Posebna torta

6 let ni kar tako, zato tudi torta ni bila kar tako. Letos sem se na pobudo aprilčice Katje spravila delat Cake popse in lahko rečem, da so mi uspeli prav luštni in okusni.

Gardaland in Benetke

Fanta sta letos imela prav posebno praznovanje, saj sta si za kraj praznovanja izbrala Gardaland, mesto adrenalina. Da pa smo se zraven še malo izobraževali, smo si ogledali še Benetke. 

Nedeljsko jutro, 28. aprila, ob 5. uri je bilo prav muhasto. Polni pričakovanja smo se odpeljali proti Italiji. Na poti smo se ustavili na postajališču Lom, da bi napumpali gume. Nekako sem imela slab občutek, ki se je kmalu potrdil, saj nam je začel nagajati ventilček na desni sprednji gumi. Klicanje AMZS (ki ob nedeljah ne dela, kot je treba), lepljenje z izolirnim trakom, brcanje v gumo itd. nas je pripeljalo le do Ravbarkomande, kjer smo ugotovili, da bo guma ostala prazna. Iz obupa smo zbudili dva goriška prijatelja, češ da nam ob šestih zjutraj lahko pomagata vsaj telepatsko. Nato pa smo ugotovili, da je naša rezervna guma čisto normalna in da se lahko peljemo z njo naprej. Odlično! V desetih minutah smo zamenjali gumo in po eni uri nepredvidenega postanka brez problemov nadaljevali pot proti Gardalandu. 

Do Gardalanda smo prišli še vedno dovolj zgodaj, okoli pol desete ure, tako da smo imeli še dovolj časa za t. i. zajtrk. Najedli smo se, nato pa je bil čas za adrenalin. Tjuš je po jutranjem stresu, ko je mislim, da bomo morali že nazaj domov, komaj čakal, da vidi vse vlakce, ki mu jih ponuja park. 

Najprej smo šli v pravljično deželo in se najprej peljali z aviončkom, nato pa sta šla oči in Tjuš na otroški prosti pad, ki pa ni bil nič posebnega, saj se je vmes prevečkrat ustavil, hahaha. Naslednja postaja je bil vlakec Mammut, ki je dirkal mimo skal in okostij mamuta. V trgovinici na cilju si je Tjuš izbral tudi lepo sestavljanko s tem motivom Gardalanda, ki smo jo šli malo pred koncem tudi iskat. 

Po prvem hitrem vlakcu smo želeli na Atlantido, vendar je bil Tjuš premajhen za 2 cm, zato ga grdi stric ni spustil naprej. Ker smo se že doma dogovorili, da se ne bomo obremenjevali, če se to zgodi, ni bilo problema, še posebno, ker smo na gumenjake lahko šli vsi trije. Tu smo se do solz nasmejali, saj je Tjuša za prvim ovinkom zalila voda in je bil moker kot cucek, do spodnjih gat. Še sreča, da spuščajo nazaj na parkirišče, saj se je moral ves preobleči. Tisti, ki so se peljali z nami, so se mu od srca nasmejali, midva pa tudi. 

Z "novo opremo" smo se podali proti gusarski ladji, nato proti kinu 4D, kjer je Tjuš užival, saj se je treslo, čutili smo pljunke dinozavrov iz Ledene dobe in se nasmejali. Nato pa nas je čakal Colorado boat, vožnja s hlodi po vodi, kjer je očija pošteno zmočilo, da je Tjuš umrl od smeha. 

Največje doživetje pa bil seveda vlakec smrti, na katerega sta šla oči in Tjuša sama, kot dva velika fanta, čeprav smo malega fanta v prvo brez težav spravili gor, v drugo pa sta bila sumljiva, vendar sta osebje politično prepričala, da onadva sta frajerja in se lahko peljeta z vlakcem tudi v prvi vrsti. Doživetje je bilo noro in Tjuš je komaj dihal od adrenalina. Noro, koliko ovinkov, potem na glavo in okrog sebe, pa šviz postrani do cilja. 

Preden smo si privoščili malico, sva si midva s Tjušem priborila urico zase in se vozila z gosenico in počasnim vlakcem, oči pa je raztural na Top Spin, Rapidu in Blue tornadu ter prostem padu. Po eni uri smo še enkrat poskusili  Atlantido, vendar je stric zoprnež takoj pogruntal, da ima Tjuš kapo previsoko in da stoji na prstih. Sem pa zato šla sama uživat na vodno atrakcijo. Tokrat s palerino, ki smo jo dve uri prej našli pri Coloradu boat, ker jo je nekdo vrgel stran. Gorenjci pa to, hihi. 

Pred koncem smo si privoščili še enkrat gumenjake in falot se je opremil s palerino, ki pa skoraj ni bila mokra. Za čisto pravi konec pa smo šli še v čudežno drevo in skoraj bruhali, saj se nam je soba vrtela na vse konce in nam je bilo vsem trem slabo. Vseeno je bil čudovit adrenalinski dan. 

Prespali smo v kampu Belvedere, čisto ob Caneva parku, v mobilni hišici, ki je imela pograt. Noro! Za rojstni dan se je veliki fant zbudil na pogradu, še poln vtisov od Gardalanda in pripravljen na izlet v Benetke. 

V Benetkah smo bili pet ur in prehodili vse mogoče ulice, si ogledali gondoliere, glavni Markov trg, zanimive vhode v stavbe, do katerih se pride le s čolnom, jedli sladoled in si privošči kosilo v McDonaldu. Tjuš je bil v Macu na kosilu drugič, vendar ga razen igračke ni pretreslo. Raje ima pico, če že lahko izbira. Po petih urah hoje po soncu so nas noge komaj prinesle do garažne hiše, v kateri se je avto medtem premaknil na drug parkirni prostor, saj moraš pustiti v njem ključe. Parkiranje je namreč posebej urejeno in tako parkiraš tako, da nekoga zaparkiraš in ko gre tisti ven, ti ga upravitelji premaknejo. Zanimivo ... in drago, 26 evrov. Ampak prav velike izbire nimaš. Tjuš si je kupil dve maski, saj so ga Benetke navdušile prav zaradi tega. 

Bil je nepozaben dvodnevni izlet, ki nas je še bolj zbližal in nam dal vedeti, da se imamo res luštno in da uživamo v življenju. 

Tjus prvic racunal sam

Danes popoldne, medtem ko sem sama popravljala spise, si je Tjus zazelel delati nalogo. Pa sem mu napisala racune do deset. Sprva je slo narobe, ker si je drugace predstavljal vse skupaj. Je bil poslan v klop in poradiral ter resil se enkrat. Tokrat pravilno.

Na kraju zločina ... Komenda

Naša nova pasja članica Joli nas razveseljuje vsak dan sproti. Včasih nas nasmeje do solz, včasih pa solze pritečejo zaradi obupa, ko stopimo po 7 urah v stanovanje. Ja, saj vem, da je dolga, a to je enkrat na teden, ostalo ima vmes enourni obisk prijatelja Messija. Kar pa ne pomeni, da ni časa in energije za pospravljanje stanovanja.

V upanju, da naša frajla potrebuje le omaro za skrivanje čevljev pred njo, smo v Ikei kupili dva predalnika, v katera smo pospravili vse čevlje. Prvič, ko je bila sama, so bile na tleh vse bunde, ki so doslej nič hudega sluteče visele na obešalnikih, po banji so bili razmetani vsi šamponi, v omarici s policami je našla še čistila, vendar ni bilo večje škode. Razcefran karton, kamor naj bi hodila lulat, in rolica papirja sta doživela še največji šok. 

Naslednjič, ko je bila sama, se je kot samouk naučila odpreti predal in to zgornjega, v katerem so njeni priboljški, igrača za trening in vrečke za kakce. Ja, tedensko opazovanje nas, kako se odpre predal, je obrodilo sadove. Iz predala se je dalo dobiti vse potrebno. A to še ni bilo vse ... Ko sem vstopila v stanovanje, sem slišala teči vodo. Skoraj bi me kap. Stopim v kopalnico in tam zagledam bide poln vode, notri pa nekaj cunj, ki so očitno zabasale odtok. Raje ne razmišljam, kaj bi bilo, če bi bila pipa v bideju obrnjena za mm bolj navzgor ... Sedaj imamo to pipo zalepljeno s selotejpom, pa še tu se že poznajo sledi zob. Presadila pa je tudi kaktus na okenski polici, do katerega je težko priti, če si majhen, kaj šele če si pes. A če se znajdeš in stopiš na banjo itd. evo ti ga na ... kaktus presajen. Tudi okenska polica ima sedaj lepo kartonasto ograjo. 

