nedelja, 26. avgust 2012

Pustolovski park Geoss

Na bibaleze.si smo si s "skokom čez Zadar" priborili poletno nagrado, obisk Pustolovskega parka Geoss. In smo šli. Z eno besedo lahko opišemo celoten kot ZAKON! 

Najprej smo se šli malo kulture in se ustavili v "popku Slovenije", kot sem Tjušu razložila sam pomen Geossa. Bilo mu je zanimivo, da gremo v popek, čeprav se je tam dolgočasil, kot se pač človek lahko, ko namesto popka zagleda nek spomenik, na katerem so koordinate. No, vsaj razgled je bil lep in je lahko fotografiral pokrajino okoli sebe.  














800 metrov nižje pa je vhod v park. 

Najprej te oblečejo v varovalno opremo in razložijo, za kaj in kako uporabljaš vse, kar imaš na sebi. Saj ni veliko, je pa bistvenega pomena. Tjuš je dobil opremo za velike fante in bil vesel kot strela. Še preden smo sploh vstopili v park, je skakal od vesela, ker je pričakoval pravo pustolovščino. Tako da ga fantje niso hoteli razočarati in so mu pripravili vse za "velike". Ko te oblečejo, imaš kratko predavanje o tem, kako uporabljaš škripec, ki je pripet na tvoji opremi in kako delati s karabini, kaj pomenijo oznake na žicah, kako se odpenjaš, pripenja in prepenjaš z ene žice na drugo. Vse to se ti zdi tam na trdih tleh nekaj povsem normalnega, a ko si enkrat 15 metrov nad tlemi, se še kako držiš vseh pravil. Itak se jih pa moraš, ker po treh opominih, ko ne delaš, kot je treba, lahko park zapustiš. Tega pa si ne želi nihče. Podpisala sva izjavo, da se strinjava s pogoji in evo nas, pustolovce. 

Proge so označene glede na težavnost. Najlažja, otroška, je rumena, kjer so se preizkušali otroci, mlajši od petih let ali tisti, ki jih je bilo strah na zeleni progi. Tjušu ta ni bila zanimiva, ker ni nikjer uporabil škripca za spust po žici, kar si je najbolj želel. Naslednja stopnja je bila zelena proga, kamor gredo lahko otroci, ki s stegnjenimi rokami dosežejo 140 cm (kar smo ujeli za dober cm) in odrasli, ki še niso prepričani, ali jih je strah ali ne. Sledi modra proga, ki je že malo bolj nad tlemi in s težjimi vajami, nato rdeča, ki je najdaljša, in pa oranžna, ki je kratka, a zelo zahtevna. 


Tjuško na rumeni progi.







Ker je bila na zeleni progi gužva, smo se odločili, da gremo na modro progo. No, midva z mojim sva šla, Tjuš pa naju je spodaj slikal in čakal ter seveda navijal za mamico. Tu na modri progi sem prvič pošteno zašvicala na gumah, ki so obešene na žico in ko stopaš po njih, gre vsaka v svojo smer, moje noge pa so se raztegovale v nenormalne položaje, za katere še sama nisem vedela, da gredo. Ampak mi je uspelo in naslednje vaje niso bile pretirano težke. Sledil je kratek oddih za pijačo. 






Nadaljevali smo na lažji, zeleni progi. Tokrat vsi trije. Oči spredaj, potem Tjuš in mami zadaj. Tu so bile vaje za Tjuša kar zahtevne in moral je že malo razmišljati, kako bo prišel z enega drevesa do drugega. Za naju niti ni bilo težko, a vseeno moraš paziti. Šli pa smo počasi, ker se je pred nami ena 10-letnega deklica na smrt bala vsega. Na srečo so jo po peti vaji odstranili s proge in smo šli normalno naprej. Tjuš je užival sto na uro in vse vaje premagoval kot velik fant. Najbolj pa je bil vesel škripca, s katerim se je peljal dvakrat po pet metrov. Vmes je preplezal mrežo, hodil z vrvi na vrv, šel po hlodih, deskah, plezal po lestvi, šel skozi lesen rov. Po končani progi smo imeli malico, saj smo bili že pošteno lačni. 




