IZLET PO AVSTRIJSKI KOROŠKI

Bil je lep nedeljski dan, dva dni prej, v petek, 7. 10. 2011, je v naše kraje prišla huda sprememba vremena in gore je pobelil sneg. A nedelja je bila kljub vsemu prava za nedeljski izlet tja daleč do mesta Steinz blizu Gradza.

Na Vetrno sva s Tjušem prišla že v soboto, da bi lahko v nedeljo odrinili že zgodaj, saj smo morali 180 kilometrov prevoziti do 10. ure dopoldne. Odhod je bil pol sedmih, še dobro, da sva vajena za zgodaj vstajati. Pot nas je vodila prek Ljubelja, na poti gor smo srečali tri velike košute in občudovali te čudovite živali. Na drugi strani tunela nas je pričakal sneg, vendar so bile ceste že kopne. Moja mami je imela ves načrt, kako se pride na cilj napisan na listu. Razen ceste od Borovelj do Železne Kaplje. To pot smo namreč poznali. A očitno smo jo tudi pozabili. Že pri prvem križišču smo strokovno ugotovili, da moramo zaviti desno. Cesta je bila po nekaj kilometrih vedno ožja in če ne bi slučajno zagledali table Železna Kaplja, bi bili prepričani, da smo zgrešili. Saj, če bi pogledali vse skupaj malo širše, tudi smo, ker smo se vozili po neki stranski cesti, kjer smo se v ovinkih srečevali sami s seboj. Manjkal nam je samo še makadam. Na koncu nam je uspelo tudi to, saj so na enem predelu popravljali cesto. Videti je bilo tako, kot da smo prvi Slovenci, ki se po letu 1945 peljemo tam čez. Nikjer žive duše, še tiste par hiš je bilo videti kot napol podrte in brez življenja.

Po skoraj uri in pol vožnje, ko bi morali biti vsaj 40 kilometrov dlje, smo končno prispeli v Železno Kapljo in se v prvem krožnem križišču peljali raje dvakrat naokrog. Ziher je ziher, kaj pa če je kdo spregledal tablo. Spregledal nas je edino Tjuš, ki je že kmalu pogruntal, da tole ne bo šlo skozi, ker smo nekam čudno gledali. Naslednji kraj, ki pa smo ga že imeli napisanega na načrtu, je bil Pliberk, nem. Bleiburg. Nekaj časa smo se že vozili po cesti, tokrat nam je celo omogočala nekaj več manevrskega prostora, da smo lahko nadoknadili izgubljeni čas in dirkali. Tjušu je bilo slabo že eno uro in je raje zaspal. Spet nam je težavo povzročilo krožno križišče, ker je tam stala nevidna tabla za Bleiburg. Prav previdno sem vprašala, če gremo slučajno v tisto smer. In, evo ga, že smo obračali. Cesta skozi Pliberk mi je bila nekam znana, a kaj ko je bilo to le dobrih 10 kilometrov od 180. Še vedno smo po načrtu imeli pred seboj uro in pol vožnje, časa pa le eno uro.

Ata je dal gas, saj smo mislili, da smo iz najhujšega in nas čaka samo še ravna cesta. Nič nas ne sme presenetiti. Najhitrejši ogled koroških dolin se je sprevrgel tudi v najhitrejšo vožnjo po ovinkih. Prehiteli smo vse, kar je šlo počasneje od 100 km na uro. Celo nekega gospoda, ki se je peljal 45 km na uro, kar je po navadi naša izletna hitrost. :) Cesta nikakor ni bila ravna, še manj pa po ravnini. Prilezli smo celo na prelaz (ne vem, kako se imenuje), kjer je bilo skoraj 30 cm snega. Zelo lepa pokrajina, vendar si je zaradi hitrosti in dejstva, da na cilj nikakor ne bomo prispeli točno, nismo dobro ogledali. Vem le, da se mi je celo uspelo polulati, ker drugače bi me od smeha razneslo. V dolini smo po ne vem koliko kilometrih zagledali živo dušo. Ker nas je spet zjeb... krožno križišče in smo šli dvakrat okrog, smo šli za vsak slučaj na bencinsko vprašat, koliko imamo še do cilja. Še nekaj kilometrov oziroma slabih 20 minut. Ata je spet dal gas, ura je bila že pol 10 in čas smo skrajšali na 10 minut. 20 minut pred 10 nam je uspelo priti in iz prve najti železniško postajo s "čiha puha" vlakcem.

Branko in Breda sta nas že čakala, karte so bile rezervirane. Vlak s parno lokomotivo iz leta 1900 je že stal na peronu in čakal, da se vkrcamo v stare, lesene vagončke. Take kot iz kakega starega kavbojskega filma. Točno ob 10 je vlak zapiskal, iz dimnika se je pokadila para, vagoni so se premaknili. Odpravili smo se na dveurno popotovanje s "čiha puha" vlakcem. Takoj so nam postregli s kuhanim vinom, seveda 2,5 evra so vseeno zaračunali. Zaigrala nam je harmonika, ob vožnji pa smo opazovali avstrijski gozd in njihovo koruzo. Da bi se kaj razlikovali od slovenskih gozdov in koruze ni bilo opaziti, edino, da skozi našo kukuruz ne vozi "čiha puha". Na polju so se pasle srne, tla so bila močvirnata, tiri pa so prečkali tudi glavno cesto. Z glasnim piskanjem je vlak opozarjal vozila, da prihaja. Po polurni vožnji je sledila prva postaja, kjer so postregli s kostanjem in sladkimi dobrotami. Privoščili smo si kostanj, spet 2,5 evra. Naslednja postaja je bila hkrati tudi zadnja postaja, kjer je lokomotiva zamenjala svojo pozicijo. Nazaj grede nismo bili več prvi, ampak zadnji vagonček. Po dveh urah prijetne vožnje, navdušenjem nad paro in lepoto "čiha puhe" smo prispeli na začetno postajo.

Po kosilu smo si ogledali še malo mestece, nazaj grede pa na cesti "ujeli" vlakec in ob slikanju ugotovili, da je pravzaprav zelo romantičen. Pot nazaj smo iz preventive raje ubrali čez Maribor po avtocesti, saj nikoli ne veš, kaj vse bi lahko doživeli na poti nazaj. Časa so pa imeli še manj. Ob sedmih sva bila že doma in naš navdušenec nad vlakci je še ponoči sanjal "čiha puho".

Kolesarjenje

Uspela nam je prva tura s kolesom. Od Gozda Martuljka do Kranjske Gore. Po novem pa hodimo tudi iz Ljubljane s kolesom. V eni uri sem bila danes doma. Seveda je padel tudi krog okoli jezera Bled.

29. april

29. april je v najinih srcih zapisan kot prav poseben dan. Devet mesecev je pod mojim srcem bilo še eno malo srce in en dan pred rokom se nama je pridružil sinček Tjuš ter naši družini dal veliko začetnico.

Bil je naporen dan, a vseeno bi ga ponovila še milijonkrat, kajti občutek, ko postaneš mati, bi podoživljala dan za dnem. Ko tisto malo bitjece, nebogljeno in povsem odvisno od matere, stisneš k sebi in pogledaš svojega partnerja, ki ti je ves čas stal ob strani, takrat veš, da si živel le za to. Ime Tjuš sva izbrala namenoma in mislim, da ga danes po štirih letih zaznamuje. Je navihan fantiček, poln energije, humorja, otroške radosti in radovednosti.

V teh štirih letih naju je to malo dete nasmejalo do solz, vsak dan najino srce napolni s srečo do vrha, z ljubeznijo pa še čez. Ko te dete objame za nogo in ti reče "mami, jaz mam tebe ful lad", ko pride do tebe in ti reče "mami, danes se še nisva nič stisnila", nato pa se privije k tebi, ko zvečer reče "oči, plavlico mi mols povedat" ali pa "mami, pesmico plosim" ... to so trenutki največje sreče.

Pri štirih letih najin malček Tjuš zna že marsikaj. Najprej se je naučil prevrniti se s trebuha na hrbet in obratno, potem se je premikal kot specialec po trebuhu, naučil se je prijemati stvari in jih nesti v usta, naučil se je sedeti, jesti prve kašice, okusil je prvo pravo hrano, se naučil gristi koščke, se plaziti po vseh štirih in stati ob predalu. Nato je naredil prve korake, kako ponosna sva bila midva z očkom, potem je začel teči in skakati. Pa prvič je šel v vrtec, kot en velik šolarček. Začel je govoriti, čeprav sva ga razumela le midva, začel je peti pesmice. Naučil se je voziti poganjalčka, ga popolnoma osvojil in začel dirkati z njim. V vrtcu uživa, dobil je nove prijatelje, prebral je že veliko knjigic za lahko noč, rad se uči črke, šteje do dvajset, piše besede, ki mu jih prej napišem sama. Zanima ga vse. Od tega, zakaj se avtobus pelje tako hitro, do tega, zakaj je Trnuljčica zaspala za tako dolgo časa. Znebil se je dude, začel spati v veliki postelji, se brez večjih naporov znebil plenice tako podnevi kot ponoči, zna se sam obleči in sleči, zna se tudi stuširati in namiliti, če je treba. Sam zna speči palačinke, če le oči stoji zraven. Sam zna po stopnicah, gor in dol, sam se zna pogovarjati po telefonu, sam se zna tudi eno uro igrati. Sam si umije zobe, sam gre lulat in kakat, sam Feji pripravi hrano in vodo, sam hodi v hribe tudi tri ure daleč. "Est znam!" pravi sam, ko bi rad nekaj naredil sam.

