Kolesarjenje

Uspela nam je prva tura s kolesom. Od Gozda Martuljka do Kranjske Gore. Po novem pa hodimo tudi iz Ljubljane s kolesom. V eni uri sem bila danes doma. Seveda je padel tudi krog okoli jezera Bled.

Kolesarski dan

Današnji dan je bil pravi dan za male kolesarje. Čeprav so vsi čistili, kar je lepo in prav, sva se midva s Tjuškom odpravila do Saške, Markota in Maksa. Malemu Maksu sva namreč peljala kolo. Maks je za rojstni dan dobil tako kolo, kot ga ima Tjuš. A tudi on je bil prekratek zanj. Kot lani Tjuš. Naše dete pa je zraslo. Tako smo se odločili, da njegovo malo kolo prešraufamo na Maksovega. In, evo ga. Maks je dovolj velik in "Massi kolo" je pripravljeno, da se bo "Massi pela pela".

počasi in previdno

Po kavi je posijalo sonce in mamici s sinčki sva se odpravili v Tivoli. Marko pa je imel nekaj časa zase in pisanje magistrske. Revež ni vedel, da nas dooolgo ne bo. V Tivoliju je bilo polno ljudi. Eni so tekli in dobrodelno nabirali kroge, drugi so čistili, spet tretji so bili taborniki, med vsemi pa smo se sprehajali mi. Maks je bil tako navdušen nad kolesom, da je bil problem že v avtu, ker on bi kar na njem sedel. Doseže ravno do tal, da se lepo poganja naprej. Tudi Tjuš je bil na začetku tak. A počasi se daleč pride. In Maks je to vzel resno. Še dobro, da se Tjuš ni pritoževal. Je pač naredil par krogov več. Midve s Saško pa sva ugotovili, da si od počasne hoje bolj utrujen kot od hitre. Obljubili sva jima sok s smetano. Ja, našo otroško pijačo. Motivacija je bila dovolj velika, da smo po skoraj uri in pol prispeli v Čolnarno. Po skorajšnjem obupu, da bomo sploh postreženi, sta kolesarja dobila svoj sok. To je bilo potem videti tako, da je naš spil samo sok, Maksi pa samo smetano pojedel oziroma jo namazal po vsej mizi.

mami, ne me slikat

Nazaj grede sva ju nesli štuporamo, da bi šlo vse skupaj malo hitreje. Maks je na koncu dneva, ura je bila že skoraj tri, dobil medaljo za vztrajnost na kolesu, ker marsikdo bi že obupal. Sploh otrok. Ampak uspelo mu je. Na hitro sva ju peljala domov, od avta do doma pa sta imela le še 20 metrov. Nisem še vprašala, do kdaj sta hodila domov :), ker sva šla midva doma takoj spat in spala do pol sedmih. Skupaj v eni postelji, se me je držal kot klop.

Aja, več slik pa še dobim ...

1000 kilometrov!

Končno sem jih prevozila. Danes sva s Tjuškom prevozila novih 76 km in prevozila magično mejo, tisočko. Zdaj jih imava 1030. Super zaključek poletnih počitnic.

Sploh ne vem, kaj naj napišem, ker si pred poletjem niti slučajno nisem predstavljala, da bom kaj takega dosegla. Ko sem dobila kolo, se mi je v glavi vrtelo tisoč vprašanj, ali je to tisto pravo. A ko sem se prvič usedla gor, sem se zaljubila vanj. Narejen je, da paše pod mojo rit in noge. Po sto kilometrih sva postala eno. Tjuš na kolesu pa je bil še pika na i. Nisem mislila, da bo toliko zdržal. Otrok, ki zdrži na kolesu tudi po 5-6 ur, je res nekaj posebnega. In ko ga vidiš, kako uživa med vožnjo, ti ni žal, da si dopoldne preživel zunaj na cesti ali nekje za sedmimi gorami, kot sva bila velikokrat.

današnje slikice




Redkokdo je verjel vame in so me skeptično gledali. A ko sem prevozila tudi ta najbolj nore ture, so tudi tisti zaprli usta. Vedno pa se najde kdo, ki bi rad od mene še več. A tistim pravim, naj se kar sami usedejo na kolo in odpeljejo. Pa še Tjuša jim dam na balanco. Na kolesu uživam, ker sem počutim svobodno in grem lahko tja, kamor me nese srce. Hahaha! Romantična občutja s kolesarjenja. Tek ni moj šport in raje grem trikrat v hribe, kot pa 10 km tečt. Torej ... moja novoletna zaobljuba se je spremenila. Ne bom šla na lj maraton, ampak raje s kolesom do morja. Še septembra, če ne že prej. Tudi to je nekaj. Grem nazdravit tisočki!

Prvi gumi difekt

In se je zgodilo. To, kar sem nekako pričakovala, saj se slej ko prej zgodi vsakemu kolesarju. Po skoraj 1000 km nama je danes počila guma.

Najprej sva se po PST peljala do Murgel in v Trnovem nesla Janezov telefon v popravilo, nato pa sva se odpravila kar po kolesarski proti obvoznici. Čez obvoznico je bilo kar naenkrat konec kolesarske in morala sva zaviti na makadamsko pot, ki je vodila mimo enih vrtičkov in naprej v neznano. Tjuša sem spraševala, ali naj obrneva in greva nazaj, pa je odgovoril, da ne. Brihtna mama, a ne? Ja, moj otrok je pravi avanturist. Njemu se je fino zdelo, ko sva skakala po luknjah, se vozila mimo smeti, rože ob poti so nama nagajale, en kup je bilo brencljev, ki so me pikali ... skratka, res lepa kolesarska pot. Nikjer nikogar, cesta se je vila v nedogled, samo koruza na eni strani in močvirje na drugi. Pogled naprej je govoril, naj se obrnem, nazaj je bilo videti enako, na levi se je videl Krim, na desno pa močvirje. O živih dušah ni bilo ne duha ne sluha. Samo sebe sem prepričevala, da nekje morava priti ven, da ni to enosmerna cesta. Vseskozi pa me je spreletavala misel, kaj če mi tu poči guma. Niti ne bom znala razložiti, kam naj me pridejo iskat, če se nama kaj zgodi. In glej ga zlomka, kar naenkrat začutim, da pod zadnjim kolesom nekam čudno ropota. Pogledam, prazna guma. Kaj zdaj? Nič, peš naprej. Po 15 km vožnje sva šla lahko naprej peš, še 2 km. Cesta se je že obrnila proti obvoznici, tako da sem lahko pričakovala, da enkrat bova že nekje pri hišah. Nikogar še nisem klicala, ker ni imelo smisla. Greva, pa se bova potem brihtala kako in kaj. Po 15 minutah pa za nama pripelje en avto. Gotovo edini v tem dnevu.