Naslednje dni je vsak dan našla novo idejo. Stanovanje očitno ni dovolj dišalo, zato je prebodla šampon in namazala tla z njim, prešpikala čistilo za parket, da je špricalo po kopalnici, in razbila Justovo brinovo kopel. Ta dan je dišalo že med vrati in še nekaj dni po tem, saj je nadišavila cel tepih in s tem pralni stroj, v katerem se je potem pral. Ta dan je tudi eden od pasjih repkov, ki služijo za obešalnik, preživel prve rane. Od tistega dne naprej jih doživlja vsak dan sproti.

Po nekaj dneh razgrajanja, za katerega bi lahko rekli, da ni nič posebnega, in po odločitvi, da bi bilo bolje, če zapremo še kopalnico, pa nas je čakalo novo presenečenje. Bil je četrtek, vsa vrata zaprta, Joli na hodniku, skupaj z vsemi igračkami, škatlo s presenečenji zanjo, če jo le dobro prešnofa ... A zanjo to ni bilo dovolj. Uspelo ji je odpreti vrata v RAJ. Kuhinjska vrata so se čudežno odprla in jagode, pripravljene na saditev, so doživele prezgodnjo smrt. Vseh šest sadik jagod je bilo po vsej verjetnosti v sekundi obglavljenih. Da je zemlja na tleh super drsalnica, o tem ni dvoma, kar so pokazali tudi dokazi po vseh kuhinji. V kuhinji je bilo sicer še ogromno stvari, ki bi lahko doživele uničenje, a na našo srečo je bil na kraju zločina le moj škorenj, ki pa je preživel. Zelenega od jagod ni ostalo nič. A človek še razume, da so pač jagode stvar, ki jih je treba presaditi, ne razumem pa, kako lahko tako majhno tri mesece staro pasje bitje skoči na kljuko in odpre vrata, katere še Tjuš težko. Na koncu še sama nisem bila prepričana, ali sem mogoče jaz pustila vrata odprta.

Dvome, ali sem kriva jaz ali Joli, smo razbili prejšnji dan, ko smo nesli k žegnju. V upanju, da si vse skupaj le domišljamo in da je krivda navsezadnje le moja, smo zaprli vsa vrata in Joli pustili na hodniku. Jok in stok sta že stalnica, ko zapremo vrata, ampak se ne sekiramo več. Ob prihodu domov nas je spet čakalo presenečenje. Vrata kopalnice so bila odprta, na tleh je bila škatla s fenom in radio, ki je zletel z zgornje police, ker je očitno potegnila za kabel. Radio preživel, CD v njem pa žal ne. Druge škode ni bilo. Še vedno pa nam ni jasno, kako je odprla vrata. 

Zaključek ... kupili smo pasji boks ... enotedensko navajanje nanj bo moralo prinesti izboljšanje ... poročam čez 10 dni. 

Izjava

Mi razlaga Tjus, da en njegov sosolec ni iz Slovenije, ampak od nekod drugod, ker ga vcasih ne razume. Pa ga vprasam, ce je mogoce iz Makedonije. Tjus pritrdi, nato pa vprasa, kje je Makedonija. Mu zacnem razlagati in kazati z rokami, da je Slovenija na zemljevidu tu gori, Makedonija pa tam doli ... 
Tjus: "A ne. Pol pa ni od tam, bi se moral zjutraj predolgo vozit v vrtec."

Frajlica

Jolina prva dva tedna

Danes je že 14 dan, ko je Joli pri nas. Občutek pa imam, kot da bi jo imeli že dooolgooo časa. Lahko rečem, da je zelo pridna psička, mirna, tiha, prijazna in igriva. V našo družino je prinesla tisto pravo pasjo energijo, polepša nam vsak dan, vsakemu posebej. Šele zdaj vidimo, kako smo pogrešali kužka. Enostavno mora biti del naše družine. 

