Poročni dan

Sobota, 14. avgust! Končno je prišel dan, ki sva ga čakala točno 9 let. Poroko sva načrtovala približno toliko časa, hahaha. Ne, res. Že na začetku, ko sva se pogovarjala o poroki, sva vedela, da bodo na najini poroki sončnice in da se bova poročila nekje napol v naravi, če se le da, vse na enem mestu. Bil je res dan, kot sva si ga želela.

Moj se je začel že ob dveh zjutraj, ko sem se zbudila in nisem mogla spati. Pošiljala sem sms napotke kozmetičarki in fotografu, kako se pride do mene na Veterno, pa sestrični Saški, pa seveda bodočemu možu. Zanimivo, da mi nihče ni odpisal. :) Le zakaj? No, ob pol petih mi je uspelo zaspati, a kaj ko je bila ura takoj pol šestih.

Ob šestih je bila pri meni že frizerka. Pričakala sem jo z že umito glavo, da sva lahko takoj začeli s sušenjem. Po treh probnih frizurah sva vedeli, kakšno frizuro si želim. Malo kasneje je prišla še kozmetičarka, ki je namazala mami in Špelo. Kmalu je bilo v kuhinji veselo. Pet babnic na kupu, pa še kaka vmes. To je prekinil fotograf Tomaž, ki je seveda prišel s fotografom spremljat vse moje priprave. Bogi revež je že zunaj naletel na mojega očija, ki ni vedel, da je to fotograf in ga je kar stran poslal. Hahaha. Še dobro, da je bil Tomaž še malo zaspan, da mu je bilo vseeno. Skratka, v kuhinjo je prinesel smeh, saj nismo vajene, da nas že zjutraj slikajo z vseh strani. Po dobro speti in utrjeni frizuri je bil čas za make up. Seveda nama svetloba ni ustrezala in finese sva urejali kar na balkonu, kjer je bilo Tomažu všeč ozadje s slivami. Ob devetih sem bila spedenana v glavo, manjkala mi je še obleka in ostale podrobnosti. Spet slikanje, zapenjanje korzeta, pripenjanje Swarovski verižice, ki so mi jo podarile sodelavke v šoli, pripenjanje uhančkov Swarovski, ki mi jih je podarila mami. No, ti so mi delali probleme. Enega mi je dala mami notri, pri drugem je pa izginila in ga sama nisem mogla dati v uho. Tomaž me je sicer butasto pogledal, a moral mi je pomagati. Na koncu pa podvezica in čevlji. Čakala sem na Vesno, ker to naj bi ti dala gor oseba, ki s teboj ni v sorodu. Vesna je zamujala, zunaj je ženin že pritrobil, moje srce je bilo na maksimumu. Vesna, končno!

Ko sem stala na vrhu stopnic, so čustva vrela v meni. Zdaj pa bo, od tega trenutka naprej bom cel dan v središču pozornosti. Punca, smej se, naj te ne bo strah! Že tako nisem skoraj nikoli resna, kako naj bo na tak dan. Z nasmehom na obrazu sem stopila skozi vhodna vrata. Na pragu je čakal moj bodoči možek Janez. Takrat sem videla samo njega, šele čez par sekund sem opazila, da je zunaj en kup ljudi, ki me občudujejo. Celo oči je bil presenečen nad "končnim izdelkom", hahaha. Vedela sem, da sem res lepa. Obleka, ki sem jo nosila, je bila narejena le zame. Čeprav sem mislila, da mi ne bo več všeč, ker sem jo imela tako dolgo doma, je bil občutek, ko sem jo oblekla, povsem drugačen. Kot bi jo oblekla prvič. Čestitke, pohvale, lepe želje vseh zbranih so deževale še dobro uro, potem pa sva morala oditi na slikanje na Brdo. Vmes smo pili in plesali, oči pa je poskrbel tudi za odojka, da gostje niso bili lačni. Mami je poskrbela za pecivo, ki je bilo lično postreženo v pletenih košarah. Ob enajstih so se začeli zbirati čudni oblaki, zato smo z odhodom na Brdo malo pohiteli. A kaj, ko so nas na koncu ceste pričakali vaščani in nam pripravili malo šrango. Povsem nenapovedano, saj sama ne prihajam iz te vasi in je niti nisem želela. A simpatične sosede so pripravile simpatično šrango z zelo dobrim vinom in žaganjem plota. Tudi to je bilo luštno.

