Letošnje poletje je bilo ponovno zaznamovano s kolesarjenjem. Moj cilj je bil 1500 km, trenutno pa sem na 1300. Še malo torej. Upam samo, da ne bo zmanjkalo lepega vremena. Ja, tudi vreme mi je letošnje poletje nagajalo. Večino poti sem letos naredila sama, še posebno tiste najdaljše, nekaj pa sem jih s Tjušem na kolesu, nekaj pa je bilo celo takih, ko je Tjuš kolesaril sam. Moje ture so bile zaznamovane glede na to, kako sem se na njih počutila ali kaj se mi je dogajalo. Razdelim jih lahko na več kategorij:
- najbolj mokra tura, ko nas je pošteno namočil dež: vsi trije okoli Brda pri Kranju
- najdaljša tura, dolga 110 km: Komenda-Ljubljana-Polhov Gradec-Luče-Žiri-Škofja Loka-Komenda
- najbolj gorska tura: Komenda-Ambrož pod Krvavcem
- najhitrejša tura, ko sem pretiravala: Komenda-Vodice-Tacen-Smlednik-Komenda
- najbolj dolgočasna tura, ki je ni hotelo biti konec in je bila hkrati druga najdaljša, 80 km: Komenda-Jezersko-Komenda
- najbolj "švicarska" tura: Komenda-Toško čelo-Katarina-Medvode-Zbilje-Komenda
- najkrajša tura, a hkrati mešana s hribi: najprej šibanje na Šmarno goro, nato kolesarjenje iz Tacna v Komendo
- najbolj družabna tura: z mami Mojstrana-Belopeška jezera
- najbolj počasna tura: s Tjušem od Tacna do ljubljanske tržnice in nazaj, potrebovala sva eno uro v eno smer, kolesaril sam
- najkrajša tura: s Tjušem do bajerja Lahovče, kolesaril sam
- najbolj hladna tura, ko me je zjutraj vso pot zeblo: Komenda-prelaz Kozjak na vrhu Tuhinjske doline
- najbolj "prazna" tura, ko mi je po enem km spustila guma in sem nazaj domov prišla peš, otovorjena s Tjušem in njegovim kolesom
- najbolj otovorjena tura: Komenda-Zgornje Veterno, poleg Tjuša sem imela na kolesu še en velik nahrbtnik s cunjami in hladilno torbo z malico
Poleg vseh teh malo posebnih tur sem naredila še precej takšnih "ničposebnega" tur. Ture so bile v povprečju dolge okoli 50 do 60 km. Bilo pa je tudi kar nekaj dni, ko sem kolo pustila parkiran in odšla raje v hrib, predvsem Šmarna ali Šenturška gora. Bilo je celo 10 dni zapored, ko sem bila vsak dan nekje, potem pa enajsti dan nisem mogla nikamor, vsaj zjutraj ne. Ampak naslednji dan so noge spet delale.
Poletje je bilo torej kolesarsko najboljše poletje, upam, da bo jesen lepa, da mi uspe še nekajkrat priti v šolo s kolesom.
Belopeško jezero
moje prevozno sredstvo
Tjuš pri izviru Kamniške bistrice
lokvanj na bajerju v Lahovčah
Ni komentarjev:
Objavite komentar