Po novem planu bo kuhinja modre barve in našla sem Eduscho izdelke ravno zanjo. Vse v modrem. Sicer bi raje vse enobarvno in ne rožasto, ampak se takoj nabere cel kupček stvari.
petek, 25. februar 2011
četrtek, 24. februar 2011
Rožice in metuljčki zgoraj
Tudi zgornji hodnik je bilo treba nekako okrasiti z risanjem. Nastali so trije kompletki v roza, modrem in oranžnem odtenku.
sreda, 23. februar 2011
Multipla, adijo!
V ponedeljek je bil dan M ali dan, ko smo se poslovili od našega avtomobila, ki nas je prevažal zadnjih skoraj pet let. Bil je to avto, ki nama je prinesel veliko lepega. Prvega izleta z njo ne bova pozabila, ko smo šli s Tanjo in Alešem daleč tja v Mirabilandijo ter San Marino in se peljali kot carji. Potem naju je prepeljala čez Švico in z njo sva domov pripeljala svojega prvega sinka Tjuška. Peljala nas je na morje, na izlete in vikend pakete na Gorenjsko. Pa v Ikeo, polno aprilčic in robe, da smo se smejale kot nore gobe. Peljal si jo kot gospod, visoko na cesti, pogled na vse strani, najbolj fino je bilo pa to, da kar tri v vrsto spredaj je šlo. A kaj nam je to pomagalo, če avto zadnje dve leti bil je le za zgago.
Kar naenkrat se je avto spomnil, da naju bo jeb... v glavo. Dobesedno. Popravilo prvič, drugič, tretjič .... stotič, minil en mesec, dva, tri ... vmes že dvakrat v popravilu. Vedno nekaj. Še na morje nismo šli mirno, ker nas je po treh dneh poslal domov. Kar spomnite se tistega Hvara pred dvema letoma. Se ne smem spomnit, kako se mi je Hvar zameril, pa ni nič kriv. Skratka, avto je bil res specialen. Našla sva približno pametnega mehanika, za katerega pa sva kmalu ugotovila, da ima neke veze s šalabajzerji, ki pobirajo samo denar. Ampak, kaj češ, človek ne zna vsega, in zato pač zaupaš nekomu, v upanju, da bo stvar uredil, kot je treba.
Sama sem v tem času skoraj diplomirala iz avtomehanike. Zgodilo se mi je skoraj vse, kar se ti lahko zgodi. Mislim, da mi samo bencina ni zmanjkalo, čeprav se nama je to skoraj zgodilo na poti iz Švice. Še dobro, da so Karavanke proti Sloveniji malo z brega. V glavnem, če se je že pokvarilo, se je v skoraj 80 odstotkih zgodilo to meni. Začelo je ropotati, pa je odropotalo 200 evrčkov, začelo je šklobotati in odšklobotalo je novih 200 evrčkov. Se mi je tudi zgodilo, da mi sredi Ljubljane ni več vžgal, čeprav sem se pred petimi minutami normalno ustavila in parkirala. Vmes, ko me 5 minut ni bilo, je pa štartar crknil. Ne bi o tem, kako so me porivali čez parkirišče in mi dopovedovali, da sem itak baba, ki ne zna vžgat avto. Da se mi za noben denar ni odprla hauba, ko sem jo najbolj potrebovala. Da sem se z napol zlizanimi gumami peljala z Vetrna po živem ledu in še enkrat naredi izpit. Da me je prej zeblo kot bilo vroče v avtu, ker gretje itak ni delalo, ko je bilo treba. Da nama je uspelo razbiti obe zadnji luči, vsak eno. Da sem naredila tudi kako prasko na avto, ker sem enkrat skoraj betonsko korito za rože s seboj vzela. Da pa nisem imela nikoli gumidifekta. Nama je pa padel dol auspuh, ki sva ga potem na Jeprci privezala z elastiko, ki je v Ljubljani popustila in je bilo treba spet novo gor dat. Da če niso bile zavore, so bile pa pakne ali pa ležaji ali pa sonda ali pa svečke, sklopka ... Pika na i je bil pa božični dan, ko se je skoraj vžgala na avtocesti. In ker to še ni bilo dovolj, že takrat bi jo morala vreči v graben, se je isto zgodilo pred dnevi na poti k pediatru. Lahko bi ga posodila gasilcem, da bi na njem vadili samovžige, hahaha. Lahko pa bi šla celo za kaskaderja.