Janez je imel doma manj dela. Oblečen je bil mimogrede, make upa ni potreboval. Ob pol devetih se je pripeljal Slavko s svojim poročno okrašenim avtom, cela stolpnica je oživela, ko je pričel igrati Polde. Malo čez devet pa so se odpravili proti Veternem.

Slikanje na Brdu. Pričakalo nas je sonce. Morala sva si natakniti tudi prstana, saj je šlo navsezadnje za poročne slike. Z nama sta šli seveda tudi priči, najini sestrici Špela in Janja. Morali smo resno ubogati Tomaža in se postavljati v vse mogoče poze, pa pogledati z ene in druge strani, še lubčkati sva se morala na ukaz. Ah, sej je bilo luštno. Pričakale so nas račke in labod, ki naju je skoraj napadel. Kukukali smo izza dreves, se slikali z dežniki in skakali v zrak. Zahvalna slika je čudovita in prav všeč sva si. Komaj čakam na še ostale slike, ki pridejo konec meseca. Po slikanju smo šli k Dežman na kosilo, kjer pa se nam je vleklo in ura kar ni hotela biti pol treh. Prezgodaj smo bili pod Šmarjetno in morali smo se voziti po Stražišču. No, smo pa vsaj videli streho od Špelinega vrtca. So namreč naredili novo. Tomaž je šel na Šmarjetno že pred nami, da je nesel gor najina prstana.

Na Šmarjetni je protokol potekal notri, ker je prejšnji dan tako deževalo in je bilo premraz, da bi sedeli zunaj. Sicer bi poroko mogoče lahko speljali tudi zunaj, a tako smo bili brez skrbi, ko je padlo tistih par kapelj. Vsi svatje so nas pričakali v panoramski dvorani. Ko so se odprla vrata, nisem videla ničesar. Pred nama je hodil Tjuš in držal v roki sončnico s prstani. Gledala sem samo Tjuša in bila ponosna na svojega malega sinčka. Ostalih svatov, priznam, se sploh ne spomnim, kje so stali. Kot zakleta sem hodila proti matičarju. Sedeti na tistem stolu je bilo zame preveč. Vsako besedo sem dobesedno požrla in ko je pooblaščenec povedal še par najlepših misli iz Malega princa, je bilo zame preveč. Imela sem cmok v grlu in komaj sem zadrževala solze sreče. Štorije s prstani, ko sva vzela vsak svojega, namesto drug od drugega, ni opazil nihče. Ko so nama prvi začeli čestitati, sem ves čas jokala. Toliko čustev, toliko lepih besed, iskrenih objemov in močnih stiskov rok, da bi bila vedno srečna ... hvala vsem. Čudovito je bilo. Takrat sem šele videla, kdo vse je bil tam. Zelo sem bila vesela sodelavke Mete, saj nisem pričakovala nikogar iz šole, in pa seveda mojih treh aprilčic, Petre, Marjane in Pety. Tiste pol ure do štirih, ko smo odšli do cerkvice sv. Marjete, je minilo en dva tri. Pri cerkvici nas je že pričakal župnik Marko, ki nas je sprejel z nasmehom na obrazu. Kasneje sem izvedela, da so ga Primorci celo prepričevali naj prestavi poroko za pol ure, da gredo oni z ženinom pit, pa jim je lepo povedal, naj ga počakajo, da opravi poroko, potem gredo pa skupaj. Maša je bila zelo lepa, všeč je bila celo tistim, ki niso ravno veliko v cerkvi. Navdušeni so bili nad pridigo. Nama pa je najbolj ostal v spominu govor moje mamice. Nisva vedela, kaj bo povedala, a ko je za naju prižgala poročno svečo in nama ob tem povedala nekaj lepih misli, je bilo obema toplo pri srcu. Sveča je čudovita in je že našla svoje mesto. Po končani ceremoniji sva morala podpisati tudi dokument, da je Tjuš tudi cerkveno sedaj najin zakonski sin. Po prihodu iz cerkve so naju znova posuli z rižem. Še od civilne sem imela ogromno riža na glavi, da ne rečem, kje vse še.

