noč (pri 3,5 leta tudi ponoči), duda je omagala s prihodom velike postelje pri treh letih. 

Lanska selitev ga je vznemirila v tem smislu, da se je nekaj spremenilo na bolje, da smo dobili večje stanovanje in da ne živimo več v Ljubljani. Bila je prava avantura, skrbel me je le prehod v drug vrtec. Še danes trkam, da se je v nov vrtec v Komendo vključil brez problemov. Sprejel je njihov režim, spoznal nove prijatelje in prijateljice, a vseeno se še kdaj spomni na stare sošolce, ki jih greva tudi obiskat. Takrat mu je hudo, tako kot meni, a ko ga vidim srečnega tudi v Komendi, sem srečna tudi sama. Novo okolje mu daje veliko več možnosti za bivanje na prostem. Vsak najin sprehod vodi v gozd, po potkah, kjer ni prometa, ob vodi, po travnikih. Opazovanje narave, tiste pristne, mu daje veliko več kot mesto. Počasi se navaja na prve samostojne korake, kako nesti smeti ven, kako peljati Fejo lulat ali kakat, kako pobrati drekec, kako pustiti odprta vhodna vrata, da se mu ne zaprejo, kako ostati sam doma 10 minut. To so majhni koraki, ki pomenijo tako majhnemu otroku zelo veliko. Vsak tak korak sprejme z navdušenjem (seveda, kadar ne trma). 

Trma je pogost pojav, še pogostejši pa je uveljavljanje "svojega prav" na vsak način. Ima pa žal to smolo, da midva redkokdaj popustiva. Ne bom rekla, da ne popustiva, a večinoma res ne. Ima svoj ritual spanja, ki se ga drži dnevno. Ko je kazalček gor (pa naj bo ura 6 ali 7 zvečer) gre v zgornje nadstropje. Sledi tuširanje, umivanje zob in hop v posteljo. Preberemo pravljico, ki si jo sam izbere, nato še zapojemo uspavanko, ki sem si jo izmislila med nosečnostjo: "Aja, tutaja, Tjuško že aja. Aja, tutaja, Tjuško že spi. TIha nočka je prišla, Tjuško aja tralala. Tiha nočka je prišla, Tjuško aja, tralala." Zelo preprosta, a vedno pomaga zaspati. Včasih pa je za kazen ni. Takrat je res hudo, ker to je mislim, da najhujša kazen, ki ga lahko doleti. Še prepoved risank lažje prenese. V glavnem, hop cefizelj spi v roku 15 minut po pesmici, torej nekje ob 19.30 najkasneje, če ne že prej. Zjutraj je pa težko, saj je treba ob 6.30 že očke odpret. Med vikendom nam uspe spati tudi do pol 10. To je nama najbolj všeč, ker sva zaspanca. Tjušu še vedno čez vikend uspe spati tudi popoldne, samo takrat so priprave malo težje oziroma po navadi midva zaspiva prej kot on. A tisto niti slučajno zaspano dete potem spi tudi tri ure. 

Zdravje je na prvem mestu in lahko rečem, da je vsako leto manj bolan. Po prvih brohnitistih, groznih kašljih, bolezni rok, nog in ust, peti bolezni itd. je letos prebolel le manjši prehlad in šesto bolezen. Nič posebnega, saj je imel domače smrekove vršičke, ki jih je sam nabral. Srček pa še vedno bije malo dodatno, a ga to ne ovira pri vsakdanjih dejavnostih, nasprotno, da je mu še več energije. 

Trenutno smo v fazi, ko se dokazujemo, kdo je najbolj glavni. Zdaj že ve, da ga po nekaj pošljem, ker se mogoče meni ne da. Izjava "kar ti pojdi, meni se tudi ne da", je skoraj vsak dan na sporedu. Včasih je potrebna posebna razlaga, zakaj določeno stvar potrebujem, včasih gre brez problemov, saj mu je to izziv. 

Izziv, če mu lahko tako rečem, je v zadnjem tednu pisanje črk. Skoraj pol leta se trudim, da bi spoznal vse črke, ampak ga niso zanimale. Podpisati se je znal, to pa je tudi vse. Večkrat je prosil sicer, naj mu pokažem črke, a kaj ko so bile vse besede predolge in se mu ni dalo prepisovati. Pa je risal čičke čačke. Prejšnji teden pa je pokazal, kaj vse zna. Ne vem, od kod, ampak osvojil je črke. Ne rabim je več napisati, dovolj je, da črko povem in opišem, kako se jo napiše. Super mu gre, le lepopisa nima po mamici. Da ne rečem, da je na lastno željo pisal celo števila. Madonca, mami ponosna, da je kaj! 

Smo pa hkrati tudi v fazi, kako bo, ko bo dojenček. Na vsak način si želi dojenčka, tako da trenutno je rok, ko gre v šolo. Upam, da nam uspe, ker je vsakodnevni pregled mojega trebuha in prsi že naporno. Nič ne brca, nič ne šprica mleko. Hahaha! Ja, je že pravi strokovnjak na tem področju, samo bega ga, kako bo v tistem času, ko bom jaz v porodnišnici, oči pa z mano. Kje bo on takrat, se najbolj boji, da ne bi ostal slučajno sam doma. 

Ko bo velik, bo naredil avto, ki bo imel krila. Pritisneš na gumb in evo, krila se odprejo, avto gre hitreje in že letiš z njim. Glede poroke je pa tako, da nima več Zale, ampak je zdaj z Majo. 

Vsak dan naju preseneti s čim novim, če ni vprašanje, je pa ideja. A glavno je, da ima rad ljudi okoli sebe in da uživa otroško življenje brez vsakdanjih stvari. Čeprav ves čas govori: "Veš, mami, sem razmišljal ..." 

Dragi sinček, ob 5. rojstnem dnevu ti želiva veliko sreče, zdravja, ljubezni, otroške nagajivosti, uspeha in objemov tistih, ki jih imaš najraje. 

mamica in očka

Tjušev poročni plan

jaz: Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?
Tjuš: Šli smo na sprehod in midva z Zalo sva se pogovarjala.
jaz: Kaj sta se pa pogovarjala?
Tjuš: Ja, to, kaj bova, ko bova velika.
jaz: In kaj boš, ko boš velik?
Tjuš: Ja, poročila se bova z Zalo.
jaz: Oooo, lepo. Kako se pa bosta poročila?
Tjuš: Ja, obleko bova kupila, jaz se bom stuširal pa nažajfal. Ko pa Zale še ne bo, se bom pa še s parfumom našprical. Pa verižico pa uhane bo imela Zala, pa prstane bova imela.
jaz: Kje se bosta pa poročila?
Tjuš: Ja, kako ne veš! V Planinskem domu.
jaz: Kaj pa cerkev?
Tjuš: Se ne bova v cerkvi poročila, se bova kr zunaj, ker bomo zunaj tudi plesal.
Pa Zali sem povedal, kje stanujem, da bo vedla, kam mora priti.

Jaz sem na koncu lahko rekla samo še ahm, ker sine ima že povsem izdelan poročni plan.

29. april

29. april je v najinih srcih zapisan kot prav poseben dan. Devet mesecev je pod mojim srcem bilo še eno malo srce in en dan pred rokom se nama je pridružil sinček Tjuš ter naši družini dal veliko začetnico.

Bil je naporen dan, a vseeno bi ga ponovila še milijonkrat, kajti občutek, ko postaneš mati, bi podoživljala dan za dnem. Ko tisto malo bitjece, nebogljeno in povsem odvisno od matere, stisneš k sebi in pogledaš svojega partnerja, ki ti je ves čas stal ob strani, takrat veš, da si živel le za to. Ime Tjuš sva izbrala namenoma in mislim, da ga danes po štirih letih zaznamuje. Je navihan fantiček, poln energije, humorja, otroške radosti in radovednosti.

V teh štirih letih naju je to malo dete nasmejalo do solz, vsak dan najino srce napolni s srečo do vrha, z ljubeznijo pa še čez. Ko te dete objame za nogo in ti reče "mami, jaz mam tebe ful lad", ko pride do tebe in ti reče "mami, danes se še nisva nič stisnila", nato pa se privije k tebi, ko zvečer reče "oči, plavlico mi mols povedat" ali pa "mami, pesmico plosim" ... to so trenutki največje sreče.

Pri štirih letih najin malček Tjuš zna že marsikaj. Najprej se je naučil prevrniti se s trebuha na hrbet in obratno, potem se je premikal kot specialec po trebuhu, naučil se je prijemati stvari in jih nesti v usta, naučil se je sedeti, jesti prve kašice, okusil je prvo pravo hrano, se naučil gristi koščke, se plaziti po vseh štirih in stati ob predalu. Nato je naredil prve korake, kako ponosna sva bila midva z očkom, potem je začel teči in skakati. Pa prvič je šel v vrtec, kot en velik šolarček. Začel je govoriti, čeprav sva ga razumela le midva, začel je peti pesmice. Naučil se je voziti poganjalčka, ga popolnoma osvojil in začel dirkati z njim. V vrtcu uživa, dobil je nove prijatelje, prebral je že veliko knjigic za lahko noč, rad se uči črke, šteje do dvajset, piše besede, ki mu jih prej napišem sama. Zanima ga vse. Od tega, zakaj se avtobus pelje tako hitro, do tega, zakaj je Trnuljčica zaspala za tako dolgo časa. Znebil se je dude, začel spati v veliki postelji, se brez večjih naporov znebil plenice tako podnevi kot ponoči, zna se sam obleči in sleči, zna se tudi stuširati in namiliti, če je treba. Sam zna speči palačinke, če le oči stoji zraven. Sam zna po stopnicah, gor in dol, sam se zna pogovarjati po telefonu, sam se zna tudi eno uro igrati. Sam si umije zobe, sam gre lulat in kakat, sam Feji pripravi hrano in vodo, sam hodi v hribe tudi tri ure daleč. "Est znam!" pravi sam, ko bi rad nekaj naredil sam.

Rad ima veliko stvari. Rad ima mamico in očka, rad ima mamo in ata, rad ima dedija in babi, pa Špelo in Sandija, pa Janjo in Joža, pa Vesno in Sandro, pa vse otroke, kar jih je, do manjših od sebe je nežen, do večjih bolj zadržan, a hitro najde skupno točko z vsemi. Uživa, kadar je okoli njega veliko ljudi, rad pa ima tudi domači mir, ko smo mi trije sami, se crkljamo in pogovarjamo. Rad ima, ko se zvečer usede med naju in gledamo televizijo, rad ima, ko zaspi v najini postelji, ker je v njegovi sobi presvetlo, rad ima, ko se skupaj kopamo in pošpricamo celo kopalnico, rad z očijem skupaj kuha, rad gre na sprehod s Fejo. Rad hodi po trgovinah in gleda, kaj vse imajo, rad ima pico in kalamare. Rad ima pravljice, vse knjigice sveta bi imel. Rad bi šel že v šolo, v taveliko, da bi se veliko naučil. Ker zdaj zna le povedati, da je ena plus ena dva. Rad bi delal kuhinje z Borisom, ko bo velik. Rad bi bil pa tudi, tako kot mami, da bi bil v šoli in ves čas zunaj. Rad pleše in v plesu res uživa, vseeno kakšna je glasba. Rad bi imel kolo in skiro ter knjigico, ki ima telefon. Rad pa bi imel tudi bratca in sestrico, kar oba.

A tole naše dete je tudi trmasto kot mali bikec. Že od prvih mesecev naprej naju preizkuša, kdo dlje zdrži. Sprva jok vse dni, potem pa prve besede "ne bom, nočem". Po novem celo "ojoj, a moram". Trmasto vztraja na svojem. Zna že tooooooliko besed, da ni problem najti odgovor na mojo prošnjo, če ne gre drugače, pa vpraša z "zakaj". Njegov najbolj znani stavek v zadnjem času pa je "mami, oči, še pet minut". Teh pet minut je zanj svetih. V teh petih minutah se on psihično pripravi na to, da mora spat, da mora nekaj narediti. Po teh petih minutah gre lahko na konec sveta. Brez trme in joka. Če mu jih vzameš, si si kriv sam, če se ti dere pod tušem ali v postelji. Točno ve, koga vse lahko obrne okoli prsta in do kam lahko gre. Preizkusi vse možnosti, kako me spraviti iz tira. Tudi če ves čas sprašuje "kaj si reklaaaa". Včeraj na primer me je vso pot iz trgovine prepričeval, da njemu se pa ne sanja, zakaj ne sme danes čokolade (čeprav sem mu trikrat povedal, da je vzrok v neuboganju očija en dan prej pri spanju). In tako on meni stokrat "mami, ne sanja se mi, ne sanja se mi ..." Ko sem ga ignorirala, mi je pa rekel, da me nima rad, da ima rad le očija. Ja, takle imamo pri našem štiriletnemu mulčku.

Najin mali navihanec je danes dopolnil 4 leta. Obožuje spidermana in si želi tako torto. Ogledal si je vse tri filme tega junaka in končno spoznal, kdo je sploh spiderman. Še bolj ga je navdušil. Pravi, da velikokrat sanja o njem. Mogoče pa res. To je njegov junak. Junak, ki ima prijatelje, Ben10, Bakugane, Supermana in Batmana. Vse je spoznal v vrtcu, tako mimogrede. A njemu dajejo moč, da živi svoje sanje. Je fantiček kot vsak štiriletnik, a za mamico in očka je nekaj posebnega. Za naju najboljši, najbolj lušten fantek pod soncem, najbolj srčno dete, najbolj nasmejano dete, najbolj pridno dete (povsod ga lahko vzameš s seboj), najbolj radoveden in vesel otrok ... takega otroka si res lahko samo želiš.

