Zakonske priprave

Priprave na poroko so v polnem teku. Ta vikend sva imela pri jezuitih v Ljubljani priprave na zakon. Vse skupaj se je dogajalo do petka popoldne do nedelje do 13. ure.

V petek nas je pozdravil pater Tomaž, ki nam je predstavil celotne priprave in nam povedal, kaj je bistvo komunikacije med partnerjema. Pomembni so tako imenovani "jaz stavki", ko povemo svoja občutja, ne da samo kritiziramo. Gotovo ste se vse že znašle v situaciji, ko ste svojemu partnerju zabrusile: "Vedno zamudiš na kosilo ali večerjo!" In potem se seveda skregata. Treba je povedati, kaj ob tem čutite. "Jezna sem, ker si zamudil. Čutim, da me ne spoštuješ, ker to počneš." Na tak način se partner ne počuti ogroženega. Z "jaz stavki" prevzamemo odgovornost za svoja čustva. In to je pomembno.

V soboto so nam predavali trije pari. Prvi par je imel temo Ljubezen, spolnosti in odgovornost, kjer sta poudarila, da sta partnerja darilo drug drugemu. Partnerja se morata ujeti na vseh področjih, ker drugače se vse težave pokažejo v postelji. Zato nikoli ne hodita spat skregana.

Drugi par je imel temo Vrednote v družini. Njima se zdi najpomembnejši pogovor v družini. Sami imajo doma vsak dan ob 21. uri pogovor, ko vsak član družine pove, kaj je lepega doživel tisti dan in kaj ga je razočaralo. Paru se je videlo, da ima žena glavno besedo, :). Prebrala sta tudi lep irski blagoslov ljubezni, ki bi ga rada slišala tudi na svoji poroki. Pomembno je, da sta mož in žena vsak zase eno, a ko sta skupaj ravno tako delujeta kot eno. 1 +1 = 2

Tretji par nam je predaval na temo Vzgoja. Par ima štiri sinove, dva že poročena, en jima pa še danes pri 18. letih "pije kri". Vse štiri sta vzgajala na enak način, a tretji sin je skrenil s poti, se jima postavljal po robu, kadil, ponočeval, ni naredil šole ... Kregali so se non stop, skoraj 5 let. Šele ko sta onadva ugotovila, da ga morata sprejeti kot sina, kakršen pač je, se bodo bolje razumeli. Nista več obsojala sina, ker imel je zlato srce, začela sta obstojati njegova dejanja. In to moramo početi tudi mi v partnerstvu. Partnerja ne smemo obsojati, ker je zamudil, on je še vedno isti človek, ki ga ljubimo. Obsoditi moramo njegova dejanja, ki nam niso všeč. In mu to tudi povedati. Paziti moramo na to, da otroke vzgajamo s svojim lastnim zgledom. Otroci so kot spužve, ki pobirajo od nas vse. Naša naloga kot starša je, da otroka vzgojimo v samostojnega človeka, ki bo znal poskrbeti sam zase. S tem ima otrok visoko samopodobo. Otroku je treba pokazati, da mu dovolimo, da naredi stvari sam, zato ker on to zna. Ne recite svojemu otroku, "daj bom jaz", samo zato, ker se vam ne da čakat, da se otrok sam obuje ali da sam odnese krožnike z mize. Pustite mu, da pokaže, da zna sam.

V nedeljo nam je pater Tomaž pokazal še bolj cerkveni vidik na partnerstvo, vendar nas pri tem ni "filal" z nekimi "nujnostmi", samo zato, ker tako meni Cerkev. Izvor partnerskih težav se skriva v vzorcih obnašanja, ki jih prineseta iz otroštva. Tako žena kot mož se morata naučiti prepoznati lastne potrebe, jih povedati svojemu partnerju, vendar ob tem ne smeta pričakovati, da mu bo partner pomagal. Partnerjeva dolžnost ni zadovoljevanje tvojih potreb in ti ne smeš biti jezen nanj zaradi tega. Konflikt med partnerjema se kaže na različne načine: z nasiljem, zmerjanjem, grožnjami s samomorom, poskusom samomora, posesivnostjo, izogibanjem in molkom več dni, s pogostimi čustveni izbruhi. Namen vseh takih sporočil je partnerju vzbuditi občutek krivde. Nikoli ne recite svojemu otroku: "Če ne boš priden, te mamica/očka ne bo imel/a rada." S tem starševsko brezpogojno ljubezen pogojiš s čustvi. Težava za konflikt je v nas samih. Ni kriv partner, če ga po tvojem ni nikoli doma. Mogoče ga ni doma le takrat, ko ga ti potrebuješ. Če ga potrebuješ zvečer, ko daješ spat otroka, mu to povej in bo svoje hobije prestavil na uro prej ali kasneje. Samo povedati mu moraš. Opozoril nas je tudi na tako imenovani prikriti incest, ko mama ali oče svojega sina ali hčer sprejme kot svojega partnerja, kateremu izliva čustva, ki jih ima do očeta oz mame. Otrok je otrok in naj ostane otrok. Ni tvoj prijatelj. In tako naj ostane vse življenje. Kot mama ali oče nimaš pravice, da svojega otroka obremenjuješ s čustvi do očeta ali mame.

Za konec smo predelali še poročni obred, dobili plonk listek s poročno zaobljubo in potrdilo, da smo opravili priprave. Moram reči, da nama je bilo vse skupaj zelo všeč in da bi moral taka predavanja dati skoz vsak par, ne glede na to, ali se ima namen poročiti ali ne. Veliko se namreč naučiš od odnosu med vama in mogoče začneš na vse skupaj gledati z druge strani.

Spoznala pa sva tudi druge pare, bilo nas je skoraj 20. Z dvema smo se lepo spoprijateljili in upam, da bomo obdržali stike. V teh dneh smo se veliko nasmejali in če ne drugega nas druži vsak poroka v letu 2010.

Naj pada zdaj sneeeg...

... da nam bo lepo! Že drugi dan pada sneg. Kako imam rada sneg, zimo, mraz malo manj. Uživam v belini, v čisti naravi. Lepo je, ko je vse enake barve, ko imaš zjutraj avto pod kupom snega in te to razjezi. Lepo je, ko si obuješ škornje in gaziš po snegu, za roko pa držiš ljubljeno osebo ali svojega otročka. Lepo je, ko si daš na glavo kapo, na roke rokavice, oblečeš kombinezjon in se podaš na smučišče ter uživaš v dolgih zavojih, na sedežnici pa klepetaš z naključnim sosedom. Zima je lepa, čeprav je mrzla, čeprav je ledena, čeprav ti zjutraj avto ne vžge, čeprav je na cesti gužva ... Belina je tako nedolžna, da je preprosto treba uživati kot majhen otrok.

In moj mali otrok je danes užival. Domov sva šla z avtobusom, da je užitek še večji. Vso pot na busu me je spraševal, kaj piše na digitalnem zaslonu. Prebrala sem najmanj 7x, hahaha. Srce moje radovedno. Peš pot od postaje do bloka je bila ravno prav dolga, da sva naredila načrt, kako bova okepala Fejo. Ker Tjuš je v vrtcu okepal Lano, njega pa ni nihče. Tudi Feja je bila navdušena nad snegom, midva pa sva naredila "veeeeliiiike kepe". Koliko smeha iz srca, ko je kepa priletela iz otroških rokic v Fejo. Plezanje na kup snega, valjanje po celem snegu, spotoma sva okepala še sosedo. Rokic ni zeblo, lahko so prijele tisto tako želeno čokoladico iz trgovine. Res je užival ta moj mali sine.

Novoletne zaobljube

Tako ... leto 2009 je mimo, čaka nas novo. V novem letu pa si želim naslednje:

--- zdravja za vse

--- ljubezni veliko

--- uspešno opravljen strokovni izpit

--- službo čim dlje

--- najbolj romantično poroko, ki bo 14.8.2010

--- prekolesariti Maraton Franjo 100 km

--- prekolesariti vsaj 1500 km v celotni sezoni

--- prodati čim več Just izdelkov in biti boljša kot letos

--- uživati v življenju kot do sedaj

--- shujševalna kura je še vedno na seznamu

--- večkrat srečati prijatelje

--- se pustim presenetiti

Naj bo leto 2010 za vse posebno leto, preživite ga tako, da vsak dan uresničite kako svojo skrito željo. Pa četudi je s tem mišljen le poljub svoje najdražje osebe!

Seminar na temo moteč otrok

V ponedeljek smo imeli zanimiv seminar na temo moteč otrok. Predaval nam je Bogdan Žorž, psihiater in psiholog. Pri tem je treba opozoriti, da moten otrok ni nujno moteč in da nemoteči otroci včasih potrebujejo več pomoči, saj so več pozornosti dobili prav moteči. Povzela bom nekaj glavnih misli predavatelja. Čeprav so v glavnem namenjene nam učiteljem, mislim, da bodo zanimive tudi vsem drugim staršem.

Se še spominjate, kakšni ste bili kot učenci v šoli? Se spomnite kakega svojega motečega dejavnika? Kaj vas je privedlo do tega? Kako so na to reagirali vaši starši? In kako vaši učitelji? Kaj pa sošolci?

Velikokrat se na motečnost odzovemo z molčečnostjo. Kar pomislite, kolikokrat vam kaj ne ustreza, zunaj pred blokom se dere mularija, ponoči nekdo v ulici glasno poje ... a vi samo sedite v stanovanju in ne odreagirate. Ker ste se na to navadili ... in tako pogorite na celi črti. Kaj pa če na vsako motečnost odreagirate z dretjem, vpitjem? Če na svojega otroka nehote začnete vpiti, ker je polil mleko po tleh? V nas so neki stari vzorci, da tako moramo odreagirati, ker smo, preprosto, tako naučeni, da je prav. Pa je res prav? In potem imate občutek, da se že ves dan samo derete. Pomešali smo sedanjo in preteklo izkušnjo in na sedanjo situacijo odreagirali s preteklo izkušnjo. Zavestno se moramo truditi, da do tega ne pride. Temu lahko rečemo tudi, da preštejte do deset, preden se zaderete po nepotrebnem.

Katere oblike nemira poznamo?

1. ustvarjalni nemir - to je nemir, ki ga srečujemo na delavnicah, in tak nemir ne sme biti moteč.

2. anarhični nemir - ko enostavno ne obvladamo več situacije, postane nemir, ker se otrok začne dolgočasiti, ker ga nobena stvar ne zanima več

3. nemir iz strahu - na strah lahko odreagiramo tako, da enostavno zmrznemo ali da svoje življenjske funkcije damo na maksimum in se vsemu upiramo z vsemi svojimi močmi

Veliko otrok ima strah pred vrtcem in kasneje šolo. Starši velikokrat otrokom šolo naslika(j)mo kot prijazno ustanovo, kjer poučuje prijazna učiteljica, vsi sošolci ga bodo imeli radi ... A ob prvem močnejšem glasu vzgojiteljice in učiteljice, ob prvem odrivu sošolcev in ob prvih hudih besedah, ki otrokom sežejo do srca ... otroka strese od strahu. Začnejo se pojavljati male neugodnosti, ki otroke lahko pripeljejo do hudih travm. Iz tega pa potem izhaja nemiren otrok, ki se lahko odzove tudi z nasiljem. Strah pa je lahko prisoten tudi zaradi prevelikega pričakovanja staršev zaradi ocen, lepega vedenja v vrtcu, napredka, kaj vse bi že lahko znal, pa ne. To napetost in željo staršev čutijo že otroci v vrtcu.

4. nemir kot življenjski slog - nemir otroka je včasih treba kaznovati, a nemalo je staršev, ki ne znajo odreagirati na tak nemir. Ne znajo nastopiti kot starši, ker bi radi bili prijatelji otroku. In otrok dobi prepričanje, da tako mora biti.

Neka kvazi sodobna vzgoja govori o tem, da bi morali biti starši in otroci prijatelji. Res? Prijatelje lahko najdeš povsod po svetu, a starši so samo eni. In če so tudi ti otrokovi prijatelji, potem je ta otrok tako rekoč brez staršev, ki pa jih za svoj razvoj nujno potrebuje. Otrok potrebuje nekoga, da ga vodi, da ga pripelje na pravo pot življenja, da ga usmerja, mu pomaga, vzgaja, mu omogoči izobraževanje, mu nuditi okolje ljubezni in sreče. Prijatelji pa so nekaj povsem drugega. Starši si tega ne smemo privoščiti.

Tipi motečega otroka

1. hiperkinetični otrok oz hiperaktivni otrok - po mnenju gospoda Žorža takih otrok ni, to naj bi bila le neka sodobna diagnoza staršev, ki ne obvladajo več svojega otroka. Otrok pač usmeri pozornost tja, kamor ga zanima. In starši so dolžni otroki omogočiti take dejavnosti in igre, ki otroka zamotijo in tudi zanimajo.

2. razpuščen otrok - otroka vzgaja TV ali internet ali ulica. Takih otrok je danes veliko, mogoče celo več, kot si lahko mislimo. Vedno bolj zaposleni starši, otroci brez varstva samevajo doma do poznih popoldanskih ur. Namesto kvalitetnega preživljanja prostega časa s starši, tega preživijo ob računalnikih in televiziji. Ne poznajo pravil, ker jim jih nihče ne postavlja. In mislijo, da je tako edino prav. Tak otrok je po navadi za svoja leta zelo, celo preveč samostojen. In starši se s tem celo pohvalijo. Nekateri si pri desetih letih znajo skuhati kosilo, obesijo perilo, pomijejo posodo ... nimajo pa otroške svobode za igro, ki jo nujno potrebujejo.

3. otrok z negativnimi vzgojnimi vzori - pri teh otrocih je zelo viden negativni odnos do šole, do učiteljev, saj imajo starši o vsem tem slabo mnenje. Otrok se po mnenju staršev v šoli ne more imeti "fajn" in slej, ko prej ga bo doletela krivica. Takrat pa otrok izgubi voljo do šole

4. otrok kot žrtev nasilja ali zlorab - tak otrok je lahko zelo tih ali pa tudi sam nasilen. Starši so za otroka najpomembnejši odrasli in če v družini prihaja do zlorab in nasilja, otroci to sprejmejo kot nekaj, kar je normalno in mislijo, da to počnejo pač vsi odrasli. Taki otroci potrebujejo dolgo časa, da se zaupajo drugemu odraslemu.

5. razvajen otrok - tak otrok ni vzgojno zanemarjen, nasprotno, z njim se veliko ukvarjajo, dobro pozna pravila, a živi v nekem prepričanju, da zanj to ne velja. Da njemu vse pripada, da je on središče vesolja, nenehno išče pozornost vseh okoli sebe, saj misli, da si jo zaslužil že s samo s tem, ker je tam. Taki otroci so lahko tudi nasilni oz objestni, saj mislijo, da si lahko privoščijo vse in jim pri tem nihče nič ne more. Če imate opravka s takim otrokom, mu je treba čim večkrat in ves čas postavljati zahteve, pravila in otroka jasno pripraviti na to, da vse to tudi sprejema. Problem pri tem je, da s(m)o starši krivi, da je otrok razvajen in bomo na koncu sami krivi, če si tega ne bomo priznali čim preje.

Zelo pogostokrat srečamo kombinacijo otrok žrtev nasilja, a obenem razvajen - starši otroka najprej natepejo, nato pa mu zaradi slabe vesti kupijo vse, kar si želi.

Kako vem, da je otrok v stiski?

1. otrok išče pomoč - lahko nas sam prosi za pomoč, lahko začne iskati pozornost, da bi pokazal nase, lahko da se bo želel maščevati, lahko pa svojo energijo usmeri na nadomestno dejavnosti (na primer v šport - takrat je treba otroka vzpodbujati, ne mu vzeti športa, glasbene šole ali krožka, ker ima slabe ocene, spodbudite ga, da bo pri tem uspešen in to uspešnost prenesel še na šolo), občutek krivde.

2. otrok se preda, kapitulira - otrok laže oz prikriva resnico, zanika problem, igra neko vlogo (klovn, preveč priden ...), slepo posnema vzorce (na primer, nasilen oče zapusti družino in sin prevzame vlogo očeta in pretepa mamo), občutek krivde.

3. otrok beži - dokler je otrok na begu, ne moremo nič, ko pa pride nazaj, mu moramo provokativno ponuditi pomoč, tako da ga soočimo z begom (primer je samomor, ko otroka enostavno vprašamo, kako misli to narediti in kaj se bo potem spremenilo ... na vse to pozna odgovore, ko pa ga vprašamo, kaj bo potem z njim, pa ne ve - šele takrat bo začel razmišljati o sebi in takrat mu lahko pomagamo), depresivnost, umik v bolezen, občutki krivde.

Otrokom je treba dajati kratkoročne cilje, ne dolgoročne. Reki naših staršev: "Uči se, uči se, da boš nekoč nekaj postal," otrokom ne pomenijo nič. "Uči se, da boš to konferenco imel dobro oceno, treniraj, da bo to sezono uspešen ...", je več kot dovolj, da otroka motiviramo. Kajti brez motivacije človek ne more delovati.

Nov praznični videz

Verjetno ste že opazili, da velikokrat spreminjam videz svojega bloga. Tokrat sem se odločila za praznični videz, in sicer za tortice. Sama obožujem tortice in sladkarije, čas, ki prihaja, pa je ravno pravšnji, da spečemo kakšno dobroto. Uživajte! Trenutno se učim, potem pa bodo na vrsti kakšne globoke misli slavne profesorice. :)

30

Pred natanko tridesetemi leti, 3. 9. 1979 ob 19.45, sem prijokala na svet. Kaj sem počela v tej prvi tretjini življenja?

V OŠ sem bila sicer pridna učenka, a nisem izstopala iz povprečja, niti nisem rinila v ospredje, a vseeno bi danes naredila marsikatero stvar drugače. Sošolcev se še danes rada spominjam in prav vesela sem, da obstaja FB, da se lahko po dolgem času spet "srečujemo". Odhod na srednjo šolo je bil zame muka. Še danes se spomnim, ko sta mi mami in oči, bolj oči, na vsak način hotela uštulit, da grem na ekonomsko smer, da bi nekoč prevzela doma posle v trgovini. Sama pa sem želela postati veterinarka, zdravnica in seveda učiteljica. A za te poklice nista hotela slišat. Tako sem pristala na Trgovski akademiji. Splet okoliščin? Mogoče.

Vsak dan sem se vozila z avtobusom v Ljubljano, prvo leto celo samo popoldne in pozno zvečer nazaj. S Tino sva postali dobri prijateljici in ušpičili marsikatero neumnost. Šola mi je postala zanimiva in po eni strani sem bila vesela, da sem tu. A v meni je nekaj manjkalo. Ves čas sem vedela, da to ni to. Da računovodstvo ni moje področje, da me ekonomija niti slučajno ne privlači, da poslovna matematika ni moj življenjski cilj. Uživala sem pri slovenščini, pri sociologiji, zgodovini in geografiji. Drugi sošolci so me mogoče gledali čudno, ko sem sprejela raziskovalno nalogo pri slovenščini in bila edina na šoli. Da sem za esej na temo Vsi drugačni, vsi enakopravni dobila drugo nagrado pa jih ve le malo. Uživala sem v pisanju esejev, v tem, da sem raziskovala knjige in v njih brala spremne besede. Zato odločitev v petem letniku ni bila težka - slovenščina in sociologija. Doma jim ni bilo nič jasno. Pet let si zapravila na ekonomski smeri, da bi šla študirat slovenščino? V generaciji sem bila edina. Pa kaj. Skoraj večina je šla na ekonomijo ali FDV, pa niso nič več kot jaz.

V teh letih sem prežurala veliko. S šošolci smo žurali vsak petek v enem od ljubljanskih diskačev. Takrat jih je bilo še veliko, Eldorado na primer, je bil naša stalna postojanka. Veliko smo preplesali in preplesali, vmes kaj popili, to je bilo pa tudi vse. Celo noč plesat do zgodnjih jutranjih ur in iti na prvi avtobus zjutraj proti Tržiču je bilo nekaj posebnega. Velikokrat naju je prišel iskat tudi moj ali Tinin oči, da nisva kje zmrzovali. Enkrat smo šli celo Portorož na Rok'n'band in se potem sredi noči kopali v morju, starši še danes ne vedo, da smo bili tam, ker smo uradno nekje v Lj prespali. To je bila edina stvar, ki smo jo vsi zamolčali doma. Takrat smo imeli že vsi izpit, naša prevozna sredstva pa so bila katrca in bolhca. Pet ljudi v bolhco in šibamo v Trboje v Afriko! Zadaj so kadili, da se ni nič ven vidlo, a glavno, da se je žuralo. Naša in Tinina bolhca sta naredili veliko kilometrov, dokler ni Tina dobila svojega Clia. Potem je bilo vse drugače. Nič več avtobusa, postali sva gospe, hahaha. Nikoli pa nismo vozili pijani, vedno se je nekdo od nas žrtvoval in ni pil, da nas je lahko pripeljal domov. Časi so bili drugačni, tudi frizure niso bile iste kot danes, moda še manj. Če se spomnim, kaj vse sem imela takrat oblečeno, me danes samo kap. Da o frizuri ne govorim, vse barve las, od a do ž. Za maturantski ples sem bila celo črno-modra, kar je potem na poletje izgledalo grozno. Na srečo je bilo konec srednješolskih skrbi ...

Najdaljše počitnice sem preživela v Švici, to ste lahko enkrat že prebrali, kaj vse se mi je tam dogajalo. Odhod v Ljubljano in najem majhne sobice, kjer sem spoznala super punco Sanjo, mi je pokazalo novo plat življenja. Spomnim se, kako sva šli s sestrično Saško pogledat sobo v Moste. Takrat še nismo imeli mobitelov in vse se je bilo treba zmenit po stacionarnem. In jaz, brihta, kot sem, se zmenim samo, da je stanovanje v Mostah za policijo. Nič ulice, kaj šele številke. Super. V Mostah sva morali najprej v eno trgovino in prositi, če lahko pokličeva in vprašava, kam naj sploh prideva. Kako sva se smejali, itak veste. Ko so nama tam lastnik Jani, Sanja in njen Edo razlagali, da se bo Edo odselil in da pridem na njegovo mesto, jaz trapasto vprašam, če bo Edo tudi z nama v sobi. Kot bi sedela na ušesih. Samo pogledali so me trapasto in smejali smo se še ves večer. S Sanjo sva se odlično ujeli in marsikatero jutro nama je bilo prihranjen mraz zunaj, saj sva ga enostavno prespali. Po enem letu sem jaz dobila sobico v študentu v Mestnem Logu, a s Sanjo sva ostali prijateljici še danes. Tudi ona je prejšnji teden praznovala 30. rojstni dan.

Študentarija je težka stvar, a naletela sem na čudovite ljudi, ki so me znali spodbujati pri študiju. Zaradi njih sem izdelala vse letnike, postala takšna, kot sem danes. Samozavestna in polna optimizma, vedno dobre volje, človek, ki se zna postaviti zase in povedati svoje mnenje. Ki se ne obremenjuje z drugimi ljudmi, se ne sekira, če kaj ne gre, rešuje probleme, ko do njih pride ... skratka zame je življenje kar naenkrat postalo lepo. V študentu sem imela super cimre in prav rada bi se spet srečala z njimi. V tem času sem spoznala tudi Janeza in ga vpeljala v svoj svet študentarije, ki je sam ni doživel. Uživala sva sto na uro!

Tako je bilo moje življenje do pred nekaj let. Uspela sem doštudirat, postala sem mamica najinemu čudovitemu sinku Tjušu, živim srečno družinsko življenje, zdrava sem, še vedno vesela in nasmejana. A grenak priokus ostaja ... še vedno nimam redne službe, nekateri moje generacije so jih zamenjali že pet, še vedno nimam svojega stanovanja, nekateri so se že vselili v svoje hiše ... Pa kaj. Imam ljudi okoli sebe, ki jih imam rada in oni mene, imam družino, ki me vsakodnevno napolni z energijo, ljubeznijo in srečo, imam starša, ki mi pomagata, da mi bolj ne moreta in sem jima hvaležna bolj, kot jima to pokažem, imam sestrico Špelo, ki jo imam neizmerno rada in ji rada pomagam pri njenih idejah, imam prijateljice s foruma, ki mi vsakodnevno popestrijo minute (če verjameš, a ure ne bom napisala) pred računalnikom in me nasmejijo, ko se srečujemo po vsej Sloveniji, imam Vesno in Tanjo, ki sem ju spoznala mimogrede in smo vsaka posebej dobre prijateljice. Okoli sebe imam polno ljudi, ki mi na tak ali drugačen način pomagajo bogatiti življenjske izkušnje. V zadnjem času je to predvsem moja mentorica v OŠ in tudi ostale učiteljice, s katerimi delam. Imeti tako lepo izkušnjo prvega delovnega mesta, je nekaj posebnega.
Hvala vsem, ki ste bili in ste v teh tridesetih letih ob meni in z menoj, da me sprejemate z vsemi mojimi muhami, ki so včasih prav nadležne, da me bodrite, a hkrati težite, da nekaj ni v redu. Hvala, ker me imate preprosto radi. Rada vas imam tudi jaz in to bi vam morala povedati večkrat.

Nekateri pravijo, da je tridesetka prelomnica. Ne vem, ne počutim se stare, še vedno me imajo za mlajšo. Imam že kakšno gubico, a se ne obremenjujem, ker me to le navdaja z nekim posebnim občutkom. Nimam občutka, da bi morala svoje življenje sedaj spremeniti, da bi se morala obremenjevati z leti. Stara sem pač 30 let, bog pomagej. Uživam!

Kaj me čaka v naslednji tretjini življenja? Ne vem, a upam, da vse lepo, kar me lahko. Tiste probleme, ki bodo prišli, bomo rešili spotoma. Nanje se danes ne splača ozirati. Želje so, itak. Imeti službo, prvo. Biti zdrava, drugič. Dobiti svoje stanovanje, tretjič. Imeti še kakšnega piška malega, četrtič. Vse ostalo bo prišlo samo. Če si zdrav, lahko premikaš gore. Grem torej gore premikat, da dosežem vrh.

Murphyjev zakon

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se postavili k tisti blagajni, na kateri ste potem čakali, da blagajničarka zamenja trak? In se to zgodi skoraj vedno, ko pridete v trgovino? Ja, to je t. i. Murphy. Ta vedno poskrbi, da se stvari ne dogajajo tako kot si želimo.

Sama imam kar nekajkrat priložnost spoznati se s tem gospodom. Skoraj vedno imam to srečo, da se postavim na blagajno, pri kateri potem ali menjajo trak, ali se menjajo blagajničarke ali pa nekdo ni stehtal zelenjave ali pa ni listka na izdelku. Samo, da čakamo. Pa je lahko najkrajša vrsta, sem potem na vrsti kot zadnji v najdaljši vrsti. Ko vse nakupiš, te tišči še lulat in glej ga zlomka, usedeš se ravno v tisti wc od šestih, ki je brez papirja. Na poti domov imaš spet srečo in stojiš v koloni, ki gre najbolj počasi. Četudi ti uspe prebiti se v drugo kolono, gospodič Murphy poskrbi, da bo šla sedaj tvoja najpočasneje.

Tisti rek "Če se pokvari kakšna stvar, se bo sigurno tista, ki povzroči največ stroškov" poznamo vsi. Ko nam crkne avto, sigurno crkne tista stvar, katere popravilo je najdražje. Če pa je že poceni, po mehanikar sigurno našel še tri stvari, ki so nujne popravila. Spomnim se zime, ko sva s Tjušem že tako zamujala v vrtec in jaz na pregled. Ko prideva ven, je bilo 30 cm snega na avtu, ko sem se usedla v avto, mi je ročna ostala v roki, povrhu pa je bilo pod snegom še 2 cm ledu. Samo zaprla sem avto, prosila zelenjavarja, da naju pelje do vrtca. Ko pa sem čakala na trolo, so se mimo mene peljale tri ta prave, ker sem mislila, da čakam eno drugo številko. Brez veze. Ja, če že mora narobe iti vse, potem gre vse naenkrat.

Ko si končno rečeš, "no, zdaj je pa konec problemov in bomo malo zadihali", glej ga zlomka, takoj naslednje jutro te čaka ali nova položnica, ki si jo pozabil nekoč plačati, nekdo te pokliče, da se je nekomu nekaj zgodilo (bog ne daj), zjutraj ti ne vžge avto, pes dobi vnetje ušes, tv ti crkne, telefon ti pade na tla in se ti razlije ekran ... itd itd. Tudi če se en dan počutiš odlično, ne skrbi, naslednji dan boš gotovo imel prebavne motnje ali pa te bo bolela glava.

Pa nisem tak pesimist, kot je videti zgoraj, samo to so pač splošna dejstva, ki jih moramo upoštevati, če hočemo preživeti. Hahaha! Gremo naprej. Ta je tudi dober: Priložnost vedno pride ob nepravem trenutku. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste želeli kupiti recimo nov telefon, pa nikjer niso imeli nobenega pametnega. In se odločite, da boste pač počakali še pol leta. Medtem ostanete brez denarja, ker se vam je pokvaril avto. In glej ga zlomka, v ponudbi se pojavi najbolj nor telefon do sedaj. Kaj zdaj? Ali pa dobite novo službo ravno v tistem času, ko ste zanosili. Ali pa vas povišajo, vi pa bi radi delali polovično ...

Ta mi je tudi všeč. Kadar se boš peljal s kolesom, bo vedno protiveter. Hahaha, to se mi sedaj, ko veliko kolesarim, vedno dogaja. Še takrat, ko bi šlo lahko malo hitreje, ker se cesta spušča, je tak protiveter, da goniš kot en bebec. To lahko občutimo predvsem na Primorskem, ko piha burja. Nimaš šans, da kam prideš s kolesom.

Če se ne mudi, so vsi semaforji zeleni. To smo pa tudi že vsi doživeli. Kar nekajkrat sem se peljala po Celovški in mi je uspelo od Piazze do Šentvida prevoziti v eni rundi, ne da bi se enkrat ustavila. Seveda se mi ni nikamor mudilo. Ko pa že tako zamujaš, ker ti zjutraj ni zvonila budilka, in si se znašel v zastoju, se nujno ustaviš še najmanj trikrat na enem semaforju. Še hujša je pa tista, ko je prazna cesta, ti pa lepo voziš od semaforčka do semaforčka in čakaš. Ne pomaga niti, da enega prevoziš skozi rumeno. Če imaš srečo, te vsaj policaj ni videl.

Še ena prometna. Ko se peljete po cesti, se nasproti vas pelje drugo vozilo. In kje se srečata? Na najbolj ozkem delu cestišča, normalno. Že ko se vozim s kolesom, se z avtomobilom srečam ravno takrat, ko za mano pripelje drug avto. Tako da smo vsi trije poravnani in gremo komaj po cesti. Po možnosti se še v nasprotno smer pripelje drug kolesar, tako da smo štirje v vrsti, okoli nas pa prazna cesta.

Pa še nekaj takih, ki se nam dogajajo vsakodnevno. Ko ti pade na tla namazan kruh, bo vedno padel na tla z namazano stranjo in tako umazal tla. Če ti bo na tla padel kozarec, bo ta poln pijače. Če ti pade na tla kaj okroglega, se bo skotalilo v najbolj oddaljeni kot ali pa celo pod največjo omaro. Vedno najdeš stvar na zadnjem mestu, kjer si iskal. In pri tem se ti je ves čas iskanja zdelo to najmanj verjetno mesto, da bi bila ta stvar tam. Pri iskanju neke stvari najdeš drugo stvar, ki je trenutno ne rabiš. A ko jo boš, je ne boš našel. Če se že zgodi nesreča, se bo ta na najbolj nedostopnem terenu. Če zavrtiš napačno številko telefona, ta ni nikoli zasedena. Hahaha, ta mi je najbolj všeč. Pa še res je. Vedno se ti bo oglasil nekdo, ki te po čukasto poslušal, kaj za boga bi rad od njega in ti na koncu lepo povedal, da on ni gospa Potrebuješ, ki ste jo tako dolgo klicali.

Če boš prišel prezgodaj, bo odpovedano. To se mi je zgodilo predkratkim. Prišla sem pol ure prezgodaj, da le ne bom prepozna. Potem pa so se mi po pol ure čakanja zahvalili za sodelovanje, češ, da jih imajo dovolj in mi ni treba sodelovati. Če pa zamudiš, si prepozen.

Tisti, ki smrči, bo zaspal prvi. Ti pa tako ali tako ne boš, ker zaradi smrčanja ne moreš. Da se najdražji pripomoček v vašem stanovanju najmanj uporablja, vam je pa itak jasno. Pri nas je tak pripomoček? Ga ni, ker imamo samo poceni izdelke in se vsi uporabljajo. Hahaha. Vedno je več umazanega perila kot čistega. Ali pa je vsaj večji kup perila za zlikat, kot ga imate v omari.

Ko si najdeš čas, da boš gledal tv, potem sta ob istem času na različnih programih tvoji najljubši dve oddaji. Tudi če imaš dva izpita v juniju, imaš velike možnosti, da sta oba na isti dan ob isti uri. Če ti je obleka všeč, nimajo tvoje številke. Tista, ki ti je prav, je grda. Če pa ti je všeč in prav, je pa pregrešno draga. Če bi rad nujno prebral nek članek v časopisu ali reviji, ne boš našel te revije. Tudi nihče od prijateljev je nima. Ko pa boš kupil novo, boš doma takoj našel staro.

Se vam je posvetilo? Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Sama pa pravim, slabše, kot je, že ne more biti. Upanje ostaja zadnje. Ko boste naslednjič stali v najbolj počasi vrsti, se ne sekirajte. Nima smisla. Tak je zakon. Murphyjev zakon.

Vrt, gredice, trava

Zadnje čase na vseh blogih berem samo o delu na vrtu. Me prav veseli, da nisem edina, ki o tem piše na svojem blogu. Saj veste, da smo mi šele lani dobili vrt in se šli bolj za šalo kot zares kmete. Lani nisem ravno vedela, kako naj se vsega skupaj postopim, pa čeprav smo doma imeli skoraj njivo, ne vrtiček in je na njej raslo marsikaj. A kaj ko se od vsega spomnim le dolgočasno obiranje fižola in kamilic, kar nama je šlo s Špelo iskreno na živce. Ko pa imaš enkrat svojo družino in si želiš, da bi tvoj otrok, ki je omejen na več sten bloka, preživel svoj prosti čas v naravi, ti ne preostane drugega, kot da postaneš vrtičkar sredi Ljubljane. V Dravljah se tako že drugo leto skriva prijeten prostorček z gredicami in travo, ki ga sama imenujemo preprosto vrt.

