Na Vetrno sva s Tjušem prišla že v soboto, da bi lahko v nedeljo odrinili že zgodaj, saj smo morali 180 kilometrov prevoziti do 10. ure dopoldne. Odhod je bil pol sedmih, še dobro, da sva vajena za zgodaj vstajati. Pot nas je vodila prek Ljubelja, na poti gor smo srečali tri velike košute in občudovali te čudovite živali. Na drugi strani tunela nas je pričakal sneg, vendar so bile ceste že kopne. Moja mami je imela ves načrt, kako se pride na cilj napisan na listu. Razen ceste od Borovelj do Železne Kaplje. To pot smo namreč poznali. A očitno smo jo tudi pozabili. Že pri prvem križišču smo strokovno ugotovili, da moramo zaviti desno. Cesta je bila po nekaj kilometrih vedno ožja in če ne bi slučajno zagledali table Železna Kaplja, bi bili prepričani, da smo zgrešili. Saj, če bi pogledali vse skupaj malo širše, tudi smo, ker smo se vozili po neki stranski cesti, kjer smo se v ovinkih srečevali sami s seboj. Manjkal nam je samo še makadam. Na koncu nam je uspelo tudi to, saj so na enem predelu popravljali cesto. Videti je bilo tako, kot da smo prvi Slovenci, ki se po letu 1945 peljemo tam čez. Nikjer žive duše, še tiste par hiš je bilo videti kot napol podrte in brez življenja.
Po skoraj uri in pol vožnje, ko bi morali biti vsaj 40 kilometrov dlje, smo končno prispeli v Železno Kapljo in se v prvem krožnem križišču peljali raje dvakrat naokrog. Ziher je ziher, kaj pa če je kdo spregledal tablo. Spregledal nas je edino Tjuš, ki je že kmalu pogruntal, da tole ne bo šlo skozi, ker smo nekam čudno gledali. Naslednji kraj, ki pa smo ga že imeli napisanega na načrtu, je bil Pliberk, nem. Bleiburg. Nekaj časa smo se že vozili po cesti, tokrat nam je celo omogočala nekaj več manevrskega prostora, da smo lahko nadoknadili izgubljeni čas in dirkali. Tjušu je bilo slabo že eno uro in je raje zaspal. Spet nam je težavo povzročilo krožno križišče, ker je tam stala nevidna tabla za Bleiburg. Prav previdno sem vprašala, če gremo slučajno v tisto smer. In, evo ga, že smo obračali. Cesta skozi Pliberk mi je bila nekam znana, a kaj ko je bilo to le dobrih 10 kilometrov od 180. Še vedno smo po načrtu imeli pred seboj uro in pol vožnje, časa pa le eno uro.
Ata je dal gas, saj smo mislili, da smo iz najhujšega in nas čaka samo še ravna cesta. Nič nas ne sme presenetiti. Najhitrejši ogled koroških dolin se je sprevrgel tudi v najhitrejšo vožnjo po ovinkih. Prehiteli smo vse, kar je šlo počasneje od 100 km na uro. Celo nekega gospoda, ki se je peljal 45 km na uro, kar je po navadi naša izletna hitrost. :) Cesta nikakor ni bila ravna, še manj pa po ravnini. Prilezli smo celo na prelaz (ne vem, kako se imenuje), kjer je bilo skoraj 30 cm snega. Zelo lepa pokrajina, vendar si je zaradi hitrosti in dejstva, da na cilj nikakor ne bomo prispeli točno, nismo dobro ogledali. Vem le, da se mi je celo uspelo polulati, ker drugače bi me od smeha razneslo. V dolini smo po ne vem koliko kilometrih zagledali živo dušo. Ker nas je spet zjeb... krožno križišče in smo šli dvakrat okrog, smo šli za vsak slučaj na bencinsko vprašat, koliko imamo še do cilja. Še nekaj kilometrov oziroma slabih 20 minut. Ata je spet dal gas, ura je bila že pol 10 in čas smo skrajšali na 10 minut. 20 minut pred 10 nam je uspelo priti in iz prve najti železniško postajo s "čiha puha" vlakcem.
Branko in Breda sta nas že čakala, karte so bile rezervirane. Vlak s parno lokomotivo iz leta 1900 je že stal na peronu in čakal, da se vkrcamo v stare, lesene vagončke. Take kot iz kakega starega kavbojskega filma. Točno ob 10 je vlak zapiskal, iz dimnika se je pokadila para, vagoni so se premaknili. Odpravili smo se na dveurno popotovanje s "čiha puha" vlakcem. Takoj so nam postregli s kuhanim vinom, seveda 2,5 evra so vseeno zaračunali. Zaigrala nam je harmonika, ob vožnji pa smo opazovali avstrijski gozd in njihovo koruzo. Da bi se kaj razlikovali od slovenskih gozdov in koruze ni bilo opaziti, edino, da skozi našo kukuruz ne vozi "čiha puha". Na polju so se pasle srne, tla so bila močvirnata, tiri pa so prečkali tudi glavno cesto. Z glasnim piskanjem je vlak opozarjal vozila, da prihaja. Po polurni vožnji je sledila prva postaja, kjer so postregli s kostanjem in sladkimi dobrotami. Privoščili smo si kostanj, spet 2,5 evra. Naslednja postaja je bila hkrati tudi zadnja postaja, kjer je lokomotiva zamenjala svojo pozicijo. Nazaj grede nismo bili več prvi, ampak zadnji vagonček. Po dveh urah prijetne vožnje, navdušenjem nad paro in lepoto "čiha puhe" smo prispeli na začetno postajo.
Po kosilu smo si ogledali še malo mestece, nazaj grede pa na cesti "ujeli" vlakec in ob slikanju ugotovili, da je pravzaprav zelo romantičen. Pot nazaj smo iz preventive raje ubrali čez Maribor po avtocesti, saj nikoli ne veš, kaj vse bi lahko doživeli na poti nazaj. Časa so pa imeli še manj. Ob sedmih sva bila že doma in naš navdušenec nad vlakci je še ponoči sanjal "čiha puho".
Ni komentarjev:
Objavite komentar