Poročni dan

Sobota, 14. avgust! Končno je prišel dan, ki sva ga čakala točno 9 let. Poroko sva načrtovala približno toliko časa, hahaha. Ne, res. Že na začetku, ko sva se pogovarjala o poroki, sva vedela, da bodo na najini poroki sončnice in da se bova poročila nekje napol v naravi, če se le da, vse na enem mestu. Bil je res dan, kot sva si ga želela.

Moj se je začel že ob dveh zjutraj, ko sem se zbudila in nisem mogla spati. Pošiljala sem sms napotke kozmetičarki in fotografu, kako se pride do mene na Veterno, pa sestrični Saški, pa seveda bodočemu možu. Zanimivo, da mi nihče ni odpisal. :) Le zakaj? No, ob pol petih mi je uspelo zaspati, a kaj ko je bila ura takoj pol šestih.

Ob šestih je bila pri meni že frizerka. Pričakala sem jo z že umito glavo, da sva lahko takoj začeli s sušenjem. Po treh probnih frizurah sva vedeli, kakšno frizuro si želim. Malo kasneje je prišla še kozmetičarka, ki je namazala mami in Špelo. Kmalu je bilo v kuhinji veselo. Pet babnic na kupu, pa še kaka vmes. To je prekinil fotograf Tomaž, ki je seveda prišel s fotografom spremljat vse moje priprave. Bogi revež je že zunaj naletel na mojega očija, ki ni vedel, da je to fotograf in ga je kar stran poslal. Hahaha. Še dobro, da je bil Tomaž še malo zaspan, da mu je bilo vseeno. Skratka, v kuhinjo je prinesel smeh, saj nismo vajene, da nas že zjutraj slikajo z vseh strani. Po dobro speti in utrjeni frizuri je bil čas za make up. Seveda nama svetloba ni ustrezala in finese sva urejali kar na balkonu, kjer je bilo Tomažu všeč ozadje s slivami. Ob devetih sem bila spedenana v glavo, manjkala mi je še obleka in ostale podrobnosti. Spet slikanje, zapenjanje korzeta, pripenjanje Swarovski verižice, ki so mi jo podarile sodelavke v šoli, pripenjanje uhančkov Swarovski, ki mi jih je podarila mami. No, ti so mi delali probleme. Enega mi je dala mami notri, pri drugem je pa izginila in ga sama nisem mogla dati v uho. Tomaž me je sicer butasto pogledal, a moral mi je pomagati. Na koncu pa podvezica in čevlji. Čakala sem na Vesno, ker to naj bi ti dala gor oseba, ki s teboj ni v sorodu. Vesna je zamujala, zunaj je ženin že pritrobil, moje srce je bilo na maksimumu. Vesna, končno!

Ko sem stala na vrhu stopnic, so čustva vrela v meni. Zdaj pa bo, od tega trenutka naprej bom cel dan v središču pozornosti. Punca, smej se, naj te ne bo strah! Že tako nisem skoraj nikoli resna, kako naj bo na tak dan. Z nasmehom na obrazu sem stopila skozi vhodna vrata. Na pragu je čakal moj bodoči možek Janez. Takrat sem videla samo njega, šele čez par sekund sem opazila, da je zunaj en kup ljudi, ki me občudujejo. Celo oči je bil presenečen nad "končnim izdelkom", hahaha. Vedela sem, da sem res lepa. Obleka, ki sem jo nosila, je bila narejena le zame. Čeprav sem mislila, da mi ne bo več všeč, ker sem jo imela tako dolgo doma, je bil občutek, ko sem jo oblekla, povsem drugačen. Kot bi jo oblekla prvič. Čestitke, pohvale, lepe želje vseh zbranih so deževale še dobro uro, potem pa sva morala oditi na slikanje na Brdo. Vmes smo pili in plesali, oči pa je poskrbel tudi za odojka, da gostje niso bili lačni. Mami je poskrbela za pecivo, ki je bilo lično postreženo v pletenih košarah. Ob enajstih so se začeli zbirati čudni oblaki, zato smo z odhodom na Brdo malo pohiteli. A kaj, ko so nas na koncu ceste pričakali vaščani in nam pripravili malo šrango. Povsem nenapovedano, saj sama ne prihajam iz te vasi in je niti nisem želela. A simpatične sosede so pripravile simpatično šrango z zelo dobrim vinom in žaganjem plota. Tudi to je bilo luštno.

Janez je imel doma manj dela. Oblečen je bil mimogrede, make upa ni potreboval. Ob pol devetih se je pripeljal Slavko s svojim poročno okrašenim avtom, cela stolpnica je oživela, ko je pričel igrati Polde. Malo čez devet pa so se odpravili proti Veternem.

Slikanje na Brdu. Pričakalo nas je sonce. Morala sva si natakniti tudi prstana, saj je šlo navsezadnje za poročne slike. Z nama sta šli seveda tudi priči, najini sestrici Špela in Janja. Morali smo resno ubogati Tomaža in se postavljati v vse mogoče poze, pa pogledati z ene in druge strani, še lubčkati sva se morala na ukaz. Ah, sej je bilo luštno. Pričakale so nas račke in labod, ki naju je skoraj napadel. Kukukali smo izza dreves, se slikali z dežniki in skakali v zrak. Zahvalna slika je čudovita in prav všeč sva si. Komaj čakam na še ostale slike, ki pridejo konec meseca. Po slikanju smo šli k Dežman na kosilo, kjer pa se nam je vleklo in ura kar ni hotela biti pol treh. Prezgodaj smo bili pod Šmarjetno in morali smo se voziti po Stražišču. No, smo pa vsaj videli streho od Špelinega vrtca. So namreč naredili novo. Tomaž je šel na Šmarjetno že pred nami, da je nesel gor najina prstana.

Na Šmarjetni je protokol potekal notri, ker je prejšnji dan tako deževalo in je bilo premraz, da bi sedeli zunaj. Sicer bi poroko mogoče lahko speljali tudi zunaj, a tako smo bili brez skrbi, ko je padlo tistih par kapelj. Vsi svatje so nas pričakali v panoramski dvorani. Ko so se odprla vrata, nisem videla ničesar. Pred nama je hodil Tjuš in držal v roki sončnico s prstani. Gledala sem samo Tjuša in bila ponosna na svojega malega sinčka. Ostalih svatov, priznam, se sploh ne spomnim, kje so stali. Kot zakleta sem hodila proti matičarju. Sedeti na tistem stolu je bilo zame preveč. Vsako besedo sem dobesedno požrla in ko je pooblaščenec povedal še par najlepših misli iz Malega princa, je bilo zame preveč. Imela sem cmok v grlu in komaj sem zadrževala solze sreče. Štorije s prstani, ko sva vzela vsak svojega, namesto drug od drugega, ni opazil nihče. Ko so nama prvi začeli čestitati, sem ves čas jokala. Toliko čustev, toliko lepih besed, iskrenih objemov in močnih stiskov rok, da bi bila vedno srečna ... hvala vsem. Čudovito je bilo. Takrat sem šele videla, kdo vse je bil tam. Zelo sem bila vesela sodelavke Mete, saj nisem pričakovala nikogar iz šole, in pa seveda mojih treh aprilčic, Petre, Marjane in Pety. Tiste pol ure do štirih, ko smo odšli do cerkvice sv. Marjete, je minilo en dva tri. Pri cerkvici nas je že pričakal župnik Marko, ki nas je sprejel z nasmehom na obrazu. Kasneje sem izvedela, da so ga Primorci celo prepričevali naj prestavi poroko za pol ure, da gredo oni z ženinom pit, pa jim je lepo povedal, naj ga počakajo, da opravi poroko, potem gredo pa skupaj. Maša je bila zelo lepa, všeč je bila celo tistim, ki niso ravno veliko v cerkvi. Navdušeni so bili nad pridigo. Nama pa je najbolj ostal v spominu govor moje mamice. Nisva vedela, kaj bo povedala, a ko je za naju prižgala poročno svečo in nama ob tem povedala nekaj lepih misli, je bilo obema toplo pri srcu. Sveča je čudovita in je že našla svoje mesto. Po končani ceremoniji sva morala podpisati tudi dokument, da je Tjuš tudi cerkveno sedaj najin zakonski sin. Po prihodu iz cerkve so naju znova posuli z rižem. Še od civilne sem imela ogromno riža na glavi, da ne rečem, kje vse še.