Rad ima veliko stvari. Rad ima mamico in očka, rad ima mamo in ata, rad ima dedija in babi, pa Špelo in Sandija, pa Janjo in Joža, pa Vesno in Sandro, pa vse otroke, kar jih je, do manjših od sebe je nežen, do večjih bolj zadržan, a hitro najde skupno točko z vsemi. Uživa, kadar je okoli njega veliko ljudi, rad pa ima tudi domači mir, ko smo mi trije sami, se crkljamo in pogovarjamo. Rad ima, ko se zvečer usede med naju in gledamo televizijo, rad ima, ko zaspi v najini postelji, ker je v njegovi sobi presvetlo, rad ima, ko se skupaj kopamo in pošpricamo celo kopalnico, rad z očijem skupaj kuha, rad gre na sprehod s Fejo. Rad hodi po trgovinah in gleda, kaj vse imajo, rad ima pico in kalamare. Rad ima pravljice, vse knjigice sveta bi imel. Rad bi šel že v šolo, v taveliko, da bi se veliko naučil. Ker zdaj zna le povedati, da je ena plus ena dva. Rad bi delal kuhinje z Borisom, ko bo velik. Rad bi bil pa tudi, tako kot mami, da bi bil v šoli in ves čas zunaj. Rad pleše in v plesu res uživa, vseeno kakšna je glasba. Rad bi imel kolo in skiro ter knjigico, ki ima telefon. Rad pa bi imel tudi bratca in sestrico, kar oba.

A tole naše dete je tudi trmasto kot mali bikec. Že od prvih mesecev naprej naju preizkuša, kdo dlje zdrži. Sprva jok vse dni, potem pa prve besede "ne bom, nočem". Po novem celo "ojoj, a moram". Trmasto vztraja na svojem. Zna že tooooooliko besed, da ni problem najti odgovor na mojo prošnjo, če ne gre drugače, pa vpraša z "zakaj". Njegov najbolj znani stavek v zadnjem času pa je "mami, oči, še pet minut". Teh pet minut je zanj svetih. V teh petih minutah se on psihično pripravi na to, da mora spat, da mora nekaj narediti. Po teh petih minutah gre lahko na konec sveta. Brez trme in joka. Če mu jih vzameš, si si kriv sam, če se ti dere pod tušem ali v postelji. Točno ve, koga vse lahko obrne okoli prsta in do kam lahko gre. Preizkusi vse možnosti, kako me spraviti iz tira. Tudi če ves čas sprašuje "kaj si reklaaaa". Včeraj na primer me je vso pot iz trgovine prepričeval, da njemu se pa ne sanja, zakaj ne sme danes čokolade (čeprav sem mu trikrat povedal, da je vzrok v neuboganju očija en dan prej pri spanju). In tako on meni stokrat "mami, ne sanja se mi, ne sanja se mi ..." Ko sem ga ignorirala, mi je pa rekel, da me nima rad, da ima rad le očija. Ja, takle imamo pri našem štiriletnemu mulčku.

Najin mali navihanec je danes dopolnil 4 leta. Obožuje spidermana in si želi tako torto. Ogledal si je vse tri filme tega junaka in končno spoznal, kdo je sploh spiderman. Še bolj ga je navdušil. Pravi, da velikokrat sanja o njem. Mogoče pa res. To je njegov junak. Junak, ki ima prijatelje, Ben10, Bakugane, Supermana in Batmana. Vse je spoznal v vrtcu, tako mimogrede. A njemu dajejo moč, da živi svoje sanje. Je fantiček kot vsak štiriletnik, a za mamico in očka je nekaj posebnega. Za naju najboljši, najbolj lušten fantek pod soncem, najbolj srčno dete, najbolj nasmejano dete, najbolj pridno dete (povsod ga lahko vzameš s seboj), najbolj radoveden in vesel otrok ... takega otroka si res lahko samo želiš.

Tjuš, srce najino, vse najboljše za tvoj 4. rojstni dan! Imava te zelo zelo rada.

mamica in očka

Naša kuhinja

Naše stanovanje končno dobiva pravo podobo. Ko je kuhinja dobila svoje "življenje", je stanovanje postalo pravo stanovanje. Mi trije pa uživamo.

