Trenutno sem sama doma in gledam 24 ur. No bolj jih poslušam z enim ušesom, ker sem ravnokar odprla blog. Mogoče mi bo celo uspelo kaj napisati. To bo nekaj novega zame. Nekoč sem že pisala dnevnik, a to je že leta nazaj. Takrat sem bila še v OŠ in če grem danes brat nazaj, se samo smejim...
Danes sem sama, jutri pa končno spet vidim mojega malega Tjuška. Janez ima 14-dnevno celodnevno delo, ker je šel Tomo na dopust. Potem gremo pa mi. Končno. Tjušk je na mini počitnicah pri mojih, pri atu in mami, ki ju ima neizmerno rad. Zelo rad je na Vetrnem, ker je lahko cel dan zunaj, ker se vedno kaj dogaja, ker imajo sosedje pujske, ki jim pravi "p", račke, ki jim pravi "gaga". V torek sem ga pustila gor, sama pa odšla nazaj v Ljubljano, da bi končno napisala tiste tri seminarje, ki mi še manjkajo. Pa sem napisala enega, druga dva pa napol, ker se mi je ustavilo. Sprintala pa sem diplomsko in jo poslala v branje profesorjema. Upam, da mi ugodita in bom septembra lahko imela zagovor. Bil bi skrajni čas, saj je od vpisa preteklo že 8 let. Preveč ... samo kaj, ko je bilo tako lepo. Pa še nič hudega mi ni bilo v teh letih. Skratka, čas študija se počasi končuje. Nujno moram diplomirati do oktobra, drugače bom morala vrniti štipendijo. Vsaj to me je prisililo, da sem končno pljunila v roke in v pol leta napisala 60 strani, ki sem jih prej pisala 4!!! leta. Še dobro, da mi Janez nič ne reče, čeprav vem, da tudi on komaj čaka, da začnem pošteno služiti evrčke, ker mu gre že na živce moje občasno delo doma, ko dobim kaj za lektorirat. Ampak ima neverjetno dobre živce in me podpira v vsem. Lahko bi sicer hodila delat tja, kjer sem delala pred porodniško, a me je po enem tednu minilo. Enostavno se nisem več našla na tistem delovnem mestu. Pa še plača je mizerna in ne more nadomestiti časa, ki ga sedaj namenim Tjušku. Morava izkoristiti še ta mesec, preden gre v vrtec. Na morje gremo čez en teden. Na Hvar, ki ga planirava že dve leti. Upam, da se bomo imeli lepo. Mah, kaj, upam, da bomo imeli lepo vreme, ker lepo se imamo vedno. Ni važno, kje smo. Samo, da smo sami. En teden s šotorom ... sami ... brez dela ... no, razen letanja za Tjuškom, ki ga pri 15. mesecih zanima vse in še več. Komaj čakam, da ga jutri objamem po dolgih treh dneh. Čeprav sva sama doma, to ni to. En dan, ni problema. Več dni je preveč. Zvečer sploh ne funkcioniram več ... čakam na Janeza, da pride iz službe, pa se mu ne morem posvetiti, ker sem čist fertik. Ker mi nekaj manjka. Mi smo trije, ne dva. In če ni nikogar v posteljici, da poslušam njegovo dihanje ... me boli srce. Ampak danes moram zdržati do 23. ure in kot se spodobi počakati na ljubljeno osebo ... haha, ne vem še... samo kaj, ko potem jutri odidem na Gorenjsko in naju spet ne bo videl do srede. Niti ponoči, saj itak hodi domov samo spat. Mah, tele gostinske službe so drek. Čeprav sem vedela že, ko sem ga spoznala. Vedela sem, kaj me čaka in to imam. In rada imam svojega kuharčka, ki odlično kuha. Vedno sem hotela imeti kuharja za moža, ker sama nočem kuhati. To mi je ena najbolj odvečna stvar v gospodinjstvu. Lahko likam do onemoglosti ... samo ne mi dat kuhat. In tako kuha 'možek'. Glavno, da nekaj jemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar