Tjušev poročni plan

jaz: Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?
Tjuš: Šli smo na sprehod in midva z Zalo sva se pogovarjala.
jaz: Kaj sta se pa pogovarjala?
Tjuš: Ja, to, kaj bova, ko bova velika.
jaz: In kaj boš, ko boš velik?
Tjuš: Ja, poročila se bova z Zalo.
jaz: Oooo, lepo. Kako se pa bosta poročila?
Tjuš: Ja, obleko bova kupila, jaz se bom stuširal pa nažajfal. Ko pa Zale še ne bo, se bom pa še s parfumom našprical. Pa verižico pa uhane bo imela Zala, pa prstane bova imela.
jaz: Kje se bosta pa poročila?
Tjuš: Ja, kako ne veš! V Planinskem domu.
jaz: Kaj pa cerkev?
Tjuš: Se ne bova v cerkvi poročila, se bova kr zunaj, ker bomo zunaj tudi plesal.
Pa Zali sem povedal, kje stanujem, da bo vedla, kam mora priti.

Jaz sem na koncu lahko rekla samo še ahm, ker sine ima že povsem izdelan poročni plan.

Nakup novega avta

Nakup novega avta je bil celoletni projekt. Odkar nam je ckrnila multipla in je rover prevzel vlogo družinskega avta, sva razmišljala o novem. Seveda je bila na prvem mestu spet multipla, potem citroen, pa scenic in phedra ...

Multipla

In tako po dolgem razmišljanju in ogledovanju končno najdeva eno pametno multiplo.

Bila je prave barve, take lepe turkizne, lepo ohranjena, skratka, ravno za nas. In se odpeljemo v Celje, kjer so jo prodajali. Na prvi pogled sicer lepa in brez pripomb, razen nekaj poškodbic, ki bi se jih dalo odpraviti. Janez si jo je podrobno ogledal. Še dobro. Ker nisva imela denarja za aro, smo se dogovorili, da pridemo čez tri dni. Dogovorjeno, prodajalec zelo prijazen in pripravljen na kupčijo.

Sama sem na banki uredila vse potrebno, vendar je bil največji problem, da niso mogli urediti vsega potrebnega v treh dneh, ampak šele v petih. Tako sva lahko le poklicala, da naju ne bo po avto takoj. Takrat pa se je prodajalčeva taktika povsem spremenila in bilo mu je čisto vseeno, ali po avto prideva ali ne. Padlo mi je vse "dol", zato sem skenslala tudi banko. A glej ga zlomka, čez vikend najdeva multiplo iste barve, samo druga lokacija. Tokrat na Igu. Pokličem modela in ta mi je zagotavljal, da je avto oh in sploh, da ga prodaja zaradi povečanja družine itd. No, pa pojdimo pogledat. Medtem pa sem banki sporočila, da bi vseeno sodelovala z njimi. So si lahko mislili svoje.

Ob prvem pogledu na avto nama je bilo jasno, da sva to že nekje videla. Preveč je bil čist za petčlansko družino, preveč je bil podoben tistemu iz Celja. Na srečo najin mehanikar stanuje nedaleč stran, zato sva se odpeljala kar do njega. Tam pa šok! Na avtu je naštel toliko napak, da bi bilo treba vanj vložit najmanj 1500 evrov. Avto sva peljala nazaj, se lepo zahvalila in mu povedala, kar nama je povedal mehanikar. Potem ga je pa Janez še presenetil z izjavo, da je avto videl tri dni nazaj v Celju in da se nama je pošteno zlagal. Model je bil brez besed. Ni dojemal. Zvečer pa nama je vseeno upal poslati sms, če bi avto vseeno kupila, če on da za dele za servis. Žal ne.

Xsara Piccaso

Z denarjem dobesedno v žepu sva sedela doma na kavču in gledala, kaj naj kupiva sedaj. Ah, bova že, bova pač roverja registrirala, ko bo čas, bomo pa že kupili novega. Cela dva dneva sva bila slabe volje, potem pa slučajno najdeva lepo črno "mačko". Taka fensi šmensi je bila že na sliki. Evo, ti mene, pokličem lastnika. Lastnik je bil prijazen gospodič, mehanikar s citroen servisom. Dogovorila sem se za naslednji dan, to je bil četrtek. Ob dveh sem prišla tja. Gledam, gledam, on mi razlaga, kaj vse ima, od spuščenega podvozja do chip tuninga. Ja, okej. Če mi ne bi Janez prejšnji dan razložil, kaj vse to pomeni, bi bila videti še bolj blond, kot sem bila. Ampak peljala sem se pa lahko. Ko sem se usedla v avto, je bilo to to. Brez pardona, ljubezen na prvi pogled. Sedež je pasal na mojo rit, volan k mojim rokam, stopalke k mojim stopalom, ogledalo k mojim očem, skratka, avto je bil narejen zame. Zadovoljna, da sem našla, kar sva iskala celo leto, sem odšla domov. Z obljubo, da pridem naslednji dan z možem.