Po cerkveni poroki je sledila mirna zakuska v panoramski dvorani, kjer smo se v miru pogovarjali in malo popili in pojedli. Vrgla sem tudi šopek, nihče ni opazil, da ni bil original. Ujela oz bolje rečeno, šopek je ujel njo, ga je Marta, punca od Janezovega bratranca. Bila je presenečena, a hkrati vesela. Mislim, da je ujel kar pravo samsko dekle. Podvezico pa je kasneje ujel moj bratranec Miha, vendar njegova Daša ni bila ravno navdušena. Okoli sedme ure smo šli v veliko dvorano na večerjo. Janez je imel pozdravni govor in na kratko sva predstavila vse svate, saj se nekateri še niso poznali. Sledila je juha, krompirjeva s tartufi ali goveja, zate pa postrvin file v bučkini omaki. Nato sva midva zaplesala otvoritveni ples, sicer angleški valček, nama je kar dobro šlo, glede na to, da sem se spotikala ob lastno obleko. Po tem pa smo zažurali. Mogoče so imeli Trio Mix malo preveč naglas ozvočenje, a mene ni motilo, ker to je bil le najin dan in jaz sem se naplesala do zadnjega komada. Bilo je par limon, ki so nama očitno hoteli pokvariti dan, a se nisem sekirala, ker sem vedela, da bodo. S tistimi, ki so želeli plesati, smo se naplesali do treh zjutraj. Kdo pa je rekel, da je treba biti do jutra. In poroka ni odvisna le od tega, do kdaj zjutraj žuraš, ampak od tega, kako se imata ženin in nevesta. Po glavni jedi, ki je bila spet odlična, telečji zrezek, puranji z mladim sirom in slivami, sirov štrukelj in zelenjava. Zelo okusno. Okoli enajstih so me ukradli. Miha, Miro in David so sicer imeli dober namen, a nas je zalotila Janja. Tako so nas kar hitro našli v kleti, kjer smo morali za odplačilo odigrati dve partiji enke in spiti kozarec vina. Fotografa Tomaža, ki je budno spremljal vse dogajanje tudi na Šmarjetni, je skoraj kap, ko nas je zagledal ob veliki mizi s kartami v roki.

On polnoči so pripeljali poročno torto. Malo postrani narejeno, s kolesarjem Janezom, ki je omagal sredi hriba, in mene ter Tjuša, ki ga že čakava na vrhu. Zelo lepa in okusna torta. Takoj po torti sva se šla naskrivaj preobleč. Jaz v rdečo oblekco, Janez pa črne hlače in rdečo srajco. Ko sem v sobi odpela korzet, se je vsulo riža za celo rižoto. Damjan naju je napovedal kot plesni par, prvaka leta 2002 v čačačaju. Nihče ni vedel, kaj bo in ko sva vstopila midva v povsem drugi barvi, so imeli vsi odprta usta. Odplesala sva najbolje do sedaj in tisti dve minuti sta bili najkrajši v dnevu. Zablestela sva, kot sva želela, in presenetila vse, tudi sebe.

Ob treh so odšli še zadnji gostje, mi, ki smo gor spali, midva, Janja in Joža ter vsi Primorci, pa smo še do petih debatirali pri mizi. No, nama je bilo oproščeno, da sva lahko malo prej odšla v sobo. Sva morala vodno posteljo preizkusit. Tjuško pa je spal v otroški posteljici. Moram reči, da vodne postelje ne bova imela. ;) Zjutraj smo se ob devetih dobili na zajtrku, nato pa še do 12 capljali po Šmarjetni in pospravljali. Piškotov je bilo še za tri poroke, zato sva vse odpeljala k našim, škatlice pa razdelila še prijateljicam aprilčicam, frizerki in doma tudi sosedom v bloku, ki so bili zelo veseli.

Midva sva uživala na najin poročni dan. V nedeljo ponoči pa smo odšli na morje, na najino poročno potovanje na Rab.

En mesec

Cel mesec že nisem nič napisala. Pa sploh ne vem, zakaj. En kup novega je.

Šolsko leto se je končalo. Zame uspešno, ker sem zadovoljna s prvim samostojnim letom. Itak pa, da bi bilo lahko še bolje. A še najlepša novica je, da sem dobila novo službo. Zdaj se iz Dravelj selim na Koseze. Komaj čakam, ker bo spet nekaj novega. Po drugi strani mi bo pa težko pri srcu, ker sem se tega kolektiva tako navadila, da mi je bilo zelo luštno. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Hvala vsem še enkrat. Človek na takem mestu sicer težko izkaže hvaležnost. Pomembno je, da ohranimo dober odnos in tiste male vezi, ki so nastale med nami.

