Kdo je kdo?

Ko sva slikala Tjuša s češnjami, sem se takoj spomnila na svoje slike iz otroštva. Nastal je kolaž dveh slik, jaz stara okoli tri leta, Tjuš pri dveh. Pa uganite, kdo je kdo. Dva rabarja na delu ...

Moje živali

Sedim na stolu za računalnikom in opazujem našo Fejo, kako brezskrbno spi na kavču. Včasih malo zavzdihne, češ, kako težko je moje pasje življenje. Ne vem, kaj ji je hudega.

Že vse svoje življenje živim obdana s psi. No, celo enega mucka smo imeli vmes. Ko sem bila stara 4 leta, smo dobili nemškega ovčarja Enna. Spomnim se ga sicer bolj malo, a po pripovedovanju staršev sva bila prava "saveza". Povsod je bil z mano. Nekaj pa se spomnim, in sicer, kako je oči prišel domov s hribov. Brez Enna. Baje naj bi mu pobegnil, kar tako, brez razloga. Našli so ga v Spodnji Beli pri Preddvoru. Ker je bil že sestradan in zmatran, je nek lovec mislil, da ima steklino (takrat je namreč na veliko razsajala steklina) in ga ustrelil. Še danes se spomnim, kako sem jokala za njim. Z očijem sva šla sicer takoj naslednji dan po isti poti, kjer sta hodila, vendar ga ni bilo. Oskrbniki so nama povedali, da je šel z eno družino, ki je imela isto staro punčko, kot sem bila jaz, domov. A bili smo prepozni.

Leto ali dve smo bili brez, nato smo dobili črnega velikega šnavcerja Lokija. Ta je bil pojava. Prijazen kuža, ki je veliko hodil z nami na treninge. Imel je rad otroke, nikomur ni storil nič žalega. Ko je bil še mladiček, so mu porezali ušesa, da bi imel navpične. In takrat je moral živeti notri. En večer sva morali s sestro paziti nanj. Božček mali se nama je smilil, ko je v ogradi jokal in cvilil. Vzeli sva ga k sebi v sobo. Zaspali nismo do dveh ponoči, ko sta starša prišla domov z zabave, ker nama je vse razmetal in pojedel par pajackov, midve pa sva se mu smejali. Potem pa je nekega dne zbolel in oči ga je moral peljati na uspavanje. Tega jaz nisem mogla in ne bi zmogla niti danes.

Po tem dogodku se je mami odločila, da ne bomo imeli nobenega psa več. Ja, valda. Kako boš to dopovedal mojemu očetu in seveda meni. Oči se je že nekaj časa navduševal na rotweilerji. In ga je našel. Majhno, kosmato rjavo kepico. Najdebelejšega mladička. V sekundi je bil naš. Ron! Njega se še najbolj spomnim od ta velikih psov. S sestro sva bili že toliko veliki, da sva lahko skrbeli zanj. Ubogal naju itak ni nič. Ubogal je samo in izključno očija. Nam trem pa je nagajal na veliko. Na sprehodu je sicer hodil lepo, a če je bil spuščen, je bil pripravljen vso pot skakati po sestri. Koliko joka in smeha je bilo. On pa, kot da je zaljubljen vanjo. V avtu se je pridno vozil zadaj, a imel je odprt prtljažnik, da je lahko gledal naprej. K nama, ki sva sedeli na zadnjih sedežih. Oči nama je vedno govoril, naj ga pustiva pri miru. Pa dopovej otroku, da ne sme pobožati psa. In sva ga čohali in čohali, tako dolgo, da je "donda od psa" zlezla k nama na sedež. "Oči, Ron je spet pri nama!" Midve itak nič krivi. O tem, kako smo dišali po psu, raje ne povem. Nekoč smo ga "prešvercali" v hotel v Bovcu. V potovalki. Takrat so bili še taki časi, da smo bili otroci lahko nigokaršnji otroci in smo imeli marsikakšno vstopnino zastonj. Ja, Gorenjci, pa če rit poči. V hotelu sva ga morali paziti, medtem ko sta starša odšla na večerjo. Raje ne povem, kaj vse nama je v tistih 20 minutah počel, od tega, da se je pokakal, do tega, da nama je pojedel vse sendviče za večerjo. A bil je naš ljubljenček. Brez strahu si šel na sprehod skozi gozd, vedno je bil na preži. A nikomur ni naredil nič žalega. Rad je gledal ženskam pod kiklo. Koliko smeha je požel takole na kaki prireditvi, kjer je bilo veliko ljudi, on pa je ženske vohal pod kiklo. Je bil frajer. Žal je tudi njega zdelala bolezen, kuga. Nekega dne sva šla na sprehod. Bil je že bogi, komaj je še hodil. Malo sem ga peljala se razmigat, ko mi je na travniku pod hišo, 200 metrov od doma, omahnil. Ni mogel nikamor. Vsedla sem se zraven njega in ga božala, jokala in prosila, naj vstane. Še malo, pa bo doma. Po eni uri je zbral toliko moči, da je prehodil tistih 200 metrov do doma. Ponoči pa je umrl.

