V ponedeljek je bil dan M ali dan, ko smo se poslovili od našega avtomobila, ki nas je prevažal zadnjih skoraj pet let. Bil je to avto, ki nama je prinesel veliko lepega. Prvega izleta z njo ne bova pozabila, ko smo šli s Tanjo in Alešem daleč tja v Mirabilandijo ter San Marino in se peljali kot carji. Potem naju je prepeljala čez Švico in z njo sva domov pripeljala svojega prvega sinka Tjuška. Peljala nas je na morje, na izlete in vikend pakete na Gorenjsko. Pa v Ikeo, polno aprilčic in robe, da smo se smejale kot nore gobe. Peljal si jo kot gospod, visoko na cesti, pogled na vse strani, najbolj fino je bilo pa to, da kar tri v vrsto spredaj je šlo. A kaj nam je to pomagalo, če avto zadnje dve leti bil je le za zgago.
Kar naenkrat se je avto spomnil, da naju bo jeb... v glavo. Dobesedno. Popravilo prvič, drugič, tretjič .... stotič, minil en mesec, dva, tri ... vmes že dvakrat v popravilu. Vedno nekaj. Še na morje nismo šli mirno, ker nas je po treh dneh poslal domov. Kar spomnite se tistega Hvara pred dvema letoma. Se ne smem spomnit, kako se mi je Hvar zameril, pa ni nič kriv. Skratka, avto je bil res specialen. Našla sva približno pametnega mehanika, za katerega pa sva kmalu ugotovila, da ima neke veze s šalabajzerji, ki pobirajo samo denar. Ampak, kaj češ, človek ne zna vsega, in zato pač zaupaš nekomu, v upanju, da bo stvar uredil, kot je treba.
Sama sem v tem času skoraj diplomirala iz avtomehanike. Zgodilo se mi je skoraj vse, kar se ti lahko zgodi. Mislim, da mi samo bencina ni zmanjkalo, čeprav se nama je to skoraj zgodilo na poti iz Švice. Še dobro, da so Karavanke proti Sloveniji malo z brega. V glavnem, če se je že pokvarilo, se je v skoraj 80 odstotkih zgodilo to meni. Začelo je ropotati, pa je odropotalo 200 evrčkov, začelo je šklobotati in odšklobotalo je novih 200 evrčkov. Se mi je tudi zgodilo, da mi sredi Ljubljane ni več vžgal, čeprav sem se pred petimi minutami normalno ustavila in parkirala. Vmes, ko me 5 minut ni bilo, je pa štartar crknil. Ne bi o tem, kako so me porivali čez parkirišče in mi dopovedovali, da sem itak baba, ki ne zna vžgat avto. Da se mi za noben denar ni odprla hauba, ko sem jo najbolj potrebovala. Da sem se z napol zlizanimi gumami peljala z Vetrna po živem ledu in še enkrat naredi izpit. Da me je prej zeblo kot bilo vroče v avtu, ker gretje itak ni delalo, ko je bilo treba. Da nama je uspelo razbiti obe zadnji luči, vsak eno. Da sem naredila tudi kako prasko na avto, ker sem enkrat skoraj betonsko korito za rože s seboj vzela. Da pa nisem imela nikoli gumidifekta. Nama je pa padel dol auspuh, ki sva ga potem na Jeprci privezala z elastiko, ki je v Ljubljani popustila in je bilo treba spet novo gor dat. Da če niso bile zavore, so bile pa pakne ali pa ležaji ali pa sonda ali pa svečke, sklopka ... Pika na i je bil pa božični dan, ko se je skoraj vžgala na avtocesti. In ker to še ni bilo dovolj, že takrat bi jo morala vreči v graben, se je isto zgodilo pred dnevi na poti k pediatru. Lahko bi ga posodila gasilcem, da bi na njem vadili samovžige, hahaha. Lahko pa bi šla celo za kaskaderja.