Po cerkveni poroki je sledila mirna zakuska v panoramski dvorani, kjer smo se v miru pogovarjali in malo popili in pojedli. Vrgla sem tudi šopek, nihče ni opazil, da ni bil original. Ujela oz bolje rečeno, šopek je ujel njo, ga je Marta, punca od Janezovega bratranca. Bila je presenečena, a hkrati vesela. Mislim, da je ujel kar pravo samsko dekle. Podvezico pa je kasneje ujel moj bratranec Miha, vendar njegova Daša ni bila ravno navdušena. Okoli sedme ure smo šli v veliko dvorano na večerjo. Janez je imel pozdravni govor in na kratko sva predstavila vse svate, saj se nekateri še niso poznali. Sledila je juha, krompirjeva s tartufi ali goveja, zate pa postrvin file v bučkini omaki. Nato sva midva zaplesala otvoritveni ples, sicer angleški valček, nama je kar dobro šlo, glede na to, da sem se spotikala ob lastno obleko. Po tem pa smo zažurali. Mogoče so imeli Trio Mix malo preveč naglas ozvočenje, a mene ni motilo, ker to je bil le najin dan in jaz sem se naplesala do zadnjega komada. Bilo je par limon, ki so nama očitno hoteli pokvariti dan, a se nisem sekirala, ker sem vedela, da bodo. S tistimi, ki so želeli plesati, smo se naplesali do treh zjutraj. Kdo pa je rekel, da je treba biti do jutra. In poroka ni odvisna le od tega, do kdaj zjutraj žuraš, ampak od tega, kako se imata ženin in nevesta. Po glavni jedi, ki je bila spet odlična, telečji zrezek, puranji z mladim sirom in slivami, sirov štrukelj in zelenjava. Zelo okusno. Okoli enajstih so me ukradli. Miha, Miro in David so sicer imeli dober namen, a nas je zalotila Janja. Tako so nas kar hitro našli v kleti, kjer smo morali za odplačilo odigrati dve partiji enke in spiti kozarec vina. Fotografa Tomaža, ki je budno spremljal vse dogajanje tudi na Šmarjetni, je skoraj kap, ko nas je zagledal ob veliki mizi s kartami v roki.

On polnoči so pripeljali poročno torto. Malo postrani narejeno, s kolesarjem Janezom, ki je omagal sredi hriba, in mene ter Tjuša, ki ga že čakava na vrhu. Zelo lepa in okusna torta. Takoj po torti sva se šla naskrivaj preobleč. Jaz v rdečo oblekco, Janez pa črne hlače in rdečo srajco. Ko sem v sobi odpela korzet, se je vsulo riža za celo rižoto. Damjan naju je napovedal kot plesni par, prvaka leta 2002 v čačačaju. Nihče ni vedel, kaj bo in ko sva vstopila midva v povsem drugi barvi, so imeli vsi odprta usta. Odplesala sva najbolje do sedaj in tisti dve minuti sta bili najkrajši v dnevu. Zablestela sva, kot sva želela, in presenetila vse, tudi sebe.

Ob treh so odšli še zadnji gostje, mi, ki smo gor spali, midva, Janja in Joža ter vsi Primorci, pa smo še do petih debatirali pri mizi. No, nama je bilo oproščeno, da sva lahko malo prej odšla v sobo. Sva morala vodno posteljo preizkusit. Tjuško pa je spal v otroški posteljici. Moram reči, da vodne postelje ne bova imela. ;) Zjutraj smo se ob devetih dobili na zajtrku, nato pa še do 12 capljali po Šmarjetni in pospravljali. Piškotov je bilo še za tri poroke, zato sva vse odpeljala k našim, škatlice pa razdelila še prijateljicam aprilčicam, frizerki in doma tudi sosedom v bloku, ki so bili zelo veseli.

Midva sva uživala na najin poročni dan. V nedeljo ponoči pa smo odšli na morje, na najino poročno potovanje na Rab.