Četrti kuža pa je bil Taček. Specialc. K nam je prišel kot božično darilo. Majhna kepica. Mama mu je dala ime Taček, ker je takrat redno spremljala to oddajo. Bil je pritlikavi črni pudelj, mešanica med domačo copato in natikačem, mu je pravil oči. Čeprav si ga je zaželela sestra, se zanjo ni kaj dosti brigal. Raje je imel mene in seveda mamo. Spal je pri meni, pod kovtrom. Vedno, vsak dan. Ga je zeblo in je moral biti na toplem. Čez dan pa je preživel z mamo v njeni kuhinji. Kaj ne bi, ko pa mu je kuhala samo najboljše jedi, od jetrc, srčkov, klobasic ... Kmalu sta bila najboljša prijatelja. Sedel je na okenski polici, ona zraven na klopi in sta se pogovarjala in pogovarjala. Vse je razumel, samo govorit ni znal. Vedel je, kdaj prideva midve domov, vedel je, kdaj prihaja po cesti od mame sestra, vse je imel pod kontrolo. Mami je pomagal, kadar je delala zunaj, ji spraskal kuhinjska vrata, znosil copate po vsej hiši, kadar je bil sam doma ... Če pa je bil privezan, se je pa drl kot jesihar. Da so sosedje prosili, če ga lahko odvežemo. A takrat je po navadi ušel. To je bil čas, ko so se na vasi gonile psice vseh vrst. Ni važno, kake barve ali pasme, samo da je bila psica. Tudi po več dni je "kampiral" tam okoli. Po navadi v kakšnem hlevu. Raje se ne spomnim, kako je "pridišal" domov. Pozimi pa je bil obložen s kepami, da se je komaj premikal. A njega to ni ustavilo. Popedenal je vse psice njegove velikosti, mladiči so bili po navadi njemu podobni. Spomnim se, ko je enkrat ena gospa z vasi prišla na naše dvorišče s svojo psico in petimi psi, češ, kateri je naš. Je bil specialc, res. Ko sem delala domače naloge, je sedel na okenski polici in opazoval okolico. Nekoč je sedel na dvorišču, okoli njega pa je skakala sraka. Kar naenkrat ga je uščipnila v rit. Kako je tekel za njo. Ptičev in sosedovih kur res ni maral. In enkrat jih je dobil celo z zračno puško. No dobro, tega mu res ne bi bilo treba. Sosedu namreč. Taček je vse preživel, dolgih 9 let smo ga imeli. Potem pa ga en dan ni bilo več. Mama je jokala, da ga ni, naj grem pogledat po vasi, če se kje skriva. Tri dni smo ga iskali, nikjer ne duha ne sluha. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo z njim. Sumim enega starega na vasi, da ga je ustrelil. In brez dokaza se od takrat z njim ne pogovarjam več. Ker mi je ustrelil Tačka. Kreten!