Po zadnjem skorajšnjem samovžigu in podani ceni popravila, 500 evrčkov, me je zabolela glava. Po septembra zamenjanem katalizatorju se je ta vžgal za božič, sledil je spet nov, ki pa je bil narobe montiran, nakar se je spet vžgal. Mehanik napake ni priznal, češ, da je bil uniseks in kljub puščici je lahko obrnjen v obe smeri. Ja, jaz sem pa blond, a ne!? (po novem sem res spet) Po vsem tem me je v ponedeljek dopoldne zabolela glava. Nikoli več! Dovolj je tega jeb... v glavo! Ta avto gre samo še v dele, kakršne koli že. Čeprav je bil Janez še nekaj optimističen, je mene jeza gnala naprej, da sem še isto minuto poklicala odpade in se z nekom iz Kranja dogovorila za prevzem. Postavila sem celo ceno, 400 evrov. Kot večni optimist.
Pri mehaniku Igorju na Igu je boga reva od multiple čakala, da jo izpraznimo in se je mogoče usmilimo. Kako mi je bilo pri srcu, vam težko povem. Nek čuden občutek, ko ne veš, ali delaš prav ali narobe. Veš, da ti dela vse skupaj samo stroške, a zavedaš se, da boš brez avta, v katerem si se navsezadnje odlično počutil. Obvladala sem ga v nulo, pogruntala sem ga in vozila sem ga rada, ni mi bilo problem parkirat kjer koli, se peljat kamorkoli, naložit karkoli. Občutek je bil zato še hujši. Bolelo je srce. Potem smo spraskali dol še vinjeto. Ja, zdaj gre zares. Dočakali smo dva fanta, ki sta jo prišla iskat.
Brez avtovleke, čeprav sem povedala, da avto brez katalizatorja težko kam gre. Jo gledata in gledata. Sta bila sva tiste sorte izpod nedeljske "lipce". Potem vam je lahko vse jasno. Ko se ti počutiš na razstavi, ne le avto. Po tehtnem razmisleku sta ugotovila, da je ne bosta vzela, ker .... pojma nimam za kaj že ne. Janez je bil čist fertik, meni se je kar meglilo pred očmi. Kaj zdaj? Kam na zdaj vtaknem tole kripo, ki je po vrhu ostala še brez "hello kitty" nalepke? Šla sem k mehaniku v garažo. Priznam, da sem res rabila dozo jegra. Konkretno. Na jok mi je šlo, komaj se zadrževala solze. Od samega razočaranja, da me je lahko nek k... tako nateg... Potem pa rešitev. Mehanik Igor se je odločil, da bo vzel to našo revo in nam v zameno za plačilo raje servisiral našega roverčka, pa še feltne za letne gume nam bo dal. Zmenjeno! Deal je deal, bolje to kot graben. Sledilo je še nazdravljanje in odpis vozila iz prometa. Juhuhu! Uradno nismo bili več lastniki avta, s katerim smo prevozili skoraj 100.000 km, pri čemer smo pokurili 10-13 litrov bencina na 100 km. Potem pa kar izračunajte, koliko smo dali samo za bencin. Sama raje ne bom, ker bi šla za te denar že kupit pikasoja grande.
Največ, kar je bilo na avtu vredno, so bile zimske gume in vinjeta. Vse skupaj 200 evrov. No, vinjeto sem dobila novo, gume ima pa tudi rover dobre. Mehanik bo sicer avto obdržal in ga imel za nadomestno vozilo. Po pravici me ne moti, samo jaz se v njem nisem več počutila varno, ker nisem vedela, kdaj me bo spet pustil na cesti, da bom morala poklicati avtovleko. Ker dejstvo, da imam v imeniku telefonske od treh mehanikov in dveh avtovlek, je preveč zgovorno.
Zdaj smo spet samo pri enem avtu, celo enkrat nam je uspelo, da smo se peljali vsak s svojim, da nama s Tjušem ni bilo treba na bus. Zdaj naju čaka spet to, ampak raje to kot večni strah. Razmišljamo naprej ... mogoče se nam "userje" in bo rover avto, kot se šika. Sej je name napisan, kaj ne bi bil. :))))
Življenje je prelepo, da bi se sekiral zaradi avta. Tudi na busu se lahko uživa.