Po zadnjem skorajšnjem samovžigu in podani ceni popravila, 500 evrčkov, me je zabolela glava. Po septembra zamenjanem katalizatorju se je ta vžgal za božič, sledil je spet nov, ki pa je bil narobe montiran, nakar se je spet vžgal. Mehanik napake ni priznal, češ, da je bil uniseks in kljub puščici je lahko obrnjen v obe smeri. Ja, jaz sem pa blond, a ne!? (po novem sem res spet) Po vsem tem me je v ponedeljek dopoldne zabolela glava. Nikoli več! Dovolj je tega jeb... v glavo! Ta avto gre samo še v dele, kakršne koli že. Čeprav je bil Janez še nekaj optimističen, je mene jeza gnala naprej, da sem še isto minuto poklicala odpade in se z nekom iz Kranja dogovorila za prevzem. Postavila sem celo ceno, 400 evrov. Kot večni optimist.
Pri mehaniku Igorju na Igu je boga reva od multiple čakala, da jo izpraznimo in se je mogoče usmilimo. Kako mi je bilo pri srcu, vam težko povem. Nek čuden občutek, ko ne veš, ali delaš prav ali narobe. Veš, da ti dela vse skupaj samo stroške, a zavedaš se, da boš brez avta, v katerem si se navsezadnje odlično počutil. Obvladala sem ga v nulo, pogruntala sem ga in vozila sem ga rada, ni mi bilo problem parkirat kjer koli, se peljat kamorkoli, naložit karkoli. Občutek je bil zato še hujši. Bolelo je srce. Potem smo spraskali dol še vinjeto. Ja, zdaj gre zares. Dočakali smo dva fanta, ki sta jo prišla iskat.
Brez avtovleke, čeprav sem povedala, da avto brez katalizatorja težko kam gre. Jo gledata in gledata. Sta bila sva tiste sorte izpod nedeljske "lipce". Potem vam je lahko vse jasno. Ko se ti počutiš na razstavi, ne le avto. Po tehtnem razmisleku sta ugotovila, da je ne bosta vzela, ker .... pojma nimam za kaj že ne. Janez je bil čist fertik, meni se je kar meglilo pred očmi. Kaj zdaj? Kam na zdaj vtaknem tole kripo, ki je po vrhu ostala še brez "hello kitty" nalepke? Šla sem k mehaniku v garažo. Priznam, da sem res rabila dozo jegra. Konkretno. Na jok mi je šlo, komaj se zadrževala solze. Od samega razočaranja, da me je lahko nek k... tako nateg... Potem pa rešitev. Mehanik Igor se je odločil, da bo vzel to našo revo in nam v zameno za plačilo raje servisiral našega roverčka, pa še feltne za letne gume nam bo dal. Zmenjeno! Deal je deal, bolje to kot graben. Sledilo je še nazdravljanje in odpis vozila iz prometa. Juhuhu! Uradno nismo bili več lastniki avta, s katerim smo prevozili skoraj 100.000 km, pri čemer smo pokurili 10-13 litrov bencina na 100 km. Potem pa kar izračunajte, koliko smo dali samo za bencin. Sama raje ne bom, ker bi šla za te denar že kupit pikasoja grande.
Največ, kar je bilo na avtu vredno, so bile zimske gume in vinjeta. Vse skupaj 200 evrov. No, vinjeto sem dobila novo, gume ima pa tudi rover dobre. Mehanik bo sicer avto obdržal in ga imel za nadomestno vozilo. Po pravici me ne moti, samo jaz se v njem nisem več počutila varno, ker nisem vedela, kdaj me bo spet pustil na cesti, da bom morala poklicati avtovleko. Ker dejstvo, da imam v imeniku telefonske od treh mehanikov in dveh avtovlek, je preveč zgovorno.
Zdaj smo spet samo pri enem avtu, celo enkrat nam je uspelo, da smo se peljali vsak s svojim, da nama s Tjušem ni bilo treba na bus. Zdaj naju čaka spet to, ampak raje to kot večni strah. Razmišljamo naprej ... mogoče se nam "userje" in bo rover avto, kot se šika. Sej je name napisan, kaj ne bi bil. :))))
Življenje je prelepo, da bi se sekiral zaradi avta. Tudi na busu se lahko uživa.
nedelja, 20. februar 2011
Šenturška gora
Beseda je dala besedo in za današnjo turo, primerno Tjuševi kondiciji, smo se z atom in mamo odločili, da gremo pogledat, kaj dogaja na Šenturški gori nad Komendo. Jaz sem bila celo optimist, da gremo kar od doma peš, a ata me je postavil na realna tla, da vseeno poskusimo malo višje začeti. Ni pa nam bilo čist jasno, kam gremo. Edino, kar smo videli, je bila cerkev na vrhu hriba. Naš cilj torej.
Za Gmajnico je takoj nova vas Podboršt. Na koncu te vasi stoji planinski dom, kjer je tudi že prvo parkirišče in prva točka, od koder lahko štartamo proti Šenturški gori. Ker pa na tabli piše 2 uri, smo želeli poiskati bližjo startno točko. Po nekaj kilometrih smo prišli do Komendske Dobrave, ki je v bistvu zadnja vas v Ljubljanski kotlini, od tu naprej je Gorenjska. To sem ugotovila po tablicah na avtomobilih. Končno smo srečali en starejši par, ki sta nama razložila, kje naj bi šli. Ampak tista pot se nam je zdela malo čudna in smo šli raje po svoje. Ne bi bili mi, seveda. Peljali smo se naprej do Cerkljanske Dobrave, Zaloga, vasi Glinje do Šmartnega. Tam smo dobili idejo, da moramo do ene turistične kmetije. Pa smo se spet zaj... in se pripeljali enim na dvorišče. Ker nam ni preostalo drugega, smo šli nazaj do Cerkljanske Dobrave in se ob prvem kažipoti, Šenturška gora prek Založkega robu, parkirali ter pripravili za pohod.
Za prvim ovinkom nas je že pričakala koča, ki nas je nasmejala do solz. Tako hitro namreč nismo pričakovali "cilja". No, koča je bila namenjena nečemu drugemu, naš cilj pa je bil daleč. Hodili smo in hodili po poti med borovci, opazovali naravo okoli sebe. Pot je bila dokaj ravna in nič ni kazalo, da gremo na "goro". Če ne bi bilo markacij na drevesih, bi še verjeli, da se delajo norca iz nas. Hodili smo že celo večnost, se vmes smejali in označevali pot "za nazaj". Končno pa le srečali živa bitja. Imeli smo namreč občutek, da smo najbolj izgubljeni v gozdu pod Šenturško goro.
Pozanimali smo se, koliko imamo sploh še do vrha, ker vrha nismo uspeli videti niti od daleč. Pol ure, je bil odgovor, ki nam je dal nov zagon. Tjuš je sicer ves ta čas hodil brez problemov. Se mu je poznalo, da ima prave planinske čevlje, v katerih je res lahko stopil, kot je treba. Niti enkrat ni potarnal, da je utrujen, le lakota ga je zdelala, da si je privoščil sendvič. Malo pod vrhom smo našli kažipot do vasi Poženik, le 20 min. Odločili smo se, da bomo šli v to smer nazaj.
Po dveh urah smo končno prispeli na vrh, do vasi Šenturška gora, cerkev je še malo naprej. Mi smo se ustavili v gostilni, bili smo lačni in žejni. Ena ura počitka je vsem dobro dela, še Feji se ni dalo čivkati pred vrati.
Za pot nazaj smo torej izbrali pot proti Poženiku. Cesta je bila blatna, da se nam je kar udiralo. Saj je bilo že gor grede blatno, a to je bilo pa prav pestro. Tjuško je seveda užival, ko se nam je na čevlje prilepilo 3 cm blata in smo skoraj gazili po njem. Cesta pa niti slučajno ni luštna za hojo gor, ker je strma. Zelo. Brez veze. Parkiraš in greš kar direkt v strmino, ki se ti kar pokonci postavlja. Še dobro, da smo šli naokoli po poti v neznano. Vas Poženik je majhna vas blizu Cerkelj, nas pa je cesta vodila ob potočku mimo Šmartnega in Glinj do Zaloga, kjer smo po petih urah končno našli avto.
Tjuš je šele 200 metrov pred ciljem ugotovil, da ga tako nogice bolijo, da komaj hodi. Kar klecnil je in ni vedel, kaj ga je doletelo. Ata ga je dal štuporamo, da si je odpočil, kajti stopnice v drugo nadstropje je vseeno zmogel sam. Zaspančkal je v trenutku. Moj mali planinec je super priden in ima res ogromno kondicije za hribovje. Izjava ob koncu dneva: "Sej mami, mi je bilo všeč, ampak vseeno ne bomo dolgo šli tukaj gor. A prov?" Ja, pot v neznano nas je nasmejala, utrudila in naučila spet nekaj novega. Bo treba gor, ko bo malo topleje.
Tukaj si lahko ogledate zemljevid teh krajev.
sobota, 19. februar 2011
petek, 18. februar 2011
V rožicah
Uspelo mi je prvo barvanje oziroma prva stenska poslikava. V dnevni sobi sem na steno narisala šest velikih cvetov. Lahko sicer še kakšnega dodam, a v glavnem je to to.
nedelja, 13. februar 2011
Življenje v Komendi
Končno smo se tudi v Komendi priklopili na prav internet. Je trajalo 14 dni, ampak bolje pozno kot nikoli. Zdaj lahko malo poročam o življenju v Komendi.
Preselili smo se zadnji vikend v januarju in glede na pridne roke prijateljev in sorodnikov smo bili preseljeni v štirih urah. Zdaj že uživamo v novem stanovanju, čeprav imamo ogromno dela. Še vedno imamo kuhinjo in eno sobo v škatlah, ker drugače ne gre. Manjka nam še kaka zaprta omara, da ne govorim, koliko "lustrov" moramo kupiti. Še dobro, da obstaja Ikea. Za povrhu pa še rišemo po stenah :).
Nekaj prvih slik stanovanja:
kopalnica
Tjuškova soba
stopnice
dnevna soba
kuhinja
Biti prebivalec Komende ni tako napačno. Ne poznam še nikogar. No, lažem. Poznam mizarja, ki mi bo mogoče naredil kuhinjo (ja, še enega imam v paci), in poznam svojo sestrično Silvo, ki tudi živi v bližini. Vsaj ena dobra stvar, da se bova po dveh letih in pol spet videle in mogoče kako pametno rekle. Z njo namreč nimam stikov, skregani pa tudi nisva.
V glavnem, sprehod skozi Komendo je zanimiv. To je ena velika vas, ni mesto. Ima eno malo trgovino, v kateri dobiš vse, res. Od kruha do spodnjih gat. Tu je tudi pošta, zraven pa še velika dvorana, šola in vrtec. V vrtec in šolo sva s Tjušem že pokukala. Dobesedno, ker je bil zaprt, midva pa firbca. Šla sva namreč na sprehod do Most, kjer je malo večja trgovina Tuš, ki pa ni ravno simpatična. No, vrtec nama je všeč in Tjuš komaj čaka, da gre tja v vrtec. Je pa zanimivo, da učenci vsak dan pred osmo čakajo, da se šola odpre. To moram še raziskati, kako in kaj. Nekje na drugi strani vasi je lekarna, na hribu velika cerkev. To je pa tudi vse, kar sem do sedaj našla v Komendi.
Ja, ima še dve avtobusni postaji. Vožnja z busom iz Ljubljane je zelo zanimiva, še posebno na busu ob 17.50, ko šibamo, da je treba sedeti spredaj. En bus kasneje gre skozi Domžale in je dolgočasen. Hahaha. Na srečo imamo sedaj nov avtomobilček, rover 200, s katerim oči šiba popoldne v službo, midva s Tjuškom pa sva postala spet mobilna. Saj, avto je uradno moj, samo se rada visoko nosim oz vozim in bom raje vozila multiplo :). Ker pa roverček kuri manj bencina, bo vsak drugi teden postal tudi družinski avto.
So pa zanimive poti do Komende. Ker roverček nima hello kitty nalepke, seveda vožnja po AC odpade. In se najde moj možek pameten, da on pa ve, kje se gre čez Tacen v Komendo. Vam povem, da je prišel domov pol ure kasneje, me je že skrbelo. Je pol polnoči raziskoval poti okoli Gameljnov, čeprav ni bil prepričan, da je tam že kdaj bil. Pa tako orientacijo ima.
Valentinov vikend sva preživela v Termah Dobrna, saj sva izkoristila poročni darilni bon. Hvala teta Ela in Saška, imela sva se super. Izkoristila sva prijetno s koristnim in imela zraven še valentinovo ponudbo. Večerjo in ples. Na plesu sva bila edina mlada, ki sva plesala, vsi najinih let so šli po sobah. Midva pa med starimi plesala na same zaljubljene pesmi in se stiskala na plesišču. Uživancija! Poleg savne, kopeli, shiatsu masaže in plavanja. Super je bilo!
Tjuško je trenutno neki "bolančk", kot pravi sam sebi. Ga kuha vročina pa neki boli, še sam ne ve, kaj bi. Tako da sva doma, jutri greva k pediatrinji, da vidiva diagnozo.
Naročite se na:
Objave (Atom)