sreda, 28. marec 2012

Tjušev poročni plan

jaz: Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?
Tjuš: Šli smo na sprehod in midva z Zalo sva se pogovarjala.
jaz: Kaj sta se pa pogovarjala?
Tjuš: Ja, to, kaj bova, ko bova velika.
jaz: In kaj boš, ko boš velik?
Tjuš: Ja, poročila se bova z Zalo.
jaz: Oooo, lepo. Kako se pa bosta poročila?
Tjuš: Ja, obleko bova kupila, jaz se bom stuširal pa nažajfal. Ko pa Zale še ne bo, se bom pa še s parfumom našprical. Pa verižico pa uhane bo imela Zala, pa prstane bova imela.
jaz: Kje se bosta pa poročila?
Tjuš: Ja, kako ne veš! V Planinskem domu.
jaz: Kaj pa cerkev?
Tjuš: Se ne bova v cerkvi poročila, se bova kr zunaj, ker bomo zunaj tudi plesal.
Pa Zali sem povedal, kje stanujem, da bo vedla, kam mora priti.

Jaz sem na koncu lahko rekla samo še ahm, ker sine ima že povsem izdelan poročni plan.

nedelja, 4. marec 2012

Po poti filma Poletje v školjki 1

V soboto, 3. marca, smo se odpeljali na pravo poletno pustolovščino. Vzrok zanjo je bil film Poletje v školjki, Tjušev najljubši film, ki si ga je v enem letu ogledal vsaj tridesetkrat. Tako rekoč ga zna na pamet. "Otroci na morju" so nam torej dali navdih za ogled solin, Portoroža in Pirana ter raziskovali kraje, ki se pojavijo v filmu. Filmu najine mladosti.

Kot prvo naj omenim, da dejstvo, da so film snemali leta 1985, Tjuša ni motilo. Vse je namreč moralo biti kot v filmu, zato sva predvsem v solinah "prirejala podatke".

Od doma smo se odpeljali ob 8. zjutraj, ob pol desetih smo bili na solinah. Na prvi pogled je bilo vse, kot je treba. Vstopnina je 10 evrov za družino. Avto smo parkirali v bližini tovarne Barcaffe, za katero pa danes težko rečeš, da je tovarna. Pred vhodom na soline nas je čakala rampa. Gospod vratar pa mi je potiho razložil, da so slavno hišo na solinah že podrli, pokazal pa je tudi območje snemanja.

In smo šli. Od rampe nas je pot po ravni cesti vodila do trgovine Lera. Nismo šli noter, ampak smo si v njeni okolici ogledovali solinarske bazene ter nabirali školjke. Našli pa smo tudi opremo solinarjev, "cokle" in "grablje".

pred rampo

solinarski bazeni

nabiranje školjk


mali solinar


Prišli smo do prvega skladišča soli. Tu so videli vozičke za vožnjo soli po tirih, kupčke soli in hišice solinarjev.

vozička za sol

solinarski rakec

kuku, koliko soli je tu


To je pa le mali kupček soli, a sol je vseeno zelo slana.

Tu ob skladišču soli smo našli dva vozička, ki sicer nista bila na tirih, a smo ju usposobili, da smo lahko preizkusili, kako je te vozičke sploh voziti. Lahko rečem, da so težki že prazni, kaj šele s polno soli.



Nadaljevali smo do prvih večjih hiš, kjer je en majhen bar, razgledna terasa in multimedijska soba. Z razgledne terase se je dobro videli hiša "otrok na morju", v kateri so kurili ogenj in imeli zabavo. Spodaj je še karta solin, da smo si vse skupaj še lažje predstavljali. V multimedijski sobi je prikazana oprema solinarjev, maketa solin, opisan pa je tudi postopek pridelovanja soli, ki je še tradicionalen.
solinarska hiška s tiri

ob solinarskih vozičkih


galeba v letu

"slavna hiša Pirančanov"

Tukaj so snemali film.

Ob Grande kanalu, po katerem na soline priplujejo manjši čolni in jadrnice, smo se sprehodili do nahajališča školjk. Seveda je bil to tisti nasip, kjer so Portorožani Tomaža ujeli in mu ukradli kopalke, da je moral revež gol domov. Nasip smo obdelali skoraj do potankosti, do zadnje bilke. Še dobro, da ima oči tako dober telefon, da smo lahko v filmu sproti preverjali, če je vse, kot mora biti. Po Tjuševem prepričanju so še školje v vodi iste kot takrat :). Ob koncu kanala je nahajališče školjk, kjer sta Tomaž in dedi (beri stari Luka) ugotovila, da manjkajo školjke. Nekje na polovici kanala je most na drug konec solin, ob solinarske hiške ob cesti.

Grande kanal v smeri proti morju

Pirančani limone, Pirančan vsak utone.
Pirančan sploh ni živ, če gnojnice ni pil.
Kje? V pristanišču.
V pristanišču? Kaj s' pa mislu!
(Tjuševa najljubša pesem iz filma)

galeb, v ozadju nahajališče školjk

mami in Tjuš, v ozadju Piranski zaliv s Portorožem

Kraj, kjer se je s čolnom vozil Tomaž

ojoj, skoraj sta padla v kanal


na mostu s Tjuševega objektiva


gospe sence se sprehajajo

mali mostiček, ravno pravšnji za zviranje

Pri eni od hišk smo imeli kratko malico, nato pa se po asfaltni cesti odpravili nazaj do trgovine. Na cesti smo vadili tudi različne skoke. Tokrat smo se v trgovini kupili vrečko soli za spomin, nato pa odšli proti avtu ter se odpeljali proti Portorožu. Triurnega potepanja po solinah je bilo konec.

malica

Tjuš in oči skačeta

Mami in Tjuš skačeta

Ta slika je pa najboljša slika izleta, ujeta s Tjuševega objektiva.

Tjuš skače

notranjost trgovine

sol v vrečki

V Portorožu smo se parkirali na glavni ulici in kupili kupon za 5 do 6 ur parkiranja, kajti peš smo morali priti še do Pirana in nazaj. Prvi ogled v Portorožu je bila ograja, čez katero je Tomaž splezal brez dovoljenja in se potem skril tako, da si je oblekel ženski nedrček od kopalk ter pokril s klobukom. Betonska ograja stoji še danes, edino rož ni več na njej. Se pa lahko čevlji zataknejo vanjo, če plezaš po njej. Sledil je slavni tek po Tomaževem pomolu, s koder je na koncu filma skočil še zadnjič v morje.

slavna ograja

še bolj slavni pomol

na koncu pomola

ena lepa ob drevesu

Čas je bil za kosilo, ker pa je bila povsod gužva in bi nam vse skupaj vzelo preveč časa, smo si privoščili kar kebab. Kosilo nam je dalo energijo za pot do Pirana. Do tja smo hodili 45 minut. Na poti smo se ustavili pri Bernardinu ob stopnicah, po katerih je tekel Tomaž po tistem, ko so se doma skregali. Tekel je do solin, kjer ga je zajela nevihta.

stopnice pri Bernardinu


pot do Pirana

Piran

marina Piran

V Piranu smo si najprej privoščili sladoled in pivo, malo počili, nato pa odšli v Akvarij, za katerega je v filmu skrbel Luka. Na zid Akvarija pa so v začetku filma napisali tudi stavek "Filip je filet". V Akvariju Tjuš ni mogel skriti navdušenja nad pravim malim morskim psom in morskim bičem, ki sta plavala tik ob robu bazena, da se ju je lahko tudi dotaknil. Poleg njiju lahko vidite še morske zvezde in ježke, različne ribe (kovač, brancin, orada, babica ...), hobotnico, morske kače in rake. Skratka zelo zanimivo. Vstopnina 10 evrov za družino.






akvarij








Po ogledu Akvarija smo odšli na najvišjo točko Pirana, na mestno obzidje, na katerega so Portorožani napisali, da so Pirančani mone. Z vrha obzidja, z najvišjega stolpa, do katerega vodijo strme stopnice, je bil razgled ravno tak kot v filmu. Z obzidja pa smo odšli do cerkve, ob kateri sta hodila Tomaž in Milena, ko jo je vprašal, ali gre z njim v kino. Da ne bi šli čisto okoli Pirana, smo ubrali bližnjico po ozkih uličicah in se znašli točno na trgu, kjer so plesalci Kazine takrat v filmu plesali. Seveda se je tam našel tudi balkon oz. okno, s katerega je mama klicala Tomaža, medtem ko je on poslušal vokman in plesal. Ko smo se odžejali, smo na drugi strani ob obali poiskali še tisti balkon, pod katerim so se Tomaževi prijatelji drli: "Tomaž! Maži! Tomaž! Maži!", on pa je potem prišel na ta balkon, da so mu povedali, da se je zgodilo nekaj groznega (napis na stolpu). Zanimivo pa je to, da okno, s katerega je Tomaža klicala mama, in ta balkon nista v isti hiši, ampak okoli 200 metrov narazen. Skratka, balkon je isti kot v filmu, le pajka takrat ni bilo na zidu. Smo pa ugotovili, da je bilo okno, skozi katerega se je pogovarjal prvič z Mileno, še v tretji hiši, ki pa nam je ni uspelo "dešifrirati", saj je sedaj preveč gostiln ob hišah.

piransko obzidje


pogled z obzidja


Na najmanjši stolp so Portorožani napisali "vsi ste mone". Na tem mestu, kjer je danes parkirišče, je bil takrat makadam.

pogled proti Piranu

strme stopnice na stolp

Stopnice, pod katere sta se po rabutanju fig skrila Tomaž in Milena.

rob, po katerem je hodil tudi Tomaž

pot, na kateri je Tomaž delal salte

kip, ob katerem je sedel Bajsi


balkon in levo okno ob njem, od koder je mama klicala Tomaža

plesišče Kazine

balkon, pod katerim prijatelji kličejo Tomaža

Piran ob sončnem zahodu

Po celotnem dešifriranju filma smo šli še enkrat v Akvarij, seveda za isto karto kot prej. Le da je tokrat dobil v spomin še ogrlico iz školjk, ki je je bil zelo vesel. Nato pa smo se že malo utrujeni po 8-urnem sprehodu ob slovenski obali odpravili nazaj v Portorož. Hodili smo ravno ob sončnem zahodu, tako da smo ujeli še en filmski trenutek, ko se Tomaž in Milena peljeta z jadrnico ob sončnem zahodu.







Po 9 urah sprehajanja smo se utrujeni odpeljali proti domu. Tjuš je zaspal že v Kopru, doma pa je še ponoči v postelji veselo s polno smeha razlagal, kaj vse je doživel ta dan.