Tjuš, srce najino, vse najboljše za tvoj 4. rojstni dan! Imava te zelo zelo rada.

mamica in očka

Lumpijev tek - peto mesto

Letos je naš triletnik le dočakal svoj prvi tek. Lumpi je znamka, nad katero je Tjuš navdušen. In to, da bo tekel tam, kjer tečejo "lumpiji", je bila dovolj močna motivacija tudi za trening. Tako je bil prijavljen na maraton lumpijev, 200 metrov.

Trening je potekal na šolskem igrišču in na poti v Podutik. Ker je brez problema pretekel cel krog, ni bilo dvoma, da mu na teku ne bi šlo. Treba je bilo kupiti tudi opremo. Hlače za tek in na srečo smo dobili tudi Craftovo spodnje perilo. Super! Tako oblečen je bil povsem nared za tek, čeprav je potem pozabil na štartu, da mora sleči hlače, Lumpijeva majica je bila pa itak zakon.

Naša organizacija je bila pa na višku. Za en tek malega lumpija je bilo potrebnih pet. Ata ga je pripravljal na štartu, Špela je z ragljo navijala na ovinku, mama je navijala takoj za ovinkom, mami je slikala na tribuni, oči pa je tekača pričakal v cilju. Po pripravah staršev, da se morajo na štartu umakniti, so končno štartali. Pozor, zdaaaaj! Slediti so morali le animatorju v črnem. Tjuš je začel odlično in iz prve vrste štartal med prvimi. Niso ga motili naši navijaški klici, čeprav je slišal vsakega od nas. Lepo je pritekel na peto mesto. Odlično! Tekačev njegovega letnika je bilo prijavljenih 275, koliko jih je zares teklo, ne vem. A kakorkoli že ... medalja je zaslužena. In mamica in očka sva ponosna nanj, da je kaj.

Nekateri pravijo, da otroka s tem siliš v tekmovanja. Moje mnenje pa je, da se mora otrok naučiti tekmovati. Tudi sama sem kot otrok veliko tekmovala, pa z menoj ni nič narobe. Treba je v tem uživat in dokler je otroku to v veselje, ni s tem nič narobe. Tudi sama bi tekla, če bi bila pripravljena.

na štartu

tek med prvimi petimi

na cilju z medaljo

Umetniški talent

Včeraj je Tjuš v vrtcu narisal tri lepe risbice:

avto in pikapolonica

Tjuš in mami

oči plava

V glavnem bomo morali k frizerju, ker smo že hudi pankiči, hahaha.

Naš mali rolar

Po novem se rolamo vsi trije. Prejšnji teden so imeli v Intersportu znižanje malih rolerjev in ni bilo treba veliko besed, le nežen otroški pogled, pa smo jih kupili. Veselje! Takoj v nedeljo je bilo treba v Tivoli na rolerje.

Vsi trije smo jih obuli in gremo. Za roke, gor in dol po Tivoliju. A kaj ko so rolerji kar sami od sebe šli. Noooočeeeem! Glemo domov! Rolerji niso hoteli stati na mestu in ravnotežje se je izgubilo med tivolskim kostanjem. Uredu, po 20 minutah smo pač spokali in šli domov.

Prek interneta sem naročila še ščitnike. Danes so prispeli in ga počakali že v avtu pred vrtcem. Uhuhu! To pa bo, ja. Tudi občutek na rolerjih je bil nekaj drugega. Bil je vesel, da lahko pade in hitro je pogruntal, da je pač treba pasti na kolena. Naredila sva cel krog okoli garaž pred blokom, ene 200 metrov. Naučil se je celo sam pobrati, kar je za drugo rundo na rolerjih odlično. Bravo dete!

Še nekaj slikic

takole čakava na zeleno luč, kokr mami

pogled proti Mangartu pri Belopeških jezerih

okoli Bohinja po skalah

počitek v Bohinju

plavanje v mjzli vodi

ja, na kamenčkih sedet ne gre, ker bode v rito

skoraj bi nesli domov cel lambr vode (podobno kot z morja neseš ježa in školjke, pol ti pa pred mejo že tako smrdi, da ga vržeš skozi okno :))

Užitki na Veternem. Ker je vse po bregu dol in nobene ravnine, je pač tudi bazen temu primeren. S toboganom.

šotor je seveda del obvezne opreme

kot v nudističnem kampu

kuku

En mesec

Cel mesec že nisem nič napisala. Pa sploh ne vem, zakaj. En kup novega je.

Šolsko leto se je končalo. Zame uspešno, ker sem zadovoljna s prvim samostojnim letom. Itak pa, da bi bilo lahko še bolje. A še najlepša novica je, da sem dobila novo službo. Zdaj se iz Dravelj selim na Koseze. Komaj čakam, ker bo spet nekaj novega. Po drugi strani mi bo pa težko pri srcu, ker sem se tega kolektiva tako navadila, da mi je bilo zelo luštno. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Hvala vsem še enkrat. Človek na takem mestu sicer težko izkaže hvaležnost. Pomembno je, da ohranimo dober odnos in tiste male vezi, ki so nastale med nami.

Do poroke je samo še en mesec in en dan. Komaj še vem, katerega smo, ker je toliko stvari. Z najine strani je pripravljeno že skoraj vse. Ravno včeraj sva se dogovorila z glasbeniki, duo Mix iz Mozirja. Hvala Špela za kontakt, mislim, da smo se super ujeli in bo prov luštno. Pa še Petri se moram zahvaliti za fotografa Tomaža Knaflja. Super fant, preprost, ki tako kot midva ne komplicira. Hvala sestrici Špeli za kontakt za rožice in seveda organizacijo v cerkvi. Hvala Janji za čudovite prstane. Samo še meni v gostilni se dogovoriva in naprsne šopke moram narediti. Računam na drug vikend, ko bo dež. Bodo v stilu vabila, oranžen trakec s sončnico. Danes imam frizerko, da preizkusiva par frizur, potem pa še make up, da vidim, kako bom jaz to sploh videti. Potem pa en mesec samo še relaksacije, če verjameš. Janez bo itak delal in bo šele tri dni prej frej, tako da se bova videvala le zvečer. Sicer pa komaj čakam, ker bo lepo.

Kolesarjenje je to leto na drugem mestu, ker enostavno med tednom ne pridem do kolesa. Mogoče bo bolje zdaj, ko bova s Tjuškom sama. Sicer smo bili v nedeljo z našimi na Belopeških jezerih in je bilo zelo lepo. Sploh pogled na Mangart. V nedeljo pa smo šli na sprehod okoli Bohinjskega jezera in se namakali v mrzli vodi. Lep vikend v naravi.

Sicer pa nič posebno novega. Tjuško ima že počitnice in je z mano doma do 20. avgusta. Ves čas govori, da se bomo poročili na Šmarni gori, revež sploh ne ve, kaj ga čaka. Pol pa gremo na morje in bomo v šotoru spali. To je pa zanj glavno. Ja, pa da bomo imeli lepe obleke in plesali. Facko mali. Zdaj že ful govori, čeprav ga še malo izgovorjava črk K in G daje. Ampak vsebinsko mu gre pa zelo dobro. Vse ga zanima, ful zna logično razmišljat in povezovat stvari. Spomni se ogromno enih stvari, kaj in kako. Še iz vrtca mi razlaga, kako so šli na travnik nabirat rožice in celo pokazal mi je po ene dveh mesecih, kje so bili. S septembrom bo v isti skupini z istima vzgojiteljicama, tako da bo prav luštno. Redno vsak večer je treba prebrati pravljico, ki si jo on izbere. Našpricat se mora proti komarjem, ker ga pik pik, čeprav je pri nas zelo malo komarjev. Ves čas nekaj reže, lepi (sredi poletja morata z atom delati papirne snežene može), ful se že zaigra sam in si domišlja vloge. Zadnjič je bil v službi in kuhal. Hahaha, le po kom je to pobral? Zvečer pa ne bi šel spat, ker se mu toliko dogaja, zdele zjutraj pa še spi. Letošnje poletje je navalil na sladoled. Ampak samo čokolado, ostalo mu ne gre. Včeraj si je zaželel tistega sadnega, ko ga ven stiskaš in je v bistvu sama voda. Je samo jezik notri pomočil, pol je pa ugotovil, da sploh ni dober. Uuuu, bravo dete. Je ful samostojen in se mu fino zdi, če mu dam kakšno nalogo. Zadnjič je sam od sebe pospravil cunje iz stroja. Sicer na tla pred stroj, ampak pomagal pa je. Pa zelo rad reče natakarju za račun in mu nese denarčke. Me tako luštno vpraša: "Mami, maš evrčke?" Falot. Zelo rad ima vodo in uživa v plavanju. Bil je tudi že na morju cel teden z atom in mamo. Užival itak sto na uro. Povsod ga lahko vzamemo s sabo, ker je res priden. Še z mano je šel na razgovor v Koseze. Se mu fajn zdi, k bo mami v novi šoli. Je rekel, da bo šel on pa zdej v vrtec Mojca. Svašta, kaj se to ne spomni. Zadnjič nama je z mamo razlagal, da je treba pri kopalkah naprej dat gor gate, pol pa še za jožice tole. Midve bi se kmalu polulale od smeha. V nedeljo jih je nekaj hodili okoli jezera v kopalkah in je spraševal: "Mami, zakaj so bosi?" Pa mi ni koj vžgalo! Je mislil nagi. :) Ja, dolgčas nam ni.

Duda

Ko se je Tjuš rodil, je dobil tri super dude iz Švice. Z nemškim imenom Tjusch. In teh treh dud ni dal stran za noben denar. En kup novih in drugačnih, a na koncu so ostale le te tri. Je pa res, da je imel dudo le ponoči oziroma za spanje, čez dan pa nikoli ni hodil z dudo naokrog. A ko je prišla noč, se je v postelji najbolj razveselil dude. Ponoči je bila cela galama, če je duda padla na tla, če je ni takoj našel. Vse je bil pripravljen narediti zanjo. Zjutraj pa jo je lepo dal v posteljo in šel na potep. A tako je bilo samo doma, v vrtcu je bil brez nje že od septembra. Je pač nismo prinesli s seboj in je pozabil nanjo. In vedno je brez skrbi zaspal, doma pa cel halo. Imel je eno dudo, ki je bila počena, a te ni nikoli dal v usta, imel jo je le za mečkanje v rokah. Podobno je bilo tudi pri atu in mami, samo da je tam imel dve dudi za mečkanje. Naju je skrbelo, kako se bomo dude znebili. Imela sem namreč občutek, da je pri treh letih čas, da gre duda papa.

Toda, kako otroka pripraviti, da se loči od svoje najljubše stvari. Nekajkrat smo poskušali "pozabiti" dudo, a je šlo mogoče le eno noč, drugo noč pa je bilo že hudo dretje. Tako se je duda vedno znova "našla". Potem pa naju je prešinila ideja ... duda gre za rojstni dan v smeti, ker bo Tjuš že velik fant. Vsakodnevno pripravljanje na "misijo duda" se je ob koncu aprila zdelo zelo obetavno. Tjuš je točno vedel, da gre duda ob rojstnem dnevu v smeti. Bližal se je rojstni dan in odločili smo se, da bo glavno darilo postelja. Tjuš je bil navdušen nad to idejo. Pa smo preizkusili še eno finto. "Ko boš imel novo veliko posteljo, gre duda v smeti." "Ja, mami in oči," se je strinjal Tjuš. Priznam, da sem bila zelo skeptična.

Prišel je rojstni dan in zvečer se je brez problema ločil od strgane dude. Romala je v smeti, a v drugi roki je trdno držal svojo dudico. Tudi dude pri mami in atu niso šle v smeti. Nisva obupala in ostala nama je še ena možnost - nova postelja. Deset dni po rojstnem dnevu je bila postelja pripravljena. Pride falot domov, ves navdušen nad posteljo. "Dude ni? Je šla v smeti, a ne?" Nisem mogla verjeti. Duda ga je sicer čakala pri vzglavniku, a je ni videl. Izkoristila sem ta trenutek in jo hitro skrila. Zvečer je šel spat in v enem tednu ni niti enkrat vprašal, kje je duda. Tudi pri atu in mami smo dude skrili in pripravili ta veliko posteljo. Tako enostavno in preprosto.

Ne vem, ampak naš otrok je res nekaj posebnega. Pri nobeni stvari ne komplicira, hitro se prilagodi na vse spremembe, nove stvari ga popolnoma navdušijo, malo je sicer sramežljiv, a zdaj je postal velik fantek, ki ne potrebuje več dude. Naslednja misija je "plenice ponoči". To bova pa čez poletje prakticirala, ko bova oba lepo doma in imela 24 časa.

Aja, imamo pa novo diagnozo ... nazalni govor oz govor skozi nos. Sledi pregled pri otorinolaringologu.

