Prodaja roverja

Po enem letu skupnega življenja z roverjem in hkratno nenavezanostjo nanj, predvsem čustveno, je moral rover najti novega lastnika. Ker je bil napisan name, je to pomenilo, da sem prodajalka jaz. Hahaha, to pa zna biti zanimivo, da ženska prodaja avto. Še posebno, ko te kličejo moški, po možnosti z juga. Skratka ... rover je dobil svoj oglas na primerni spletni strani. Z "ogromno" neke opreme ni imel pretiranega prometa oziroma povpraševanja. Največji problem je bila seveda registracija, ki je potekla v roku enega meseca. S tem daš ljudem vedeti, da avto ni ravno blesteč. Ampak so mi verjeli, da pač kupujem novega in da je prodaja nujna. Da o grozno umazani sličici, ki naj bi moje besede o lepoti avta potrdila, raje ne govorim.

Tako so začeli klicati, eden po eden, ob vseh mogočih urah. Na koncu se je po 14 dneh našel en fant, ki bi ga kupil. Njegov nakup pa je bil pravi "zmenek" pri mehanikarju. Če ne bi bilo nujno (imeli smo že našo novo ljubljenko xsaro picasso), poberem po eni uri šila in kopita. Ampak, sem vztrajala.

Fant je bil star 42 let, živel pri mami in nujno potreboval avto. Ampak problem je bil v tem, da je pričakoval zlat avto, približno podoben tistemu iz trgovine. Tako me je pripravil do tega, da ga peljeva k njegovemu mehanikarju. Okej, ni panike. Bom pač potem razlagala, kaj se je zgodilo dober mesec nazaj, ko je šla glava motorja, ker sta se zmešala voda in olje. Bom pač že razložila, da kazalček za gretje ne dela "od včeraj" in da je strešno okno začelo spuščati ravno ta trenutek itd. S temi mislimi sva se peljala na Dolgi most.

Prideva tja. Mehanikarja nikjer, le njegov brat, avtoelektričar, ki pa nima nič zraven. Na dvorišču pa je bil tudi kombi, okoli katerega je bentil njegov lastnik, saj naj bi na popravilo čakal že celo dopoldne. Ura je bila pol dveh. Ko sta mi zmrznila že prva dva prsta na rokah, je le prišel slavni mehanikar. Prva misel, ko sem ga zagledala, je bila: "OMG, ta je pa kot Brincelj!" Nato pa je začel še nosljati in govoriti zeeeeeelooooooo pooooočaaaaasiiiii. Vedela sem, da me bo prej konec, preden bo avto pregledan. A glej ga zlomka, Brincelj se je ulegel na tla in avto pregledal na "prvi uč". Edini komentar je bil, da je avto malo rjast. A dej ga seri, kako pa to? Saj je letnik 1999, skoraj ni verjeti, da bi toliko let star avto lahko bil rjast. Moj kupec je bil že bled, koliko ga bo to stalo v evrih, a ga je na srečo Brincelj pomiril, da ne more pričakovati avta brez praske. Potem je bilo pregleda konec, vendar midva še nisva šla domov. Avto sem morala prižgati, takrat pa se je slišalo tisto "škrtanje", posledica skoraj smrti roverja. Kljub natančnosti ni mogel ugotoviti, od kod ta zvok. Jaz pa ne bodi ga lena, rečem, da je to že od nekdaj. Ajde, recimo, da je verjel. Potem pa se kupec spomni, da bi govoril z mojim mehanikarjem, Igorjem. O, madona! In celo njegovo telefonsko je želel. No, tega si nisem mogla privoščiti. Poklicala sem Igorja in mu rekla, naj temu kupcu lepo razloži, kaj vse je delal na roverju, ne da bi pri tem omenil generalno napako. Seveda je Igor to speljal ena a s črtico in nakup je bil vse bližje.

Minili sta dve uri, Janez je šel vmes že po Tjuša v Komendo, jaz pa sem še kar tam "zmenkarila" s kupcem. Trije deci in jaz v mehanični delavnici. Meni je tem o avtih že zmanjkovalo, hahaha. Končno, ura pol petih. Avto dvignemo še na dvigalke in si ga ogledamo še od spodaj. Ja, lep je, ja. Ima lep izpušni sistem. Jaz zraven trobim, da bo treba neke diske menjat, meni Brincelj, da so še dobri. Okej, samo jaz bi to morala menjati že pred 2000 km, ampak ni panike. Avto skoraj blagoslovljen, zato se pojdimo še peljat. Še sreča, da nisem imela vinjete, da je bila pot kratka. A še vedno nihče ni ugotovil zgornjih napak. Avto je dobil blagoslov za nakup, še sreča, da je med čakanjem kupec uredil tudi zavarovanje. Ob 17.15 je bil končno urejen prepis, meni pa je padel kamen od srca. In na koncu me je ta fant še vprašal, če sem kaj čustveno navezana na roverja. Hm? Neeee! Aja, prodala sem ga za fičnike, 350 evrov. Brez besed.