Pomaham, naj ustavi, in mlademu fantu povem, da sva imela gumidifekt, če bi naju lahko zapeljal vsaj do glavne ceste. Imel je namreč dostavno vozilo. Me vpraša, od kod sva in mu povem, da iz Podutika. In glej jo srečo ... on se je pa peljal v Dravlje. Samo otroškega sedeža nima oz je imel samo en sedež, za sovoznika. Sem ga takoj pomirila, da je to sila razmer in da bom že jaz policaju razložila, kako in kaj, če bo treba. Naložimo kolo, Tjuša dam v naročje in že smo se peljali. Raje nisem gledala, kje vse bi pešačila, ker je bilo prekleto daleč samo do Viča, kaj šele do Podutika. Hodila bi še zdajle. Tako pa naju je od Boga poslan gospodič pripeljal do Dravelj, 10 minut peš od doma. Kako sem mu hvaležna, ve samo tisti, ki je doživel že kaj podobnega.

Tjuš je vso dogodivščino sprejel zelo dobro. Strica v avtu je sprejel normalno, čeprav ga je najprej gledal izpod čela. Gotovo si je mislil, kaj za boga je mami zdaj enega pohopala, da naju vozi okoli, če sva pa s kolesom lepo pešačila. A ko mu je dal revijo Mojster Miha, sta postala najboljša prijatelja in že mu je razlagal, kje pelje "čuču", da ima čelado ... jaz sem pa prevajala zraven. Do doma je šel kasneje celo peš in mi vso pot razlagal, da naju je peljal "stic".

Takle mamo, še dobro, da je bil kolo v ponedeljek na servisu.

Najbolj nora tura

Če je še kdo dvomil v mojo norost, od danes naprej gotovo ne bo več. Res sem malo nora in to sem si danes sredi dneva tudi priznala. Pa kaj mi je treba rinit v rovte s kolesom?!

Ob pol osmih sva danes štartala s Tjuškom, sva naspidirana, da odkolesariva prijetnih 70 km. Do Horjula vse lepo in prav, vmes sva mogla lulat, pa malico je imel. Skratka nič posebnega. Potem sva se začela vzpenjati proti Šentjoštu. Že včeraj sva šla po tistih ovinkih, samo danes sva pot nadaljevala še v drugo smer. Do vrha je še kar lepih par km vzpona. Na vrhu sva vprašala za pot proti Logatcu. "Kar po cesti naravnost, okoli cerkve, mimo Rovt in še malo pa boste tam," se je lepo slišalo iz ust ene gospe. Ja, če verjameš v smrkce. Pa sva šla. Končno malo dol, a glej ga zlomka, spet gor, še enkrat več kot dol. Sonce je že pošteno žgalo, prideva do kraja Smrečje. Aja, na poti do Smrečja sva vprašala še dva strica ob cesti za pot. Naju gledata butasto, da v Logatec se pa ne da. V glavi se mi je že vrtel film, kako bom morala zadnji spust prekolesariti v obratni smeri. Potem se pa le ta drugi spomni, da se lahko pride, čez Rovte. Samo tukaj gor, do tiste cerkvice na hribu, pa po makadamu, pa si v Rovtah in potem dol pa si v Logatcu. Okej, super. Pa me gledata in reče prvi, da bo to kar veliko km. Ja, vem, da jih bo okoli 80. In me gleda še bolj butasto. Si je gotovo mislil, da nimam vseh koleščkov v glavi, pa še z otrokom na kolesu. Gotovo jima še zdaj ni jasno. Hahaha.

ena od makadamskih cest

Prideva torej do gostilne, tam spet vprašam za pot. Ja, naravnost in si tam. Super. Najdem celo tablo za smer Rovte. Vmes sem že očija klicala, če sem sploh na pravi poti, ker on se je že vozil tukaj. Table o smeri Logatec itak ni bilo nikjer, samo Žiri in Vrhnika. Mislila sem si, v najslabšem primeru bova pristala v Žireh in potem čez Škofjo Loko nazaj. Ampak ... breeeeeg dooool! Jeee! Dičile! Šibava! Še takrat, ko sva šla po bregu dol, je bil makadam, da so me od močnega držanja balance in bremzanja bolele roke. Itak, spet gor. Jebela pa klanci, skoz in skoz. Ko sva končno prispela v Rovte, čeprav sva se ves čas že vozila po rovtah, sem imela na števcu šele 30 km in povprečna hitrost 12,5. Potem veste, da je bilo 10 km sigurno samo klanca. Po klancu gor pa več kot 6-7 na uro ne morem s Tjušem na kolesu. Rovte so lep kraj, na eni strani je razgled na Škofjeloško hribovje s Karavankami v ozadju, na drugi strani pogled do Krima in naprej.

pogled proti ŠKL

Ko sem preklela že vso pot in table, na katerih ni bilo ne duha ne sluha o Logatcu, zagledam tablo Vrhnika 15. Okej, k... gleda Logatec, midva greva v Vrhniko. Pri trgovini sva najprej imela kratko pavzo za malico, potem pa spuuuuust! Kolikor vem je Vrhnika nižje od Rovt, torej gremo samo še dol. AAA, na tle ga maš. Spet en kup hribčkov, ki so me spravljali ob živce. Na srečo sva srečala še nekaj takih navdušencev kot jaz, tako da vsaj nisem imela občutka, da sem norec dneva. Po treh km pa znana tabla Zaplana. Aha, tu je torej živel Drnovšek. Lepo, mirno in tiho, s klančkom navzgor in navzgor. Madona, a me res nima Bog več rad? Pri zadnji hiši so se moje želje le uresničile. Do Stare Vrhnike je bilo samo še dol, po asfaltu. Jupi! Končno sva lahko pela pesmice, ne da bi mami vmes ostala brez zraka.