Itak sem doma Janezu čisto bo babje razložila, kakšen je avto. Lep! Ena beseda je bila čisto dovolj. Koga briga, v katero smer so obrnjene tipke in kakšne feltne ima. Glavno, da je lep in da je meni všeč. S takim opisom sva naslednji dan, v petek, prišla nazaj na Dobrovo. Ker imam moža, ki čuti tisto, kar jaz, je bila "črna mačka" všeč tudi njemu. Še posebno, ko sva šla na prvo skupno vožnjo. Ja, draga žena, pravilno si izbrala. Zdaj pa še dogovor o ceni. Z vso opremo, zimskimi in letnimi gumami, alu platišči, 2.0 diesel motorjem in super voznimi lastnostmi je bila cena idealna za naju. Še za prvi bencin za izlet je ostalo, hahaha.

Seveda ne bi bila midva, če ne bi "izsilila", da avto dobiva še isto popoldne. Kaj nama bo nov frej vikend brez novega avta? Lastnik je gotovo zaslutil najino željo po vikend vožnji, zato je privolil v popoldanski prevzem. Čeprav se je težko poslovil od njega, saj ni pričakoval, da ga bo prodal v treh dneh po objavi oglasa. Sandi mi je uredil vse potrebno, me celo zapeljal do Špana, da sem vse uredila. Iiiii, zvečer sem se že vozila z novim avtom. Najprej sem šla k Tanji na kavo, potem pa še k Špeli in Sandiju, da je lahko na AC pokazal vse, kar zna. Do 180 km na uro šiba. Za zdaj.

Tjuš je bil navdušen nad novim avtom in se je hitro naučil, da je to "sara pikaso". Naš prvi družinski izlet je bil v Novo Gorico. Nazdravljali smo pa itak cel vikend, pa še zdaj včasih, kar tako, za srečo. V 14 dneh, kar imamo avto, nam je uspelo narediti že slabih 2000 km. Kdo bo vozil, je pa vsakodnevni problem, saj res oba uživava v vožnji.

Prodaja roverja

Po enem letu skupnega življenja z roverjem in hkratno nenavezanostjo nanj, predvsem čustveno, je moral rover najti novega lastnika. Ker je bil napisan name, je to pomenilo, da sem prodajalka jaz. Hahaha, to pa zna biti zanimivo, da ženska prodaja avto. Še posebno, ko te kličejo moški, po možnosti z juga. Skratka ... rover je dobil svoj oglas na primerni spletni strani. Z "ogromno" neke opreme ni imel pretiranega prometa oziroma povpraševanja. Največji problem je bila seveda registracija, ki je potekla v roku enega meseca. S tem daš ljudem vedeti, da avto ni ravno blesteč. Ampak so mi verjeli, da pač kupujem novega in da je prodaja nujna. Da o grozno umazani sličici, ki naj bi moje besede o lepoti avta potrdila, raje ne govorim.

Tako so začeli klicati, eden po eden, ob vseh mogočih urah. Na koncu se je po 14 dneh našel en fant, ki bi ga kupil. Njegov nakup pa je bil pravi "zmenek" pri mehanikarju. Če ne bi bilo nujno (imeli smo že našo novo ljubljenko xsaro picasso), poberem po eni uri šila in kopita. Ampak, sem vztrajala.

Fant je bil star 42 let, živel pri mami in nujno potreboval avto. Ampak problem je bil v tem, da je pričakoval zlat avto, približno podoben tistemu iz trgovine. Tako me je pripravil do tega, da ga peljeva k njegovemu mehanikarju. Okej, ni panike. Bom pač potem razlagala, kaj se je zgodilo dober mesec nazaj, ko je šla glava motorja, ker sta se zmešala voda in olje. Bom pač že razložila, da kazalček za gretje ne dela "od včeraj" in da je strešno okno začelo spuščati ravno ta trenutek itd. S temi mislimi sva se peljala na Dolgi most.

Prideva tja. Mehanikarja nikjer, le njegov brat, avtoelektričar, ki pa nima nič zraven. Na dvorišču pa je bil tudi kombi, okoli katerega je bentil njegov lastnik, saj naj bi na popravilo čakal že celo dopoldne. Ura je bila pol dveh. Ko sta mi zmrznila že prva dva prsta na rokah, je le prišel slavni mehanikar. Prva misel, ko sem ga zagledala, je bila: "OMG, ta je pa kot Brincelj!" Nato pa je začel še nosljati in govoriti zeeeeeelooooooo pooooočaaaaasiiiii. Vedela sem, da me bo prej konec, preden bo avto pregledan. A glej ga zlomka, Brincelj se je ulegel na tla in avto pregledal na "prvi uč". Edini komentar je bil, da je avto malo rjast. A dej ga seri, kako pa to? Saj je letnik 1999, skoraj ni verjeti, da bi toliko let star avto lahko bil rjast. Moj kupec je bil že bled, koliko ga bo to stalo v evrih, a ga je na srečo Brincelj pomiril, da ne more pričakovati avta brez praske. Potem je bilo pregleda konec, vendar midva še nisva šla domov. Avto sem morala prižgati, takrat pa se je slišalo tisto "škrtanje", posledica skoraj smrti roverja. Kljub natančnosti ni mogel ugotoviti, od kod ta zvok. Jaz pa ne bodi ga lena, rečem, da je to že od nekdaj. Ajde, recimo, da je verjel. Potem pa se kupec spomni, da bi govoril z mojim mehanikarjem, Igorjem. O, madona! In celo njegovo telefonsko je želel. No, tega si nisem mogla privoščiti. Poklicala sem Igorja in mu rekla, naj temu kupcu lepo razloži, kaj vse je delal na roverju, ne da bi pri tem omenil generalno napako. Seveda je Igor to speljal ena a s črtico in nakup je bil vse bližje.

Minili sta dve uri, Janez je šel vmes že po Tjuša v Komendo, jaz pa sem še kar tam "zmenkarila" s kupcem. Trije deci in jaz v mehanični delavnici. Meni je tem o avtih že zmanjkovalo, hahaha. Končno, ura pol petih. Avto dvignemo še na dvigalke in si ga ogledamo še od spodaj. Ja, lep je, ja. Ima lep izpušni sistem. Jaz zraven trobim, da bo treba neke diske menjat, meni Brincelj, da so še dobri. Okej, samo jaz bi to morala menjati že pred 2000 km, ampak ni panike. Avto skoraj blagoslovljen, zato se pojdimo še peljat. Še sreča, da nisem imela vinjete, da je bila pot kratka. A še vedno nihče ni ugotovil zgornjih napak. Avto je dobil blagoslov za nakup, še sreča, da je med čakanjem kupec uredil tudi zavarovanje. Ob 17.15 je bil končno urejen prepis, meni pa je padel kamen od srca. In na koncu me je ta fant še vprašal, če sem kaj čustveno navezana na roverja. Hm? Neeee! Aja, prodala sem ga za fičnike, 350 evrov. Brez besed.

Vikend zabav

Ta vikend je bil po dolgem času vikend zabav. In obenem še naporen. Že v petek sem imela celodnevni seminar o učiteljih začetnikih, tako da sem bila od vsega pametnega že ob petih zaspana. Hahaha.

Zvečer sem se pri Andreji napolnila z energijo, ona me vedno spravi v dobro voljo. Še posebno po dveh pijačkah :). Čakalo naju je praznovanje Klavdijinega rojstnega dneva, okrogla 40. Dobili smo se v Fokulusu na pici. Vsak je moral prinesti eno majhno pozornost, ki jo je naredil sam oz predstavlja njega. Sama sem ji naredila ljubko ploščico iz das mase, Pri Klavdiji 40, kar pomeni kot neka hišna številka, kjer stanuje deklica, ki ima 40 let. Hahaha, sem zakomplicirala.

Seveda ni šlo brez darila, za katerega se je morala potruditi in uganiti, kaj ji je kdo prinesel kot malo darilo. Potem smo ji dali home made album s slikami skupnih žurov in izletov. Je bila Andreja pridna in naredila ful lušten album, v katerem pa seveda ni manjkal Jan Plestenjak. Klavdija je namreč nora na Jana in njegovo Sobo 102. Naša naloga pa je bila, da smo se pesem naučili in jo kasneje zapeli na Prešernovem trgu. Dobro, da folk ni vedel, da smo učiteljice, hahaha. Večer smo zaključili s plesanjem v Holidaysu, kjer smo se po dolgem času skupaj naplesali. Ob štirih sem pri Andreji zaspala ko ubita in me je jutranja ura pol osmih skoraj ubila. Na sobotni seminar sem itak zamudila, kar sicer ni v moji navadi, ampak kaj naj.

V soboto zvečer pa je praznovala tudi Vesna. Zaradi narave priprav njene prijateljice Teje je bilo praznovanje pri Teji na Vrhovcih. Prišlo je 17 mladih, vendar nisem razen Vesninega Denisa in Teje poznala nikogar. Ko da me je kdaj to motilo. Prav luštno smo se zabavali in ugotovila sem celo, da ima z nekim fantom, pozabila ime, celo skupnega sorodnika. Hahaha, svet je majhen. Je pa Teja Vesni spekla zanimivo torto, dvonadstropno, na vrhu pa "štikl", ki naj bi si ga Vesna tako zelo želela enkrat obuti. Mene je Janez prišel prej iskat, tako da ne vem, do kdaj so ga še žurali, upam pa, da so vsaj jedli, ker do enajstih do bolj malo :).

Tjuško je pa žural v Prekmurju in na Ptuju, kjer so si z mamo in atom ogledali karneval. Baje je bilo luštno in je užival, samo kaj, ko je spet prišel domov bolančk. Tokrat z nekimi izpuščajo po rokah in nogah. Sumim na bolezen rok, nog in ust. Drek. Skoz neki.

Multipla, adijo!

V ponedeljek je bil dan M ali dan, ko smo se poslovili od našega avtomobila, ki nas je prevažal zadnjih skoraj pet let. Bil je to avto, ki nama je prinesel veliko lepega. Prvega izleta z njo ne bova pozabila, ko smo šli s Tanjo in Alešem daleč tja v Mirabilandijo ter San Marino in se peljali kot carji. Potem naju je prepeljala čez Švico in z njo sva domov pripeljala svojega prvega sinka Tjuška. Peljala nas je na morje, na izlete in vikend pakete na Gorenjsko. Pa v Ikeo, polno aprilčic in robe, da smo se smejale kot nore gobe. Peljal si jo kot gospod, visoko na cesti, pogled na vse strani, najbolj fino je bilo pa to, da kar tri v vrsto spredaj je šlo. A kaj nam je to pomagalo, če avto zadnje dve leti bil je le za zgago.

Kar naenkrat se je avto spomnil, da naju bo jeb... v glavo. Dobesedno. Popravilo prvič, drugič, tretjič .... stotič, minil en mesec, dva, tri ... vmes že dvakrat v popravilu. Vedno nekaj. Še na morje nismo šli mirno, ker nas je po treh dneh poslal domov. Kar spomnite se tistega Hvara pred dvema letoma. Se ne smem spomnit, kako se mi je Hvar zameril, pa ni nič kriv. Skratka, avto je bil res specialen. Našla sva približno pametnega mehanika, za katerega pa sva kmalu ugotovila, da ima neke veze s šalabajzerji, ki pobirajo samo denar. Ampak, kaj češ, človek ne zna vsega, in zato pač zaupaš nekomu, v upanju, da bo stvar uredil, kot je treba.

Sama sem v tem času skoraj diplomirala iz avtomehanike. Zgodilo se mi je skoraj vse, kar se ti lahko zgodi. Mislim, da mi samo bencina ni zmanjkalo, čeprav se nama je to skoraj zgodilo na poti iz Švice. Še dobro, da so Karavanke proti Sloveniji malo z brega. V glavnem, če se je že pokvarilo, se je v skoraj 80 odstotkih zgodilo to meni. Začelo je ropotati, pa je odropotalo 200 evrčkov, začelo je šklobotati in odšklobotalo je novih 200 evrčkov. Se mi je tudi zgodilo, da mi sredi Ljubljane ni več vžgal, čeprav sem se pred petimi minutami normalno ustavila in parkirala. Vmes, ko me 5 minut ni bilo, je pa štartar crknil. Ne bi o tem, kako so me porivali čez parkirišče in mi dopovedovali, da sem itak baba, ki ne zna vžgat avto. Da se mi za noben denar ni odprla hauba, ko sem jo najbolj potrebovala. Da sem se z napol zlizanimi gumami peljala z Vetrna po živem ledu in še enkrat naredi izpit. Da me je prej zeblo kot bilo vroče v avtu, ker gretje itak ni delalo, ko je bilo treba. Da nama je uspelo razbiti obe zadnji luči, vsak eno. Da sem naredila tudi kako prasko na avto, ker sem enkrat skoraj betonsko korito za rože s seboj vzela. Da pa nisem imela nikoli gumidifekta. Nama je pa padel dol auspuh, ki sva ga potem na Jeprci privezala z elastiko, ki je v Ljubljani popustila in je bilo treba spet novo gor dat. Da če niso bile zavore, so bile pa pakne ali pa ležaji ali pa sonda ali pa svečke, sklopka ... Pika na i je bil pa božični dan, ko se je skoraj vžgala na avtocesti. In ker to še ni bilo dovolj, že takrat bi jo morala vreči v graben, se je isto zgodilo pred dnevi na poti k pediatru. Lahko bi ga posodila gasilcem, da bi na njem vadili samovžige, hahaha. Lahko pa bi šla celo za kaskaderja.

Po zadnjem skorajšnjem samovžigu in podani ceni popravila, 500 evrčkov, me je zabolela glava. Po septembra zamenjanem katalizatorju se je ta vžgal za božič, sledil je spet nov, ki pa je bil narobe montiran, nakar se je spet vžgal. Mehanik napake ni priznal, češ, da je bil uniseks in kljub puščici je lahko obrnjen v obe smeri. Ja, jaz sem pa blond, a ne!? (po novem sem res spet) Po vsem tem me je v ponedeljek dopoldne zabolela glava. Nikoli več! Dovolj je tega jeb... v glavo! Ta avto gre samo še v dele, kakršne koli že. Čeprav je bil Janez še nekaj optimističen, je mene jeza gnala naprej, da sem še isto minuto poklicala odpade in se z nekom iz Kranja dogovorila za prevzem. Postavila sem celo ceno, 400 evrov. Kot večni optimist.

Pri mehaniku Igorju na Igu je boga reva od multiple čakala, da jo izpraznimo in se je mogoče usmilimo. Kako mi je bilo pri srcu, vam težko povem. Nek čuden občutek, ko ne veš, ali delaš prav ali narobe. Veš, da ti dela vse skupaj samo stroške, a zavedaš se, da boš brez avta, v katerem si se navsezadnje odlično počutil. Obvladala sem ga v nulo, pogruntala sem ga in vozila sem ga rada, ni mi bilo problem parkirat kjer koli, se peljat kamorkoli, naložit karkoli. Občutek je bil zato še hujši. Bolelo je srce. Potem smo spraskali dol še vinjeto. Ja, zdaj gre zares. Dočakali smo dva fanta, ki sta jo prišla iskat.

Brez avtovleke, čeprav sem povedala, da avto brez katalizatorja težko kam gre. Jo gledata in gledata. Sta bila sva tiste sorte izpod nedeljske "lipce". Potem vam je lahko vse jasno. Ko se ti počutiš na razstavi, ne le avto. Po tehtnem razmisleku sta ugotovila, da je ne bosta vzela, ker .... pojma nimam za kaj že ne. Janez je bil čist fertik, meni se je kar meglilo pred očmi. Kaj zdaj? Kam na zdaj vtaknem tole kripo, ki je po vrhu ostala še brez "hello kitty" nalepke? Šla sem k mehaniku v garažo. Priznam, da sem res rabila dozo jegra. Konkretno. Na jok mi je šlo, komaj se zadrževala solze. Od samega razočaranja, da me je lahko nek k... tako nateg... Potem pa rešitev. Mehanik Igor se je odločil, da bo vzel to našo revo in nam v zameno za plačilo raje servisiral našega roverčka, pa še feltne za letne gume nam bo dal. Zmenjeno! Deal je deal, bolje to kot graben. Sledilo je še nazdravljanje in odpis vozila iz prometa. Juhuhu! Uradno nismo bili več lastniki avta, s katerim smo prevozili skoraj 100.000 km, pri čemer smo pokurili 10-13 litrov bencina na 100 km. Potem pa kar izračunajte, koliko smo dali samo za bencin. Sama raje ne bom, ker bi šla za te denar že kupit pikasoja grande.

Največ, kar je bilo na avtu vredno, so bile zimske gume in vinjeta. Vse skupaj 200 evrov. No, vinjeto sem dobila novo, gume ima pa tudi rover dobre. Mehanik bo sicer avto obdržal in ga imel za nadomestno vozilo. Po pravici me ne moti, samo jaz se v njem nisem več počutila varno, ker nisem vedela, kdaj me bo spet pustil na cesti, da bom morala poklicati avtovleko. Ker dejstvo, da imam v imeniku telefonske od treh mehanikov in dveh avtovlek, je preveč zgovorno.

Zdaj smo spet samo pri enem avtu, celo enkrat nam je uspelo, da smo se peljali vsak s svojim, da nama s Tjušem ni bilo treba na bus. Zdaj naju čaka spet to, ampak raje to kot večni strah. Razmišljamo naprej ... mogoče se nam "userje" in bo rover avto, kot se šika. Sej je name napisan, kaj ne bi bil. :))))

Življenje je prelepo, da bi se sekiral zaradi avta. Tudi na busu se lahko uživa.

Selimo se!!!!!

Usoda je nanesla, da smo v bolniškem tednu na četrtek kupili časopis Dnevnik. V Dnevniku je namreč pisalo, da je naš oči šef kuhinje najboljše pizzerije v Ljubljani. Ta članek je seveda bilo treba kupiti, da bomo dali v okvir. Časopis je vseboval tudi Moj dom. Kot vedno sem ga prebrala brez kakega posebnega zanimanja. Potem pa mi je v oči padel članek o novih stanovanjih v Komendi, za katere je možen najem.

Srce mi ni dalo, da se ne bi pozanimala naprej. Kontaktirala sem gospoda, ki je zadolžen za prodajo. Želela sem, da stanovanje vsaj vidiva. Povedal je, da je povpraševanje hudo, da je treba pohiteti tudi z ogledom. Tako smo se dobili izven njegovega delovnega časa, v sredo, po petih dneh od članka v časopisu. Dan, 15. 12. 2010, je bil usoden. Zapeljali smo se v Komendo, takoj našli novo naselje Šmidov log in vstopili v stavbo A4. Simpatična hišica s sedmimi stanovanji. Dva atrijska, dva trosobna, eno trosobno dupleks in dva štirisobna dupleks. Po prvih pogovorih o vseh pogojih in stroških smo šli na ogled dveh stanovanj. Trosobnih stanovanj ni bilo več, na voljo je bilo eno atrijsko (prosto maja 2011), za eno atrijsko in dva štirisobna pa se ni vedelo, ali jih bodo vzeli ali ne.

link

Že na prvi pogled sva se zaljubila v 4ss dupleks. To se pravi dva nadstropja oz sobi v mansardi. Veliko je 110 kvadratov, spodaj je kuhinja z jedilnico, spalnica, kopalnica z banjo, ločen WC, shramba in dnevni prostor, od koder vodijo stopnice v zgornji del, kjer sta dve sobi, ena manjša in ena večja, in kopalnica s tušem. Stanovanje ima dva manjša balkona, enega na levi in enega na desni strani stavbe. Pogled iz kuhinje je proti Krvavcu, pogled iz dnevne pa proti Komendi. Pred blokom je majhno parkirišče, v stavbi pa tudi kolesarnica za naša kolesa. Okoli nas so za zdaj le hiške, rastejo pa še tri take stavbe z več stanovanji, ki pa nam ne bodo pokvarili pogleda proti hribom.

Sama lokacija nam je izredno všeč. Komenda je mirna, ni daleč od Ljubljane, le 20 minut, če ni gužve, avtobusna povezava do Lj je dobra. Začetek bo zmeden, a glavno je, da imamo omogočeno, da bo to enkrat naše. Plačevati najemnino zase je najboljša pogruntavščina v Sloveniji. Kredita za stanovanje ne dobiš, s tako najemnino pa plačuješ del kupnine. Stanovanje je najina velika želja, vedno sva si želela nekaj podobnega, dupleks, v hiški :) hahaha. Čas je, da se uresničijo napovedi vedeževalke, ko je rekla, da bomo živeli v veliki rumeni hiši čez mostiček.

Uradno se bomo vselili 1. februarja 2011, kako, še ne vem, ker imamo toliko krame, da bo treba vlak naročit. Vam pa povem že sedaj, da boste vsi vabljeni.

Aja, če pa ima kdo kak kuhinjski element odveč, se priporočam, ker bomo nekaj časa še brez tiste prave kuhinje. :)

Babi je praznovala 50. rojstni dan

V soboto je babi praznovala abrahama. Povabila nas je v restavracijo Raj v Tržič, igrala pa nam je Svežina. Zbrali smo se ob šesti uri zvečer, seveda smo bili mi ta prvi.

slavljenka Draga

babi, na zdravje

Tako sem lahko vse poslikala in na kratko pokomentirala dogajanje. Do sedme ure zvečer, ko so prišli še zadnji gostje iz Gorice, smo se vsi posedli in lačni komaj čakali na juho. Še prej pa je slavljenka s plesom odprla plesišče. Z dedijem sta zaplesala, nato pa so jo po vrsti prevzeli skoraj vsi navzoči moški. Najprej moj Janez, nato pa kakor so se postavili v vrsto. Tudi vnuka Nejc in Tjuš sta prišla na svoj račun.

ples z dedijem Štefanom

in še s sinom Janezom

vnukom Nejcem

z vnučkom Tjušem

in še ples z zetom Petrom

Po odlični večerji se je žur začel. Ples in smeh sta nas spremljala ves večer. Ansambel Svežina sicer igra več ali manj plesne komade, saj nimajo harmonike, a elektrika omogoča tudi to, zato je bilo glasbe za vse dovolj. Od goveje do dlamatinskih in na željo moje mami, tudi grški ples. Plesali so skoraj vsi, tako da nam je bilo pošteno vroče.

Janezova sestrica Janja in njen Joža

sestrici Janja in Petra

ko se babi vživi ...

Svežina igra

gostje plešejo

in na večerjo čakajo

Kot se za abrahamovko spodobi, je morala tudi babi dobiti svoja darila. Kot prvo je dobila prelepo sliko, ki jo je narisal njen prijatelj. Na sliki pa je slika hiše, v kateri sta živela njena starša v Prekmurju.

Po večerji je pregledala vsa darila, ki jih je dobila. Prebrala je vse dobre želje iz čestitk in se vsakemu posebej zahvalila za vse. Čestitke vnukov so ji segle do srca in iz očk je pritekla marsikatera solzica.

Nejc bere svojo čestitko

Tjuš brati še ne zna, kaže pa že prve talente javnega intervjuvanja ;)

mami, naj ti bo toplo, ji želita Janja in Joža

Draga, naj te po rokah neso, pa ji želi nečakinja Darja

Vnuk Nejc ji je zapel tudi dve pesmici in požel velik aplavz za pogum in lep glas.

Potem prišlo težko je darilo. Trije močni fantje so ga komaj prinesli. Babi je morala ugotoviti, kaj neki se skriva v njem. Kljub dobrim napotkom, ni uganila, da v njem WC papir se skriva.

stvar, ki jo lahko uporabljaš vsak dan, zjutraj, popoldne ali ko se naredi noč

Svojo glavno besedo pa je imela tudi Petra, ki je povedala kratek življenjepis svoje mamice. Na sliki so vsi trije babičini otroci.

Do polnoči nismo čakali, ker so najmlajši člani postali utrujeni. Torta je tako prišla ob 23. uri. Tjuš je zbral še toliko moči, da je pojedel skoraj cel kos nutella torte. Babi si je najprej odrezala en kos, nato pa s pomočjo pevke ta kos tudi "zanimivo" pojedla. "Umil" jo je pa dedi, kot spomin na poročni dan.

torti je spekla Janja iz Gorice

Najbolj zagnani žurer Tjuš in njegov bratranec Žiga. Ko ga dovolj popiješ, lahko zaspiš kjerkoli.

Okoli ene ure so kar naenkrat vsi postali zaspani. Samo še midva sva plesala in norela na domačo glasbo. Polka in valček, pa še fokstrot sva končno pogruntala. Drugi pa so sedeli in naju gledali. Moja mami naju je želela slikat, a je tako naneslo, da naju je nehote celo posnela. Nekaj posnetkov večera si lahko ogledate na spodnjem videu.

Gledališče in kino

Zadnje je spet pestro. V četrtek sta šla fanta v lutkovno gledališče gledat predstavo Kdo je Vidku sešil srajčico. Sama zaradi šolskih obveznosti nisem mogla zraven. Odpeljala sta se z busom, šla prej na kavo in po trgovinah v mestu. Sama predstava se je začela ob petih. Tokrat sta sedela v tretji vrsti in spet uživala. Naslednje jutro mi je Tjuš vse lepo razložil, kaj je katera živalica naredila za Vidka. Čeprav pravljico poslušamo tudi v avtu, je ni dobro poznal. Kot na primer Muco Copatarico. Skratka, luštno popoldne z očijem.

Včeraj pa sem se sama zmenila z otroki iz šole, da gremo popoldne v kino gledat Oblačno z mesnimi kroglicami. Z mano je šlo tako 17 otrok, pa še moja fanta. Na koncu je prišla tudi Vikica (razredničarka) in ena babica. Ob petih se je film začel. S kupom kokic in coca colami smo se že v temi pribasali v kinodvorano. Nakar ugotovimo, da eni šolarji sedijo na naših sedežih. Medtem ko sem jih prepričevala, da niso v pravi vrsti, me njihova spremljevalka nadere, kaj se grem. Halo? Mi smo v četrti vrsti. In pravi ona, ja, če se pa ne vidi številke sedeža. Ja, vrsto pa že znaš preštet, benti. In se končno zbašemo na svoje stole. Na srečo ni bilo vse zasedeno, tako da so vseeno malo bolj svobodno lahko sedeli. Tjušu sem rekla, da bomo gledali risanko na veliki televiziji. Ja, super. Tjuša je najbolj fascinirala velika ribica, za katero je skoraj jokal, ker je padla iz vode. Po dobre pol ure je ugotovil, da drugi jedo kokice in da bi jih on tudi. Evo oči, pejd po kinoopremo. Pa je bilo spet pol ure mir. Sama risanka je bila zanj pretežka, a drugi otroci so uživali. Luštna risanka. Po koncu so nekatere že čakali starši, zato se nismo imeli časa pogovoriti se o filmu. Bomo v ponedeljek.

Danes šibamo v Tržič, babi praznuje 50 let. Spet bo žurka.

Zapadel je prvi sneg

... pobelil sosednji breg. Današnje jutro je bilo najlepše jutro, saj je končno padel sneg. "Lej, mami, lej, sneg!" se je Tjuško navduševal nad pogledom skozi okno. Hopa v škornje in bundo, že sva šibala proti avtu. Dva koraka in v ribo, brez rokavic ... "eeeeeeeeee mlaz je". V vrtcu niso šli ven, ker bi bili na dedku Mrazu preveč mokri, zato smo dogovorjeni za jutri, da preživimo skupno popoldne na bližnjem hribčku. Mi smo hribček prehodili že danes.

Imeli smo namreč pol ure časa do prihoda dedka Mraza. Tjuša sva oblekla v kombinezjon, rokavice in šibamo. Za šolo je lušten hribček, po katerem je fino šibat. Seveda je bil padec pričakovan:

In še nekaj slikic:

Priprave na ...

... poroko. Ja, najino. Odločila sva se, da svojo ljubezen kronava še s poroko. Datum bo 14.8.2010, ko imava tudi obletnico, takrat bo že deveto leto, kar bova skupaj. Priprave potekajo, lokacija civilne in cerkvene poroke je znana, število svatov ravno tako. Največji problem nama dela seveda gostilna, ker z nikomer nisva zadovoljna (ja, ocena kuharja je stroga). Še kaj?

1. Prijavljena sva že na priprave na zakon za cerkveno poroko, pa tudi z gospodom župnikom smo že rezervirali datum.

2. Za obleko sem že dogovorjena.

3. Za glasbo ravno tako.

4. Videz vabil in drugih okraskov je znan.

5. Imava karti za poročni sejem.

6. Prstane imava ogledane.

7. Priči se strinjata.

8. Število svatov za civilno (in slavje) ter cerkveno poroko je znano.

9. Okvirni stroški so znani, ne bova pretiravala.

Preostale informacije pa tekom priprav, po novem letu, ko se bo začelo zares.

Pohod od zidance do zidance po jeruzalemski vinski poti

Vsako drugo soboto v septembru KS Ivanjkovci organizira pohod od zidance do zidance. Za 12 evrov na osebo dobiš vinski kozarček, ki ga ves čas nosiš obešenega okoli vratu, klobaso za zajtrk, vina v potokih in hrane, da ne moreš biti lačen. Zbor je bil pol desetih pri prvi zadanci, nato pa ob desetih štart kakih 300 ljudi od prve do dvajsete zidanice. Kako dolga je bila pot v km, ne vem, vem le, da smo nazaj k avtu prišli ob petih popoldan.

Prva v vrsti je šla vinska kraljica in takoj za njo mi. Mi trije smo bili letos prvič, ata, mama, teta Anica in naša gostitelja mamina sestrična Breda in njen Brane pa že četrtič. Dobili smo navodila, da moram ves čas hoditi spredaj, ker potem zmanjka hrane, če prideš zadnji na postajo. Kaj vse so ponujali na tej "postajah"? Od vina in radenske, ki si ju lahko dobil tudi liter, če si lahko spil, do različne hrane, zaseka, namazana na kruh, salama na kruhu, pecivo, različni kruhki in rogljički, sadje ... sokov ni bilo, kavo so imeli na pol poti na eni od postaj, kjer se pa ni dalo dobiti vina. Skratka, če si se hotel najesti, si se brez problema lahko. Zaseka je bila sicer bolj mast kot zaseka, a da ti v želodcu naredi oblogo za pijančke, je bila odlična.

Vreme je bilo super, ravno prav toplo za dolgo hojo. Ko smo prihajali na postajo št. 5, pa je moja mami kar naenkrat padla po tleh. Na srečo je Tjuša samo držala za roko in ni padel daleč oz močno, ko ga je potegnila za sabo. Sama si je razbila arkado, rešila so jo sončna očala, da poškodba ni bila še hujša. Očala so sicer popraskana, samo 150 e je nič v primerjavi, kako bi se lahko poškodovala brez njih. Na srečo je takoj pritekla ena gospodična z opremo za prvo pomoč, bila je namreč višja medicinska sestra, da ji je oskrbela rano. Tjušu ni bilo nič hujšega, malo se je popraskal po rami, ampak bolj ga je skrbelo za svojo mamo in sploh ni hotel biti v vozičku, ker je potem ni videl. Miško moj, mali. No, mamo smo potem pomirili, da je z obema vse okej, čeprav se je še dve postaji tresla in bila cel dan čist fertik. Na koncu dneva jo je Janez peljal do Ormoža v ZD, kjer jo je zdravnik pomiril, da ni nič hudega in da ni potrebno šivati. Mater, skoz neki. Ampak zažurali smo ga pa vseeno.