Kaj letos raste na vrtu? Petnajst gredic je skoraj polnih, na dveh bi se našlo še malo prostora za kakšno zelenjavico. Letos sem preučila kolobarjenje, haha, in prišla do sklepa, da letos ne bomo gnojili, ker ni potrebe (smo že lani). Iz vrstnega reda zelenjave in prijaznih "sosed" sem že lani diplomirala, letos pa sem že skoraj specialist. Redkvica zraven solate, ki odganja redkvično bolho, čebula odganja korenčkovo muho, korenček pa čebulno, paradižnik ne sme biti zraven paprike ... rdeča pesa gre pa preprosto tja, kjer je prostor. :) Skratka posejala in posadila sem vse, kar mi je prišlo pod roke:
solata (ki mi jo je takoj pojedel en hudič od polža, une ta posejane pa raje ven ni - bo treba še enkrat), čebula (pridno raste), korenje (ne vem, zakaj, ampak že lani sem za brez veze posejala dve vrečki, pa ni bilo niti "k" od korenja), bučke, rdeča pesa, kumarice za vlaganje, feferoni, ohrovt, por in zelje so nove povrtnine na mojem vrtu in pojma nimam kaj bo iz njih (do sedaj najslabše kaže feferonom), potem so tukaj še fižol, grah (je danes dobil ograjco, da bo lahko plezal), paradižnik (letos ima že hišico), paprika, kumare, koleraba, redkvica in špinača, ki so že lani pridno rasli in kaže, da bodo tudi letos. Za lepši vrt pa imam tudi jagode, ki rastejo v jagodnjaku, pa okoli njega, pa tam, kjer naj bi rasle rože, pa še na kompostu so se "zaredile", ker sem jih tja vrgla za stran. A so se kar prijele in zdaj bodo tudi tam. Maline (sosedove, ki gledajo na mojo stran) bodo tudi, ribez je na novo pognal, čeprav sem črnega porezala do tal (fak, ko bi bil vsaj rdeč). Trava okoli hiše je lepo zelena, grozdje že dela kuglce, vroče je tudi že in že lepo nabiramo sončne žarke.

Tjuš, v ozadju hišica za paradižnike in soseda delata

Tak je naš vrtiček. Še veliko bi se dalo spremeniti, najprej ograjo, a nimam kaj, ker je le v najemu. Samo da je naše, pa čeprav smo edini Slovenci na vrtu, pa največjega imamo hahaha. Tjuš uživa na vrtu sto na uro. Te dni sva vsak dan preživela tam. Zalivala sva vrt, plela, se sončila, igral se je z zemljo, naučila sem ga, da se lepo hodi po potkah med gredicami, čeprav se nama pri paradižnikovi hiši ustavi, ker mu ni jasno, zakaj za boga ne sme biti v njej. Gredice so dvignjene, tako da lažje hodi okoli njih. Danes na primer mi je nosil malo macolo, da sva lahko količke za grahovo ograjico postavila. Se je namatral s kladivom, da sem se mu samo smejala. Aja, seveda imava tudi obutev primerno. Vsi trije imamo tam druge čevlje, v katerih vrtnarimo, ker ko cel dan pada dež, bi lahko naslednji dan riž gojili, toliko je vode. In zato je treba biti napravljen povsem kmečko. Ti vsaj ni škoda cunj, ko prideš z vrta in si čuri muri od pete do glave. V glavnem uživamo ...

Še malo slikic, se bolj slabo vidi, a nekaj je ...

Redkvica

Čebula

Paradajz

Paprika

Grahek

Pa drgač', kako kej?

Kr' uredu! To vprašanje in podobne odgovore slišimo in izgovarjamo skoraj vsakodnevno ob srečanju s prijatelji in znanci, ki jih že dolgo nismo videli. Kaj bi jaz lahko odgovorila:

1. Še vedno delam kot volonterka in si pripravljam trdo kožo, saj me vsak dan znova kakšen učence spravi ob zadnje živce. Ampak, on ima vso pravico! Ti mu pa nič ne moreš. Njemu se jebe za cel svet (oprostite izrazu), ti se pa sekiraš, ker bi rad, da bi se spametoval in nekoč nekaj naredil iz sebe. Če ne drugega, šel vsaj na končni izlet v Gardaland. A učencem dol visi!

2. Finančna kriza. Sej ne vem, kaj je to, ker itak nimam plače :) hahaha! Če je pa res. Unih 90 kretenov, ki spijo na stolih v nadvse pomembni stavbi, imajo toliko plače na mesec, kot Janez v celem letu. Ampak oni imajo recesijo, zato se vozijo z avtom brez strehe (o.p. kabrio), jesti morajo v Piazzi, ker doma očitno nimajo štedilnika, doma imajo čisto tanek TV, ker nimajo prostora za navadnega ... "reveži" imajo mogoče 500 evrčkov manj, mi pa moramo s toliko denarja preživeti mesec, s tem da imamo 400 e najemnine, 400 e pa položnic. Čaramo? Vse bolj se mi zdi, da res.

3. Tjuš prihodnji teden praznuje 2. rojstni dan. Jutri bo nesel v vrtec roladice in sok, v torek, 29. 4., bomo šli v Zoo, v soboto, 2. maja, pa bosta z očkom skupaj praznovala. Danes sva si ogledovala torte. Kakšno neki bi imel? Najprej bi v obliki avta, potem pa ... ČUČUČU! Zagledal je torto v obliki vlaka. Na izbiro imam kar nekaj idej:






4. April. Mesec nenehnih praznovanj. Ta mesec namreč praznuje ogromno ljudi, ki jih poznam. V prvi vrsti seveda Tjuš, 29. 4., pa vsi preostali naši aprilčki, pa Špela in Sandi, pa sestrična Mateja in njena mami Anka, pa Sandijev ata, pa Mojca Č., konec marca je praznoval Maksi, v začetku maja pa prazuje njegova mamica in seveda naš očka, 3.5. Jih je dovolj? Žurka, juhej!

5. Od prejšnjega tedna tudi mi zbiramo slikice Kraljestvo živali. Nimamo jih še veliko, a imamo že tri podvojene, ki jih pridno shranjujemo v vrečko. Nekega dne jih bomo pa bogato prodali. Hahaha, če verjameš v Smrkce.

6. Poslušam Trenja in razmišljam, kako pametni so spet vsi gostje. Kako zmanjšati nesreče pri mladih? Pojma nimam, ker ogromno morajo pri tem narediti tudi starši. Ni vse kupiti otroku takoj pri 18. letih kupiti ful dober ohinsploh avto ... sama sem takoj po izpitu eno leto vozila bolhco, potem starega hrošča, pa katrco ... noben od teh ni šel več kot 80 na uro, varen pa tudi ni bil noben. A naučila sem se ogromno. Kako odreagirati v določeni situaciji, kako se "star" avto obnaša v pol metra snega; kako ti lahko sproti zmrzujejo šipe in ti sredi najhujše zime ne dela gretje, da si v avtu v kučmi in te policaj raje pošlje domov na toplo, kot da bi ti pregledal še obvezno opremo; da za prehitro vožnjo, ker se ti nekaj "nujno" mudi, lepo plačaš iz svojega žepa; da daš lahko tudi tri štipendije zapored, ker si se pet minut pred dramsko predstavo zaletela eni ženski v vrata, da ni mogla ven, pa oči še danes tega ne ve, ker je bilo to komaj nekaj tednov po izpitu. Da ti lahko avto crkne tudi sredi križišča na Celovški, ti pa mirno izstopiš iz njega, dvigneš pokrov in zvežeš dve žički, pa odpelješ naprej (to je možno le pri bolhci). Da "zazaugaš" avto, potem pa sredi bregu, ko se ti ustavi in ne gre nikamor, stopiš iz avta in ustaviš naslednja dva voznika ter ju prosiš, če te porineta do vrha hriba (par metrov), med porivanjem pa se odločiš, da bi šla raje kar naprej in se skozi okno zadereš "porinita me do sredine ravnine", ne da mi imela pri tem slabo vest. Hahaha! Da ti moški porine avto, da bi ti vžgal, ti pa čez celo parkirišče ne stopiš iz sklopke, ampak se celo zadereš, da ne vžge. Da lahko v avto do vrha založiš s škatlami s krofi, ovinke pa sekaš, ne da bi se ti krofi stresli po vsem avtu, ob tem pa se s sestro smejiš kot nora. Da lahko sredi Bohinja zakleneš ključe v avto, rezervnih pa sploh nimaš, okna so zaprta, edino, kar se da odpret, so prtljažna vrata, pa še ta samo malo, ker je na bunki stojalo za kolesa, ki je gor zaklenjeno ... najdeš dolgo palico in skozi prtljažno odprtno dvigneš hakeljc za stranska vrata ... ob tem seveda švicah, saj je zunaj 30 stopinj, ti pa si parkirana na soncu. Da kljub vsemu zgoraj naštetemu vozim varno in da sem ugotovila, da je avto le pleh in se zaradi prask ni vredno sekirati.

7. Jaz sem super. Pa ti?

Potres ...

Danes se je Zemlja spet tresla. Tokrat v Italiji, nedaleč stran od nas. Ko gledam take novice, me spreleti srh. Ob taki naravni nesreči se vprašam, ali smo ljudje res tako malo vredni, da nas lahko Zemlja takole prevara in nam ob tem prinese toliko žalosti. Očitno nas lahko in zdi se, da nas bo vedno večkrat. Kdo pa je kriv? Glede potresov ne vem, ali nanje vplivamo tudi ljudje, za razne poplave, ujme pa sem skoraj stoodstotno prepričana, da smo večinoma krivi sami.