V Stari Vrhniki pa tabla Horjul 6. Razmišljam in razmišljam. Ne, nisem upala tvegati poti, da bi se spet najmanj tri km vozila v hrib. Raje sem šla na Vrhniko. Vsaj ravno je do Ljubljane. Na bencinski črpalki sva se ustavila za lulanje in kakanje, za kratko malico, telefonski pogovor z očijem, ki sem mu razložila, da jeb... danes klance. Se mi je samo smejal. Nora, res. Z Vrhnike do Ljubljane sem imela še toliko moči, da sem vozila 20-24 na uro, na Brezovici sva zavila na Cesto na ključ, mimo Vrhovcev na Brdo in v Podutik. Števec je pokazal 5:00:22 vožnje brez postankov, 72,500 km, najvišja hitrost 38,3, povprečna hitrost pa tokrat le 14,5. Pol pa pejt v rovte. Normalen človek ne bi šel niti z avtom, kaj šele s kolesom. Bumbar babji.

Ampak je pasalo. Osvojila sem novo turo, prevozila vse klance, dobila nove mišice, Tjuš je doživel novo pustolovščino, spoznala sva nove kraje in, nenazadanje, do tisočke mi manjka le še 90 km. Mala malica.

Pa še dve slikice, najbolj množični prebivalci danes obiskanih krajev:

Še vedno kolesariva

Tudi ta teden kolesariva, čeprav nisem nič napisala. Vreme nama je naklonjeno in izkoristiti morava še zadnje počitniške dni.

V ponedeljek sva se peljala proti Medvodam, skozi Soro v Škofje Loko in od tu proti Stražišču pri Kranju. Tu sva se ustavila pri mami na klepetu, potem pa naprej čez Orehek do Medvod. V Pirničah sva se spet ustavila pri eni gospe, šla na vrt še po Fejo in evo naju doma. Pot ni bila nič posebnega, dolga 55 km. Ves čas se vrtiva okoli 50 do 60 km, za kakšno daljšo turo pa nisem ziher, če ne bi Tjuš že spal.

Danes pa sva šla najprej po PST na Vič, čez Vrhovce v Dobrovo. Po cesti do Horjula in naprej po klancu nad Vrzdencem (pot maratona Male Franje, ki sem jo zadnjič prevozila sama), na vrhu ovinkov pa sva se obrnila proti Polhovem Gradcu. Tu je cesta makadamska in popravljajo skoraj pet kilometrov ceste. Tudi nazaj sva šla mimo Dobrove, Vrhovcev, tu pa sva zavila proti Lesnini na Brdu in od tam v Podutik. Spet novih 55 km.

Tjuš je dobre volje na kolesu, čeprav se zjutraj krega in ne bi kolesaril. Bi raje gledal Nodija. A ko se enkrat usede na kolo, je Nodi pozabljen. Na kolesu pojeva pesmice (prej preveril, če ni kdo za mano :)), danes si je zaželel pesmico o dežju. Kot da imam toliko idej. Nabirala sva tudi rožice, da jih potem meče na tla, ves čas ima kakšne probleme. Danes ga je na primer srbela rokica od komarjev in je moral nujno dobiti 10 lubčkov, potem pokuša mojo roko, če je kaj slana. Imela sva pa tudi resno debato o tem, da je mami punčka in da je on fantek. Hahaha. Aja, pa spomnil se je na torto, ki sta jo zadnjič pekla z mamo in spet pel "vse najboljše Sandi" (o.p. Sandi ima roj dan aprila, torta je bila le okroglo pecivo v nedeljo popoldne). Oponaša me, ko bolj globoko diham po klancu navzgor in se mi pri tem smeji. Skratka, imava en kup enih idej, kako preživeti na kolesu.

Jutri naju čaka malo daljša tura, bi bilo dobro iti zgodaj od doma.

Štorija na kolesu

Namen današnjega kolesarjenja je bil dober, a naju je presenetilo čisto vse, kar je bilo mogoče. Zjutraj sva šla ob osmih od doma, najprej v knjižnico in v trgovino, potem pa naprej proti Bežigradu. Že takoj pri obvoznici sva morala čez cesto in po 100 metrih spet, ker nekaj delajo. To, da sva stala na vsakem semaforju, je itak brezveze govorit. Na koncu Črnuč nisem bila čisto prepričana, kje pelje kolesarska pot proti Trzinu, zato sva bila na križišču videti kot kura brez glave. Končno nama uspe in že šibava ... do naslednjega križišča, kjer spet ni bilo nič označeno, kje točno moraš iti. No, po ponovnem obračanju le prideva na pot do Trzina. V industrijski coni sva se dvakrat peljala po isti poti, ker je na koncu cone kar naenkrat konec kolesarske poti, kam se gre naprej, pa bog si ga vedi. Znajdi se sam. No, v drugem poskusu sva le zagledala dva kolesarja, ki sta prihajala nasproti. Edina možnost je bila torej po makadamski potki skozi gozd. In evo ga Trzin. Na križišču za Mengeš spet potrebuješ nekaj orientacije, da ugotoviš, da gredo kolesarji lahko čez cesto samo na eni strani. Pot skozi Domžale je bila valovita, saj sva se ves čas vozila po pločnikih in skakala z enega na drugega. Spet nobene table, zato sva morala enkrat obračat oziroma iti skozi blokovsko naselje. Končno sva le prispela do Tosame. Na tem križišču sva zavila proti Radomljam. Skozi vasice je bila cesta lepa in končno sva se normalno peljala. Do Tosame sva namreč prevozila le 21 km in zanje porabila dve uri !!!!

pred Arboreturom

V Volčjem Potoku sva imela krajši postanek za lulanje, Tjuš je pojedel bonbončke, jaz pa eno energy tablico. Potem sva kar padla v Vodice. Tjuš je na kolesu pojedel še eno žemljo, da je lažje zdržal do doma. Na cesti iz Vodic proti Šmartnemu sva pri cesti zagledala krompir. Hopa! Obrneva, se parkirava, kolo sem položila na tla, tako da je Tjuš ležal v sedežu in se smejal, da je padel. Jaz pa sem lepo nabrala košarico krompirja. Zraven je rasla še špinača, pa sem še njo nabrala. In kosilo je bilo skoraj pripravljano :). Tjuš mi je potem vso pot govoril "ojoj mami", se mu je tako fino zdelo, ker sva ga že vso pot neki sračkala. Za povrh je pa na Tacenskem klancu izgubil še čevelj, tako da sva morala obrnit in peš do vznožja, potem pa spet peš nazaj gor. Še dobro, da je povedal, če ne bi bog ve, kje opazila.

Doma sva pojedla kosilo, zdajle pa že veselo smrči. Ja, danes je bil skoraj štiri ure na kolesu, čeprav sva po števcu kolesarila samo tri ure in naredila 55 km. Kmalu jih bo 1000. :)

Danes pa novih 61 km

Včerajšnji počitek in dež nama je dobro del in danes sva se lahko polna moči odpravila na pot. Tjuš je sicer nekaj štrajkal, da bi raje gledal Nodija, a ko je bil na kolesu, je pozabil na vse. Prvotni namen je bil okoli Šmarne gore, a nama je tako dobro šlo, da sva šla malo dlje.

Najprej do Tacna, čez Šmartno do Vodic. Čez avtocesto proti Smledniku, od tu pa na obvoz prek Sp. Pirnič in Zg. Pirnič do Medvod. Naprej do Zbilj in po glavni cesti do Škofje Loke. Skozi ŠKL in po drugi strani do Goričan in skozi Medvode, Stanežiče v Ljubljano. 61 km, povprečna hitrost 22 na uro, po ravnini sva šla kar ves čas 24 na uro, po hribu gor pa malo manj. Sedaj, ko imam števec, bom imela vse lepo izračunano. Vozila sva pa točno tri ure. Kar se časovno tiče, sva še daleč za najboljšimi, a glavno je, da se peljeva in kot pravi Tjuš "dičileeee!", šibava. Vmes sva šla enkrat lulat, pojedel je kos kruha, proti ŠKL je hotel že zaspati na kolesu, a sem mu lepo povedala, da brez povštra ne bo šlo. Pa je zdržal še do doma. Med potjo sva gledala krave, avtomobile, tovornjake, traktorje, druge kolesarje, dojenčke v vozičku, koruzo, iskala sva slive na drevesu, vlak je mimo peljal ... Skratka zanimive tri ure sva preživela. Zdaj pa že spančka.

Kolesarski vikend

Jezersko

V petek sva se s kolesom odpravila proti Jezerskemu. Z nama je šel tudi moj oči, za vsak slučaj, da nama je diktiral tempo. Zjutraj smo malo preveč časa mučkali doma in se tako odpravili šele ob pol devetih. Jaz sem peljala Tjuška, zadaj pa sem imela tudi potovalke čez prtljažnik, v njih pa vse za preoblečt, v primeru, da bo začelo deževati, saj je bilo vreme kar preveč oblačno. Z Veterna smo najprej šibali po klancu navzdol mimo Golnika v Goriče, od tu proti Trsteniku, do Bašlja, Mač in v Preddvor. Tu smo se ustavili za lulanje, vendar Tjuš ni hotel. Proti Jezerskemu je cesta prav luštna, malo gori doli, po dolini, ob reki Kokri, ves čas napeta, a nimaš občutka, da se dviguješ. Na to te spomnita zadnja dva ovinka. Ustavili smo se pri planšarskem jezeru in pojedli telečjo obaro z žganci. Tjuš si je potem ogledal še male račke ob jezeru, nato pa smo se počasi odpravili proti domu. Tjuš je bil navdušen nad "dičileeee" po hribu dol. Tako pravi on, kadar šibamo. Trdo se drži za balanco in se nagiba v ovinkih. Skoraj eno uro smo se vozili do Preddvoru, tu smo spet lulali, naštimala sva mu povšter na balanco, da se je naslonil in kmalu je kolesarček zaspal. Spal je vse do do doma, dobro uro. Jaz pa sem gonila in se spraševala, zakaj nisem šla raje z avtom do Preddvora. Ker nazaj gre je še bolj v breg kot na Jezersko. Na koncu pa te čaka še klanec v Senično in še na Veterno. Ampak moja trma je močna in spet sem se pripeljala skoraj do doma. Tisti klanec pod hišo ne šteje :).

Tjuš in račke

takole sem pa imela otovorjeno kolo


Podljubelj

V soboto zjutraj se je Tjuš zbudil že 6.10. Seveda, če je šel spat že ob sedmih, ker po tistem na kolesu v petek ni nič več spal. Ta dan sva bila namenjena v Podljubelj k Petrci na obisk. Opomnila naju je, da oni vstanejo šele pol desetih. Ampak midva ne bi bila midva, če se ne bi vseeno 8.10 odpravila proti Podljubelju. Skozi Tržič in 8.50 sva bila že pred njeno hišo, vse pa je še spalo. Zato sva se peljala še malo dlje, do nekdanje gostilne TGT oziroma do zadnjega tunela na cesti proti Ljubelju. Tjuš je že spet zaspal na kolesu, seveda, kaj pa je vstajal tako zgodaj. No, pri Petrci, Valu in Lanu je oživel. Val ga je naučil v stoje lulat in zalivat drevesa, Lan pa se mu je smejal iz vozička. Pol enajstih sva morala nazaj, ker potem je vročina prehuda. Na Mlaki sva morala nujno kakat ob ograji. Doma je Tjuš pomagal mami peči pecivo, jaz pa sem šla po ata, Špelo in Sandija k Valvasorjevi koči po Stol. Zjutraj so šli namreč z Zelenice čez Vrtačo na Stol. Pridni so bili.

sobotno popoldne je bilo vroče

Bohinj

Tudi nedeljsko jutro se je začelo zgodaj, tokrat 6.20. Ker v soboto spet ni nič spal čez dan, razen na kolesu. Tako smo šli ob osmih proti Bledu, Sandi in Špela pa sta šla z avtom proti Bohinju in nam peljala vso robo. Ta čas, ko smo se mi vozili s kolesom z Bleda proti Bohinju, sta onadva odtekla krog okoli jezera. V dobri uri z dobrim tempom, 20 na uro (v nedeljo sem namreč usposobila števec na kolesu), smo bili pri Jezeru. Kopali pa smo se na plaži v kampu. Sandi in Špela sta namreč pod Voglom našla brezplačni parking, kar ti prihrani 10 evrov. Plaža je bila kmalu polna, sonce je prijetno žgalo, voda je bila še vedno ledeno mrzla, a Tjuš je užival sto na uro v njej. On bi kar skakal in plaval, ne glede na mraz. Okoli štirih pa so začeli izza Vogla prihajati črni oblaki. Itak, v Bohinju ima dež mlade. Po hitrem postopku smo se napokali v avto in odpeljali. Ja, nazaj do Bleda nismo šli s kolesom. Razlog za to je bil na eni strani dež, na drugi strani pa atova utrujenost, ker je tudi on pretekel krog okoli jezera. Midve z mamo bi vseeno šli do Bleda, a nisva imeli izbire. Tjuš je spal tja grede na kolesu, ker je imel nov povšter, narejen posebej za spanje na kolesu, nazaj grede pa mu ni uspelo niti v avtu zaspati. Doma je šel tako že tretji dan spat ob sedmih. Tako je danes spet vstal ob pol sedmih, popoldne pa spal do petih, skoraj štiri ure. Mamica pa z njim. Ja, je dež, kaj pa naj.

na plaži, pripravljen na sončenje

takole Tjuš spi na kolesu

Trasa maratona Franje z napako

Danes sem šla po dolgem času spet sama na kolo. Janez je bil doma in tako je lahko doma ostal tudi Tjuš. Kot vedno, sem štartala ob šestih. Izbrala sem si traso mini maratona Franja, ki pa je vseeno dolga 100 km. A imela je eno napako, ki me je stala nekaj kilometrov.

Iz Podutika sem šla proti Dobrovi, od tu naprej proti Horjulu do Vrzdenca. Tu me je že čakal klanec do Suheha Dola. A ni bil pretiran, prav luštni ovinki so bili, taki, med katerimi lahko počivaš :) V dneh urah sem bila na vrhu in se spustila proti Lučinam in naprej proti Gorenji vasi. Od tu naprej me je cesta peljala skozi celotno Poljansko dolino, mimo Tavčarjevega dvorca do Škofje Loke. Od tu proti Zbiljam je šlo vse po načrtu, potem pa ... zaprta cesta čez Savo proti Smledniku. Obvoz pa je bil prek celotnih Pirnič in nazaj. Maraton trasa je namreč vodila proti Vodicam, mimo Skaručne in Tacen. Meni se po pravici povedano ni dalo iti 15 km naokoli in sem šla kar iz Medvod proti Ljubljani. Traso sem tako zmanjšala za skoraj 20 km, tako da sem naredila "samo" 80 km. Za to pa sem porabila 4 ure. Šibala sem brez problema in bi prevozila tudi tistih 20 km. V glavnem manjka mi števec na kolesu, ker me jezi, da ni točnih km. Upam, da ga kmalu dobim.

Zanimivosti na poti. Takoj zjutraj je bilo hladno in me je sonce začelo greti šele v Suhem Dolu. Saj je bilo fino se peljati v senci, a na čase sem vseeno dvomila, če le ne bi bilo bolje vzeti s seboj še anoraka. Še posebno bi mi prav prišel po klancu navzdol. Na poti so me prijazno pozdravile tudi krave, ki so se pasle ob cesti. Do Horjula sem srečevala avte samo v nasprotno smer, so ljudje odhajali na delo. Zanimivo pa je, da če me je že kdo dohitel, potem sta se avto vedno srečala tako, da smo bili vsi trije poravnani, jaz pa sem ene parkrat skoraj zletela s kolesa od strahu, ko je nenadoma pridrvelo nekaj mimo mene. Folk res ni normalen. Kot da jaz nisem promet na cesti. Na srečo skozi Poljansko dolino ni bilo kakšnih cestnih frikov, tako da sem se kar lepo peljala. No, v Stanežičah pa se je le našel en stari, ki mi je mahal iz avta. Dej se brigaj zase. Tako da njemu in še nekaterih, ki me niso znali prehiteti, bi danes z veseljem pokazala sredinca. Kreteni.

Naslednja tura? Jutri sem frej, v četrtek nekam šibneva s Tjušem, mogoče proti Kamniku, v petek pa greva na Jezersko.

Prisla na Veterno s kolesom

Ojla. No, danes sem le prišla do računalnika in lahko napišem kaj več pod tem naslovom. Prek telefona namreč nisem mogla napisati kaj več, ker mi je nekaj zaštekalo.

V petek ob 8. uri sva se s kolesom odpravila proti Tržiču. Tjuš se je naspal in bi dobre volje, s seboj pa je moral vzeti tudi kužka iz postelje. Pot naju je vodila čez Tacen v Smlednik in potem naprej čez Prebačevo proti Kranju. V uri 15 minut sva bila pred Qulandijo, kjer se je spomnil, da se tukaj velikokrat srečamo z atom in mamo ali pa gremo z njim sem po nakupih. Čez Kranj sva se peljala turistično. Na križišču na Zlatem polju naju je ustavila ena gospa in vprašala, kje sva dobila zaščito za veter. Se je drla s sredine križišča in najprej sploh nisem vedela, kaj hoče od mene. Zadovoljna z odgovorom je le odpeljala naprej. Do Kranja je bila cesta ves čas napeta, razen spusta v Smlednik sem morala ves čas krepko gonit. Tudi iz Kranja skozi Duplje proti Križem ni bilo nič bolje. Edina dva spusta (dolga celih 50 m) sta bila na Polici in v Strahinju čez most. Ostalo pa juhuhu, napeta cesta je tu. V eni uri sva bila v Križah. Tu se je Tjuš spomnil, kje točno sva in začel navdušeno vpiti "ata, mama". Ustavila sva se še v trgovini in kupila kruh. Ko sem plačevala, je vstopil en moški in me vprašal, kje sem kupila zaščito za veter. Madona, da se ustaviš in greš v trgovino poiskat kolesarja ... folk ima ideje, res. Do Veterna sta me čakala še dva vzpona, en manjši po cesti proti Seničnem oz Golniku in nato še proti Veternem oz Kriški gori. Prevozila sem prvega, drugega pa sem se ustavila pod najhujšim strmim delom (14% klanec), saj naju tam že čakal ata, da nama je vlekel kolo do doma še 200 metrov. Nogice so me prijetno bolele, a ponos je bil vreden več.