Do poroke je samo še en mesec in en dan. Komaj še vem, katerega smo, ker je toliko stvari. Z najine strani je pripravljeno že skoraj vse. Ravno včeraj sva se dogovorila z glasbeniki, duo Mix iz Mozirja. Hvala Špela za kontakt, mislim, da smo se super ujeli in bo prov luštno. Pa še Petri se moram zahvaliti za fotografa Tomaža Knaflja. Super fant, preprost, ki tako kot midva ne komplicira. Hvala sestrici Špeli za kontakt za rožice in seveda organizacijo v cerkvi. Hvala Janji za čudovite prstane. Samo še meni v gostilni se dogovoriva in naprsne šopke moram narediti. Računam na drug vikend, ko bo dež. Bodo v stilu vabila, oranžen trakec s sončnico. Danes imam frizerko, da preizkusiva par frizur, potem pa še make up, da vidim, kako bom jaz to sploh videti. Potem pa en mesec samo še relaksacije, če verjameš. Janez bo itak delal in bo šele tri dni prej frej, tako da se bova videvala le zvečer. Sicer pa komaj čakam, ker bo lepo.

Kolesarjenje je to leto na drugem mestu, ker enostavno med tednom ne pridem do kolesa. Mogoče bo bolje zdaj, ko bova s Tjuškom sama. Sicer smo bili v nedeljo z našimi na Belopeških jezerih in je bilo zelo lepo. Sploh pogled na Mangart. V nedeljo pa smo šli na sprehod okoli Bohinjskega jezera in se namakali v mrzli vodi. Lep vikend v naravi.

Sicer pa nič posebno novega. Tjuško ima že počitnice in je z mano doma do 20. avgusta. Ves čas govori, da se bomo poročili na Šmarni gori, revež sploh ne ve, kaj ga čaka. Pol pa gremo na morje in bomo v šotoru spali. To je pa zanj glavno. Ja, pa da bomo imeli lepe obleke in plesali. Facko mali. Zdaj že ful govori, čeprav ga še malo izgovorjava črk K in G daje. Ampak vsebinsko mu gre pa zelo dobro. Vse ga zanima, ful zna logično razmišljat in povezovat stvari. Spomni se ogromno enih stvari, kaj in kako. Še iz vrtca mi razlaga, kako so šli na travnik nabirat rožice in celo pokazal mi je po ene dveh mesecih, kje so bili. S septembrom bo v isti skupini z istima vzgojiteljicama, tako da bo prav luštno. Redno vsak večer je treba prebrati pravljico, ki si jo on izbere. Našpricat se mora proti komarjem, ker ga pik pik, čeprav je pri nas zelo malo komarjev. Ves čas nekaj reže, lepi (sredi poletja morata z atom delati papirne snežene može), ful se že zaigra sam in si domišlja vloge. Zadnjič je bil v službi in kuhal. Hahaha, le po kom je to pobral? Zvečer pa ne bi šel spat, ker se mu toliko dogaja, zdele zjutraj pa še spi. Letošnje poletje je navalil na sladoled. Ampak samo čokolado, ostalo mu ne gre. Včeraj si je zaželel tistega sadnega, ko ga ven stiskaš in je v bistvu sama voda. Je samo jezik notri pomočil, pol je pa ugotovil, da sploh ni dober. Uuuu, bravo dete. Je ful samostojen in se mu fino zdi, če mu dam kakšno nalogo. Zadnjič je sam od sebe pospravil cunje iz stroja. Sicer na tla pred stroj, ampak pomagal pa je. Pa zelo rad reče natakarju za račun in mu nese denarčke. Me tako luštno vpraša: "Mami, maš evrčke?" Falot. Zelo rad ima vodo in uživa v plavanju. Bil je tudi že na morju cel teden z atom in mamo. Užival itak sto na uro. Povsod ga lahko vzamemo s sabo, ker je res priden. Še z mano je šel na razgovor v Koseze. Se mu fajn zdi, k bo mami v novi šoli. Je rekel, da bo šel on pa zdej v vrtec Mojca. Svašta, kaj se to ne spomni. Zadnjič nama je z mamo razlagal, da je treba pri kopalkah naprej dat gor gate, pol pa še za jožice tole. Midve bi se kmalu polulale od smeha. V nedeljo jih je nekaj hodili okoli jezera v kopalkah in je spraševal: "Mami, zakaj so bosi?" Pa mi ni koj vžgalo! Je mislil nagi. :) Ja, dolgčas nam ni.

Prstana

Včeraj sva šla z Janjo naročit prstana k zlatarju Gajšek v Celju. Žal imajo samo na štajerskem koncu svoje zlatarne. Prstan sva prvič videla na poročnem sejmu v Unionu in takoj nama je padel v oči. Sicer sva si ogledala še tisoč drugih, a vedno znova sva se vračala k temu. Rdeče belo zlato s tremi kamenčki na ženskem je čisto po najinem okusu. Preprost in lep. Dobiva ga junija.

Obleka je moja

Ja, danes mi je pod roke prišla obleka, ki mi je bila všeč na prvi pogled. V Poročnem kotičku sem rezervirala termin za danes. Na njihovi internetni strani sem videla, da imajo posebno akcijo nekaterih oblek, po smešno nizkih cenah. S 1200 e na 250 ali manj. Najprej sem mislila, da je to cena izposoje, ko pa je rekla, da je to prodajna cena ... hm, poceni.

Stati skoraj sredi trgovine v gatah in modrcu ni ravno prijeten občutek. Še posebno, če se Tjušku zdi smešno, ker ima mami samo spodnje perilo na sebi in je ves čas odkrival zaveso. Pa sem se navadila. Izberemo nekaj oblek. Oblečem prvo obleko, ki ni šla čez rit, pa še smešen ovratnik je imela. Probam drugo. Ja, že bolje. Čisto nekaj drugega. Medtem ko sem jo slačila, je Janez našel tretjo. Belo z rdečim robom. Lepa. Zadaj se je zapenjala na "vezalke". Me je zategovala kot tiste v starih časih. Madona, te ženske niso mogle dihat. In to vsak dan, ne le en dan v življenju. Se smejimo, Tjuš nas je zabaval s pripombami. Vlečka je bila daljša, a ko jo je privezala na samo obleko, je bilo vse videti čudno. Spet slačenja in oblačenje četrte. Kot bi imela zaveso na sebi. Ne, hvala. Pa še peto in šesto. Pa ponovno drugo ... Ja, to bo to!

Kaj pa čevlji? Sreča je bila spet na moji strani, čevlji v barvi obleke so bili polovico znižani. Tjuš je medtem že oblekel nogavičke in natikače s peto, ker je hotel biti kot mamica. Vmes je tudi on probal eno obleko, a žal mu je bila prevelika. Teti iz trgovine je kazal videoposnetke, kako je delal prevale. Ja, smo imeli pestro.

Na koncu sva se lepo odločila, da je obleka moja. Da bom lepa lepa, doma pa sva ugotovila, da lepo paševa skupaj. Pač, videl jo je prej, pa kaj. Brez Janeza je ne bi mogla kupiti, ker je on edini, ki ve, kaj mi paše. A kako zgleda obleka? Boste pa morali počakati še 200 dni.

Priprave na poroko ,,,

potekajo povsem normalno. Prejšnji vikend sva se dogovorila z glasbeniki iz Mozirja, bila na poročnem sejmu in dobila nekaj ponudb cvetličarjev. Naslednji teden grem končno pomerit nekaj oblek, da sploh vidim, kako to izgleda na meni. Ja, če je pa res. Bom potem poročala.

Ko se poročaš, postaneš seveda obseden tudi s poročnim pregledovanje spletnih strani. Znam že vse skoraj na pamet. Poročne salone se po netu pregledala že do potankosti, sončnice mi že plešejo pred očmi, obleke postajajo vse enake in težko se bo odločiti, katera bo THE ONE. Janez pravi, da sem že malo neumna, ker itak že vse vem. Ja, on ima obleko, pa misli, da je to to. Prebrala sem že vse zadnje izdaje poročnih revij, ker so polne pametnih nasvetov o tem, kakšna je vloga očeta in mame neveste in ženina. No, ženinovi nimajo nobene vloge, vse je na nevestini strani. :) Mami se je samo smejala, ko sem ji pokazala njeno vlogo ... da sodeluje pri pripravah, če mladoporočenca to želita. Seveda želiva, samo najprej moram sama pogruntat, kako bo vse skupaj potekalo. Naju čaka še UE in njihove ideje o (ne)izpeljavi poroke. Oči se pa (še) ne obremenjuje, čeprav ga po moje kar stiska, ko uradno ne bom več njegova punčka. Ja, očkoti, to je vedno problem. Tjušku je itak vseeno, samo da se pleše in da se imamo radi.

ena od oblek, ki mi je všeč

Aja, našla sva tudi prstana, rdeče in belo zlato. Ki sta seveda všeč tudi Janji in še zmerno ceno imata. S Špelo morava v nakup in izdelavo vabil, čeprav ne vem, kdaj bova to izvedli, glede na to, da se komaj kaj vidiva. Bo treba dopust vzeti. A ne Špela? Iščem A4 porisan s sončnico, a ga žal še nisem našla. Kdo kakšno idejo? Bo treba v Avstrijo? Vsaj besedilo imam že :) pa ne povem.

lep, a ni najin

Ja, poročni plener je že napol popisan z vsemi idejami, telefonskimi št., cenami, imeni ... poročna mapa je že polna listov, sedežni red je narejen, seznam povabljencev seveda tudi. Samo po eni strani pa še noben sorodnik uradno ne ve za vse skupaj. Bo vsaj potem bolj zanimivo. Sicer se pa gotovo vsi strinjajo, da je skrajni čas, da bo žurka. Moja obleka in rože jih gotovo ne zanimajo, da se bo pa plesalo in jedlo, aaaa, to je pa že bolje. Hehe, sem nesramna? Neeee, samo take so poroke. Še posebno če sta mladoporočenca malo "čez les" kot midva.

sončnice ideje, vendar niso med najlepšimi

Res, sploh ne komplicirava. Moj se strinja z mano in to je glavno :). Janez bo poskrbel le za hrano, ostalo bom sama. On bo užival že zato, ker bo z mano, ker bo postal moj mož. Vse sva dogovorjena že nekaj let, najin okus je podoben, ne obremenjujeva se s podrobnostmi. To bo le najin dan! Komaj čakava.

Aja, s prvim februarjem začnem poročati o hypoxi terapiji ...

Janez ima novo obleko

Janez je končno dobil svojo prvo obleko. Ja, ne me čudno gledati, samo prej nekako ni bilo prave priložnosti, da bi si jo šel nabavit. Poroka pa je le nekaj posebnega.

V sredo smo šli v Sens outlet v Črnuče, v majhno trgovinico, kjer imajo vse leto - 50 % na vse obleke Sens in lanske sezone. V tem obdobju, do drugega tedna, pa še posebno akcijo - vse obleke po 119 evrov. Ja, prav ste slišali. Obleka, ki jo v Sensu v Diamondu v BTC dobiš za 500 evrov, smo kupili za 119 evrov. Zraven pa še srajco za 20 evrov. Tako poceni obleke te znamke ne bi dobil nikjer, zato vprašanje, ali jo kupiti, ni imela negativnega odgovora. Ves vesel, da je dobil novo super obleko v lepi svetlo sivi barvi, je šel še v nabavo čevljev in jih dobil po polovični ceni. Plesne seveda. Super, moj ženin je oblečen, jaz na svojo še čakam.

Vplačala sva tudi že aro za poročno slavje, vse bo na enem mestu, ob treh se bomo parkirali in žurali do jutra. Kraj ... Šmarjetna nad Kranjem. Komaj čakava!

Priprave so torej v teku, vsak teden kaj novega :)

Priprave na ...

... poroko. Ja, najino. Odločila sva se, da svojo ljubezen kronava še s poroko. Datum bo 14.8.2010, ko imava tudi obletnico, takrat bo že deveto leto, kar bova skupaj. Priprave potekajo, lokacija civilne in cerkvene poroke je znana, število svatov ravno tako. Največji problem nama dela seveda gostilna, ker z nikomer nisva zadovoljna (ja, ocena kuharja je stroga). Še kaj?

1. Prijavljena sva že na priprave na zakon za cerkveno poroko, pa tudi z gospodom župnikom smo že rezervirali datum.

2. Za obleko sem že dogovorjena.

3. Za glasbo ravno tako.

4. Videz vabil in drugih okraskov je znan.

5. Imava karti za poročni sejem.

6. Prstane imava ogledane.

7. Priči se strinjata.

8. Število svatov za civilno (in slavje) ter cerkveno poroko je znano.

9. Okvirni stroški so znani, ne bova pretiravala.

Preostale informacije pa tekom priprav, po novem letu, ko se bo začelo zares.