Ko je bil potres na Bovškem, sem ga čutila tudi sama. Takrat sva bila z Janezom ravno v Kranjski Gori na valentinovem vikendu. Sredi noči se je začelo tresti in rekla sem mu, naj neha tresti posteljo. Ko je rekel, da spi, me je v sekundi prešinilo, da gre za potres. Groze, ki je preplavilo telo, se ne da opisati. V trenutku sem bila trda od strahu. Janez me je sicer tolažil, da ni nič, se smejal, a čutila sem, da tudi njemu ni ravno toplo pri srcu. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund. Da pa bi se treslo še bolj, tako da bi pokale stene, da bi čutila podiranje stavbe ... tega si ne predstavljam. Ko sem danes gledala poročila iz Italije, si nisem znala predstavljati, kako bi sama odreagirala. Takrat v KRG sem samo ležala in se nisem uspela premakniti. Kaj pa danes? Imam otroka. Bi ga znala obvarovat? Bi bila kot neka mati, ki je z objemom rešila svojega dveletnega otroka? Ali pa bi vsi trije objeti odšli? Ojoj ... Kako grozne misli! Pa vendar mi je danes spet dalo misliti ... kako bi odreagirala ob takšnih in podobnih naravnih nesrečah? Ne vem, res ne. In po pravici povedano, tudi nočem vedeti. Rada bi živela 100 let, kot moja stara mama.

To je bilo vse, kar sem hotela napisati, več nimam moči.

Vse najboljše drage mamice

Danes je materinski dan. Sama ga praznujem že drugo leto. Lep je občutek, ko veš, da tudi zate, za mamico nekemu srčku, pomeniš vse na svetu. In seveda, ker je tej ljubezni namenjen en dan v letu. Že skoraj dve leti me mali navihanec kliče mamica (no, malo manj, ampak vseeno), že dve leti je v mojem srcu poseben prostor, namenjen mojemu otročku. Sem mati in na to sem ponosna.

Danes me je Tjuš presenetil z rožico. To je posebna rožica, narejena s polno ljubezni. Izdelal jo je v vrtcu, na sredino nalepil svojo nagajivo slikico. Ko sem ga prišla iskat, mi jo je ponosno prinesel in mi zraven dal še lubčka. Srce mi je zaigralo ob tem. Moj mali škrat.

Vsem mamicam, moji mamici, Saški, Sandri, Petri D., Marjani, Petri, Doroteji, Špeli, Maši, Suzani, Mojci, Maji, Katji, Nini, Evi, Kseniji, Lidiji, Milojki, Heleni, Tanji P., Urški in Meliti želim ob današnjem dnevu, dnevu vseh mamic, čim več otroške ljubezni, da bi imele moč, da svojim otrokom daste vse, kar bi jim rade dale v smislu vrednot, ki jih bodo potrebovali za življenje. Dajte jim pogum, da se bodo lahko borili skozi življenje, ki je pred njimi, dajte jim veselje, da bodo z optimizmom segali po novih idejah in jih znali čim bolj uresničevati, dajte jim ljubezen, da bodo znali ljubiti pravega človeka; spoštujte njihovo mnenje, da bodo tudi oni znali spoštovati vaše in mnenje drugih ljudi okoli sebe. Dajte jim možnost, da se preizkusijo v različnih stvareh in tako najdejo smisel življenja, odkrijejo polno novih stvari, občutkov, izkušenj; dajte svojemu otroku vedeti, da lahko iz sebe stori veliko, samo potruditi se mora, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi če je na prvi pogled slabša; pokažite jim, da v življenju obstajajo tudi problemi in kako naj jih rešijo; svet ni idealen in ne zavijajte jih v vato, češ, tako bo mojemu otroku prihranjeno marsikatero trpljenje - otrok naj spozna življenje takšno, kakršno je v resnici. Naj pove svoje stališče, svoje rešitve, svoje ideje ... čim več se pogovarjajte z njimi. Bodite jim preprosto mati, ki ji bodo vse življenje hvaležni. Imejte preprosto rade svoje otroke in to jim povejte vsak dan. Ljubezni ni nikoli preveč.

Vse najboljše drage moje mamice.

mamica Urška

Šola je nora

Že skoraj dva meseca sem v šoli. Kaj lahko rečem? Super in fajn na eni strani, na drugi pa groza in strah. V enem dnevu lahko doživiš vse, od tega, da totalno popenijo učenci, do tega, da imajo učitelji dovolj vsega tega "jeb....." v glavo. Pazite, govorim o osnovni šoli.

Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.

Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.

Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.

Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.

Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)

Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.

Tjuš ima novo prijateljico

Tjuš je kmalu po rojstvu dobil od mame v dar Lizo, veliko punčko iz cunj. Pridno je čakala ob njegovi postelji, v zadnjem času pa v kotu dnevne sobe. Že pred nekaj dnevi se je spomnil nanjo, danes pa jo je sprejel za svojo prijateljico. Vzel jo je s kotne poličke in Liza je spregovorila.



Najprej ji je pokazal, kje ima kmetijo in leseno železnico, nato sta skupaj prebrala knjigo. Liza je morala kazati stvari v knjigi, Tjuš pa je zraven kimal. Dal ji je celo piti iz svojega kozarčka. Po nekajminutni debati se je Tjuš pokakal. Liza ga je vprašala, kaj tako smrdi, in pokazal je na svojo ritko ter rekel "bleee". "Tjuš, a se greva previt?" Tjuš je Lizino povabilo navdušeno sprejel (midva se bolj pregovarjava) in držeč za roke smo odšli do sobe. Najprej se je na previjalno ulegla Liza, zraven nje še Tjuš. Mirno je ležal, jo dvignil, da je od blizu pogledala njegov kakec, in bil ves čas čisto pri miru (v nasprotnih primerih ga včasih komaj lovim, tako telovadi). Ko je bil previt, je pokazal, da se mora previti tudi Liza. Dobila je svojo pleničko (eno premajhno bombažno od Tjuša), posodil ji je še svojo majčko, hlače, dve različni nogavički in copatke. Pri copatkah je nastal problem, ker ima Tjuš drugačne. Na srečo sem imela dva para istih copatk, le druge barve, tako da sta bila oba zadovoljna. Kako se je smejal svoji Lizi, ko je bila oblečena. Ves čas ji je razlagal po svoje, jo vozil po stanovanju in jo postavljal na noge (pa ne more stati, ima še premehke noge). Enkrat mu je bilo njenega "nestanja" dovolj in ji je rekel "čiči" ter jo ob tem posadil na kavč. Facko mali. Sledila je večerja, oba sta se strinjala, da bosta jedla kruh z zdenka sirom. Super! Namazala sem dva kosa, usedla sta se ob mizico in skupaj jedla. Pojedel je skoraj v tišini in pri miru. Take mirne večerje že dolgo ni bilo. Edino vmes mi je prišel povedal, da Liza "namaka" roko v namazan kruh. Liza je bila po večerji okoli ust vsa od sira, kar dokazuje, da je pridno jedla. Na srečo je ni vzel s sabo v banjo, ker res ne vem, kako bi mu dopovedala, da punčka ne more v vodo. Niti spat ni šla z njim, vendar to ne pomeni, da nas kaj takega ne more doleteti. Bom morala uvest eno posteljico še za Lizo, in to kar veliko, saj je večja od njega.



Zdi se mi, da je prav, da imajo otroci neko svojo "lutko", s katero se lahko pogovarjajo. Otroci se ne zavedajo, da lutka ni živa stvar. Ko lutka spregovori, je zanje enakovredna. In pripravljeni so povedati marsikaj, saj se jim lutka približa na njihov otroški način in ne na resen način, ki ga imamo odrasli. Tudi v vrtcih veliko uporabljajo lutko, za predstavljanje različnih tem in za pogovor. Ko jim kot odrasel človek govoriš kot lutka, so pripravljeni povedati marsikaj. Zdaj je pravi čas, da Tjuš dobi tako "prijateljico". Njegov govor bo vsak dan bolj napredoval, naučil se bo skrbeti zanjo in kasneje bo lažje spregovoril o svojih težavah. Vsaj upam. Do takrat pa ga bo "Isa" naučila ogromno novih stvari za življenje.

Po 8. februarju gre sonce z gora v ravnine ...

Star ljudski pregovor, ki napoveduje sonček v dolinah. Končno! Ker tega snega, dežja in večne jutranje ter dopoldanske megle sem že pošteno naveličana. Obužujem sneg in všeč mi je, kadar sneži, samo vse do ene mere. Ne vem, zakaj je prejšnji teden padlo 20 cm snega, če danes po enem tednu ni o njem ne duha ne sluha. Ali naj bo mraz in sneg ali pa naj bo odjuga in že končno posije toplo sonce. V hribih imajo letos toliko snega, da zaradi nevarnosti plazov odpade marsikateri tudi lep smučarski dan. Potem pa vedi. Nič nam ni všeč.

Všeč pa mi je v tem času v hribih, saj nas sonček že bolj toplo greje. Všeč mi je, ker je dan že daljši. Skoraj do pol šestih zvečer, kar se pa že pozna. Rada imam dolge in tople večere. Všeč mi je, ker prihaja čas praznovanj ... Valentinovo, pust, dan žena, materinski dan, velika noč, prvi maj ... vmes pa še najmanj 15 rojstnih dnevov. Uf, kako bo naporno. V največjem razcvetu pomladi pa bo Tjuš praznoval že svoj 2. rojstni dan. Moj zlati otroček!



Kaj sem že hotela napisati v tem članku? Niti ne vem, samo ta pregovor me je spomnil na tople dneve, na takšne, kot je bil včerajšnji. Topel in sončen. Ko ti sonček pogreje avto na parkirišču in zjutraj nimaš zamzrnjenega vetrobranskega stekla, ko imaš občutek, da lahko počasi vržeš bundo nazaj v omaro, ko zjutraj ne razmišljaš več, katere škornje boš obul, ampak si mimogrede natakneš čeveljce in odpeketaš v toplo pomladno jutro. Na sprehodu po bližnjem gozdu najdeš prve kurice (po slov. teloh :)), prve znanilce pomladi - zvončke, opazuješ popke listov in prvih cvetov na sosedovih drevesih, kako zeleni trava na vrtu, kako se prebuja zemlja. Komaj čakam, da skopni sneg, da se otopli in posuši zemlja, da bom lahko odšla na naš vrtiček in spet posadila nekaj samo svojih pridelkov. Komaj čakam, da bom lahko z družino posedala na vrtu in opazovala Tjuša, kako bo raziskoval, kaj vse raste na vrtu in okoli njega, kako bo Feja prekopala vse manjše in večje rove, v katerih se skrivajo majhne živalce, kako bom z grabljami, šajtrgo (samokolnico) in slamnikom na glavi hodila po vrtu in občudovala, kako vrtiček živi.

Ja, še malo. Še vsaj en mesec bo treba počakati. Do takrat lahko zapade še meter snega, lahko ves čas pada dež in nam zamori vsak dan posebej, lahko pa sije sonček in nas prijetno greje. Če bo dež, si srce raje ogrejte kako drugače ...

V rožicah

Ne morem mimo rumene barve. Pa sem iskala vijolično, rdečo, modro ... Ni šlo. Priznam. Mahnjena sem na rumeno. Sej vem, da vam je všeč nov videz bloga, samo nočete priznati naglas. Sej drugega vam itak ne preostane. Špela mi je dala idejo, da si spremeniva malo videz najinih blogov (ja, tudi za njenega morate imeti povabilo). Po njenem mnenju sva imeli preveč monotonega. Zdaj imam pa kičastega. Čisto po moje. Ne morem si pomagat, če se pa tako počutim. Rumeno ... kot v rožicah. Čeprav sredi zime.

Lepo branje dragi moji bralci vam želim še naprej. Saj zdaj se bo začelo spet kaj dogajat, da bo kaj za prebrat. Sem bila bolj lena te dni. Papa

Gore, hribi, hribčki ...

Te dni sem brala (beri lektorirala) knjigo Pogled z Monte Viso - Vzponi na štiritisočake v Alpah. Nisem še prebrala nobene take knjige, čeprav me pohodništvo zanima in rada spremljam informacije o slovenskih odpravah v najvišja gorovja sveta. Ta knjiga mi je bila zanimiva tudi zato, ker sem poznala gore in kraje, o katerih pripoveduje, saj se večina dogaja v Švici in Franciji. V krajih, ki sem ji obiskala tudi sama. A vse te gore sem opazovala le od daleč. Zdaj pa se o njih brala na drugačen način ... kako se povzpeti nanje. Zanimivo delo. A vseeno mislim, da mi ne bo uspelo doseči niti enega štiritisočaka v Alpah. Razen mogoče, če se bom kdaj povpela na Jungfrau v Švici.

Hribe imam zelo rada, vendar naredim zelo malo, da bi več časa preživela v njihovem objemu. Želim si postati ne le ljubeteljica gora, ampak tudi njihova redna obiskovalka. Ne vem, česa me je strah, ne vem, koga ali kaj čakam. Enostavno se ne zmigam. A bo treba. Še posebno sedaj, ko imam otroka, saj ga želim nauči uživati v gorah in jih sprejeti kot del življenja. Še prej pa bo treba v to pripraviti Janeza. On ni nikoli hodil v hribe, zato do njih ne čuti neke posebne energije. Včasih je bil izgovor, da nima gojzarjev. Zdaj je te dobil in izgovorov ne bo smelo biti več. Moram ga navaditi, da bi vsake 14 dni odšli nekam v hribe, pa četudi samo na Šmarno goro.

Tale stran mi je zelo všeč: http://www.hribi.net/. Če grem kar po vrsti. V tem letu (preveč utopična želja?) bi rada prilezla na: Snežnik, Triglav iz doline Vrat (enkrat sem bila z Rudnega polja), Mangart (tu nisem bila že najmanj 10 let), Krn (še nisem bila) in Krnska jezera, Triglavska jezera (se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje tu), Vogel (poleti), Storžič, Tolsti vrh (ta spada v tisti del, ko bom šla na Kriško in potem čezenj na Storžič), Stol in Valvazorjev dom pod Stolom.

To so tiste "ta glavne gore". Na večini sem vsaj enkrat že bila, na Snežniku in Krnu še nikoli. Ne moti me, če sem že bila gor, pomembno mi je, da grem gor. Izbrala sem si take, kamor bom lahko vzela tudi Tjuša (razen Triglava). Tiste kratke treninge na Kriško goro, ko bom pri naših, ali pa trenutno moj "novi cilj" Toško čelo, sploh ne štejem zraven. Ker to spada med priprave. Če bo vmes "padla" kakšna druga podobna višina, me ne moti, samo da je. Ne bi se branila niti Komne (ki bo skoraj zagotovo v tisti rundi kot Triglavska jezera), tudi na Nanos si želim, pa Begunščico in Roblek. Enkrat bi rada videla narcise na Golici, šla do koče na Tromeji ... no, to pa že spada v dvoletni načrt, ki pa je mogoče še manj izvedljiv, še posebno, če bom ponovno noseča. Ker v nosečnosti visoke gore odpadejo in pridejo v poštev le "ture" okoli blejskega in bohinjskega jezera.

Bomo videli, kaj mi bo uspelo. Ta teden sem bila že trikrat na Toškem čelu. Dobro urco miganja, da potem čez dan nimam slabe vesti. Mora mi uspeti v januarju priti gor vsaj petkrat na teden. Uf! Nič jamranja, grem spat, da bo zjutraj lahko vstala ob pol sedmih in šibala gor.

7 resnic

Zdaj sem pa že na treh blogih prebrala o tej verižni akciji "7 resnic". Odločila sem se, da se ji pridružim tudi sama.

Torej:
1. sem vedno nasmejana in optimistična, včasih celo preveč, saj življenje mogoče jemljem preveč "na izi",
2. zelo rada govorim in ljudem prevečkrat skačem v besedo ter jim ne pustim, da povedo, kar želijo; zato se skušam popraviti in več poslušati ter manj govoriti,
3. težko rečem nekomu "ne" - še posebno, če gre za moje bližnje. Tujim ljudem že rečem lažje in se jim ne pustim kar tako vrteti okoli prsta,
4. zelo rada nastopam - enostavno imam imam publiko; tudi zato želim enkrat učiti v šoli, biti ravnateljica šole ali pa napovedovati TV-dnevnik; rada tudi prodajam na stojnici
5. rada imam šport in uživam, kadar sem uspešna v njem - a imam še premalo volje, da bi se mu posvetila z vsem srcem
6. jokam, ko kdo od naših športnikov zmaga; jokam, ko gledam filme; jokam, ko gledam oddaje o preobrazbi družine in njihovega doma - sem torej ena velika jokica
7. sem mnenja, da je dobro ohraniti zdrave odnose z vsakim človekom, ki ga spoznaš - nikoli namreč ne veš, kdaj ti bo prišel prav in ti mogoče pomagal

Ste kaj novega izvedeli o meni? Gotovo ste in verjamem, da se z marsikatero trditvijo strinjate.

Pa spet avto

Te dni nam spet nagaja avto. Ja, res je. Ni še dolgo nazaj, ko smo imeli sranje, zdaj ga imamo spet. V torek se je namreč prižgala čudežna "morska" lučka http://perkouka.blogspot.com/search/label/po%C4%8Ditnice. (ja, ne znam narest kratkega linka). In tokrat se lučka ni ugasnila, ampak je kar gorela in gorela. Klic mehanika nama je dal vedeti, da se ne smeva več voziti. Pa še avto je začel nekam čudno "dihati".