Ata nas je opozoril, da je treba ves čas jesti. In smo se tega držali. A ves čas smo tudi pili. Sama se gotovo spila liter vina. Sladko vino mi nikakor ni šlo in priznam, da sem en kozarec celo zlila stran, pa en kozarec rdečega tudi. To ni zame. Raje sem pila vino alla janževec. Neverjetno dobro mi je teklo po grlu, hahaha. Vsi so bili dobre volje, spoznavali smo ljudi okoli sebe, našli nove znance, si izmenjali nekaj telefonov ... ugotovili, da vsi poznamo iste ljudi, in da smo skoraj v sorodstvu, skratka super fajn. Peli smo ljudske pivske pesmi, nazdravljali, se smejali, objemali ... res lep dan in ni nam žal, da smo ga preživeli sicer skoraj 200 km stran od doma. Se je splačalo!

Tjuš je bil neverjetno priden. Sicer pa on je na takih žurkah vedno. Ljudje so ves čas spraševali Janeza, ali ni nikoli siten, ker njihovi otroci bi se ves čas jokali in trmarili. Naš otrok pa je užival v dogajanju in ni imel niti pol ure časa, da bi zaspal. Tako smo imeli voziček za vožnjo ruzakov in na koncu celo Feje. Tjuš je pil radensko in jedel vse, kar je bilo na stojnicah. Z vsakim se je pogovarjal, oči je bil zanj ta glavni, tako da sem jaz imela dan zase in žurala po svoje. Vsake toliko me je sicer prišel pogledat, po navadi takrat, ko je nosil kakega mucka v naročju in se ga jaz morala videti. Facko mali. Feja je bila ravno tako ful pridna, ves čas je lepo merkala voziček, saj je bila nanj privezana, vsi so jo filali s klobasami in pecivom, tako da na zadnji postaji ni mogla več pojesti klobase iz jote, za katero bi v normalnih okoliščinah ubijala. Hahaha!

Po koncu, ob petih popoldan, nismo šli direkt domov, ampak še do Brede in Braneta na bližnji vikend. Imata luštno brunarico na hribčku. Tam smo dobili še eno porcijo pečenega mesa in solato, ki pa nam ni šla več v želodec. Po tistem, ko sta Janez in mama prišla iz Ormoža, smo odšli domov. Na poti smo se oglasili za pol ure še v Celju pri mamini teti, nato pa bili ob devetih zvečer v Ljubljani. Tjuš je skoraj vso pot spal in doma sem ga samo prenesla oblečenega iz avta v posteljo. Utrujen je spal do osmih, zdajle pa ravno tako spančka. Jaz sem spala do 12, Janez pa spi zdele s Tjušem. Feji se ne da niti hodit, zato je ni na spregled. Smo prijetno utrujeni, a preživeli smo lep dan in naslednje leto gremo spet.

Pa še slikice:
tukaj smo se zbrali in pojedli klobase ter takoj spili tri litre vina :)


letošnja vinska kraljica nas je povabila na pot


veselje še pred prvo postajo


prva postaja - ata in Anica se že bašeta


moja mami


četrta postaja, ena vmes je bila kar zaprta :(


harmonikar, ki je kasneje dobil družbo kitarista,
a sta oba na pol poti omagala od radenske :)


Tjuš je mislil, da je čebula na zaseki nekaj dobrega


midve z Anico


jaz, Anica, Breda in Brane



Tjuš v aprilčkovi majici, da me niso spraševali, kako mu je ime :)


postrežba na vozu na postaji 5


na postaji 6, mama že zaflajštrana


vrsta na hrano


postaja številka 7, tjuš ima malico


pogled na trte


postrežba pod drevesom


postaja osem - postrežba sir in vino


muskontarja - ženska v roza majici je tukaj pela z njima,
nato pa je nismo videli več. baje jo je odpeljal rešilni avto


oči in Tjuš kradeta grozdje, čeprav je bilo prepovedano


odhod proti naslednji postaji


postaja s kavo


postaja s pijačo na -vec (malinovec, sadjevec, višnjevec, orehovec ...) mmmm dobro
oči, anica in muskontarja, ki sta zaprla promet


na tej postaji so mami na novo zaflajštrali rano
in babnce so ugovotovile, da imajo iste znance iz tržiča -
žurka in smeh


muskontarja sta bila zadnjič videna tukaj gori :)


na tej postaji smo peli, kar je grlo dalo





a se imaš uredu? - ja, pa ti?


tjuš z mašnco na glavi - komu je dal roko, ni bilo važno


počitek na travi


mami, glej mucija


pa še pujsi - moj otrok je nor na domače živali


veselje, da bo kmalu konec poti


smreka ali kaktus? prvič vidim





pevski zbor, ki je na vsaki postaji zapel vsaj eno vižo


počitek pri Kosovih na gujsnci -
od tu naprej so se ljudje porazgubili domov


feja v vozičku


ata je eno rundo odspal, tjuš ga je pa budil


pogled na jeruzalemske gorice


ena zadnjih postaj, ko nihče ni več jedel


zanimiv klopotec


zanimivo drevo z grozdjem na vejah - z anico nisva bili
prepričani, ali sva pijani ali res raste grozdje na drevesu :)


za konec pa rožica