Danes pa imamo Fejo. Prva moja psička in Janezov prvi pes sploh. Vedno sva imela željo, da bi imela psa. Živela sva en mesec na Viču, ko en večer vidim v časopisu oglas, da v Vižmarjih oddajajo mlade kužke. Pokličem in vprašam, ali jih lahko prideva pogledat. Seveda. Bila še brez avta, zato sva laufala na končno enko in direkt v Vižmarje. Male kepice mi sprva sploh niso bile všeč. Bile so čudne rjavo-črne-sive barve, suhe, kot ene podgane. Potem pa pridirka od nekod majhna svetlo rjava kepica, bajsek od mladičkov. In direkt k nama. Kuža naju je izbral. "Ali ga lahko prideva jutri popoldne iskat?", je bilo vprašanje, na katerega vsa dobila odgovor: "Zdaj ali pa gre k drugim." Prav. Bila je najina. Na troli se je skivala pod mojo jakno, izbirala sva ime - Feja. Ne Pika ali Muri. Feja. Kaj pa ta zadeva od psa sedaj je? Pet minut pred deveto sem priletela v Špar in nujno zahtevala, da me spustijo notri, ker imam pasjega mladička, ki mora nekaj jesti. Drugi problem pa je bil, kam s psom naslednji dan, ko sva imela v načrtu smučanje. Halo, tatko in muti! Janez je poklical svoja dva (moja sva še nista vedela, da sva skupaj), naj prideta pazit psa. Halo? Nič jima ni bilo jasno. A ob prvem srečanju so se zaljubili drug v drugega. Od takrat so neločljivi, ko se zagledajo. Feja je rasla, se naučila povedat, kdaj želi ven, pojedla nama je nekaj parov copat, celo garnituro umazanih nogavic, meni za cel predal spodnjih gat, tudi očala so našla pot v njena usta in moje kontracepcijske tabletke. To je bila najbolj smešna stvar. Pojedla mi je cel zavojček tablet. Kličem veterinarja in mu razložim, kaj se je zgodilo, on pa se mi smeji. Ne se ti meni smejat, ker ni smešno. Pravi naj ji dam za popit eno stvar, po kateri bo bruhala. Valda, jo nafilam s tistim, bruhala je vse, razen tablet. Reakcija na vse skupaj? Goni se samo enkrat na leto! Haha. Tudi ona je veliko prostega časa preživela na okenski polici. Ima pa tudi pasjo prijateljico Lijo, s katero sta nerazdružljivi, kadar se srečata. Dve leti sta preživeli skupaj skoraj vsak dan in samo oni dve se razumeta po pasje. Potem smo se preselili. Feja je dva meseca pred tem oslepela. Kar tako, iz ljubega miru. Vzrok? Mrena. Kot pri 15 let starih psih. Tisti dan sem jokala kot dež. Tolažil me je oči, da bom nekoč imela še kakšnega psa. Ne, hotela sem Fejo. Nisem si predstavljala, kaj vse to pomeni. Predstavljala sem si sebe, da oslepim. Kaj je lahko hujšega? Potem pa sem začela na internetu brati o slepih psih ... in prišla do spoznanja, da to za psa ni nič tragičnega. On potrebuje le svoj nos in ušesa. Tudi prav. Počasi sva začela razmišljati o operaciji., a naju je visoka cena (1000 evrov za eno oko) in majhna verjetnost, da uspe (30 %) prepričala v nasprotno. Feja je na eno oko oslepela skoraj 90-odstotno, z drugim je lahko videla sence in ločila temo od svetlobe. Na začetku je bilo težko, saj smo se morali vsi privaditi na nekaj novega. Feja se je zaletela v vsako stvar, ki se ji je nenadoma približala. Potem se je navadila in danes nihče ne bi rekel, da je to slep kuža. En uček se ji je malo popravil, drug je ostal tak, kot je bil. Voh in sluh sta se ji razvila do najvišje možnosti, vse zazna. Ne vidi, a ve, da smo ob njej, nas čuti in sliši.

Feja je tudi Tjuškov prvi kuža. Ko je prišel v družino Tjuš, je bila feja stara že tri leta. Stara dama, navajena, da je v središču pozornosti. Potem pa šok. Ljubosumna je bila name, ne na Tjuša. Ker je nisem obravnavala tako kot prej, ker sem ji namenila manj pozornosti kot prej. Oprostite, vendar Tjuš je le moj sin, Feja pa je "le" pes. Nekaj časa sva bili na bojni nogi, bolj iz bojazni, kaj pa če ni prav, da je ob Tjušu. V nekaj mesecih me je minilo, tudi Feja je Tjuša sprejela za svojega. Pazila je, da se noben pes ni približal vozičku. Danes jo Tjuš opazi vsak dan bolj. Vesela sta drug drugega, ko se zagledata, skupaj jesta (Feja strogo pazi, da ne ostane kaka drobtinica in z velikim veseljem pobira ostanke, ki Tjušu "nehote" padejo na tla), skupaj se cartata (Tjuš se stiska k njej, ona pa leži in po pasje trpi), zunaj mora "Eja" vedno hodit z njim, v avtu malo manjka, da ne sedi pri njem v naročju, Feja vedno pazi, da je umit po rokah, včasih tudi okoli ust ... Tjuš pa se ji smeji in ji po svoje razlaga, da mu je fajn ... ja, sta kompanjona. Rada se imata in to si pokažeta vsak dan s poljubčki. Mogoče se komu zdi, da sem slaba mama, ker pustim psa tako blizu otroka. Nisem, ker vem, da otrok potrebuje psa in pes otroka. Skupaj rasteta, otrok razvija poseben odnos do živali, spozna se z bacili in vzdržuje odpornost. Sama se odraščala s psi in tudi moj otrok bo. Če pa komu kaj ni všeč, naj bo pa tiho. Kdor ima psa, pa itak ve, o čem govorim.

Še eno žival imamo, no, ne eno, ampak tri. Tri zlate ribice. Ni bil premišljen nakup, ker smo eno dobili za Tjušev prvi rojstni dan. A boga ribica ne more biti sama in je dobila družbo še treh. Uf, glavna atrakcija v stanovanju. Ribe bi morale po Tjuševem urniku jesti vsaj dvakrat na dan, pred tem pa jih je treba še uloviti in pobožati. Ja, ni dovolj le stresti hrano v akvarij, treba je vzeti tudi mrežico in uloviti vsaj kakšno ribico. Navdušenje je neizmerno, ponos malo nad tlemi, iskrice v otroških očeh pa mi pokažejo najbolj srečnega otroka pod soncem. Boge ribe, ki morajo veliko jesti, se pustiti ujeti in še božati. Glede na to, da so kao "zlate ribice" bi nam lahko uresničile tri skromne želje. In smo se zbudili iz pravljice.

To so bile in so moje živale. Vsaka po svoje mi je dala najlepše, kar mi lahko.

V soboto naj bi bil sneg

Jeeeeee! Končno! V soboto naj bi padal sneg! Mogoče sem res ena redkih, ki uživa v zimi, v snegu. Zima je moj najljubši letni čas. Ne moti me mraz, ne motijo me nizke temperature, čeprav se včasih razburjam, ko moram zjutraj drgnit avtomobilsko šipo ... Ko pada sneg, je kot v pravljici.

Snežna pravljica v meni prebudi otroka. Veliko bolj uživam na snegu kot v vodi. Mogoče je to zato, ker že od malega smučam, se sankam, delam sneženega moža in se kepam. Pred 20. leti smo otroci res lahko uživali v snegu. Pozimi ga je padlo vsaj meter. Danes moraš po ta meter iti vsaj na 1500 metrov, če že ne višje. Tu, pri nas, v nižinah ga ni. Še posebno ne v Ljubljani, kjer je lani padlo po mojih izračunih 5 cm snega in ga je Tjuš videl le za vzorec. Uživam v škripanju snega pod nogami, ko prva delam gaz. Uživam, ko mi na glavo, pokrito s toplo kapo, padajo debele bele snežinke, kakšno pa ujamem tudi z usti, kot majhen otrok. Uživam, ko se vržem v celc in rišem angelčke s svojimi rokami.

Uživam, ko se sankam. Kot otrok sem se ogromno presankala, saj sem živela na vasi, obdana s kar nekaj sankaškimi hribčki. S sestro sva imeli majhne sanke, že takrat stare 20 let (danes so torej 40 let). Vsako zimo so bile dodatno zarjavete, a vsako leto so bolj šibale. Vsi prijatelji so imeli velike težke sanke, ki so jih komaj vlekli, midve pa sva si jih preprosto oprtali na rame. Ni važno, kakšno sankališče je bilo, samo da si lahko fajn šibal. Skoki niso bili ovira, prej so dvigovali adrenalin, saj je bila umetnost obdržati se na sankah. Koliko padcev, koliko smeha, koliko premočenih nog, premraženih rok ... a vse to je bilo le uživanje. Spomnim se, ko sva šli s sestro na "poseben" hrib, z dvema skokoma. Prva vožnja. Jaz spredaj, ona za mano. Spustiva se in skočiva prvič, skočiva drugič ... Skoraj bi nama uspelo, a tam pod snegom je bila krtina, bilo je premalo snega, sanke so se zarile v zemljo, midve čez sanke, na tla. A to niso bila navadna tla. Polita so bila z "gnojnco". Raje ne povem, kakšni sva bili, ker dejstvo, da je smrdelo vsaj 20 metrov okoli naju, pove vse. Po prvi vožnji sva šli lahko domov in mislim, da sva se morali že na dvorišču slečt do žab. Mamico je pa kap. Takih dogodivščin je bilo še veliko. Najbolj adrenalinski so bili vlakci petih ali več sank po sankališču, po katerem se že sam komaj pelješ. Vlakec naredi svoje, smeha je dovolj, otroške brezskrbnosti še več. Koliko je bilo bližnjih srečanj s smrekami, koliko komaj zvoženih ovinkov, čudno zavitih nog, priprtih prstov, padcev in pozabljenih "vagončkov". A nikomur se ni nikoli ničesar zgodilo, ostali so le spomini. Razburljive so bile tudi nočne vožnje s Podstoržiča. Lučko na glavo in gremo po ledeni, komaj vidni progi. Enkrat sva šli z mamico in njenimi sodelavci. Na naših majhnih sankah. Dirkali sva sto na uro, se smejali, nisva videli nobenega skoka, komaj sva vižali, mami je spredaj zlezla že v luknjo, jaz sem jo držala z zadnjimi močmi, od smeha sva bili obe napol polulani ... Skoraj sva zmagali! Ali pa ko smo skoraj tri ure rinili po celem snegu skozi gozd in vlekli vsak svoje sanke nekam gor, kjer naj bi bilo potem super fajn sankališče. No, na vrhu smo ugotovili, da je bil napor zaman, saj je bilo vse zvoženo in zrito od traktorjev. Pa smo sanke nesli še nazaj dol.

Sneženi mož. UUU, včasih je bilo toliko snega, pa še tak ta pravi za kepe je bil, da si moral prav paziti, kako valjaš kepo. Hitro se je lahko zgodilo, da je zrasla v preveliko gmoto, ki je nisi mogel premakniti. Kar nekaj sneženih mož smo postavili. Oči in gumbe so sicer imeli iz kamnov, ker oglja nismo imeli, nos je bil korenčkov, na glavi pa je imel kak mamin lonec, po možnosti direkt iz kuhinje. Potem pa smo upali, da ni opazila, da ji je lonček za čaj izginil neznano kam. Kot da nismo imeli dovolj starih, plastičnih posod, ravno pravšnjih za belega moža. Tak velikan je stal skoraj celo zimo. Kaj ne bi, ko pa je bila prava zima. Danes komaj najdeš plato snega, da bi naredil velikana, je malo verjetno, ker se na sneg takoj prime listje. In potem je snežak videti kot Smetka Marjetka. Grd, umazan, poln listja. Ampak, letos bo padlo toliko snega, da bo moj Tjuš užival v njem.

