Še ne dolgo nazaj, bilo je natanko pred petimi leti, se nama je rodil najin Tjuš. Da mu bo tako ime, sva vedela že zelo zgodaj. Nekako je bilo to ime, ki je nekaj posebnega, tako kot najino dete. Prvi pogled nanj je bil najlepši pogled. Bil je najlepši otrok daleč naokoli. Z majhno šobico je radovedno gledal v svet. Kaj vse se mu bo zgodilo, se je spraševal. In v prvih petih letih se mu je marsikaj.
S trinajstimi meseci je shodil, kar je pomenilo šibanje levo in desno, začeli pa so se tudi prvi samostojni sprehodi, ki jih ima še danes rad. Začel je hoditi v vrtec in tam pobral vse viruse, ampak na srečo le manjše, tako da je večino časa užival v igri z vrstniki. Nato je osvojil poganjalčka, ki ga je v treh letih pogruntal tako, da se je s štirimi leti le odpeljal na velikem kolesu brez koleščkov. Tri leta ljubljanskega vrtca so mu dala ogromno izkušenj, novih prijateljev, nasmehov in dobre volje. Medtem je vzljubil tudi šolo, saj je marsikateri trenutek preživel pri meni v šoli. Kar je po eni strani super, saj se šole ne boji in komaj čaka, da kot veliki fant vkoraka vanjo. Pozimi pri dobrih dveh letih je prvič stopil na smučke, danes smuča sam, ponosno in poln elana. Plenic smo se rešili tako rekoč čez noč (pri 3,5 leta tudi ponoči), duda je omagala s prihodom velike postelje pri treh letih.
Lanska selitev ga je vznemirila v tem smislu, da se je nekaj spremenilo na bolje, da smo dobili večje stanovanje in da ne živimo več v Ljubljani. Bila je prava avantura, skrbel me je le prehod v drug vrtec. Še danes trkam, da se je v nov vrtec v Komendo vključil brez problemov. Sprejel je njihov režim, spoznal nove prijatelje in prijateljice, a vseeno se še kdaj spomni na stare sošolce, ki jih greva tudi obiskat. Takrat mu je hudo, tako kot meni, a ko ga vidim srečnega tudi v Komendi, sem srečna tudi sama. Novo okolje mu daje veliko več možnosti za bivanje na prostem. Vsak najin sprehod vodi v gozd, po potkah, kjer ni prometa, ob vodi, po travnikih. Opazovanje narave, tiste pristne, mu daje veliko več kot mesto. Počasi se navaja na prve samostojne korake, kako nesti smeti ven, kako peljati Fejo lulat ali kakat, kako pobrati drekec, kako pustiti odprta vhodna vrata, da se mu ne zaprejo, kako ostati sam doma 10 minut. To so majhni koraki, ki pomenijo tako majhnemu otroku zelo veliko. Vsak tak korak sprejme z navdušenjem (seveda, kadar ne trma).
Trma je pogost pojav, še pogostejši pa je uveljavljanje "svojega prav" na vsak način. Ima pa žal to smolo, da midva redkokdaj popustiva. Ne bom rekla, da ne popustiva, a večinoma res ne. Ima svoj ritual spanja, ki se ga drži dnevno. Ko je kazalček gor (pa naj bo ura 6 ali 7 zvečer) gre v zgornje nadstropje. Sledi tuširanje, umivanje zob in hop v posteljo. Preberemo pravljico, ki si jo sam izbere, nato še zapojemo uspavanko, ki sem si jo izmislila med nosečnostjo: "Aja, tutaja, Tjuško že aja. Aja, tutaja, Tjuško že spi. TIha nočka je prišla, Tjuško aja tralala. Tiha nočka je prišla, Tjuško aja, tralala." Zelo preprosta, a vedno pomaga zaspati. Včasih pa je za kazen ni. Takrat je res hudo, ker to je mislim, da najhujša kazen, ki ga lahko doleti. Še prepoved risank lažje prenese. V glavnem, hop cefizelj spi v roku 15 minut po pesmici, torej nekje ob 19.30 najkasneje, če ne že prej. Zjutraj je pa težko, saj je treba ob 6.30 že očke odpret. Med vikendom nam uspe spati tudi do pol 10. To je nama najbolj všeč, ker sva zaspanca. Tjušu še vedno čez vikend uspe spati tudi popoldne, samo takrat so priprave malo težje oziroma po navadi midva zaspiva prej kot on. A tisto niti slučajno zaspano dete potem spi tudi tri ure.
Zdravje je na prvem mestu in lahko rečem, da je vsako leto manj bolan. Po prvih brohnitistih, groznih kašljih, bolezni rok, nog in ust, peti bolezni itd. je letos prebolel le manjši prehlad in šesto bolezen. Nič posebnega, saj je imel domače smrekove vršičke, ki jih je sam nabral. Srček pa še vedno bije malo dodatno, a ga to ne ovira pri vsakdanjih dejavnostih, nasprotno, da je mu še več energije.
Trenutno smo v fazi, ko se dokazujemo, kdo je najbolj glavni. Zdaj že ve, da ga po nekaj pošljem, ker se mogoče meni ne da. Izjava "kar ti pojdi, meni se tudi ne da", je skoraj vsak dan na sporedu. Včasih je potrebna posebna razlaga, zakaj določeno stvar potrebujem, včasih gre brez problemov, saj mu je to izziv.
Izziv, če mu lahko tako rečem, je v zadnjem tednu pisanje črk. Skoraj pol leta se trudim, da bi spoznal vse črke, ampak ga niso zanimale. Podpisati se je znal, to pa je tudi vse. Večkrat je prosil sicer, naj mu pokažem črke, a kaj ko so bile vse besede predolge in se mu ni dalo prepisovati. Pa je risal čičke čačke. Prejšnji teden pa je pokazal, kaj vse zna. Ne vem, od kod, ampak osvojil je črke. Ne rabim je več napisati, dovolj je, da črko povem in opišem, kako se jo napiše. Super mu gre, le lepopisa nima po mamici. Da ne rečem, da je na lastno željo pisal celo števila. Madonca, mami ponosna, da je kaj!
Smo pa hkrati tudi v fazi, kako bo, ko bo dojenček. Na vsak način si želi dojenčka, tako da trenutno je rok, ko gre v šolo. Upam, da nam uspe, ker je vsakodnevni pregled mojega trebuha in prsi že naporno. Nič ne brca, nič ne šprica mleko. Hahaha! Ja, je že pravi strokovnjak na tem področju, samo bega ga, kako bo v tistem času, ko bom jaz v porodnišnici, oči pa z mano. Kje bo on takrat, se najbolj boji, da ne bi ostal slučajno sam doma.
Ko bo velik, bo naredil avto, ki bo imel krila. Pritisneš na gumb in evo, krila se odprejo, avto gre hitreje in že letiš z njim. Glede poroke je pa tako, da nima več Zale, ampak je zdaj z Majo.
Vsak dan naju preseneti s čim novim, če ni vprašanje, je pa ideja. A glavno je, da ima rad ljudi okoli sebe in da uživa otroško življenje brez vsakdanjih stvari. Čeprav ves čas govori: "Veš, mami, sem razmišljal ..."
Dragi sinček, ob 5. rojstnem dnevu ti želiva veliko sreče, zdravja, ljubezni, otroške nagajivosti, uspeha in objemov tistih, ki jih imaš najraje.
mamica in očka
Ni komentarjev:
Objavite komentar