Selimo se!!!!!

Usoda je nanesla, da smo v bolniškem tednu na četrtek kupili časopis Dnevnik. V Dnevniku je namreč pisalo, da je naš oči šef kuhinje najboljše pizzerije v Ljubljani. Ta članek je seveda bilo treba kupiti, da bomo dali v okvir. Časopis je vseboval tudi Moj dom. Kot vedno sem ga prebrala brez kakega posebnega zanimanja. Potem pa mi je v oči padel članek o novih stanovanjih v Komendi, za katere je možen najem.

Srce mi ni dalo, da se ne bi pozanimala naprej. Kontaktirala sem gospoda, ki je zadolžen za prodajo. Želela sem, da stanovanje vsaj vidiva. Povedal je, da je povpraševanje hudo, da je treba pohiteti tudi z ogledom. Tako smo se dobili izven njegovega delovnega časa, v sredo, po petih dneh od članka v časopisu. Dan, 15. 12. 2010, je bil usoden. Zapeljali smo se v Komendo, takoj našli novo naselje Šmidov log in vstopili v stavbo A4. Simpatična hišica s sedmimi stanovanji. Dva atrijska, dva trosobna, eno trosobno dupleks in dva štirisobna dupleks. Po prvih pogovorih o vseh pogojih in stroških smo šli na ogled dveh stanovanj. Trosobnih stanovanj ni bilo več, na voljo je bilo eno atrijsko (prosto maja 2011), za eno atrijsko in dva štirisobna pa se ni vedelo, ali jih bodo vzeli ali ne.

link

Že na prvi pogled sva se zaljubila v 4ss dupleks. To se pravi dva nadstropja oz sobi v mansardi. Veliko je 110 kvadratov, spodaj je kuhinja z jedilnico, spalnica, kopalnica z banjo, ločen WC, shramba in dnevni prostor, od koder vodijo stopnice v zgornji del, kjer sta dve sobi, ena manjša in ena večja, in kopalnica s tušem. Stanovanje ima dva manjša balkona, enega na levi in enega na desni strani stavbe. Pogled iz kuhinje je proti Krvavcu, pogled iz dnevne pa proti Komendi. Pred blokom je majhno parkirišče, v stavbi pa tudi kolesarnica za naša kolesa. Okoli nas so za zdaj le hiške, rastejo pa še tri take stavbe z več stanovanji, ki pa nam ne bodo pokvarili pogleda proti hribom.

Sama lokacija nam je izredno všeč. Komenda je mirna, ni daleč od Ljubljane, le 20 minut, če ni gužve, avtobusna povezava do Lj je dobra. Začetek bo zmeden, a glavno je, da imamo omogočeno, da bo to enkrat naše. Plačevati najemnino zase je najboljša pogruntavščina v Sloveniji. Kredita za stanovanje ne dobiš, s tako najemnino pa plačuješ del kupnine. Stanovanje je najina velika želja, vedno sva si želela nekaj podobnega, dupleks, v hiški :) hahaha. Čas je, da se uresničijo napovedi vedeževalke, ko je rekla, da bomo živeli v veliki rumeni hiši čez mostiček.

Uradno se bomo vselili 1. februarja 2011, kako, še ne vem, ker imamo toliko krame, da bo treba vlak naročit. Vam pa povem že sedaj, da boste vsi vabljeni.

Aja, če pa ima kdo kak kuhinjski element odveč, se priporočam, ker bomo nekaj časa še brez tiste prave kuhinje. :)

Imam nov telefon

Miklavž in božiček sta letos pohitela in mi prinesla lepo darilo. Gotovo sta me slišala, kako sem se na Debelem Rtiču kregala, ker sem bila v hotelu v sobi brez TV, povrhu sem pa imela corbyija, s katerim sem komaj pogledal e-pošto. Ja, priznam, da se mahnjena na tehniko alla telefon. Zdaj imam spet Nokio, tokrat E5. Lušten telefon z ogromno enih funkcij, s katerimi sem vedno z vsem na tekočem. Pa še dober fotoaparat ima, 5.0, kar je tudi pomembno, saj se veliko slikamo. Ima sicer male, micene, tipke, a se hitro navadiš. Zdaj se bomo spet lahko pogovarjali prek video klica, montirala bom gor Garmina, ima Facebook, Gmail, Ovi, Bluetooth, mobilno TV ... Zraven sem pa dobila še fino torbico, da je zaščiten. Iiiiiii, sem vesela k strela. Evo, imam točno takega. Bel je lepši od črnega.

Lumpijev tek - peto mesto

Letos je naš triletnik le dočakal svoj prvi tek. Lumpi je znamka, nad katero je Tjuš navdušen. In to, da bo tekel tam, kjer tečejo "lumpiji", je bila dovolj močna motivacija tudi za trening. Tako je bil prijavljen na maraton lumpijev, 200 metrov.

Trening je potekal na šolskem igrišču in na poti v Podutik. Ker je brez problema pretekel cel krog, ni bilo dvoma, da mu na teku ne bi šlo. Treba je bilo kupiti tudi opremo. Hlače za tek in na srečo smo dobili tudi Craftovo spodnje perilo. Super! Tako oblečen je bil povsem nared za tek, čeprav je potem pozabil na štartu, da mora sleči hlače, Lumpijeva majica je bila pa itak zakon.

Naša organizacija je bila pa na višku. Za en tek malega lumpija je bilo potrebnih pet. Ata ga je pripravljal na štartu, Špela je z ragljo navijala na ovinku, mama je navijala takoj za ovinkom, mami je slikala na tribuni, oči pa je tekača pričakal v cilju. Po pripravah staršev, da se morajo na štartu umakniti, so končno štartali. Pozor, zdaaaaj! Slediti so morali le animatorju v črnem. Tjuš je začel odlično in iz prve vrste štartal med prvimi. Niso ga motili naši navijaški klici, čeprav je slišal vsakega od nas. Lepo je pritekel na peto mesto. Odlično! Tekačev njegovega letnika je bilo prijavljenih 275, koliko jih je zares teklo, ne vem. A kakorkoli že ... medalja je zaslužena. In mamica in očka sva ponosna nanj, da je kaj.

Nekateri pravijo, da otroka s tem siliš v tekmovanja. Moje mnenje pa je, da se mora otrok naučiti tekmovati. Tudi sama sem kot otrok veliko tekmovala, pa z menoj ni nič narobe. Treba je v tem uživat in dokler je otroku to v veselje, ni s tem nič narobe. Tudi sama bi tekla, če bi bila pripravljena.

na štartu

tek med prvimi petimi

na cilju z medaljo

Naš mali rolar

Po novem se rolamo vsi trije. Prejšnji teden so imeli v Intersportu znižanje malih rolerjev in ni bilo treba veliko besed, le nežen otroški pogled, pa smo jih kupili. Veselje! Takoj v nedeljo je bilo treba v Tivoli na rolerje.

Vsi trije smo jih obuli in gremo. Za roke, gor in dol po Tivoliju. A kaj ko so rolerji kar sami od sebe šli. Noooočeeeem! Glemo domov! Rolerji niso hoteli stati na mestu in ravnotežje se je izgubilo med tivolskim kostanjem. Uredu, po 20 minutah smo pač spokali in šli domov.

Prek interneta sem naročila še ščitnike. Danes so prispeli in ga počakali že v avtu pred vrtcem. Uhuhu! To pa bo, ja. Tudi občutek na rolerjih je bil nekaj drugega. Bil je vesel, da lahko pade in hitro je pogruntal, da je pač treba pasti na kolena. Naredila sva cel krog okoli garaž pred blokom, ene 200 metrov. Naučil se je celo sam pobrati, kar je za drugo rundo na rolerjih odlično. Bravo dete!

En mesec

Cel mesec že nisem nič napisala. Pa sploh ne vem, zakaj. En kup novega je.

Šolsko leto se je končalo. Zame uspešno, ker sem zadovoljna s prvim samostojnim letom. Itak pa, da bi bilo lahko še bolje. A še najlepša novica je, da sem dobila novo službo. Zdaj se iz Dravelj selim na Koseze. Komaj čakam, ker bo spet nekaj novega. Po drugi strani mi bo pa težko pri srcu, ker sem se tega kolektiva tako navadila, da mi je bilo zelo luštno. Brez njih ne bi bila danes to, kar sem. Hvala vsem še enkrat. Človek na takem mestu sicer težko izkaže hvaležnost. Pomembno je, da ohranimo dober odnos in tiste male vezi, ki so nastale med nami.

Do poroke je samo še en mesec in en dan. Komaj še vem, katerega smo, ker je toliko stvari. Z najine strani je pripravljeno že skoraj vse. Ravno včeraj sva se dogovorila z glasbeniki, duo Mix iz Mozirja. Hvala Špela za kontakt, mislim, da smo se super ujeli in bo prov luštno. Pa še Petri se moram zahvaliti za fotografa Tomaža Knaflja. Super fant, preprost, ki tako kot midva ne komplicira. Hvala sestrici Špeli za kontakt za rožice in seveda organizacijo v cerkvi. Hvala Janji za čudovite prstane. Samo še meni v gostilni se dogovoriva in naprsne šopke moram narediti. Računam na drug vikend, ko bo dež. Bodo v stilu vabila, oranžen trakec s sončnico. Danes imam frizerko, da preizkusiva par frizur, potem pa še make up, da vidim, kako bom jaz to sploh videti. Potem pa en mesec samo še relaksacije, če verjameš. Janez bo itak delal in bo šele tri dni prej frej, tako da se bova videvala le zvečer. Sicer pa komaj čakam, ker bo lepo.

Kolesarjenje je to leto na drugem mestu, ker enostavno med tednom ne pridem do kolesa. Mogoče bo bolje zdaj, ko bova s Tjuškom sama. Sicer smo bili v nedeljo z našimi na Belopeških jezerih in je bilo zelo lepo. Sploh pogled na Mangart. V nedeljo pa smo šli na sprehod okoli Bohinjskega jezera in se namakali v mrzli vodi. Lep vikend v naravi.

Sicer pa nič posebno novega. Tjuško ima že počitnice in je z mano doma do 20. avgusta. Ves čas govori, da se bomo poročili na Šmarni gori, revež sploh ne ve, kaj ga čaka. Pol pa gremo na morje in bomo v šotoru spali. To je pa zanj glavno. Ja, pa da bomo imeli lepe obleke in plesali. Facko mali. Zdaj že ful govori, čeprav ga še malo izgovorjava črk K in G daje. Ampak vsebinsko mu gre pa zelo dobro. Vse ga zanima, ful zna logično razmišljat in povezovat stvari. Spomni se ogromno enih stvari, kaj in kako. Še iz vrtca mi razlaga, kako so šli na travnik nabirat rožice in celo pokazal mi je po ene dveh mesecih, kje so bili. S septembrom bo v isti skupini z istima vzgojiteljicama, tako da bo prav luštno. Redno vsak večer je treba prebrati pravljico, ki si jo on izbere. Našpricat se mora proti komarjem, ker ga pik pik, čeprav je pri nas zelo malo komarjev. Ves čas nekaj reže, lepi (sredi poletja morata z atom delati papirne snežene može), ful se že zaigra sam in si domišlja vloge. Zadnjič je bil v službi in kuhal. Hahaha, le po kom je to pobral? Zvečer pa ne bi šel spat, ker se mu toliko dogaja, zdele zjutraj pa še spi. Letošnje poletje je navalil na sladoled. Ampak samo čokolado, ostalo mu ne gre. Včeraj si je zaželel tistega sadnega, ko ga ven stiskaš in je v bistvu sama voda. Je samo jezik notri pomočil, pol je pa ugotovil, da sploh ni dober. Uuuu, bravo dete. Je ful samostojen in se mu fino zdi, če mu dam kakšno nalogo. Zadnjič je sam od sebe pospravil cunje iz stroja. Sicer na tla pred stroj, ampak pomagal pa je. Pa zelo rad reče natakarju za račun in mu nese denarčke. Me tako luštno vpraša: "Mami, maš evrčke?" Falot. Zelo rad ima vodo in uživa v plavanju. Bil je tudi že na morju cel teden z atom in mamo. Užival itak sto na uro. Povsod ga lahko vzamemo s sabo, ker je res priden. Še z mano je šel na razgovor v Koseze. Se mu fajn zdi, k bo mami v novi šoli. Je rekel, da bo šel on pa zdej v vrtec Mojca. Svašta, kaj se to ne spomni. Zadnjič nama je z mamo razlagal, da je treba pri kopalkah naprej dat gor gate, pol pa še za jožice tole. Midve bi se kmalu polulale od smeha. V nedeljo jih je nekaj hodili okoli jezera v kopalkah in je spraševal: "Mami, zakaj so bosi?" Pa mi ni koj vžgalo! Je mislil nagi. :) Ja, dolgčas nam ni.

