Po duši in srcu sem Gorenjka in bom to tudi ostala. Zagotovo. Pa četudi se preselim na popolnoma drug konec Slovenije. Kot otrok sem živela v majhni vasici pod Kriško goro. Skoraj nihče ni poznal te vasice, a danes je ogromno novih priseljencev. Imeli smo hišo, dvostanovanjsko, mi zgoraj, mama in ata spodaj. Okoli hiše smo imeli velik vrt, drvarnico in pasjo uto. Uta je preživela tri pse, ovčarja, šnavcerja in rotija. Svet okoli hiše ni bil raven, ampak en kup enih hribčkov, kar mi je šlo vedno na živce. Dovoz je bil makadam, zato je rasla trava, ki sva jo morali s sestro redno odstranjevati. To nama je šlo vedno zelo na živce. Hiša je bila stara in ni imela centralne kurjave, zato smo kurili v peči in v šporhetu. Tudi to mi je šlo vedno na živce, ker sem vedno prišla domov v mraz in je bilo treba najprej zakuriti. No v sobi sva imeli eno električno peč, a kaj je pomagalo, ko je bilo povsod drugod hladno. Pa še do konca nismo imeli zrihtanega stanovanja. Vedno je bilo nekaj, da oči ni dokončal. Na koncu pa se mu je zdelo že neumno, da bi kaj naredil, češ, saj gremo ven. A vseeno bi se lahko potrudil. Povsod drugod je vse naredil do konca, le doma ne. Ja, kaj češ ... kovačeva kobila je vedno bosa. A vseeno je bil prijeten dom, ki ga ne bom nikoli pozabila. Imeli smo dobre sosede in se dobro razumeli z njimi. Z Vero sva bili tudi sošolki, z Evo sva ostali na vezi do danes. Z drugimi nisem več v stiku, ker so se naše poti razšle. O prijateljih bom bolj podrobno pisala kdaj drugič. Že v srednji šoli sem počasi odhajala od doma, a sem se še vedno vsak dan vračala. Ko pa sem odšla študirat, sem odšla tudi od doma. Domov sem hodila za vikende. To je dalo domu nov smisel. Čisto drugače sem začela gledati nanj. Iz oddaljenega kota. Kot na hišo mojih staršev, kot na hišo, kamor bom nekoč pripeljala svoje otroke in jim rekla, glejte, to je moja sobica, tukaj sem se igrala ... tukaj so živeli moji stari starši ... Moja mama in ata sta bila super človeka. Ata že 18 let ni več, a se ga še vedno dobro spominjam, kako je sedel v klopi za mizo, s sivimi lasmi in rjavimi očali. Imel me je zelo rad. Mama je živa še danes, a me žal ne pozna več. Starost je naredila svoje in pozabila je na tiste najbližje. Oktobra bo stara 96 let. Lepa starost, a kaj ti to pomaga, če ti je življenje ušlo neznano kam.
Danes te hiše ni več. Stoji še, vendar ni več naša. Preveč stvari se je zgodilo in morali smo se preseliti. Moj oči se še danes sekira zaradi tega, vendar preteklosti ne moreš več spremeniti. Treba je gledati v prihodnost. Preselili smo se eno vas naprej, še bolj proti Kriški gori. Tu je še manj ravnine kot pri prvi hiši. Pa sem se tam pritoževala! Tu ni meter trave, da ne bi vse nekam viselo ... A razgled je lep, prelep. Vidi se vsa dolina, od Triglava do Ljubljanske kotline. Čudovit pogled, za očke spočit. Nekako smo se navadili tudi na novo okolje, čeprav ni naše, ampak le v najemu. Imamo svojo opremo, svoje stvari ... in življenje gre dalje. Človek se vsega navadi, slej ko prej. In prav je tako. Danes se torej vračam domov, ki ni moj pravi dom. A pravijo, da je to tam, kjer živita mami in oči. Torej je to danes moj dom. Po duši bom za vedno ostala Gorenjka, čeprav si svoj dom ustvarjam v Ljubljani. Za Tjuška ... za še kakšnega falotka ... skupaj z Janezom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar