Fanta sta letos imela prav posebno praznovanje, saj sta si za kraj praznovanja izbrala Gardaland, mesto adrenalina. Da pa smo se zraven še malo izobraževali, smo si ogledali še Benetke.
Nedeljsko jutro, 28. aprila, ob 5. uri je bilo prav muhasto. Polni pričakovanja smo se odpeljali proti Italiji. Na poti smo se ustavili na postajališču Lom, da bi napumpali gume. Nekako sem imela slab občutek, ki se je kmalu potrdil, saj nam je začel nagajati ventilček na desni sprednji gumi. Klicanje AMZS (ki ob nedeljah ne dela, kot je treba), lepljenje z izolirnim trakom, brcanje v gumo itd. nas je pripeljalo le do Ravbarkomande, kjer smo ugotovili, da bo guma ostala prazna. Iz obupa smo zbudili dva goriška prijatelja, češ da nam ob šestih zjutraj lahko pomagata vsaj telepatsko. Nato pa smo ugotovili, da je naša rezervna guma čisto normalna in da se lahko peljemo z njo naprej. Odlično! V desetih minutah smo zamenjali gumo in po eni uri nepredvidenega postanka brez problemov nadaljevali pot proti Gardalandu.
Do Gardalanda smo prišli še vedno dovolj zgodaj, okoli pol desete ure, tako da smo imeli še dovolj časa za t. i. zajtrk. Najedli smo se, nato pa je bil čas za adrenalin. Tjuš je po jutranjem stresu, ko je mislim, da bomo morali že nazaj domov, komaj čakal, da vidi vse vlakce, ki mu jih ponuja park.
Najprej smo šli v pravljično deželo in se najprej peljali z aviončkom, nato pa sta šla oči in Tjuš na otroški prosti pad, ki pa ni bil nič posebnega, saj se je vmes prevečkrat ustavil, hahaha. Naslednja postaja je bil vlakec Mammut, ki je dirkal mimo skal in okostij mamuta. V trgovinici na cilju si je Tjuš izbral tudi lepo sestavljanko s tem motivom Gardalanda, ki smo jo šli malo pred koncem tudi iskat.
Po prvem hitrem vlakcu smo želeli na Atlantido, vendar je bil Tjuš premajhen za 2 cm, zato ga grdi stric ni spustil naprej. Ker smo se že doma dogovorili, da se ne bomo obremenjevali, če se to zgodi, ni bilo problema, še posebno, ker smo na gumenjake lahko šli vsi trije. Tu smo se do solz nasmejali, saj je Tjuša za prvim ovinkom zalila voda in je bil moker kot cucek, do spodnjih gat. Še sreča, da spuščajo nazaj na parkirišče, saj se je moral ves preobleči. Tisti, ki so se peljali z nami, so se mu od srca nasmejali, midva pa tudi.
Z "novo opremo" smo se podali proti gusarski ladji, nato proti kinu 4D, kjer je Tjuš užival, saj se je treslo, čutili smo pljunke dinozavrov iz Ledene dobe in se nasmejali. Nato pa nas je čakal Colorado boat, vožnja s hlodi po vodi, kjer je očija pošteno zmočilo, da je Tjuš umrl od smeha.
Največje doživetje pa bil seveda vlakec smrti, na katerega sta šla oči in Tjuša sama, kot dva velika fanta, čeprav smo malega fanta v prvo brez težav spravili gor, v drugo pa sta bila sumljiva, vendar sta osebje politično prepričala, da onadva sta frajerja in se lahko peljeta z vlakcem tudi v prvi vrsti. Doživetje je bilo noro in Tjuš je komaj dihal od adrenalina. Noro, koliko ovinkov, potem na glavo in okrog sebe, pa šviz postrani do cilja.
Preden smo si privoščili malico, sva si midva s Tjušem priborila urico zase in se vozila z gosenico in počasnim vlakcem, oči pa je raztural na Top Spin, Rapidu in Blue tornadu ter prostem padu. Po eni uri smo še enkrat poskusili Atlantido, vendar je stric zoprnež takoj pogruntal, da ima Tjuš kapo previsoko in da stoji na prstih. Sem pa zato šla sama uživat na vodno atrakcijo. Tokrat s palerino, ki smo jo dve uri prej našli pri Coloradu boat, ker jo je nekdo vrgel stran. Gorenjci pa to, hihi.
Pred koncem smo si privoščili še enkrat gumenjake in falot se je opremil s palerino, ki pa skoraj ni bila mokra. Za čisto pravi konec pa smo šli še v čudežno drevo in skoraj bruhali, saj se nam je soba vrtela na vse konce in nam je bilo vsem trem slabo. Vseeno je bil čudovit adrenalinski dan.
Prespali smo v kampu Belvedere, čisto ob Caneva parku, v mobilni hišici, ki je imela pograt. Noro! Za rojstni dan se je veliki fant zbudil na pogradu, še poln vtisov od Gardalanda in pripravljen na izlet v Benetke.
V Benetkah smo bili pet ur in prehodili vse mogoče ulice, si ogledali gondoliere, glavni Markov trg, zanimive vhode v stavbe, do katerih se pride le s čolnom, jedli sladoled in si privošči kosilo v McDonaldu. Tjuš je bil v Macu na kosilu drugič, vendar ga razen igračke ni pretreslo. Raje ima pico, če že lahko izbira. Po petih urah hoje po soncu so nas noge komaj prinesle do garažne hiše, v kateri se je avto medtem premaknil na drug parkirni prostor, saj moraš pustiti v njem ključe. Parkiranje je namreč posebej urejeno in tako parkiraš tako, da nekoga zaparkiraš in ko gre tisti ven, ti ga upravitelji premaknejo. Zanimivo ... in drago, 26 evrov. Ampak prav velike izbire nimaš. Tjuš si je kupil dve maski, saj so ga Benetke navdušile prav zaradi tega.
Bil je nepozaben dvodnevni izlet, ki nas je še bolj zbližal in nam dal vedeti, da se imamo res luštno in da uživamo v življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar