Seminar na temo moteč otrok

V ponedeljek smo imeli zanimiv seminar na temo moteč otrok. Predaval nam je Bogdan Žorž, psihiater in psiholog. Pri tem je treba opozoriti, da moten otrok ni nujno moteč in da nemoteči otroci včasih potrebujejo več pomoči, saj so več pozornosti dobili prav moteči. Povzela bom nekaj glavnih misli predavatelja. Čeprav so v glavnem namenjene nam učiteljem, mislim, da bodo zanimive tudi vsem drugim staršem.

Se še spominjate, kakšni ste bili kot učenci v šoli? Se spomnite kakega svojega motečega dejavnika? Kaj vas je privedlo do tega? Kako so na to reagirali vaši starši? In kako vaši učitelji? Kaj pa sošolci?

Velikokrat se na motečnost odzovemo z molčečnostjo. Kar pomislite, kolikokrat vam kaj ne ustreza, zunaj pred blokom se dere mularija, ponoči nekdo v ulici glasno poje ... a vi samo sedite v stanovanju in ne odreagirate. Ker ste se na to navadili ... in tako pogorite na celi črti. Kaj pa če na vsako motečnost odreagirate z dretjem, vpitjem? Če na svojega otroka nehote začnete vpiti, ker je polil mleko po tleh? V nas so neki stari vzorci, da tako moramo odreagirati, ker smo, preprosto, tako naučeni, da je prav. Pa je res prav? In potem imate občutek, da se že ves dan samo derete. Pomešali smo sedanjo in preteklo izkušnjo in na sedanjo situacijo odreagirali s preteklo izkušnjo. Zavestno se moramo truditi, da do tega ne pride. Temu lahko rečemo tudi, da preštejte do deset, preden se zaderete po nepotrebnem.

Katere oblike nemira poznamo?

1. ustvarjalni nemir - to je nemir, ki ga srečujemo na delavnicah, in tak nemir ne sme biti moteč.

2. anarhični nemir - ko enostavno ne obvladamo več situacije, postane nemir, ker se otrok začne dolgočasiti, ker ga nobena stvar ne zanima več

3. nemir iz strahu - na strah lahko odreagiramo tako, da enostavno zmrznemo ali da svoje življenjske funkcije damo na maksimum in se vsemu upiramo z vsemi svojimi močmi

Veliko otrok ima strah pred vrtcem in kasneje šolo. Starši velikokrat otrokom šolo naslika(j)mo kot prijazno ustanovo, kjer poučuje prijazna učiteljica, vsi sošolci ga bodo imeli radi ... A ob prvem močnejšem glasu vzgojiteljice in učiteljice, ob prvem odrivu sošolcev in ob prvih hudih besedah, ki otrokom sežejo do srca ... otroka strese od strahu. Začnejo se pojavljati male neugodnosti, ki otroke lahko pripeljejo do hudih travm. Iz tega pa potem izhaja nemiren otrok, ki se lahko odzove tudi z nasiljem. Strah pa je lahko prisoten tudi zaradi prevelikega pričakovanja staršev zaradi ocen, lepega vedenja v vrtcu, napredka, kaj vse bi že lahko znal, pa ne. To napetost in željo staršev čutijo že otroci v vrtcu.

4. nemir kot življenjski slog - nemir otroka je včasih treba kaznovati, a nemalo je staršev, ki ne znajo odreagirati na tak nemir. Ne znajo nastopiti kot starši, ker bi radi bili prijatelji otroku. In otrok dobi prepričanje, da tako mora biti.

Neka kvazi sodobna vzgoja govori o tem, da bi morali biti starši in otroci prijatelji. Res? Prijatelje lahko najdeš povsod po svetu, a starši so samo eni. In če so tudi ti otrokovi prijatelji, potem je ta otrok tako rekoč brez staršev, ki pa jih za svoj razvoj nujno potrebuje. Otrok potrebuje nekoga, da ga vodi, da ga pripelje na pravo pot življenja, da ga usmerja, mu pomaga, vzgaja, mu omogoči izobraževanje, mu nuditi okolje ljubezni in sreče. Prijatelji pa so nekaj povsem drugega. Starši si tega ne smemo privoščiti.

Tipi motečega otroka

1. hiperkinetični otrok oz hiperaktivni otrok - po mnenju gospoda Žorža takih otrok ni, to naj bi bila le neka sodobna diagnoza staršev, ki ne obvladajo več svojega otroka. Otrok pač usmeri pozornost tja, kamor ga zanima. In starši so dolžni otroki omogočiti take dejavnosti in igre, ki otroka zamotijo in tudi zanimajo.

