Beseda je dala besedo in za današnjo turo, primerno Tjuševi kondiciji, smo se z atom in mamo odločili, da gremo pogledat, kaj dogaja na Šenturški gori nad Komendo. Jaz sem bila celo optimist, da gremo kar od doma peš, a ata me je postavil na realna tla, da vseeno poskusimo malo višje začeti. Ni pa nam bilo čist jasno, kam gremo. Edino, kar smo videli, je bila cerkev na vrhu hriba. Naš cilj torej.
Za Gmajnico je takoj nova vas Podboršt. Na koncu te vasi stoji planinski dom, kjer je tudi že prvo parkirišče in prva točka, od koder lahko štartamo proti Šenturški gori. Ker pa na tabli piše 2 uri, smo želeli poiskati bližjo startno točko. Po nekaj kilometrih smo prišli do Komendske Dobrave, ki je v bistvu zadnja vas v Ljubljanski kotlini, od tu naprej je Gorenjska. To sem ugotovila po tablicah na avtomobilih. Končno smo srečali en starejši par, ki sta nama razložila, kje naj bi šli. Ampak tista pot se nam je zdela malo čudna in smo šli raje po svoje. Ne bi bili mi, seveda. Peljali smo se naprej do Cerkljanske Dobrave, Zaloga, vasi Glinje do Šmartnega. Tam smo dobili idejo, da moramo do ene turistične kmetije. Pa smo se spet zaj... in se pripeljali enim na dvorišče. Ker nam ni preostalo drugega, smo šli nazaj do Cerkljanske Dobrave in se ob prvem kažipoti, Šenturška gora prek Založkega robu, parkirali ter pripravili za pohod.
Za prvim ovinkom nas je že pričakala koča, ki nas je nasmejala do solz. Tako hitro namreč nismo pričakovali "cilja". No, koča je bila namenjena nečemu drugemu, naš cilj pa je bil daleč. Hodili smo in hodili po poti med borovci, opazovali naravo okoli sebe. Pot je bila dokaj ravna in nič ni kazalo, da gremo na "goro". Če ne bi bilo markacij na drevesih, bi še verjeli, da se delajo norca iz nas. Hodili smo že celo večnost, se vmes smejali in označevali pot "za nazaj". Končno pa le srečali živa bitja. Imeli smo namreč občutek, da smo najbolj izgubljeni v gozdu pod Šenturško goro.
Pozanimali smo se, koliko imamo sploh še do vrha, ker vrha nismo uspeli videti niti od daleč. Pol ure, je bil odgovor, ki nam je dal nov zagon. Tjuš je sicer ves ta čas hodil brez problemov. Se mu je poznalo, da ima prave planinske čevlje, v katerih je res lahko stopil, kot je treba. Niti enkrat ni potarnal, da je utrujen, le lakota ga je zdelala, da si je privoščil sendvič. Malo pod vrhom smo našli kažipot do vasi Poženik, le 20 min. Odločili smo se, da bomo šli v to smer nazaj.
Po dveh urah smo končno prispeli na vrh, do vasi Šenturška gora, cerkev je še malo naprej. Mi smo se ustavili v gostilni, bili smo lačni in žejni. Ena ura počitka je vsem dobro dela, še Feji se ni dalo čivkati pred vrati.
Za pot nazaj smo torej izbrali pot proti Poženiku. Cesta je bila blatna, da se nam je kar udiralo. Saj je bilo že gor grede blatno, a to je bilo pa prav pestro. Tjuško je seveda užival, ko se nam je na čevlje prilepilo 3 cm blata in smo skoraj gazili po njem. Cesta pa niti slučajno ni luštna za hojo gor, ker je strma. Zelo. Brez veze. Parkiraš in greš kar direkt v strmino, ki se ti kar pokonci postavlja. Še dobro, da smo šli naokoli po poti v neznano. Vas Poženik je majhna vas blizu Cerkelj, nas pa je cesta vodila ob potočku mimo Šmartnega in Glinj do Zaloga, kjer smo po petih urah končno našli avto.
Tjuš je šele 200 metrov pred ciljem ugotovil, da ga tako nogice bolijo, da komaj hodi. Kar klecnil je in ni vedel, kaj ga je doletelo. Ata ga je dal štuporamo, da si je odpočil, kajti stopnice v drugo nadstropje je vseeno zmogel sam. Zaspančkal je v trenutku. Moj mali planinec je super priden in ima res ogromno kondicije za hribovje. Izjava ob koncu dneva: "Sej mami, mi je bilo všeč, ampak vseeno ne bomo dolgo šli tukaj gor. A prov?" Ja, pot v neznano nas je nasmejala, utrudila in naučila spet nekaj novega. Bo treba gor, ko bo malo topleje.
Tukaj si lahko ogledate zemljevid teh krajev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar