Malo sem lenoba in nič ne pišem. Izgovor: nimam idej za pisanje. Ta teden je minil en dva tri, saj sem bila ves čas v šoli. Aja, v ponedeljek sem imela strokovca in ruknla slovenščino. Raje me ne spraševat, zakaj, ker sem še danes jezna sama nase. Ampak ustavo in zakonodajo sem znala v nulo, tako da me mogoče že septembra čaka ponovni izpit. Nimaš kej, živemu človeku se vse zgodi.
Priprave na poroko potekajo, kot je treba. Jutri greva vplačat aro za gostilno in celotno ceremonijo. Prišlo je do spremembe plana, vse se bo dogajalo na Šmarjetni nad Kranjem, od civilne, cerkvene do slavja zvečer. Kar nama je všeč, da se ne bomo vozili sem in tja. Se parkiraš in uživaš. Naslednji teden bova izvedela še več glede muskotarjev, če imata čas, drugače naju čaka grozno iskanje le-teh. Po novem letu imava zakonske priprave, potem pa počasi izdelovanje vabil, obleka ... Boste izvedeli sproti. Ja, nisva pa povedala še vsem sorodnikom, razen domačim, preostali bodo izvedeli, ko bo čas za to.
Ta teden sem bila po ves dan v šoli, dopoldne sem nadomeščala mojo mentorico na bolniški, popoldne pa sem sedaj v podaljšanem bivanju v četrtem razredu. Spet nekaj novega in imam polno dela, da spoznam delo četrtega razreda. V naslednjem tednu jih bom pa imela še dopoldne, ker je njihova učiteljica zbolela. Komaj čakam, da se preizkusim še v tej vlogi. V petem razredu mi je šlo super. Sem tako vesela, da so me sprejeli v naši šoli, da drugje sploh ne iščem. Ja, kolektiv naredi svoje.
Tjuš je prav super fantek, ki na veliko klepeta. Imamo prav veliko srečo, da ni skoraj nič bolan in več od enodnevne vročine, ni bilo še nič hudega. Govori na veliko, vse ga zanima, trenutno so najbolj zanimivi prevali na kavču, kako mamico razjezit in ne obleči copat, kako zaspati z orglicami v roki, če se le da, celo popoldne sestavljava sestavljanke, še vedno obožuje vlakce. Najbolj od vsega pa čaka na prvi sneg. Bogi revež je čist fertik. Ima že smučarska očala, ima novo kapo (naštrikala mu jo je mama in ima velik cof), ima palice, bundo, zdaj pa ima še nove pancerje. Komaj čaka, da najdemo še smučke (gremo drug teden na sejem) in da pade sneg. Ko glede smučarje na TV, kar skače od navdušenja. Bogi moj otrok! Čeprav sem ful vesela, da ga navdušuje smučanje, se bojim, da ga bo prvi smuk, ko bodo šle smuči v svojo smer, malo vrgel iz tira in bo vse pustil in zganjal trmo. Mali lump! V vrtcu je eden od dveh, ki sta najbolj motorično spretna, navdušen nad vsako stvarjo, premaga vsako oviro, samo ne smem ga priti iskat zadnja. Ker je potem najbolj žalosten otrok v skupini.
Grem še malo brskat po netu, na FB in forum.
Ni komentarjev:
Objavite komentar