2. razpuščen otrok - otroka vzgaja TV ali internet ali ulica. Takih otrok je danes veliko, mogoče celo več, kot si lahko mislimo. Vedno bolj zaposleni starši, otroci brez varstva samevajo doma do poznih popoldanskih ur. Namesto kvalitetnega preživljanja prostega časa s starši, tega preživijo ob računalnikih in televiziji. Ne poznajo pravil, ker jim jih nihče ne postavlja. In mislijo, da je tako edino prav. Tak otrok je po navadi za svoja leta zelo, celo preveč samostojen. In starši se s tem celo pohvalijo. Nekateri si pri desetih letih znajo skuhati kosilo, obesijo perilo, pomijejo posodo ... nimajo pa otroške svobode za igro, ki jo nujno potrebujejo.

3. otrok z negativnimi vzgojnimi vzori - pri teh otrocih je zelo viden negativni odnos do šole, do učiteljev, saj imajo starši o vsem tem slabo mnenje. Otrok se po mnenju staršev v šoli ne more imeti "fajn" in slej, ko prej ga bo doletela krivica. Takrat pa otrok izgubi voljo do šole

4. otrok kot žrtev nasilja ali zlorab - tak otrok je lahko zelo tih ali pa tudi sam nasilen. Starši so za otroka najpomembnejši odrasli in če v družini prihaja do zlorab in nasilja, otroci to sprejmejo kot nekaj, kar je normalno in mislijo, da to počnejo pač vsi odrasli. Taki otroci potrebujejo dolgo časa, da se zaupajo drugemu odraslemu.

5. razvajen otrok - tak otrok ni vzgojno zanemarjen, nasprotno, z njim se veliko ukvarjajo, dobro pozna pravila, a živi v nekem prepričanju, da zanj to ne velja. Da njemu vse pripada, da je on središče vesolja, nenehno išče pozornost vseh okoli sebe, saj misli, da si jo zaslužil že s samo s tem, ker je tam. Taki otroci so lahko tudi nasilni oz objestni, saj mislijo, da si lahko privoščijo vse in jim pri tem nihče nič ne more. Če imate opravka s takim otrokom, mu je treba čim večkrat in ves čas postavljati zahteve, pravila in otroka jasno pripraviti na to, da vse to tudi sprejema. Problem pri tem je, da s(m)o starši krivi, da je otrok razvajen in bomo na koncu sami krivi, če si tega ne bomo priznali čim preje.

Zelo pogostokrat srečamo kombinacijo otrok žrtev nasilja, a obenem razvajen - starši otroka najprej natepejo, nato pa mu zaradi slabe vesti kupijo vse, kar si želi.

Kako vem, da je otrok v stiski?

1. otrok išče pomoč - lahko nas sam prosi za pomoč, lahko začne iskati pozornost, da bi pokazal nase, lahko da se bo želel maščevati, lahko pa svojo energijo usmeri na nadomestno dejavnosti (na primer v šport - takrat je treba otroka vzpodbujati, ne mu vzeti športa, glasbene šole ali krožka, ker ima slabe ocene, spodbudite ga, da bo pri tem uspešen in to uspešnost prenesel še na šolo), občutek krivde.

2. otrok se preda, kapitulira - otrok laže oz prikriva resnico, zanika problem, igra neko vlogo (klovn, preveč priden ...), slepo posnema vzorce (na primer, nasilen oče zapusti družino in sin prevzame vlogo očeta in pretepa mamo), občutek krivde.

3. otrok beži - dokler je otrok na begu, ne moremo nič, ko pa pride nazaj, mu moramo provokativno ponuditi pomoč, tako da ga soočimo z begom (primer je samomor, ko otroka enostavno vprašamo, kako misli to narediti in kaj se bo potem spremenilo ... na vse to pozna odgovore, ko pa ga vprašamo, kaj bo potem z njim, pa ne ve - šele takrat bo začel razmišljati o sebi in takrat mu lahko pomagamo), depresivnost, umik v bolezen, občutki krivde.

Otrokom je treba dajati kratkoročne cilje, ne dolgoročne. Reki naših staršev: "Uči se, uči se, da boš nekoč nekaj postal," otrokom ne pomenijo nič. "Uči se, da boš to konferenco imel dobro oceno, treniraj, da bo to sezono uspešen ...", je več kot dovolj, da otroka motiviramo. Kajti brez motivacije človek ne more delovati.