Kuhinja se dela

Danes smo le dočakali dan K ... kot kuhinja. Ob pol desetih, ko sem že pol ure nestrpno čakala in gledala skozi okno, kdaj se bo pripeljalo kaj tovornjaku podobnega. No, presenetil me je navaden avto s prikolico, ki pa je pripeljal prve omarice. Boris je pripeljal s seboj še enega fanta. Pravi, da je na praksi in se še uči. Meni je bilo vseeno, samo da bo nova kuhinja končno tam, kamor spada. K nam v naš novi dom.

Najprej sta prinesla kotno omarico in dva predalnika. Dvakrat sta šla še po omarice, nato so se začela fina dela.

Po tleh sta položila tepih in deko, da sta lahko brez skrbi uporabljala različno orodje in da so lahko šraufki mirne volje padali na tla. Začela sta sestavljati. Ena omarica zraven druge, pa natančno je bilo treba priviti nogice od omaric, pa vse je moralo biti v "wasserwago".

Med montažo sta ugotovila, da so tla postrani, da je 7 mm razlike, da je leva stena za en cm odmaknjena zaradi ne vem česa. Ampak profiji to poštimajo in nikjer ne opaziš, da ni tako, kot bi moralo biti že v osnovi. Najbolj zanimivo pa mi je bilo "štelanje" predalov, da so bili razmaki med njimi povsod v ravno črto z enakim razmakom.

S Tjuškom sva za eno urco celo šla ven, a naju je firbec premagal in sva bila kmalu nazaj. Meni je ful zanimivo gledat take stvari, lahko samo sedim in gledam, kako nastaja nekaj odličnega.

Pomivalni stroj je kot ulit med omaricama, pečica ravno tako. Korito bo kotno, vendar še ni montirano, kuhalna plošča pa plinska z eno steklokeramično ploščo. Je bil Janez čisto navdušen nad svojo novo igračko. Pravo gostilniško opremo. Napa je že montirana, manjka le še "koleno" v dimnik. Barve omaric so lepe, lepše, najlepše. Svetla barva oreha je res lepa, modra je taka nežna, ki pa vseeno poživi vse skupaj.

Za danes je na koncu pritrdil še zgornjo kotno omarico in letvice. V torek ali sredo pride še pult in vse zgornje omarice. Montiral pa bo tudi ročaje. Prideta pa še strička za elektriko in plin ter moj oči za vodo, da bo to vse v enem dnevu in vse naenkrat. Že zato, da bomo lahko spekli potičko in naredili pirhe.

Ustvarjam slike

V ponedeljek smo imeli slikarsko delavnico in g. Petar nam je pokazal akvarel tehniko. Najprej nam je pokazal, kako to on obvlada, potem smo to poskusile tudi same. Hahaha, jaz sem se samo smejala, ko sem gledala umetnika pri delu. Njemu je to tako preprosto. Primeš čopič, premešaš barve in ekola ... slika že nastaja. Slikale smo drevesa, ki se gledajo v vodo, kasneje pa še Šmarno goro iz Črnuč.

Najprej smo namočile risalni list, nato pa začele slikati z vodenimi barvicami. Od svetlih barv do najbolj temnih. Nastale so super zanimive slike, ki jih je Petar še malo popravil :). Za drugo sliko smo dobile tudi drug papir, primeren za akvarele. Šele potem vidiš, kako pomembna je tudi podlaga.

Meni sta uspeli ti dve sliki, ki bosta šli gotovo v okvir, saj sem kljub začetniški tremi ponosna nanju:

Novice

Po doooolgem času spet helooooo!

V Komendi veliko novega.

Kot prvo imamo spet vnetje ušes. Sem mislila, da bo lahko zdržal v vrtcu, pa ni, tako da sva lepo doma danes. Jutri bodo pa varuške.

Kot drugo ... Tjuš je sprejet v vrtec Mehurčki, Komenda. Juhuhu! Čeprav me je kar malo stisnilo. Spet vse na novo, ampak mislim, da bo lažje.

Tretjič ... imamo že aparate za kuhinjo. Danes so dostavili pečico, kuhalno ploščo, pomivalni stroj, korito, napo in pipo. Juhuhu! Vse je videti ful lepo in komaj čakamo. Za povrh ima pa še Tjuš novo staro kuhinjo, ki jo je dobil od Andreje, v Ikei sva pa zadnjič dobila tudi posodice, take ta prave. Celo ponvico, v kateri so se danes že pekle mini palačinke.

Četrtič ... mizar Boris pride montirat kuhinjo v soboto. Velikonočna jajčka se bodo že kuhala v novi kuhinji. Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee! Komaj čakam soboto.

Vreme je pa tudi v Komendi oblačno, hahaha