Kaj pa je počel Tjuš med vožnjo? Vso pot je kužku razlagal, kaj se dogaja. "Kuža, lej ... doda teče, ija ija ooo dela čuču (kmet je iz sena naredil vlak - preden pobere travo v traktor), lej tato (traktor), lej ladja (čoln), teta teče, tic teče (stric teče) ... v glavnem se je zabaval vso pot. Tako da nama je čas še hitreje minil. Popoldne je spal skoraj 4 ure, jaz pa nič.

Pa še viamichelin pot: prevozila naj bi 39 km in vozila 2 uri 48 min ... bila sem pol ure hitrejša!

Orle

Še ena tura je za nama. Ni bila sicer v planu, ampak je potem splet okoliščin naredil svoje. Mama nama je včeraj rekla, naj peljeva eni gospe na Lavrico štiri lopatke, Špela pa nama je naročila, naj greva na Galjevico po en dvd. Ni nama preostalo drugega, kot da to storiva danes. Ob pol desetih sva štartala z Galjevice. Po Dolenjski do Lavrice, pri rumeni hiši sva zavila levo proti Orlam. Mimo smrek in žive meje in že sva bila pri gospe. Na hitro sva še vprašala, katera pot vodi čez hrib in gremo rinit kolo.

Vzpon je bil strm, vendar moja trma je še bolj močna in prevozila sem vse klance, ki so se mi na čase postavljali pokonci. Spet je sledil prijeten spust v neznano, mimo gosk in račk, po ozki cesti, ko ne veš, ali se sploh pelješ prav ali te bo na koncu kdo pričakal in ti rekel, da bi bilo treba na vrhu hriba levo. No, na srečo sva po uri 10 minut prispela v Sostro in kasneje na Litijsko. Ta se je pa vlekla in me je najbolj zmatrala. Na koncu še potep čez mesto in pol 12 sva bila doma. Naporno? Da, predvsem zato, ker je bilo treba na koncu še čez vso Ljubljano na drugo stran, se ustavljati na vsakem semaforju, ko te že vse boli in bi bil rad čimprej doma.



Tjuš je bil priden na kolesu. Pojedel je dve žemlji, potem si ogleduje okolico, po Litijski sva pa pela vse pesmice, da nama je čas hitreje minil. Kaj pa čem, treba ga je zabavat, če želim, da zdrži tri ure na kolesu. Trenutno opažam, da mu je bolje na kolesu, kot pa zaspati, saj se že spet pregovarjava pol ure, da zaspi. Me jezi, res.

Jutri sem frej in bova počivala, v petek pa proti Tržiču. Pa se vidimo v nedeljo. Lepo se imejte!

Ljubljana-Drenov Grič-Horjul-Dobrova-Podutik

Tjuš ima počitnice, kar mi je sicer malo "pokvarilo" načrte kolesarjenja, a sem se odločila, da se ne pustim. Pač ne bom štartala ob šestih, ampak ob osmih. Z menoj pa se je tako danes na prvo turo peljal tudi Tjuš. Sedaj, ko imava zaščito za veter, naju nič ne ustavi, ustavijo se pa drugi, ki naju zagledajo, saj niso vajeni poštarsko opremljenega kolesa z otrokom.

Zjutraj sva morala najprej po kreme za Bežigrad, zato je šel Janez z mojim kolesom do Piazze. Midva sva se tja potem pripeljala 8.15, mu pustila avto in se napokala na kolo. Do mesta, po Prešernovi do Tržaške in naprej proti Drenovem Griču oz. Lesnemu Brdu. Vso pot sem vozila kar hitro, saj sem želela čim prej priti do odcepa za Horjul. Cesta namreč ni ravno prijazna kolesarjem, pa še delo na cestu naju je pričakalo, tako da sva stala na semaforju skoraj 5 minut. Tjuš je vmes jedel bebi piškote, ki mu jih je zrihtal oči, tako da je imel ves čas delo.

V Lesnem Brdu sva zavila proti Horjulu. Cesta čez hribček sploh ni tako strma in v senci dreves sva bila hitro na vrhu. Spust proti Horjulu naju je ohladil in proti Dobrovi sva nadaljevala v hitrem tempu. Vmes sva se na eni avtobusni postaji ustavila, ker naju je klicala mama, tako da je lahko pojedel svoj mini jogurt. Vso pot sva si ogledovala "iše" (hiše), štela "tuči" (koruzo), "doda je tekla", avto se je mimo peljal ... skratka cel kup enih stvari. Aja, pa spoznala sva, kaj je to "noj" (gnoj). Ga je bilo tudi veliko, ker je bilo veliko "ija ija ooo" (kmetij).

V Dobrovi sva zavila proti Podutika, prevozila še zadnji vzpon proti Toškemu čelu, in se spustila proti domu. Privoščila sva si dobro malico, kosilo naju še čaka, kajti zdajle že smrči v posteljici, jaz se mu bom pa po vsej verjetnosti kmalu pridružila. :) Kaj? Tudi mami si zasluži počitek.

Še slikica, kje sva se peljala:

Naredila sva 39 km in se vozila 2 uri 15 minut (viamichelin se je pa vozil 2.45).

Jutri greva pa gotovo proti Škofji Loki, odvisno, kdaj se bo zbudil.

Kolesarski izlet v Tamar

Včerajšnji dan smo izkoristili za izlet v Tamar. Priprave so se začele že v soboto, ko mi je oči posodobil kolo. Namontiral mi je nov otroški sedež (njegov) in zaščito za veter. Sedaj Tjuš sedi nižje in še veter mu ne piha direkt v glavo.

V nedeljo zjutraj smo počakali, da se je mali gospodič zbudil, sem mu morala malo pomagati, ker si je zaželel daljšega spanja. Napokali smo se v avto, en kolo v prtljažnik, dva pa zadaj na stojalo. In smo šli, proti Mojstrani. Načrt je bil namreč, da gremo v Tamar. Špela in Sandi sta bila v tem času že na poti na Vršič s kolesom. Mi pa smo se lepo parkirali, oborožili kolesa s torbami s hrano in oblačili. Jaz sem imela svojo košaro in Tjuša, mami kolesarske torbe čez prtljažnik, oči pa torbo z malo hladilno torbo. Tjuš je bil fest oblečen, čez noge pa je imel volnene gamaše, da ga ni zeblo. Ob 10. uri smo štartali po koledarski poti proti Kranjski Gori. Ta kolesarska pot je super zadeva, ker se res izogneš prometu, uživaš v naravi in se voziš v senci dreves. V eni uri smo prispeli v KRG, tam smo napumpali gume, Tjuša previli in pojedli malo čokolade. Tjuš je že na poti do sem pojedel tri kose kruha, ker je bil takoj lačen. Falotek mali. Vso pot je komentiral dogajanje okoli sebe, ves čas gledal, ali sta ata in mama z nama, ali je kje kak traktor, videl je celo kozice, pa potem konjičke, pa kolesarje, ki so se podili po kranjskogorskih hribih, pa otroci so se igrali ... en kup zanimivosti.

Ob 12. uri smo bili v Ratečah. Tjuša je počasi začel iskati škrat Zaspanček. A v Planici je bilo spet ful zanimivo, saj se ni mogel načuditi velikanski skakalnici. Še zadnje priprave in začel se je vzpon do Tamarja. Pred nami je bila makadamska pot. Sama še nisem bila v Tamarju in zato nisem niti vedela, kaj me čaka. Prvi klanec je bil kar hud, drugi še hujši, potem nekaj manjših in evo naju na vrhu. Oči me je samo gledal, ker ni verjel, da imam toliko moči, da se lahko vso pot peljem. Se moram pohvalit, a res sem imela dober dan in veliko moči. Zdelo se mi je, da lahko premagam vse. Ljudje na poti so me tudi samo debelo gledali, meni pa je to dalo samo še poseben zalet. V slabi uri smo bili na vrhu. Tjuš je zadnjih deset minut že spančkal, a na vrhu se je takoj zbudil. Privoščili smo si malico, naročili še juho in kislo mleko z žgancami ter tri velika piva.

Za pot nazaj smo malo porihtali moje kolo. Spredaj na balanco sva z očijem naredila povšterček iz puloverja, da bi lahko Tjuš naslonil nanj glavo in zaspal. Takoj je pogruntal, zakaj se gre in bil vso pot do Rateč lepo naslonjen, motila ga je edino čelada. V Kranjski Gori sem mu dala čelado dol, mu dala na glavo rutko, zavezala sem jo na "Micko", tako da se je lažje naslonil in zasmrčal. Mi pa v galop, oči spredaj je dajal tempo, midve z mami pa za njim. Vso pot do Mojstrane smo leteli od 28-30 km/h (toliko je kazal od mami števec). Tjuš je vse lepo prespal, mi pa smo se nakolesarili.

Seveda ne bi bili mi, če ne bi šli spotoma proti domu še nekam na obisk. Tokrat smo obiskali teto v Rebru nad Podljubeljem. Ob sedmih smo prijetno utrujeni končno prišli domov. Tjuš je takoj zaspančkal, mi smo pa tudi dali noge na off. Naslednjič mora zraven še najin očka, da gre končno na eno daljšo turo in da bo malo zmatran. :)

Pa še nekaj slikic:
naprej namakanje v škafu na travi


na poti v Kranjsko Goro


v Tamarju

Ljubljana-Borovnica-Vrhnika-Ljubljana

Tokratna tura je bila malo krajša, a še vedno 55 km dolga. Tudi tokrat sem štartala ob 6.15. Najprej po PST do Viča, tam na Tržaško do Brezovice, nato pa proti Podpeči. V Vnanjih Goricah sem bila ob 7. uri, v Borovnici pa ob 7.40. Cesta do Borovnic mimo Podpeči je prav luštna, ravno prav razgibana, da kolo prijetno teče. Tudi iz Borovnic do Vrhnike je zanimiva pot, le 8 km. Prometa ni bilo veliko, so se pa našli tovornjaki, s katerimi sem se srečala ravno na najbolj ozkih predelih ceste. Na Vrhniki sem bila ob 8. uri, ko me je klical Tjušek, da se je že zbudil. Iz Vrhnike do Ljubljane sem pričakovala (ne vem po katerih podatkih že), da je kolesarska steza. Pa ni bilo nič, sem se peljala kar po robu ceste, po makedamu pa nisem imela namena. Ob 8.45 sem bila na Viču, ob 9. uri pa doma.

Viamichelin mi je sicer predalagal malo drugačno pot, a bolj natančno nisem mogla vpisati podatkov, tako da se v poti od Podutika do Viča nisva ujela :) Sem pa spet prehitela njegovo uro, saj naj bi po njegovem prispela v Ljubljano šele okoli 10. ure.

Kolesarska tura

Današnji dan je minil v znamenju kolesarjenja. Haha, kakšna napoved. Že včeraj zvečer sem imela fiksno idejo, da grem na daljšo turo, vendar nisem bila čisto prepričana, če jo bom lahko izpeljala. Prvotni načrt je bil Ljubljana-Kamnik-Ljubljana.