Šmarna gora, Franja in nogomet

Danes je bil spet en vroč dan in treba ga je bilo nekako izkoristiti. Morala bi biti na maratonu Franja, a so vsi načrti padli v vodo. In sem žalostna. Zjutraj sva imela na voljo izlet s kolesom ali pa obisk Toškega čela oziroma Šmarne gore. Tjuško je predlagal Šmarno goro, ker se bomo gor poročili. Skoraj no, na Šmarjetni pa res. :)

Poklicala sva še ata in mamo pa sta bila takoj zato, da prideta dol. Zraven je pa prišla še Špela. Ob pol enajstih je bil štart iz Tacna. Okoli 12 smo bili že na vrhu. Tjuš je hodil sam, čeprav z malo animacije, a je šlo. Pa na malico nismo smeli pozabiti, da je dobil dodatno energijo. Pod vrhom sta ga navdušila osel in oslica. Osel iz Shreka, normalno. Na vrhu je pozvonil z zvončkom, potem pa smo počivali na ležalnikih. Pozdravit nas je prišel en policijski helikopter, ki nam je pomahal. Kot nalašč za Tjuša je letel zelo nizko pod nami. Ob pol dveh je bila Šmarna dobesedno prazna. Le mi in še pet drugih smo sedeli gor ... Razlog? Nogometna tekma med Slovenijo in Alžirijo. Mislim, da je obisk Šmarne boljši celo v dežju. Imeli pa smo čudovit razgled tudi na prve maratonske kolesarje. Dol je šlo hitreje, saj se je pohodnik nesel na štuporami. "Ata, nesi me, bom bil zmatlan." Itak. Spodaj je bila cesta zaprta, zato sva morala čez Medvode domov. Doma pa takoj pod tuš in spat. Skupaj sva spančkala do pol sedmih. Sva se imela prav luštn.

Sicer pa kaj pretirano novega se ne dogaja. Jutri šibam z otroci na Rakitno za tri dni, potem pa v petek še za pet dni v Zambratijo. Fanta bosta ta teden sama, za vikend gresta pa k našim in bo Tjuško ostal na počitnicah. Ker je Janez potem popoldne v službi in ni šans, da bi menjal izmeno. Ja, sodelavci pa taki. Prstani so narejeni, samo iskat jih morava priti, a vse kaže, da jih bova šla šele konec meseca, ker prej ne bo časa. Shujševalna šiba sto na uro. Po dveh mesecih sva dala dol vsak po 9 kil in se nama kr lepo pozna. Komaj čakava, čeprav naju čaka še neki dela. Ampak čakam počitnice, prej ne bo šlo.

Danes ima pa Tanja 30. rojstni dan. Vse najboljše, da bi bila še naprej taka, kot si. Polna energije in topline, ki jo daješ svoji družinici.

Lepo se imejte, naslednjič poročam o šoli v naravi.

Duda

Ko se je Tjuš rodil, je dobil tri super dude iz Švice. Z nemškim imenom Tjusch. In teh treh dud ni dal stran za noben denar. En kup novih in drugačnih, a na koncu so ostale le te tri. Je pa res, da je imel dudo le ponoči oziroma za spanje, čez dan pa nikoli ni hodil z dudo naokrog. A ko je prišla noč, se je v postelji najbolj razveselil dude. Ponoči je bila cela galama, če je duda padla na tla, če je ni takoj našel. Vse je bil pripravljen narediti zanjo. Zjutraj pa jo je lepo dal v posteljo in šel na potep. A tako je bilo samo doma, v vrtcu je bil brez nje že od septembra. Je pač nismo prinesli s seboj in je pozabil nanjo. In vedno je brez skrbi zaspal, doma pa cel halo. Imel je eno dudo, ki je bila počena, a te ni nikoli dal v usta, imel jo je le za mečkanje v rokah. Podobno je bilo tudi pri atu in mami, samo da je tam imel dve dudi za mečkanje. Naju je skrbelo, kako se bomo dude znebili. Imela sem namreč občutek, da je pri treh letih čas, da gre duda papa.

Toda, kako otroka pripraviti, da se loči od svoje najljubše stvari. Nekajkrat smo poskušali "pozabiti" dudo, a je šlo mogoče le eno noč, drugo noč pa je bilo že hudo dretje. Tako se je duda vedno znova "našla". Potem pa naju je prešinila ideja ... duda gre za rojstni dan v smeti, ker bo Tjuš že velik fant. Vsakodnevno pripravljanje na "misijo duda" se je ob koncu aprila zdelo zelo obetavno. Tjuš je točno vedel, da gre duda ob rojstnem dnevu v smeti. Bližal se je rojstni dan in odločili smo se, da bo glavno darilo postelja. Tjuš je bil navdušen nad to idejo. Pa smo preizkusili še eno finto. "Ko boš imel novo veliko posteljo, gre duda v smeti." "Ja, mami in oči," se je strinjal Tjuš. Priznam, da sem bila zelo skeptična.

Prišel je rojstni dan in zvečer se je brez problema ločil od strgane dude. Romala je v smeti, a v drugi roki je trdno držal svojo dudico. Tudi dude pri mami in atu niso šle v smeti. Nisva obupala in ostala nama je še ena možnost - nova postelja. Deset dni po rojstnem dnevu je bila postelja pripravljena. Pride falot domov, ves navdušen nad posteljo. "Dude ni? Je šla v smeti, a ne?" Nisem mogla verjeti. Duda ga je sicer čakala pri vzglavniku, a je ni videl. Izkoristila sem ta trenutek in jo hitro skrila. Zvečer je šel spat in v enem tednu ni niti enkrat vprašal, kje je duda. Tudi pri atu in mami smo dude skrili in pripravili ta veliko posteljo. Tako enostavno in preprosto.

Ne vem, ampak naš otrok je res nekaj posebnega. Pri nobeni stvari ne komplicira, hitro se prilagodi na vse spremembe, nove stvari ga popolnoma navdušijo, malo je sicer sramežljiv, a zdaj je postal velik fantek, ki ne potrebuje več dude. Naslednja misija je "plenice ponoči". To bova pa čez poletje prakticirala, ko bova oba lepo doma in imela 24 časa.

Aja, imamo pa novo diagnozo ... nazalni govor oz govor skozi nos. Sledi pregled pri otorinolaringologu.

Potepanje, praznovanje in še kaj

Zadnje 14 dni se nisem nič oglasila. Prejšnji teden nisem imela pisalne žilice, ta teden pa sem doma na bolniški, ker imam herpes zoster v ušesu. V soboto ob enajstih zvečer me je začelo boleti levo uho. Nisem mogla zaspati, dva kofetina nista prijela. Klicala sem na Urgenco, svetovali so mi 2x2 lekadola, če ne bo pomagalo, naj pridem. Ob pol štirih me je Janez peljal. Na srečo sta pri nas prespala Janja in Joža, da sva lahko šla. Po uri čakanja je bila diagnoza herpes v ušesu. Me je skoraj kap. Dobila sem ketonal injekcijo, vzeli so mi kri in še dve uri sem čakala na stolu. Ob pol osmih zjutraj sem dobila štiri recepte in ajde domov. Tablete še niso prijele, zato me je še celo nedeljo bolelo ko "svina", pa še v ponedeljek in torek. No, danes je že bolje. Še vedno pa ne slišim, na vsake toliko me špikne v ušesu, da kar poskočim, ne prenesem glasnih zvokov, kot so voda, sesalec, ropotanje posode, vpitje, pralni stroj ... ja gospodinjski glasovi hahaha. Ampak boli me ne več toliko, samo po vseh tabletah sem zaspana. Tjuš me razume in se mi raje dere na desno uho. Ja, znajti se je treba.

