MOJE ZIVLJENJE: Izlet v London ali Ko gredo babe v London

Ko gredo babe v London, zna biti zanimivo. Še sreča, da so bili zraven celo štirje deci. Drugače bi šel dež še bolj pogosto.

Odhod v London je bil 22. junija, zadnji šolski dan, ob 16.30. Na letališču Brnik smo se zbrale ob 15.00. Najprej smo seveda izmerile kovčke, ali bodo resnično šli na letalo. Imele smo namreč le ročno prtljago, kar pomeni mali kovček točno določenih mer. Nisem bila vajena, da letim s tako malo prtljage (nazadnje sem tehtala velikega, da ni presegel 20 kg), a ne more človek verjeti, kako veliko stvari lahko daš v reducirano prtljago. Skratka, uspelo nam je priti čez kontrolo in napotile smo se seveda na kavo. Da ne govorim, da je kava na letališču nekaj posebnega, še posebno v tistem "medprostoru", bila je namreč zlata. S tem mislim ceno skoraj 3 evrov. Po uri sedenja na kafetu in parih ta kratkih smo se vkrcali na Easyjet letalo. Občutek, ko letalo vzleti, je nekaj posebnega. Let je bil miren, stevardes nismo razumeli, ker so govorile neko hitro angleščino, zato pa je bil prihod na letališče Stadford toliko bolj veličasten.

Že to, da pristaneš v tuji deželi, na katero z letala gledaš z navdušenjem, saj so vsa polja ravnain popolna, je nekaj posebnega. Hkrati pa se oddahneš, da si spet na varnih tleh. Kdor je že kdaj letel, ve, kako je priti na brniško letališče. Pokaže potni list, še par korakov in si zunaj. No, tukaj je sledilo kar nekaj hoje po hodnikih, pa po stopnicah do podzemne železnice, ki te po 12 minutah pripelje do glavnega dela letališča. Tu potem najdeš svoj kovček, če ga nisi imel kot ročno prtljago. Sledi mejni pregled in ekola, uradno si v Angliji. Avtobus nas je že čakal in s Katjo sva se usedli v prvo vrsto. Imeli smo zelo fajnega šoferja iz Poljske, ki nama je veselo vso pot pripovedoval o življenju v Londonu. Peljali smo se namreč skozi muslimansko četrt, ki je ena najbolj nevarnih četrti. Pripovedoval nama je o lisicah, ki se baje prosto sprehajajo po Londonu. Nobena pa nima stekline, saj morajo biti psi, ki želijo priti v Anglijo, prej tri tedne v karanteni. Imajo zelo strogo, zato si lisice lahko privoščijo. Izvedeli sva, da so arabske restavracije najbolj čiste, indijske pa najbolj umazane, da če imaš idejo, jo boš v Londonu zagotovo spremenil v dober posel, da v Londonu najdeš ljudi iz vsega sveta, baje da govorijo 300 različnih jezikov, da je 40 odstotkov Londončanov tujce oz. priseljencev. Vse to je verjeti, saj ti mesto s 7.800.000 prebivalci nudi res vse na dlani.

Hotel smo imele na idealnem mestu, le dobrih 200 metrov stran do glavne Victoria Station, ki je križišče vseh prometnih povezav. A hotel je bil nekaj drugega. Na zunaj lep, čisto angleški, notri pa te čaka realnost Londona. Za receptorskim pultom Indijec, ki komaj zna angleško, ozko stopnišče, ki vodi v nadstropja s še bolj ozkimi hodniki. Strme stopnice so nas končno pripeljale do sobe v tretjem nadstropju. Seveda ne bi bile me, če nam ne bi kartica nagajala. Vrata se niso hotela odpreti takoj in zato smo si vedno vzele čas, da smo se 10 minut tiho pogovarjale z njimi, da so se končno vdale. Soba pa superca. Dve zakonski postelji in ena posebej, mizica, stol, nočne omarice, garderobna omara, wc s tušem. Razgled pa še lepši, London eye in Big Ben. Kaj češ lepšega, imele smo najboljšo sobo. Kolegice so namreč gledale v goli zid.

Po prvih občutkih smo odšli na potep po okolici. Vsak malo po svoje, me tri, jaz, Klavdija in Andreja, smo šle z vodičko in njenim fantom. Najprej pa po večerjo, vodo, hrano. Lačni kot volki smo se najedli seveda v eni klasičnih fast food. Ampak je bilo okusno. Šli smo na sprehod do Temze, mimo galerije, kjer je bila razstava Piccassa, si ogledovali zelo nizki vodostaj Temze, zgradbo, kjer je snemal James Bond, po drugem bregu do Big Bena in London eye, ki sta ponoči še posebno lepa. Čez most, mimo Westminstrske palače, po eni uličici in zagledali slovensko ambasado. Mislim, da ima najboljšo pozicijo od vseh ambasad. Po malih uličicah smo cikcakali, šli mimo šolskega igrišča, ki je bilo enkratno urejeno, čeprav je bila noč. Po dveh urah potepa smo prispele v hotel in utrujene zaspale.

Zajtrk je bil čisto v kleti. Navada Londončanov je, da imajo kuhinjo v kleti. Bože mili, samo prvi dan sem imela idejo, da ne grem z ruzakom na zajtrk. Me je takoj minilo, ko je treba spet tja gor. Naslednje dni sem prišla že vsa napokana :). Zajtrk ni bil tako slab, kot so nas strašili. Rogljičkov na pretek, toast so sproti pekli, masla in marmelade je bilo dovolj. Kava tudi ni bila slaba, sok je bil meni najboljši, maslo je bilo pretirano slano, lahko si si pa postregel tudi z jogurtom in kosmiči. Mene je prvi zajtrk zvil totalno, še dobro, da imajo wc tudi v pritličju, ker do sobe nisem prišla. Na srečo je bilo to to in sem imela potem vse dni mir. Je pa res, da smo se morali za zajtrk dobesedno nažreti, saj je bilo treba zdržati do kosila, za katerega pa nismo bili prepričani ne kje bo, ne kdaj bo.

Prvi izlet je bil do St. James's parka, kjer je tudi Buckinghamska palača. Z Victoria Station, ki te ob prvem obisku impresionira, smo se s podzemnim vlakom (Underground) odpravili do parka, eno postajo. Tu je prava milina, veverice se sprehajajo po travi in čakajo na prigrizke, ležalniki čakajo na utrujene noge, račke in labodi gagajo in ravno tako čakajo prigrizke. Na mostičku čez vodo je čudovit razgled. Na eni strani vidiš do palače, na drugi strani do London eye. Sredi parka smo videli kraljičino krono, narejeno iz rož, posebej za njen jubilej. Pred palačo smo se srečali z bobiji, angleškimi policaji s tisto smešno čelado, in seveda kraljevsko stražo. Od kraljevske palače vodi cesta naravnost do Trafalgar square, vendar je bila žal zaprta zaradi priprav na OI. Ja, duh olimpijskih iger je viden na vsakem koraku, še posebno, ko želiš kupiti kak spominek. Drago! Iz parka smo šli peš proti Big Benu, mimo Westminstrske palače, kjer sta se poročila Kate in Wiliam. Seveda pobirajo vstopnino in nekateri naši kolegi so čakali v dolgi vrsti, da so lahko rekli potem, da je notri tudi lepa. Meni se je zdelo škoda časa. Nekateri smo šli zato čez most do London eye, kjer smo vse te oglednike cerkve počakali. Tu smo doživeli poulično življenje, maskote Disneyja, vrtiljak, otroški park. Meni je bilo zanimivo.

Po dveh urah smo se dobili še z ostalimi in skupaj odšli spet čez Temzo na drugo stran, tokrat čez en drug most, po enih 15 minutah hoje pa prišli do Trafalgarja, na katerem se je ravnokar odvijal koncert v živo. Direktno na trgu pred Narodno galerijo.Polno ljudi, ki so poslušali fanta v različici Robina Wiliamsa. Šli smo naprej v uličico, ki meji na območje Soho, kjer naj bi se ponoči največ dogajalo, ni pa daleč niti do Piccadyilija. Tu smo se za dve uri razšli, vsak na svoje hitro kosilo. Vreme je bilo glede na angleške razmere super. Nekajkrat smo se že slekli, pa tudi oblekli, a dežnika še nismo potrebovali. Po kosilu smo se spet s podzemno odpeljale (same ženske) do muzeja voščenih lutk. Ker smo imele karte rezervirane po netu, je bila vrsta krajša. Moram reči, da je bilo zanimivo, vendar sem pričakovala veliko več lutk. Kar nekaj sem jih namreč pogrešala. Kljub vsemu smo se slikale z vsemi mogočimi "hot" bitji estrade. Bil pa je zanimiv zadnji del, 4D kino, kjer so London reševali znani junaki Spiderman, Hulk in Batman, nas pa je špikalo, špricalo, odmikale smo vsem mogočim predmetom, ki so jih junaki metali po ulici. Če ne drugega, smo se nasmejale.

Po ogledu muzeja smo bile proste, zato smo se odločile, da gremo na znamenito ulico trgovin, Oxford street. Tu mrgoli trgovin, kar jih želiš, od Gap, Nike, H&M ... do čisto navadnih. Vsem pa je bilo skupno le eno ... Sale! Povsod razprodaje, ki pa žal niso bile za moj žep, je pa res, da si niti nisem imela namena ničesar kupit. Zato sem si raje kupila eno majčko z londonskim motivom. Hoja po trgovinah te kar utrudi in komaj smo čakale, da gremo proti hotelu. Bile smo že pošteno premražene, ker je začelo svinjsko pihati. Nekatere so odšle še nazaj v mesto v pub, midve z Andrejo pa sva si raje privoščile topel spanec. Pub me enostavno ni privlačil, prvič ne pijem piva, drugič mi pa pivo sploh ne potegne.