Moj se je odločil, da gre poskusit na najtežjo progo, na oranžno. Ta proga je ubitačna. Najprej moraš po treh hlodih, ki visijo navpično z drevesa, priplezati na vrh. Moj je komaj priplezal na vrh in ko sem poskusila še sama in kar naenkrat visela na vrvi kot obešanka, me je minilo, da poskušam naprej. In to naj bi bila še najlažja vaja, nam je rekel inštruktor. Ja, valda, potem mene ne bo gor. Moj je pot nadaljeval po vrvi, ki se je držiš od spodaj z rokami in nogami in se greš specialca. Sledi lestev, ki jo lahko premagaš na enak način kot vrv ali pa se enostavno, kot je to storil moj, spoprijemaš samo z rokami. Nato je sledil skok v mrežo, po kateri potem splezaš na vrh do četrte vaje. Moj ne bi bil moj, če se ne bi mreže spustil in je moral za kazen plezati po njej od spodaj gor, namesto s sredine. No, meni je mreža najbolj mimo stvar in mi ni prirasla k srcu. Ne vem, kaj otroci vidijo na njej, da v šoli ves čas plezajo po njej. Skratka, sledil je prehod po vrvi nekje 15 metrov nad tlemi, potem pa krogci na vrvi. Najtežja naloga. Od enega do drugega drevesa je speljanih enih 10 krogcev (podobno kot tisti na smučišču ali na igralih), preko katerih moraš priti na drug stran. Pač skačeš z enega na drugega. Preprosto za tiste na tleh in jebeno za onega tam zgoraj, ki bi te utopil v žlici vode, če še kako zineš, kako naj prestopi, če bi te le dosegel. Zato sem bila po drugem krogcu raje pametno tiho in lovila potne kapljice, ki so padale na tla. Hahaha. Po mukah mu je le uspelo priti čez. Čakala ga je še ena smotana naloga. Moram je prestopati s hloda v zanke. Jaz umrem, moj pa je to storil en, dva, tri. Očitno so se mu krogci preveč zamerili in je hotel pokazati, da vseeno obvlada zadevo. Še en prehod prek vrvi, nato pa spust s krogi in škripcem do konca postaje. Vmes je bil tako žejen, da bi skoraj dehidriral, a žal ni mogel piti, ker nisem mogla vreči plastenke vode tako visoko. Prej sem "ubila" nekaj pustolovcev spodaj na zeleni progi. Moj je nad vodo obupal in raje počakal na večkrat letečo vodo, ko je prišel nazaj dol. Utrujen in preznojen, ranjen od vrvi. Bogi moj. Si je zaslužil počitek. Jaz pa sem bila še 150-odstotno bolj prepričana, da me tam gor še dolgo ne bodo videli.  







Ker je bil moj utrujen, sva šla s Tjušem sama še enkrat na zeleno progo. Biti sam z otrokom na progi, je težje, kot če sta dva. Vedno moraš iti pred otrokom, da ga počakaš na drugi strani, obenem pa ga moraš prej pripeti na žico, da bo lahko naredil vajo. En kup logistike, a če imaš spretnega otroka, gre vse kot po maslu. Bila sva skoraj sama na progi in šlo nama je odlično. 




Pri piknik prostoru pa imajo med dvema drevesoma napeljan škripec, po katerem lahko otroci vadijo vožnjo. Seveda je bilo najbolj zanimivo dejstvo, da se lahko otrok povsem sam pripravi na vožnjo in tako osvoji tehniko. Piči gasa!




Za konec je bilo treba preizkusit še najdaljšo progo, rdečo. Takoj moraš splezati po moji najljubši stvari, mreži. Res, da je lepih barv, ampak to mi nič ni pomagalo. Sem jo vseeno preklela. Na vrhu pa se šele začne. Najprej preko vrvi, ki so speljane v črko U, ti pa lepo prestopaš z ene na drugo. Nič lažjega. Nato sledijo hlodi, ki so pripeti na vsakem koncu na žico. Za povrh pa so bili postavljeni še tako, da je imel en zamik. Ko si visel in hodil po enem, sta bila druga dva višje, torej si moral najprej ujeti vrv s hlodom in šele nato stopiti nanj. Mi je moj dajal navodila, ker sem se skoraj zadavila ob lastne vrvi, na katerih sta karabina. Potem sledi juhej, škirpec spust čez cel park. Noro! Pa še čez napeto vrv, pa spet hlodi. Jebenti pa hlodi. Tokrat so bili postavljeni v kolono, a kaj to pomaga, če so se pa gugali vsak v svojo smer. Še dobro, da je šel moj pred mano, da sem lahko ugotovila, da držanje za sredinsko žico ni prava taktika, ker si potem videti kot urino nihalo, ki se mu je strgalo. Seveda ne bi bila jaz jaz, če ne bi začela z napačne strani in si skoraj utrgala glavo. Še dobro, da sem lahko stopila nazaj na podest ob drevesu in začela po sredini. Držala sem se za krajne vrvi in glede na globino pod mano mi je kar šlo. Aja, a sem že povedala, da se bojim višine? Kakšen je bil razgled s postaj, vam žal ne znam povedati, ker me ni zanimalo. Gledala sem le naslednje drevo in skušala preživeti. Ampak sem trmasta. Sledile so vaje, kot so hoja po napeti lestvi iz vrvi, pa čez prečke (dilce na vrvi, podobno leseni brvi, ki ima le vsako četrto desko, vmes je pa luknja), pa prehod čez, iiiiiii, mrežo. Mislim, da je bila ta mreža najvišja točka parka. Tudi prav. Bila je lepe bele barve, to je pa tudi vse, kar vem o njej. Sledil je spet spust s škripcem na tretji konec parka, med modro progo. Pod nama so bili pustolovci na modri progi, jaz pa sem pametovala zgoraj na rdeči. Ja, enega fanta pod sabo sem zagledala, kako je goljufal in se peljal kar s škripcem, namesto da bi prehodil pot. Mi je odgovoril, da je to "impro liga". Hahaha, ko sem čez nekaj vaj zagledala spet hlode, ki so se že brez mene na njih pozibavali vsak v svojo smer in je moj na njih delal vratolomne prestope, sem se tudi sama pripela na škripec in goljufala. Na koncu si se pa moral pripeti na trikotnik in se viseč in držeč le z rokami spustiti v cilj. Sem imela tako brzino, da sem skoraj podrla drevo na koncu in se seveda zavozljala s tisto vrvjo, na katero je bil pripet trikotnik. Jeeeeee, naloga uspešno opravljena. 

Tjuš naju je pridno čakal spodaj na klopcah, je rekel kasneje, da mu je kar ustrezalo, saj je počival. Z očijem sta šla nato še enkrat na zeleno progo, jaz sem počivala, nato pa smo po petih urah pustolovščine odšli domov. Komaj, saj so nas tako bolele mišice, da smo se komaj premikali. Nisem mogla verjeti, da te lahko vse tako boli. Če pomislim na vse vožnje s kolesom, nisem bila nikoli tako utrujena kot sedaj. 

Doma smo popadali v posteljo, zjutraj pa nisem vedela, kako naj vstanem, saj so me bolele tudi tiste mišice, ki jih drugače sploh nimam. Imam pa pridelane nove črnice, moj ima osmojeno kožo na nogi, Tjuš ima eno ajso, ampak to je bila prava pustolovščina in komaj čakamo, da gremo spet. Tokrat pa v kakšen drug kraj, Bled, Postojna, na drugi strani Ljubelja (Čepa soteska), Maribor, Krvavec. Bomo še videli. Park, kateri koli, vsekakor priporočam vsakomur, ki bi rad preizkusil sebe in svoje sposobnosti. Otroci pa naj pridejo le tisti, ki imajo radi pustolovščine in lahko kako urco počakajo tudi sami, da oči in mami opravita s progo. 

Pa še nekaj slik prog in samih vaj.
gume, ki te raztegnejo

postrani po vrvi, spodaj pa cikcak vrvi s koli

postajališča na drevesih


zibajoči hlodi


pa spet hlodi

ena lažjih vaj




petek, 24. avgust 2012

Znova kolesarsko poletje

Letošnje poletje je bilo ponovno zaznamovano s kolesarjenjem. Moj cilj je bil 1500 km, trenutno pa sem na 1300. Še malo torej. Upam samo, da ne bo zmanjkalo lepega vremena. Ja, tudi vreme mi je letošnje poletje nagajalo. Večino poti sem letos naredila sama, še posebno tiste najdaljše, nekaj pa sem jih s Tjušem na kolesu, nekaj pa je bilo celo takih, ko je Tjuš kolesaril sam. Moje ture so bile zaznamovane glede na to, kako sem se na njih počutila ali kaj se mi je dogajalo. Razdelim jih lahko na več kategorij:
  • najbolj mokra tura, ko nas je pošteno namočil dež: vsi trije okoli Brda pri Kranju
  • najdaljša tura, dolga 110 km: Komenda-Ljubljana-Polhov Gradec-Luče-Žiri-Škofja Loka-Komenda
  • najbolj gorska tura: Komenda-Ambrož pod Krvavcem
  • najhitrejša tura, ko sem pretiravala: Komenda-Vodice-Tacen-Smlednik-Komenda
  • najbolj dolgočasna tura, ki je ni hotelo biti konec in je bila hkrati druga najdaljša, 80 km: Komenda-Jezersko-Komenda
  • najbolj "švicarska" tura: Komenda-Toško čelo-Katarina-Medvode-Zbilje-Komenda
  • najkrajša tura, a hkrati mešana s hribi: najprej šibanje na Šmarno goro, nato kolesarjenje iz Tacna v Komendo
  • najbolj družabna tura: z mami Mojstrana-Belopeška jezera
  • najbolj počasna tura: s Tjušem od Tacna do ljubljanske tržnice in nazaj, potrebovala sva eno uro v eno smer, kolesaril sam
  • najkrajša tura: s Tjušem do bajerja Lahovče, kolesaril sam
  • najbolj hladna tura, ko me je zjutraj vso pot zeblo: Komenda-prelaz Kozjak na vrhu Tuhinjske doline
  • najbolj "prazna" tura, ko mi je po enem km spustila guma in sem nazaj domov prišla peš, otovorjena s Tjušem in njegovim kolesom
  • najbolj otovorjena tura: Komenda-Zgornje Veterno, poleg Tjuša sem imela na kolesu še en velik nahrbtnik s cunjami in hladilno torbo z malico

Poleg vseh teh malo posebnih tur sem naredila še precej takšnih "ničposebnega" tur. Ture so bile v povprečju dolge okoli 50 do 60 km. Bilo pa je tudi kar nekaj dni, ko sem kolo pustila parkiran in odšla raje v hrib, predvsem Šmarna ali Šenturška gora. Bilo je celo 10 dni zapored, ko sem bila vsak dan nekje, potem pa enajsti dan nisem mogla nikamor, vsaj zjutraj ne. Ampak naslednji dan so noge spet delale.

Poletje je bilo torej kolesarsko najboljše poletje, upam, da bo jesen lepa, da mi uspe še nekajkrat priti v šolo s kolesom.

Belopeško jezero


moje prevozno sredstvo

Tjuš pri izviru Kamniške bistrice

lokvanj na bajerju v Lahovčah
Rezultat je 10 kg manj in dve konfekcijski številki manj, kar je pa tudi nekaj.