Za prvomajske praznike smo šli v Bohinj okoli jezera in v eno smer hodili, se vozili s kolesom, dve uri, nazaj pa se je mali kolesar nesel in zaspal štupo ramo. Ata nosač pa ga je nesel do avta. V soboto smo šli na ogled Mozirskega gaja in čez Gornji Grad nazaj domov, v nedeljo pa na sprehod okoli Bleda. Tjuš je bil v ponedeljek v vrtcu odsoten in je komaj zmogel sprehod. Še dobro, da sem ga vzela po kosilu domov, da je spal do pol petih popoldne. Praznovali pa smo tudi očkov rojstni dan in sva mu naredila lep plakatek, ki ga vsak dan vidi, ko pride in ko gre domov. V ponedeljek pa je praznoval tudi v vrtcu in bil ves važen v srajčki in kavbojkah.

Za vikend bi morali praznovati oziroma imeti piknik. A smo zaradi grdega vremena odpovedali in imeli le kosilo za najbližje. V petek nekaj prijateljčkov od Tjuša, v soboto Janezovi, v nedeljo pa naši. No v nedeljo sem bila jaz bolj "guha" in nisem sledila pogovorom, ker mi je samo odmevalo. Ampak imeli smo se luštno in praznovalca sta bila vesela vseh daril, še posebno pa evrčkov za novo posteljo in novo Craft opremo.

danes je prvič v novi postelji, samo posteljnino je že druga, dva mucka

Dieta je uspešna, prvi mesec je mimo. Po včerajšnjem vodnem dnevu imam jaz 5 kg manj in 21 cm, Janez pa 7 kg in 16 cm. Sva zelo zadovoljna, zato sva se danes napokala meseka, jaz predvsem jetrc.

takole je pa naše dete nadarjeno za ples ... normalno, če ima pa tako plesno nadarjene starše

Tjuš praznuje 3. rojstni dan

Najino malo srce danes praznuje rojstni dan. Ta dan je težko čakal. Že zjutraj, ko sva mu čestitala, je vprašal, kje je torta. Midva pa sadni dan. Nič nismo komplicirali, dobil je darilo, eno veliko knjigo o kmetiji, in eno malo tortico v obliki ježka. Tri svečke in bilo je dovolj, da je bil nasmešek na obrazu do ušes. Popoldne pa smo šli na obljubljeno kopanje v Atlantis. Naša žaba je bila v vodi tri ure in 50 minut od štirih ur. Je dodobra izkoristil karto. Hahaha. Samo skakal je v vodo in se vozil po malem toboganu. Komaj sva ga spravila ven, da je pojedel par piškotov, potem pa takoj v vodo. Do onemoglosti. Zdaj pa že sladko počiva. Edino dude nismo vrgli v smeti, ker ni počila.

Filmček o tretjem letu

Nekaj današnjih slikic

Za rojstni dan ti želiva, dragi sine, da bi bil zdrav kot riba, vesel kot žaba, da bi skakal kot opica, da bi tekel kot gepard, da bi bil pogumen kot lev, da bi bil svoboden kot ptiček, da bi naju vedno imel tako rad, kot imava midva tebe. Vse najboljše Tjuš!

Dogaja se pa še Špela praznuje

Ja, dogaja se marsikaj.

1. Danes ima sestrica Špela rojstni dan. Praznovali smo že v soboto in našega mini darila je bila zelo vesela.

2. Tjuško je bil z mamo in atom v Volčjem Potoku na dinozavrih in zdej imamo dinozavromanijo. Prej jih ni niti porajtal, zdaj pa ima tudi že doma nekaj primerkov.

3. Poleg dinozavrov je bil ta vikend tudi v Bohinju na Mrcina ranču, kjer je jahal konja in bil povsem fasciniran.

Nato so šli še na avtovlak proti Primorski in v Goriška Brda na kosilo.

4. V šoli je pomagal pri vajah za lutkovno igrico.

5. Poročne priprave so v polnem teku. Vabila sva razdelila že skoraj vsem, manjkata še ena sestrična in en bratranec, s katerimi se ne ujamemo. In še nekaj prijateljev, ki bodo povabljeni le na cerkveni in uradni del. Mogoče se sliši čudno, a rada bi imela ob sebi vse ... na večerji pa bodo le sorodniki. Zapletlo se je pri fotografu, a sva hitro našla novega. Ga je Petra predlagala in smo se "ujeli", zato res upam, da bo zdaj vse tako, kot je treba. Ostalo naj bi bilo dogovorjeno, malo naju muči še torta, ker imava preveč ponudb :). Kupiti morava še eno srajco za Janeza, pa še za Tjuša obleko, narediti moramo še zahvalne liste, ki bodo podobni vabilom. Maja morava po krstne liste, ja, pa na plesne se morava prijavit, da naju "spedenajo". Jah, pa jaz moram še eno oblekco dobit, kar tako. Aja, pa zdej sva oba na ločevalni. Če bo šlo dol, prav, če ne pa tudi prav, a za zdaj gre. Sva že oba na -4 kg in -10 cm.

6. Kolesarska sezona se začenja bolj resno. Junij bo kmalu tu in nabrati moram nekaj km, preden grem na Franjo. Da me ne bo pol kap.

7. Tjuš in Janez kmalu praznujeta. Potem nas čaka jeseni prenova dnevne sobe in spalnice, kajti imamo namen narediti podest s posteljo, Tjuš pa bo dobil novo sobo. Ja, dokler nama ne dajo kredita, bo to najboljša rešitev. :)

8. Ofenziva duda. Za rojstni dan gredo dude v smeti. Ena je šla že včeraj, druge naj bi šle v četrtek. Ojoj! To bo še pestro, a tako se je dete odločilo, mami se pa strinja. Ali pa ravno obratno. Nima veze, dude gredo proč, ker ne pašejo v veliko posteljo.

9. Danes spi že od enih ... bo prej nočka, preden bova šla na kolo. Se vidi, da notri prinaša vikend žurke.

Kolesarski dan

Današnji dan je bil pravi dan za male kolesarje. Čeprav so vsi čistili, kar je lepo in prav, sva se midva s Tjuškom odpravila do Saške, Markota in Maksa. Malemu Maksu sva namreč peljala kolo. Maks je za rojstni dan dobil tako kolo, kot ga ima Tjuš. A tudi on je bil prekratek zanj. Kot lani Tjuš. Naše dete pa je zraslo. Tako smo se odločili, da njegovo malo kolo prešraufamo na Maksovega. In, evo ga. Maks je dovolj velik in "Massi kolo" je pripravljeno, da se bo "Massi pela pela".

počasi in previdno

Po kavi je posijalo sonce in mamici s sinčki sva se odpravili v Tivoli. Marko pa je imel nekaj časa zase in pisanje magistrske. Revež ni vedel, da nas dooolgo ne bo. V Tivoliju je bilo polno ljudi. Eni so tekli in dobrodelno nabirali kroge, drugi so čistili, spet tretji so bili taborniki, med vsemi pa smo se sprehajali mi. Maks je bil tako navdušen nad kolesom, da je bil problem že v avtu, ker on bi kar na njem sedel. Doseže ravno do tal, da se lepo poganja naprej. Tudi Tjuš je bil na začetku tak. A počasi se daleč pride. In Maks je to vzel resno. Še dobro, da se Tjuš ni pritoževal. Je pač naredil par krogov več. Midve s Saško pa sva ugotovili, da si od počasne hoje bolj utrujen kot od hitre. Obljubili sva jima sok s smetano. Ja, našo otroško pijačo. Motivacija je bila dovolj velika, da smo po skoraj uri in pol prispeli v Čolnarno. Po skorajšnjem obupu, da bomo sploh postreženi, sta kolesarja dobila svoj sok. To je bilo potem videti tako, da je naš spil samo sok, Maksi pa samo smetano pojedel oziroma jo namazal po vsej mizi.

mami, ne me slikat

Nazaj grede sva ju nesli štuporamo, da bi šlo vse skupaj malo hitreje. Maks je na koncu dneva, ura je bila že skoraj tri, dobil medaljo za vztrajnost na kolesu, ker marsikdo bi že obupal. Sploh otrok. Ampak uspelo mu je. Na hitro sva ju peljala domov, od avta do doma pa sta imela le še 20 metrov. Nisem še vprašala, do kdaj sta hodila domov :), ker sva šla midva doma takoj spat in spala do pol sedmih. Skupaj v eni postelji, se me je držal kot klop.