Potepanje, praznovanje in še kaj

Zadnje 14 dni se nisem nič oglasila. Prejšnji teden nisem imela pisalne žilice, ta teden pa sem doma na bolniški, ker imam herpes zoster v ušesu. V soboto ob enajstih zvečer me je začelo boleti levo uho. Nisem mogla zaspati, dva kofetina nista prijela. Klicala sem na Urgenco, svetovali so mi 2x2 lekadola, če ne bo pomagalo, naj pridem. Ob pol štirih me je Janez peljal. Na srečo sta pri nas prespala Janja in Joža, da sva lahko šla. Po uri čakanja je bila diagnoza herpes v ušesu. Me je skoraj kap. Dobila sem ketonal injekcijo, vzeli so mi kri in še dve uri sem čakala na stolu. Ob pol osmih zjutraj sem dobila štiri recepte in ajde domov. Tablete še niso prijele, zato me je še celo nedeljo bolelo ko "svina", pa še v ponedeljek in torek. No, danes je že bolje. Še vedno pa ne slišim, na vsake toliko me špikne v ušesu, da kar poskočim, ne prenesem glasnih zvokov, kot so voda, sesalec, ropotanje posode, vpitje, pralni stroj ... ja gospodinjski glasovi hahaha. Ampak boli me ne več toliko, samo po vseh tabletah sem zaspana. Tjuš me razume in se mi raje dere na desno uho. Ja, znajti se je treba.

Za prvomajske praznike smo šli v Bohinj okoli jezera in v eno smer hodili, se vozili s kolesom, dve uri, nazaj pa se je mali kolesar nesel in zaspal štupo ramo. Ata nosač pa ga je nesel do avta. V soboto smo šli na ogled Mozirskega gaja in čez Gornji Grad nazaj domov, v nedeljo pa na sprehod okoli Bleda. Tjuš je bil v ponedeljek v vrtcu odsoten in je komaj zmogel sprehod. Še dobro, da sem ga vzela po kosilu domov, da je spal do pol petih popoldne. Praznovali pa smo tudi očkov rojstni dan in sva mu naredila lep plakatek, ki ga vsak dan vidi, ko pride in ko gre domov. V ponedeljek pa je praznoval tudi v vrtcu in bil ves važen v srajčki in kavbojkah.

Za vikend bi morali praznovati oziroma imeti piknik. A smo zaradi grdega vremena odpovedali in imeli le kosilo za najbližje. V petek nekaj prijateljčkov od Tjuša, v soboto Janezovi, v nedeljo pa naši. No v nedeljo sem bila jaz bolj "guha" in nisem sledila pogovorom, ker mi je samo odmevalo. Ampak imeli smo se luštno in praznovalca sta bila vesela vseh daril, še posebno pa evrčkov za novo posteljo in novo Craft opremo.

danes je prvič v novi postelji, samo posteljnino je že druga, dva mucka

Dieta je uspešna, prvi mesec je mimo. Po včerajšnjem vodnem dnevu imam jaz 5 kg manj in 21 cm, Janez pa 7 kg in 16 cm. Sva zelo zadovoljna, zato sva se danes napokala meseka, jaz predvsem jetrc.

takole je pa naše dete nadarjeno za ples ... normalno, če ima pa tako plesno nadarjene starše

Kolesarski dan

Današnji dan je bil pravi dan za male kolesarje. Čeprav so vsi čistili, kar je lepo in prav, sva se midva s Tjuškom odpravila do Saške, Markota in Maksa. Malemu Maksu sva namreč peljala kolo. Maks je za rojstni dan dobil tako kolo, kot ga ima Tjuš. A tudi on je bil prekratek zanj. Kot lani Tjuš. Naše dete pa je zraslo. Tako smo se odločili, da njegovo malo kolo prešraufamo na Maksovega. In, evo ga. Maks je dovolj velik in "Massi kolo" je pripravljeno, da se bo "Massi pela pela".

počasi in previdno

Po kavi je posijalo sonce in mamici s sinčki sva se odpravili v Tivoli. Marko pa je imel nekaj časa zase in pisanje magistrske. Revež ni vedel, da nas dooolgo ne bo. V Tivoliju je bilo polno ljudi. Eni so tekli in dobrodelno nabirali kroge, drugi so čistili, spet tretji so bili taborniki, med vsemi pa smo se sprehajali mi. Maks je bil tako navdušen nad kolesom, da je bil problem že v avtu, ker on bi kar na njem sedel. Doseže ravno do tal, da se lepo poganja naprej. Tudi Tjuš je bil na začetku tak. A počasi se daleč pride. In Maks je to vzel resno. Še dobro, da se Tjuš ni pritoževal. Je pač naredil par krogov več. Midve s Saško pa sva ugotovili, da si od počasne hoje bolj utrujen kot od hitre. Obljubili sva jima sok s smetano. Ja, našo otroško pijačo. Motivacija je bila dovolj velika, da smo po skoraj uri in pol prispeli v Čolnarno. Po skorajšnjem obupu, da bomo sploh postreženi, sta kolesarja dobila svoj sok. To je bilo potem videti tako, da je naš spil samo sok, Maksi pa samo smetano pojedel oziroma jo namazal po vsej mizi.