Promet v Londonu je na robu zloma. Tu res lahko vidiš vse. Na cesti na nobenega reda, vozijo se po levi, prehitevajo po desni :), ni kolesarskih stez, zato se kolesarji vozijo kar med avtobusi. Srečaš pa lahko še korete in kočijo. Avtobusi vozijo skozi rdečo, pešci s policaji na čelu gred(m)o čez cesto, ko je prosto, ni važna barva luči na semaforju. Da bi se morala voziti po Londonu z avtom ali kolesom, me raje noge bolijo in hodim peš. Noro!

Naslednji dan smo si ogledali Camden, najbolj znano tržnico. Do tja nas je pripeljal bus št. 24, ki je vozil skoraj mimo našega hotela. Tržnica je bila ob desetih še skoraj prazna, ob enih, ko smo se vračali, pa nabito polna. Tu res najde vsak nekaj zase. Jaz sem spet našla eno majčko, pri eni rastafari ženski. Boga je bila že dopoldne tako zadeta, da je bila njena izjava "Just easy, you have tiiiiimeeee!" povsem na mestu. Ne bi o tem, da bi skoraj umrle od smeha. Ja, malo smo nabavljale, šle v kitajsko na kosilo. Hja, to ni kitajska ala Slovenija, to je ulična kitajska, kjer ti v en aluminijast krožniček dajo vse okuse. Imela sem občutek, da je vse mesto isto, enako, skratka bljak. Sem pa nujno rabila taškico za kovančke, tako, na kateri je pisalo London.

Pred postajo za Underground nas je prvič ujel dež. Tokrat na polno. Kar naenkrat je bila vsa postaja polna in morali so jo za 10 minut zapreti, da so spet prišli na zeleno vejo. Z vlakom smo se odpeljali v City of London, predel Londona, kjer je katedrala St. Paul in kamor Londončani, tisti pravim hodijo v službo. V tem predelu skoraj ni stanovanj, so le poslovni prostoru, pisarne. Še trgovin ni. Le ulica stran od katedrale je reka Temza in čez most Milenium prideš do Tate galerije in do Shakespeare's Globe. Tu smo se razdelili v skupini, eni so šli v galerijo, jaz in še dve pa smo šle v Globe. Gledališče je bilo sicer zaprto, saj si se moral že prej najaviti, bil pa je odprt tudi muzej. Izvedele smo veliko novega o gledališču, si ogledale modno revijo, kako so bili v tistem času oblečeni. Na koncu pa nam je ena prijazna gospodična razložila, kako so tiskali knjige. Sem si posnela, saj bo dober filmček za moje otroke v šoli, ko bomo obravnavali Shakerspeareja.

Po dobri uri muzeja smo se odpravile mimo London bridge do znamenitega mostu Tower Bridge in palače Tower of London. Nismo šle notri, le od daleč z druge strani Temze smo si ju ogledovale. Vse skupaj je res veličastno. Nato pa hitro nazaj do zbirne točke, saj nas je čakala ladjica do Greenwicha. Seveda spet ne bila jaz, če me ne bi na ladji zalilo. Sedele smo namreč čisto zadaj ob motorju in ko je ladja postala gliser, me je zalila do vratu. Itak! No, Greenwich je zanimivo majhno mestece, ki te pričaka z veliko starinsko ladjo Cutty Sark. Do glavnega observatorija smo se sprehodili skozi park, kjer že pripravljajo arene z konjska tekmovanja na OI. Do vrha je ene 20 minut hoje, vmes smo srečali veverico in ji dali mandelj. Lep prizor, ko vidiš, da ti je živalca hvaležna. Zgoraj je čudovit razgled, celo malo olimpijske vasi se vidi. Ja, povratnik 0 je bil spet posebno doživetje, ko veš, da si na meji med vzhodom in zahodom. Ob Temzi smo se srečali še z ostalimi, jaz in moje babnice ter še en sodelavec smo ostali v enem barčku na sončku, ostali so šli proti hotelu. Je bil pa zato naš vlak nekaj posebnega. Ker se nismo nikjer čekirali, smo bili prepričani, da je to brezplačna vožnja. Da o smehu in pogledih drugih na vlaku ne govorim. Mislim pa, da nas je potem zadela kruta realnost, saj so nam s kartice odšteli precej denarja in smo bili v minusu. Imeli smo namreč kartico za prevoze, podobno kot naša urbana. Jah, napolnili smo jo za še dodatnih 10 funtov, kaj smo hoteli, če je bil pa še en dan pred nami, ko se bomo vozili z busi.