Aja, več slik pa še dobim ...

Delo na vrtu se je začelo

V petek smo začeli z delom na vrtu. Janez je vzel dopust in ves dan "štihal". Ob štirih je težka dela končal in se lotil bolj finih del. Narediti je bilo treba ograjo pri hišici, kjer so nam lani porezali vse grmovje. Ko sva s Tjušem prišla na vrt, smo še posadili prvo zelenjavo: čebulo, ohrovt, korenje, grah, krompir in berivko. Bomo videli, kaj bo letos zraslo. Na koncu smo montirali še gugalnico in tobogan, da bo Tjušu bolj zanimivo. Čeprav je pridno sodeloval in posadil čebulo povsod, kamor se je le dalo. Jagodnik je ravno tako urejen, narcise že počasi cvetijo. Letos se bom lotila tudi drugih rož, čebulce že čakajo, pa da vidimo, kaj bo letos. Ja, kupiti morava še eno klop, da bomo lahko normalno sedeli. Komaj čakamo na lepo vreme.

nova ograja

gredice ... ja vmes je pa trava, pa kaj

užitek na gujsnci

vrtičkarja

trava je že visoka, tobogan, koča, hiška, šajtrga, sosedje, Feja ...

Velika noč

Tudi tokratno veliko noč sva preživela brez očija. Spet je imel delovni vikend. Tako sva odšla k našim že v petek.

V petek smo že zvečer, kot je pri nas navada, barvali jajčka. Nastali so lepi pirhi, čeprav nam tisti, kuhani v rdeči papriki, niso ravno uspeli najbolje. Zato pa je imel Tjuš ogromno zabave pri "lovljenju" jajc v nogavico in pri barvanju. Seveda ni manjkala tudi mamina najboljša potica.

V soboto smo nesli vsak svojo košaro k žegnju v Gozd. Z nami sta šla tudi Špela in Sandi. Tjuš je imel svojo malo košarico, vendar smo žal "pozabili" slikat. Popoldne smo šli še malo na Bled. Namen je bil sprehod okoli jezera, a je žal preveč pihalo. Tako smo se malo sem pa tja sprehajali, ko Tjuš zagleda "čuču". To je treba videt, kako je zašibal s kolesom proti njem. Zadnjič smo ga cel krog "šopali", da je vlakec za naslednjim ovinkom. To rundo se mu je pa prikazal kot bogec za ovinkom. Nasmeh na ustnicah, sreča v očeh ti res ne moreta preprečiti, da ne bi šel na vlak. Usedli smo se v zaprt vagonček in se odpeljali. Otrok je užival, mi pa smo bili srečni.

Po obilnem nedeljskem zajtrku, na katerem je bila tudi Špela, smo se odpeljali prosti morju. Najprej v Koper, kjer nas že dolgo ni bilo. Tam smo si ogledali Luko Koper, pa slavne palme, šli na sladoledne kupe, si ogledali še mestno jedro, nato pa smo se odpravili še do Portoroža.

v Kopru uživajo celo psi

V primerjavi s Koprom, ki je bil bolj kot ne prazen, je bil Portorož poln, predvsem Italijanov. Ker je preveč pihalo, nismo šli peš do Pirana, ampak se raje zabavali v otroškem parku. Tjuš je že od daleč zagledal velik tobogan in si seveda želel tja. A od blizu je bilo vse skupaj videti malo večje. Zato pa mu niso ušli ostali avtomobilčki, vlakec, helikopter, čoln in ladja. Na koncu dneva smo šli še na kavo, potem pa je Tjuško že na vrhu Portoroža sladko zaspančkal.

Današnji dan je bil preveč vetroven, da bi šli sploh ven. Ja, te dni nas je povsod spremljal veter. Zato smo si omislili delovni ponedeljek in preuredili dnevno pri atu in mami. Prestavljanje omar in čiščenje kristala je lahko zanimivo. Še posebno, če te otrok vmes vpraša: "Mami, kaj delate," ko smo hodili od kuhinje do dnevne in nosili kozarce.