Štartala sem ob 6.15. Najprej me je zjutraj razjezil sosedov Piko, ki že en teden kampira pod našim avtom in čaka na Fejo, da bi jo ...., ker se goni. Seveda zavoha tudi nas tri in nam sledi kamorkoli. Zjutraj mi je sledil do najboljega soseda v Šiški, potem je pa le uvidel, da je bolje, da gre nazaj. Pot sem nadaljevala proti Tacnu, čez Šmartno pod Šmarno goro proti Vodicam. Ob sedmih sem bila v Vodicah, od tu do Komende pa je bila cesta grozna in me je kar premetavalo. Pol osmih sem bila v Kamniku. Šlo mi je super. Ves čas sem gonila v osmi, deveti ali deseti prestavi, tako da so se noge lepo vrtele, brez posebnega napora. Že na poti do Kamnika sem se odločila, da pot kar nadaljujem, kar bo pa bo. Proti Tuhinjski dolini. Cesta čez dolino je ravno prav razgibana, da nimaš občutka, da je ves čas napeta. Ob devetih sem premagala prvi resni vzpon na Špitalič. Tam sem tudi poklicala očija, da mi je dal napotke za vožnjo, čim več vode, da mišice ne otrpnejo. Sonce me je prijetno grelo, ni bilo prevroče, ves čas sem lahko imela oblečen brezrokavnik. Edina napaka je bila, ker nisem imela kolesarskih hlač, vendar žal jih dobim šele konec tedna. Do Špitaliča mi je namreč že malo otrpnila rit in nisem bila čisto prepričana, če je še tam, kjer mora biti. :)


Spust proti Vranskem je bil po treh urah pravo razkošje, vmes sem razmišljala, kako bi bilo, če bi šla v ta klanec gor. Sem smotana, a ne? Samo tudi to bo treba probat. No, proti koncu spusta me je ujel in prehitel tudi en kolesar in me navdušeno pozdravil, potem pa še hitreje izginil v daljavo. On je imel specialko in si je to lahko privoščil. Slab izgovor, a ne? Na Vranskem pa polna optimizma začnem gonit. Malo sem že pozabila, koliko je klanca do Trojan. V mojih mislih je bil bitveno krajši. A pet kilometrov mi vseeno ni ušlo. Še dobro, da je ves čas po malem pihalo, čeprav me veter od spredaj ni ravno navduševal. Tukaj sem prvič preklela klanec in nad mano je viselo eno veliko vprašanje, kaj zaboga mi je bilo tega treba. Še dobro, da sem dovolj trmasta, da se ne vdam kar tako, pa četudi potem izdihnem. Najbolj so me motili tovornjakarji, ker se obnašajo, kot da so sami na cesti. Našel se je seveda tudi en brihten, ki je z golfom trobil in se delal frajerja. Mater, on naj se usede na kolo in se pelje. Če ne bi šla v breg, mu gotovo pokažem kakšen nezaželen prst. :)


Na Trojane sem prispela ob 10. uri. Ko sem stopila s kolesa, sem komaj znala hodit. Privoščila sem si en krof in kupila še enega za Janeza (pojedel ga je Tjuš). Prodajalka me je samo čudno gledala, ko pa sem ji rekla, da sem že štiri ure na kolesu, me je pa še bolj čudno pogledala. Pojedla sem krof, do sem sem popila že skoraj liter in pol vode in nadaljevala s kolesarjenjem. Poklicala sem tudi Janeza, ki ni bil čist prepričan, če je z mano vse okej. Umsko namreč. :) Proti Domžalam sem pričakovala nenaporni spust, kjer se bom malo spočila. Ja valda. Že na vrhu me je pričakal veter, direkt v prsi, kar je pomenilo, da sem gonila ko zmešana in nikamor prišla. Če sem spustila, sem se skoraj ustavila. Nekje pri Lukovici sem ugotovila, da moje noge niso več moje. Bolj sem gonila, manj metrov sem naredila. Čas je naredil svoje, kilometri tudi in bila sem primorana poklicati Janeza, naj me pride v Domžale pred Tosamo iskat. Do tja se je vleklo, da ne pomnem. A ob pol dvanajstih sem srečno prispela na "cilj". Srečna, da grem lahko v avto sedet, še bolj pa sem bila srečna, ker mi je po dolgih letih uspelo narest 92 km v enem kosu.


Doma sem si privoščila brinovo kopel, se namazala še z brinovo kremo in sedajle bolečin skoraj ne čutim več. Privoščila sem si bolj ležeče popoldne in začuda se je tudi Tjuš strinjal z mojim ležanjem. Do naslednjega tedna me čakajo le krajše ture, uro ali uro in pol dolge, nato pa spet ena daljša. Tisti plan, da grem jutri do Borovnice, se je spremenil, in se bo uresničil naslednji teden. Ja, kaj čem. Kdo pa je rekel, da mora vse po planu.

Takole je videti pot po viamichelin:

Time

06h35 which on motorways

Distance

92 km

Kot vidite naj bi po planu pot prevozila v šestih urah in pol, jaz pa sem za vse skupaj porabila 5 ur in pol, kar ni slabo. Če pa bi šla do doma, bi prevozila 106 km. In vozila še eno uro dlje, na kar pa nisem bila pripravljena.

Kolesarimo

Kolesarjenje smo vzeli resno. Odkar imam novo kolo, nam je vreme naklonjeno in lahko kolesarimo. Na kolo smo namotirali še Tjušev sedež in že šibamo. Vsak dan naredimo od 30 do 40 km, torej dve uri vožnje. Danes smo šli na primer okoli Šmarne gore, prek Tacna v Smlednik in v Vodice, pa nazaj do Šmartnega in Tacen v Ljubljano. Včeraj smo šli pa do Polhovega Gradca in nazaj, popoldne pa še malo po Ljubljani. V petek nas je pa pot vodila na Vič do Dobrove in potem po drugi strani Podutiške v Podutik. Tjuš uživa in se rad vozi ter mi prestavlja prestave, ko je najmanj potrebno. Vmes ima malico in kar med vožnjo poje eno žemljo, popije sok ali se posladka. Ko šibava po hribu dol, si zakrije očke, ker mu preveč piha. Čeprav je "oborožen" z očali, trakom in čelado. Za vikend bova probala še zaščito za spredaj, da nama ne bo pihalo. Tako kot imajo poštarji na motorju. Ne se smejat! Takole sva videti s čelado na glavi.

Jutri bom uredila vrt, potem pa me vsak dan čaka nova tura. Kamnik, Borovnica, Horjul - Vrhnika, za konec pa še enkrat Toško. Za vikend greva itak k našim, tam nama pa Bled skoraj ne uide, če bo le lepo vreme.