mami, ne me slikat

Nazaj grede sva ju nesli štuporamo, da bi šlo vse skupaj malo hitreje. Maks je na koncu dneva, ura je bila že skoraj tri, dobil medaljo za vztrajnost na kolesu, ker marsikdo bi že obupal. Sploh otrok. Ampak uspelo mu je. Na hitro sva ju peljala domov, od avta do doma pa sta imela le še 20 metrov. Nisem še vprašala, do kdaj sta hodila domov :), ker sva šla midva doma takoj spat in spala do pol sedmih. Skupaj v eni postelji, se me je držal kot klop.

Aja, več slik pa še dobim ...

Maks je praznovala rojstni dan

V soboto je Maksi praznoval drugi rojstni dan. Že tretjič letos. Ja, eni se imajo res luštno. ;) To rundo smo bili povabljeni Tržičani. Tjuš je komaj čakal, da pridemo do Maksa. Začetno poziranje dveh "predsednikov", nekaj nam nerazumljivih debat in začela se je igra brez joka. Skoraj tri ure sta se igrala brez kreganja, joka. Le smeh in ljubezen dveh malih bratrančkov.

Še nekaj slikic, zvečer pa je Tjuš odšel z mamo in atom domov, midva pa sva klepetala še do polnoči pri Saški in Marku. Ja, dolgo se že nismo videli.

vse najboljše Massi!

bonboni so zakoooon!

s skupnimi močmi je uspelo

a lahko še jaz nekaj povem?

kaj gledate? vi se zbašite v tole malo škatlo po toliko hrane!

Velika noč

Tudi tokratno veliko noč sva preživela brez očija. Spet je imel delovni vikend. Tako sva odšla k našim že v petek.

V petek smo že zvečer, kot je pri nas navada, barvali jajčka. Nastali so lepi pirhi, čeprav nam tisti, kuhani v rdeči papriki, niso ravno uspeli najbolje. Zato pa je imel Tjuš ogromno zabave pri "lovljenju" jajc v nogavico in pri barvanju. Seveda ni manjkala tudi mamina najboljša potica.

V soboto smo nesli vsak svojo košaro k žegnju v Gozd. Z nami sta šla tudi Špela in Sandi. Tjuš je imel svojo malo košarico, vendar smo žal "pozabili" slikat. Popoldne smo šli še malo na Bled. Namen je bil sprehod okoli jezera, a je žal preveč pihalo. Tako smo se malo sem pa tja sprehajali, ko Tjuš zagleda "čuču". To je treba videt, kako je zašibal s kolesom proti njem. Zadnjič smo ga cel krog "šopali", da je vlakec za naslednjim ovinkom. To rundo se mu je pa prikazal kot bogec za ovinkom. Nasmeh na ustnicah, sreča v očeh ti res ne moreta preprečiti, da ne bi šel na vlak. Usedli smo se v zaprt vagonček in se odpeljali. Otrok je užival, mi pa smo bili srečni.

Po obilnem nedeljskem zajtrku, na katerem je bila tudi Špela, smo se odpeljali prosti morju. Najprej v Koper, kjer nas že dolgo ni bilo. Tam smo si ogledali Luko Koper, pa slavne palme, šli na sladoledne kupe, si ogledali še mestno jedro, nato pa smo se odpravili še do Portoroža.

v Kopru uživajo celo psi

V primerjavi s Koprom, ki je bil bolj kot ne prazen, je bil Portorož poln, predvsem Italijanov. Ker je preveč pihalo, nismo šli peš do Pirana, ampak se raje zabavali v otroškem parku. Tjuš je že od daleč zagledal velik tobogan in si seveda želel tja. A od blizu je bilo vse skupaj videti malo večje. Zato pa mu niso ušli ostali avtomobilčki, vlakec, helikopter, čoln in ladja. Na koncu dneva smo šli še na kavo, potem pa je Tjuško že na vrhu Portoroža sladko zaspančkal.

Današnji dan je bil preveč vetroven, da bi šli sploh ven. Ja, te dni nas je povsod spremljal veter. Zato smo si omislili delovni ponedeljek in preuredili dnevno pri atu in mami. Prestavljanje omar in čiščenje kristala je lahko zanimivo. Še posebno, če te otrok vmes vpraša: "Mami, kaj delate," ko smo hodili od kuhinje do dnevne in nosili kozarce.