Prva oktobrska nedelja nas je pozdravila z meglo. Kot je navada v Ljubljani, do 13. ure težko uspemo videti kaj sonca. Nato pa se je nebo razjasnilo in vreme je bilo kot nalašč za sprehod. Tokrat midva nisva šla na Gorenjsko, ampak so Gorenjci prišli v Ljubljano. Ata, mama, Špela in Sandi. Dobili smo se v nabito polnem Tivoliju, ki je pokal od sprehajalcev in kolesarjev. Napotili smo se kar proti vrhu Rožnika, t. i. Cankarjevem vrhu.
Spomnila sem se, da sem enkrat rinila z vozičkom na vrh in to po prvi poti, ki bi lahko vodila na vrh. Bila je strma in me je takoj minilo, da bi šla še kdaj. Tako smo se odločili, da bomo raje sledili tablam, ki vodijo na vrh. Že zaradi Tjuša, ki bi ga ob pogledu na strmino takoj minilo hoditi. Na poti smo najprej nabrali nekaj divjega kostanja za Špelo, potem smo si ogledali okolico gradu Tivoli, potem pa kar naravnost gor. Jaz sem vedela, da je kar daleč do vrha, drugim pa se je zdelo še dlje. Madona, zgledali smo tako, kot bi šli na Triglav. Kot da ne bi nikoli hodili v hribe. Vsem se je zdelo, da ne bomo nikoli na vrhu. A tudi vrh smo doživeli, si tam privoščili kavo in kostanj, potem pa po hitrem postopku odšli proti Tivoliju po strmi poti in bili en, dva, tri dol. Tega, da so vsi štirje ugotovili, da sem jih peljala okoli rit v žep, itak ni treba razlagat. Hahaha!
Tjuš je bil dobro razpoložen in je hodil vso pot. Nabiranje kostanja, želodov, hoja po koreninah, opazovanje "pop" (gob) in dičile po gozdu ter plezanje po skalah ga je zmotiviralo, da je prišel sam do vrha. Gor je popil sok in pojedel flancat, nazaj dol pa se je nesel. Bil je prijetno utrujen, čeprav mora trenutno še veliko predebatirati v postelji pred spanjem. Ja, zanj je to prava pustolovščina, ki je ne bo pozabil kar tako. Mamica pa je ponosna nanj.
Video, kako splezati na skalo po atovih navodilih:
Ni komentarjev:
Objavite komentar