Na srečo imamo v Podutiku takoj zraven enega mehanika, ki pa Janezu sploh ni bil všeč. Ne vem, zakaj je imel odpor do njega, vendar tokrat ni imel izbire. Šla sva do njega, mu povedala situacijo in dobila prepoved vožnje. Naslednji dan sem avto peljala tja in ko ga je pogledal, je takoj videl, da je šla "šoba". To je ena majhna stvar pri mašini, ki skrbi za vbrizg bencina v motor. Hehe, imam že skoraj maturo iz avtodelov, toliko stvari se nama je že pokvarilo. Seveda, ne bi bila Gorenjca, če naju ne bi cena 3 cm velike stvari vrgla na rit - neoriginalen del 160 evrčkov, originalen 300 evrčkov.

Na netu sva začela iskati mogoče bodoče prodajalce tega dela. Našla sva eno razbito multiplo, isti letni, ista mašina ... v Izlakih. Pa smo šli, s tastom in taščo na izlet. Še prej je Janez poklical tega majstra, ki pa mu je dal vedeti, da lahko dobi, kar želi. Okej! In res smo šli bolj kot ne na izlet. V tistih koncih me res še ni bilo. Nekaj novega, novi kraji, nove hiše, predvsem pa nikjer nobene krajevne table. Si pa izvohal sam, da si že v Izlakih, da bi bilo pa kje označeno, kako se pride v vas, ki smo jo iskali, je bilo pa očitno že preveč. Na srečo smo našli eno punco na avtobusni postaji, ki nam je prijazno pokazala smer, v katero moramo. A smo vseeno zašli, ker je potem na mini varianti sredi travnika označeno, da je Zgornji Prhovec pač nekje "tam gori". Končno le najdemo pravo hišo, ki bi se morala videti celo iz vesolja, toliko robe in šare od avtomobilov imajo na dvorišču. Najdem enega majstra, ki me je samo butasto pogledal, ko sem mu rekla, po kaj sem prišla. Da tega pa nimajo. Ne se ti delat norca iz mene! Treba je bilo počakat na šefa, ki naj bi prišel od "dol". Kje je bilo to, se mi ni niti sanjalo. Vem samo, da smo čakali pol ure, da se je gospodič prikazal. In po telefonskem pogovoru z nekom sodeč, smo lahko sklepali, da je ravnokar vstal. Še enkrat razložim, kaj potrebujem in kakšna mora biti ta "šoba". Nekaj najde, butasto gleda, ko mu rečem, naj izmeri upornost, dam 20 evrčkov in grem z dobrim namenom, da sem kupila pravo stvar proti domu.

Vso pot me je grizlo, kaj pa če me je nateg... kar sem dolga in široka. In me tudi je. Ko sem zadevo pokazala mehaniku, se je samo zasmejal in rekel, da je to za alfo. Da on ima takih za stran metat veliko. Halo? Smotana, kot sem, nisem vzela stare s seboj, da bi sploh videla, po kaj grem. Tako sem prinesla napačno stvar. In tako bova morala zdaj vseeno plačati 160 evrčkov zanjo. Drek, pa tale denar, ki ves čas leta skozi okno. V denarnici ostane ravno toliko časa, da ti da en dan dobrega občutka. Jebenti!

Gotovo vas zanima, kaj se je zgodilo z nepravo šobo? Se mi je zdelo, da zelo. Našla sem ji kupca. Vesnin avto baje tudi dela samo na tri šobe in potrebuje ravno tako. Pa sem vseeno naredila koristen izlet v Izlake.

A kako hodimo v vrtec in službo te dni? Ja peš in z vozičkom. Zjutraj je mraz ko hudič, ampak palerina čez voz da Tjušku prijetno toploto, jaz pri potiskanju vozička po snegu (beri gazenje, ker je celo no sneg zapadel te dni) švicam, kot da grem na Toško čelo, v vrtcu ga skoraj skozi vrata potisnem, samo da me ne bi videli, kako sem rdeča v glavo. Popoldne pa spet nazaj, tokrat po sončku, da se nadihamo svežega zraka.

Avto naj bi bil končan najpozneje v ponedeljek. Od kod bova nabrskala denar, ne vem. Skrite zaloge bodo spet šle po gobe. Še dobro, da sem dobila te dni za lektorirat, da bo vsaj kak priliv. Kaj naj rečem? Bog nas ima očitno preveč rad, da bi pustil, da obupamo nad življenjem.

Novoletne zaobljube

Zdej me bo pa Špela tepla, ker imam enak naslov kot ona. Ja, pa kaj. Sem preplonkala. Ker sem jih imela namen napisat jutri ali pojutrišnjem ali ... mogoče sploh ne. No, sedaj jih bom. Nekje sem prebrala, da mora človek imeti cilje napisane, če jih želi odseči. Ne vem, če sem svoje cilje imela kdaj črno na belem napisane. Mogoče pa zato nisem dosegla vseh. Preden pa začnem pisat, pa želim Špeli iz Kamnika, da se ji uresničijo vse zaobljube pa še kakšna več.

Novoletnih zaobljub nisem nikoli pisala. Vedno sem si na silvestrski večer sicer zaželela, da bi se mi uresničila ta ali ona želja, to pa je tudi vse. Ne! Lažem! Spomnim se, ko sva z Janezom za novo leto 2005/06 naredila plan, kako bova zanosila. Do maja jem tabletke, potem tri mesece paziva in zanosiva. Sva se tega držala in imava enga fest tanartabl fletnga sinka Tjuša. Nekaj sem pa le uresničila.

Uf, zaobljub bo veliko, vsaka je pomembna. Nekaj jih je zelo nujnih in na vrhu želja, nekaj manj pomembnih, a bi vseeno bilo lepo, če bi jih izpolnila. Takole:

najbolj od vsega si želim, da bi bil moj škratek Tjuš zdrav fantek
kot drugo najbolj želim, da bi bila zdrava midva
kot tretje najbolj pa si želim, da bi bila zdrava moja starša, tast in tašča, ter moja sestrica Špela, ki to najbolj potrebuje, pa še njen fant Sandi ter od Janeza sestrici z družino
v letu 2009 moram nujno dobit službo. če mi že ni namenjena služba, moram nujno dobit pripravništvo v šoli. Ni pomembno, ali bo plačano ali ne (če bo, še toliko bolje), samo da bo.
če bi dobili neprofitno stanovanje, bi bilo zelo lepo. če pa ga ne bomo dobili, potem upam, da še vse leto ostanemo tukaj, kjer smo. če pa bomo že morali stran, potem naj bo to stanovanje ali hiška, ki bo naša.
shujšati moram vsaj 15 kg in se ob tem začeti bolj zdravo prehranjevati
oktobra grem na polmaraton - nisem pozabila
želim, da bi se z mamicami aprilčicami srečevale vsaj enkrat na mesec
veliko bolj (vsaj trikrat na teden) se moram ukvarjati s športom, brez bednih izgovorov
prebrati moram vsaj deset dobrih knjig
najti si moram še eno delo za popoldan (vsaj eno firmo, ki bi mi redno pošiljala besedila v lekturo, mogoče celo Just)
za veliko noč bi rada spekla svojo prvo potico
sej vem, da bi tukaj že lahko prišlo na vrsto "rada bi se naučila kuhati", pa mi ne gre iz ust, ker še vedno sovražim to delo
nehala bom gristi nohte (ta je pa stara že ... se ne spomnim več, od kdaj)
obljubim, da bom vsak mesec prihranila vsaj 20 evrov za na morje
drugo leto ob tem času bi bila rada spet noseča

Tako, vse je mogoče izpolniti, čeprav v tem trenutku nisem ravno prepričana sama vase.

Čaka me še analiza letošnjega leta.

Vse najboljše Špela

Špela, 25. 12. praznuješ svoj 30. rojstni dan. Ker nas ne bo doma, ti čestitko pošiljam že danes.

Draga Špela!

Jutri 30. rojstni dan boš praznovala,
mislila boš, da zdaj stara si postala,
to sploh ni res,
zdaj življenje šele bo šlo zares.
Življenje tvoje bo bogato,
polno lepih izkušenj,
posula z rožicami svojo boš življenjsko trato,
postala boš še boljša mamica,
še bolj ljubeča žena,
stisnila boš jutri k sebi svojega Nejca
in poljubila Igorja.
Nikoli ne obupaj,
čeprav se ti zdelo bo težko,
nekje bo sonce vedno zate le sijalo,
ti dajalo moč in te spodbujalo,
da spet avto boš vozila,
da boš knjige vse prebrala,
da v naslednjih tridesetih letih celo svojo hiško boš pozidala,
mogoče še kakšno hčerkico dobila,
ki ji lahko boš barbiko kupila,
ter imela pikapolonic veliko.
Trideset naj bo menik sreče, ne starosti,
nadaljna leta naj bodo kar se da uspešna,
navdihujoča in srečna,
vedno vesela in nasmejana,
če pa kdaj boš žalostna,
spomni se, da imaš nas, prijatelje.

Vse najboljše za rojstni dan ti želimo Urška, Janez in Tjuš.

Tale pikapoka je pa samo zate narisana in pobarvana.