A bolj pomemben je bil sobotni pohod. Tjuškov drugi. Ja, lani je bil tudi na pohodu, vendar se je peljal v vozičku. Letos pa je hodil. Na Viču smo se dobili z Vesno in njeno mami. Na Dolgem mostu je Tjuš dobil štampiljko v svojo Pohodno knjižico. Nato pa je hodil skoraj do Murgel oz do glavne pošte. Me je zelo pozitivno presenetil, saj veste, da imamo borbe s hojo na sprehodih. A ker so vsi hodili, je hodil tudi on. Darinka je šla raje naprej, mi trije pa smo si vzeli čas. Dobesedno. Do pošte smo rabili uro in pol, drugače pa pol ure nimaš kaj delat do tja. Dvakrat smo vmes počivali in jedli malico, pa kamenčke je bilo treba metat v ene cevi, pa oba psa vodit (Ejo in Ijo), pa vodo gledat ... skratka "na izi". Pred Murglami me je pa že lepo prosil, če se lahko nese. Dala sem ga v ruzak in zaspal je po petih minutah ter spal do Livade. To leto nismo šli v mesto, ampak kar čez Mestni log nazaj do Viča. Doma sva bila ob pol dveh in spat sem ga dala ob dveh. Ob pol treh sem se mu pridružila pa sva spala do pol šestih zvečer. Kako nama je pasalo. Zvečer sva šla še na en sprehod okoli blokov (slabo uro rabiva), najprej s poganjalčkom, ki pa ga je kmalu pustil za vogalom, sam pa odšel peš naprej. Spet sem samo gledala. Priden fantek.
Toda to še ni bilo vse. Presenetil me je tudi danes. Dopoldne sva šla na vrt s kolesom. Nazaj grede, okoli pol dvanajstih, mu rečem, da gremo domov in se ni hotel peljat s kolesom. Vso pot do doma (odrasel človek hodi slabih 15 minut) je tekel in se smejal. Nikakor ni hotel na kolo. Tako sva hodila eno uro domov. Za kosilo je pojedel še pol mojega, potem pa le zaspal.
Tako je moj mali pohodnik ta vikend prehodil nehote skoraj pet kilometrov. Pravi pohodnik! Bravo Tjuš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar