Danes je že 14 dan, ko je Joli pri nas. Občutek pa imam, kot da bi jo imeli že dooolgooo časa. Lahko rečem, da je zelo pridna psička, mirna, tiha, prijazna in igriva. V našo družino je prinesla tisto pravo pasjo energijo, polepša nam vsak dan, vsakemu posebej. Šele zdaj vidimo, kako smo pogrešali kužka. Enostavno mora biti del naše družine.
Joli se je lepo prilagodila našemu življenju. Na poti iz Ajdovščine je malo jokcala, a ko je ugotovila, da nima smisla, je lepo spala zadaj na sedežu. Doma je hitro našla svoje mesto v modri košari, priborila si je seveda tudi prostor na postelji, kjer ponoči lepo spi, posvojila je vse podarjene igračke, najraje pa ima plišasto koalco. Zanimivo, še posebno, ker je naša družina med aprilčki poznana kot Koalčkovi, hihi.
Ovratnico je posvojila od Feje, povodec je dobila novega, lepega zelenega, Tjuševa izbira. Lahko rečem, da pridno je, včasih imam občutek, da bi pojedla še več. Največ dela je s čistočo. Na srečo je bila vajena, da lula in kaka zunaj, tako da večjega problema ni bilo. Res pa je, da jo je treba nesti ven po vsakem spanju, igri, hranjenju. V dveh tednih smo jo že lepo navadili, da gre ven in da zunaj opravi vse potrebno. Seveda se tudi notri, a za to smo krivi sami, ker pač nismo pogruntali, da mora ven. Pasje dete je še dojenček, zato veliko spančka.
mala beagle mešanka
V tem tednu je bila že sama doma. Sprva je malo jokala, uuuuuu, kako je bilo hudo, a je kmalu ugotovila, da se lahko zamoti s svojimi igračkami. Sama nas počaka na hodniku, odprto ima še kopalnico in wc. Za prvič lahko rečem, da je rolica papirja preživela, da ji je pa uspelo spraviti z obešalnika mojo bundo, da si je lepo postlala in gor spala. Ja, kupiti smo morali omaro za čevlje, za vsak slučaj. Preden bi ji padlo kaj pametnega v glavo. Sosedje pravijo, da je čez dan ne slišijo. Sicer pa jo pride dopoldne pogledat tudi Maruša in jo skupaj z Messijem pelje ven, za kar sem ji zelo hvaležna.
prijatelj Messi
Tjuš je njen najboljši prijatelj. Sta posrečen par, on jo skuša učiti, ona mu veselo nagaja. Tjuš ji govori "Joli, ne!", Joli ga še bolj grize in liže. Skratka, ko sta skupaj, jima nikoli ni dolgčas. Najlepši pa je prizor, ko oba ležita na kavču, se stiskata in med njima raste prava ljubezen. Na sprehodu je zanimivo, saj Joli njega pelje na sprehod, čeprav mu gre že na bolje. Ve, da mora biti on gospodar, a ne ve, kako.
sprehod s Tjušem
po Tjuša v vrtec
otroško-pasja ljubezen
Zato smo pasje dete vpisali v malo šolo v Kamnik. Danes smo bili prvič. Tjuš je šel z mano, da je videl, kako stvar deluje, da mu bo lažje. Sama sem prvič v mali šoli, s Fejo nisva hodila. Z Joli pa se mi zdi, da je prav, da hodimo, že zato, ker je Tjuš še majhen. Pa tudi želi si, da bi kasneje hodila na agility. Danes smo se učili odpoklic, torej, da kuža pride k tebi, ti pa mu seveda daš priboljšek. Joli je to osvojila en dva tri, ker za hrano naredi vse. Ni pozabila niti popoldne in vedno pričakuje, da če že pride do mene, da ji dam priboljšek. Ja, učenje ni kar tako. Narediti sem morala novo culo, da bo za igro v šoli. Hehe, Janezove strgane hlače so bile ravno pravšnje za predelavo. Culo je takoj posvojila za svojo. Ja, kupiti moramo še pravi povodec. Saj imamo enega kratkega, vendar "reže" in za Tjuša ne bo primeren. Za priboljške bo pa najboljša hrenovka. Komot, je še ceneje kot priboljški iz pasje trgovine. Aha, kaj že zna. Zna sedi, prostor, okrog (beri okrog mene), mrtva in pridi sem.
Takole utrujena je pa po šoli
nova učna cula
Ni komentarjev:
Objavite komentar