Naslednji dan, bil je že ponedeljek, smo šli do London eye. Tudi to smo imeli rezervirano vnaprej, zato smo bili hitro na vrsti. Kapsula, tako pravim jaz tisti gondolci, ki se pelje na tem velikanskem krogu, 135 metrov visoko, sprejme 20 ljudi. Notri lahko sediš ali stojiš, ves čas slikaš in si ogleduješ, kje vse si že bil. Zdi se mi fino, da smo šli tretji dan sem, saj smo si kar nekaj stvari že videli in si tako lažje predstavljali, kje je kaj in kaj sploh gledamo. Po ogledu smo bili ves dan prosti, me tri smo šle najprej po kosilo, pa potem v trgovino M&M, nato pa v St. James's park na ležalnike. Pot do tja pa ni bila tako preprosta, saj smo si zadale prevelik cilj, da bi šle po bližnjici. Eeee, punce nič ne bo. Za kazen smo morale prehoditi dolgo ulico, se vmes slikale s kraljevskim konjem, stopala so nam že stotič v teh dneh padle z gležnjev, ležalnike so sanjale sredi belega dne. Končno! Dobesedno padle smo na ležalnike in pojedle s seboj prineseno kosilo iz Maca. Ja, jaz v Maca hodim le v tujini. Se mi zdi edina normalna hrana in preverjena tudi. Po obilnem kosilu, cocacoli smo dale še noge na off. Gledale smo ljudi v parku in se smejale, kaj za boga sedijo na tleh, ko je toliko ležalnikov prostih. No, izvedele smo v naslednji minuti, bi se lahko reklo, ko je do nas prišle redarček in zahteval od vsake 1,5 funta za stol. Veš, da smo dale, samo, da bi lahko spale. Andreja in Klavdija sta res zaspali, sama pa nisem mogla, je bilo treba čuvat torbice. Po dobri uri zasluženega počitka, ko smo si ravno pretegovale utrujene mišice, nas je spet obiskal redarček in od nas zahteval nov funt ali pa naj gremo. Šele takrat nam je kapnilo, da smo plačale le za eno uro. Šviz in že nas ni bilo.

Popoldan smo spet preživele vsaka po svoje. Jaz sem šla s Katjo v Ripleyjev muzej Believe it or not, unidve pa sta šli na ogled mjuzikla. Muzej je res nekaj posebnega. V njem sva si v petih nadstropjih ogledali najbolj nenavadne stvari, ki jih je Ripley zbiral po vsem svetu. Od Beatlov iz žvečilnega gumija do prikaza električnega stola v živo, no z lutko, ampak vseeno se je iz nje kadilo. Ja, zanimivo za pogledat.

V torek zjutraj je bilo treba na hitro spakirati. Vse tekočine v posebno vrečko, jaz sem pa v kovček dodala še vodo. Še zdej mi ni jasno, zakaj, še posebno, ker sem vedela, da ne smem. Ampak sem jo. Na letališču nas je vodička zapustila, saj sta s fantom odšla naprej na Škotsko. Prvo smo morali skozi carino. Hahaha, pa se mi je začelo dogajati. Skozi tisti laser sem začela piskati. Morala sem dati dol čevlje, ki so se še enkrat peljali skozi rentgen, policajka pa me je prešlatala povsod, tko podrobno me še moj ni prešlatal, hahaha. Vse me je žgečkalo, zato sem se morala smejat. Vse sem morala dat iz žepov, ugotovili so, da mi piskajo kovančki. Ko sem končno prišla do kovčka, so mi odprti še tega, seveda vodo tako vrgli stran, dali ven vse vrečkice z mili in šamponi, kovček se je še enkrat peljal skozi rentgen. Vse je bilo okej in po dolgih 20 minutah sem bila rešena muk. Terminal na letališču je res velik in lahko si privoščiš še veliko nakupov, če le imaš prostor v kovčku. Jaz sem Tjušku kupila še londonski avtobus, ki ga je bil poleg majčke in formule Franceska Bernulija iz ogromne otroške trgovine zelo vesel.

Po ogromni kavi in pici, ki je bila bolj podobna tortilji, smo končno dočakali naš let. Bil je krajši kot v London in tudi vreme je bilo lepše. Triglav se žal ni videl, sem pa slikala Bled, Ljubljano in seveda Komendo z našo hišo, na kar sem še posebno ponosna, saj si drugi v letalu tega niso mogli privoščiti. Hehehehe!

Tako, upam, da ste se nabrali, spodaj pa si oglejte še nekaj slik, ki pa niso po vrsti, ker sem na memori kartici že prekoračila številko 20.000 in se je štetje začelo na novo.

tržnica Camden