Joli se je lepo prilagodila našemu življenju. Na poti iz Ajdovščine je malo jokcala, a ko je ugotovila, da nima smisla, je lepo spala zadaj na sedežu. Doma je hitro našla svoje mesto v modri košari, priborila si je seveda tudi prostor na postelji, kjer ponoči lepo spi, posvojila je vse podarjene igračke, najraje pa ima plišasto koalco. Zanimivo, še posebno, ker je naša družina med aprilčki poznana kot Koalčkovi, hihi. 

Ovratnico je posvojila od Feje, povodec je dobila novega, lepega zelenega, Tjuševa izbira. Lahko rečem, da pridno je, včasih imam občutek, da bi pojedla še več. Največ dela je s čistočo. Na srečo je bila vajena, da lula in kaka zunaj, tako da večjega problema ni bilo. Res pa je, da jo je treba nesti ven po vsakem spanju, igri, hranjenju. V dveh tednih smo jo že lepo navadili, da gre ven in da zunaj opravi vse potrebno. Seveda se tudi notri, a za to smo krivi sami, ker pač nismo pogruntali, da mora ven. Pasje dete je še dojenček, zato veliko spančka. 

mala beagle mešanka

V tem tednu je bila že sama doma. Sprva je malo jokala, uuuuuu, kako je bilo hudo, a je kmalu ugotovila, da se lahko zamoti s svojimi igračkami. Sama nas počaka na hodniku, odprto ima še kopalnico in wc. Za prvič lahko rečem, da je rolica papirja preživela, da ji je pa uspelo spraviti z obešalnika mojo bundo, da si je lepo postlala in gor spala. Ja, kupiti smo morali omaro za čevlje, za vsak slučaj. Preden bi ji padlo kaj pametnega v glavo. Sosedje pravijo, da je čez dan ne slišijo. Sicer pa jo pride dopoldne pogledat tudi Maruša in jo skupaj z Messijem pelje ven, za kar sem ji zelo hvaležna. 

prijatelj Messi

Tjuš je njen najboljši prijatelj. Sta posrečen par, on jo skuša učiti, ona mu veselo nagaja. Tjuš ji govori "Joli, ne!", Joli ga še bolj grize in liže. Skratka, ko sta skupaj, jima nikoli ni dolgčas. Najlepši pa je prizor, ko oba ležita na kavču, se stiskata in med njima raste prava ljubezen. Na sprehodu je zanimivo, saj Joli njega pelje na sprehod, čeprav mu gre že na bolje. Ve, da mora biti on gospodar, a ne ve, kako. 

 sprehod s Tjušem

po Tjuša v vrtec

otroško-pasja ljubezen

Zato smo pasje dete vpisali v malo šolo v Kamnik. Danes smo bili prvič. Tjuš je šel z mano, da je videl, kako stvar deluje, da mu bo lažje. Sama sem prvič v mali šoli, s Fejo nisva hodila. Z Joli pa se mi zdi, da je prav, da hodimo, že zato, ker je Tjuš še majhen. Pa tudi želi si, da bi kasneje hodila na agility. Danes smo se učili odpoklic, torej, da kuža pride k tebi, ti pa mu seveda daš priboljšek. Joli je to osvojila en dva tri, ker za hrano naredi vse. Ni pozabila niti popoldne in vedno pričakuje, da če že pride do mene, da ji dam priboljšek. Ja, učenje ni kar tako. Narediti sem morala novo culo, da bo za igro v šoli. Hehe, Janezove strgane hlače so bile ravno pravšnje za predelavo. Culo je takoj posvojila za svojo. Ja, kupiti moramo še pravi povodec. Saj imamo enega kratkega, vendar "reže" in za Tjuša ne bo primeren. Za priboljške bo pa najboljša hrenovka. Komot, je še ceneje kot priboljški iz pasje trgovine. Aha, kaj že zna. Zna sedi, prostor, okrog (beri okrog mene), mrtva in pridi sem. 

Takole utrujena je pa po šoli

nova učna cula