Smučanje. Po vsem otroškem direndaju se je moral najti čas tudi za smučanje. Oziroma je bilo bolj obratno. Smučala sem veliko, kaj ne bi, ko je bil to moj šport. Še danes rada smučam. Uživam v tistih mrzlih dnevih s soncem, ko je smučišče ledeno, trdo in ko lahko ves dan uživaš v hitri vožnji. Ja, ne znam smučati počasi. Mi gre na živce. Se moram prav zbrati, da že prve runde ne znam na ful. Uživam, ko dirkam, ko skačem čez prelomnice, ko grem lahko smuk čez drn in strn. Sovražim pa čas februarja, ko je že ob 12 vse južno, povsod polno vode, kuclji in se moraš voziti počasi, saj si hitro lahko na glavo prineseš kako poškodbo. Enkrat me je teplo, ko sem šla veselo po kucljih in me je potem dva meseca bolelo koleno. Sovražila sem tudi treninge v grdem vremenu. Pa kaj zaboga smo počeli na Sorici v megli, ko smo komaj videli drug drugega, ne da bi še snega pred seboj. Pa veter, mraz, ki je rezal do kosti ... To mi je šlo pa na živce, res. Danes je že dve leti, kar sem nazadnje smučala. Joj, joj. Predlani sem bila noseča in s trebuhom res nisem želela smučat, lani je bil Tjuš še odvisen od mojih mlekarn, letos mi smučanje ne uide. Prvič bom šla že decembra. Me prav malo briga, kam. Pa na Zelenico! Tam je bilo vedno fajn za smučat in ogromno lepih spominov me veže nanjo. Nasmučaš se pa isto, če ne še več, kot na Krvavcu ali Kranjski Gori. Pa še ceneje je in pol manj ljudi. Bom poročala, kako bo minil "prvi" smučarski dan. In to z novimi smučami, ki me že dve leti čakajo.

Za letos res upam, da bo padlo veliko snega. Naj pade enkrat, dvakrat, trikrat in potem ostane do marca. Da je zima bela, da je božič bel, da so prazniki beli, da so zimske počitnice zasnežene. Naj pade sneg, potem naj sije sonček, da se bodo otroci lahko igrali in da bo Tjuš vzljubil sneg tako kot njegova mami. Mogoče naju dohiti že ta vikend, ko bova na Gorenjskem, na 600 metrov, pravijo. Super! Točno pred našo hišo. Komaj čakam.

Rada bi ustvarjala ...

Imam smisel za ustvarjanje. Že kot otrok sem rada risala. Vse mogoče stvari. Najraje sva s Špelo prerisovali Disneyjeve motive. Ne kopirali, ampak sva gledali v knjigo in narisali skoraj enakega pajacka. Potem sva naredili lutke na palčki in sicer čevljčke iz risanke Šolenčki. Naučila sem se tudi štrikat in kvačkat. Obiskovala sem tečaj šivanja. Naredila sem celo nekaj gobelinov, zadnja dva štiri leta nazaj Janezu za novo leto. Tudi tehniko križcev za vzorce na prtičkih znam. zadnje čase pa večino rišem pajacke za lepljive barve za na steklo.


Pa še kaj bi se našlo. A rada bi znala več. Rada bi si enkrat v življenju nabavila ogromno enih pripomočkov in potem ustvarjala. Na zanimivem forumu sem našla en kup enih stvari, ki bi jih rada enkrat naredila sama. Pa poglejmo, rada bi:

1. Naredila podobno knjigico kot album za mamičin 50. rojstni dan


2. Koledar za leto 2009 ali adventni koledar



3. Kozarčke za svinčnike in nakit iz konzerv fižola, koruze ali tune



4. Rožico iz jesenskih listov



5. Si naredila nov hladilnik



6. Iz starih najlonk naredila "večni" šopek



7. Imela nove bunkice na letošnjem dreveščku


8. Imela novo uro v dnevni sobi



Če bi mi uspelo narest dva koledarja, knjigo z albumom in mogoče še kakšno "konzervo", bi bila zelo vesela. Izdelke bom vsekakor ponosno predstavila. Kot prvo pa sem bom lotila takega koledarja (http://www.littlegiraffes.com/handprintcalendar.html). Glavni akter bo seveda Tjuš in njegova rokica, mogoče tudi nogica (Mojca, če se prav spomnim, sta tudi vidva z Marcelom zadnjič ustvarjala nekaj podobnega).

Miklavž

Bliža se čas, ko sem kot otrok pisala pismo Miklavžu. To je bil poseben trenutek, saj je bilo pismo vedno lepo oblikovano in seveda čitljivo, da ga je Miklavž lahko prebral. S sestro sva ga oddali ali na kuhinjsko okno (med notranje in zunanje okno), kasneje tudi v kopalnico pod strešno okno, ki je bilo rahlo odprto, da ga je lahko vzel. Nikoli pa mi ni bilo jasno, kako ga je lahko vzel v kuhinji, če je bilo vedno zaprto.

Zame je bil čas pred Miklavžem vedno nekaj posebnega. Že od septembra naprej smo se pripravljali na ta dogodek. Mami mi je vedno govorila, da je jesensko nebo rdeče zato, ker Miklavž že peče piškote. Ko pa se je oktobra prestavila ura in je bilo temno že ob pol petih, se je začelo zares.

Živela sem na vasi, kjer je bilo miklavževanje del tradicije. Vas Senično je "sestavljena" tako, da je zadnja hiša na vasi čisto ob gozdu. Za njo ni ničesar več, razen temnega gozda, v katerem je ... luknja, iz katere hodijo parkeljni. Mene tam blizu še ni bilo in me tudi ne bo. Baje začnejo hodit še pred Miklavževim večerom, da preverijo, kateri otroci so pridni in kateri ne. Hoja po mleko na kmetijo v tisti konec vasi je bila zato v tistem času nočna mora. Kaj pa če že hodijo okoli, je bilo vprašanje, ki se je motalo po otroški glavi. Strah je bil torej prisoten že veliko prej in to je privedlo do tega, da sem nekaj dni prej "D" večerom dobila vročino in obležala. Od strahu. Mami se mi še sedaj smeji. Res ne vem, kaj je tako smešnega, če je otroka strah parkeljnov. Koga pa ni?

Miklavžev večer se je začel. Zbrali smo se že od štirih naprej. Vse sestrične in bratranec, tete in strici, stara mama in ata, mami, samo očita ni bilo nikoli, ker naj bi na ta dan imel orožne vaje (v resnici pa je bil Miklavž, kasneje več let celo parkelj). Sedeli smo na klopi v kotu mamine kuhinje, stisnjeni drug ob drugega. Najmanj pet nas je bilo, a vsako leto se je našel še kakšen otrok. Na eni strani klopi je sedel ata (ko pa njega ni bilo več, pa ena teta), na drugi strani pa mama. Kajti na drugi strani, kamor mene ni bilo nikoli, saj sem imela "rezerviran" prostor pri omari, je bilo okno. Bilo je nizko in vsak odrasel je z zunanje strani brez problema potrkal nanj. Tisti večer je bilo okno odločilno. Ob šestih so parkeljni in Miklavž začeli hoditi po vasi, okoli sedme ure so bili pri nas. Zunaj je bila že trda tema, zato se ni videlo ničesar, lahko si le slišal ... rožljanje keten, rjovenje in mili zvonček. Med nami otroci je vladala navidezna sproščenost, vse dokler ni ... potrkalo na okno. Tisti strašni trk imam še danes v spominu. Tistega okna se spominjam do centimetra natančno. Trk je pomenil, da je sprevod pred vrati. Otroške noge so švignile nad klop, nobena ni upala mahati s pod mizo. Kajti na hodniku se je že slišalo rožljanje keten, prvi parkelj je priletel v kuhinjo, za njim še drugi, tretji. Zapodili so se pod mizo in se nas skušali dotakniti. Po kuhinji se je razlegel otroški jok, drgetanje, najmanj deset parov otroških oči je prestrašeno gledalo v prazno., iz ust se je slišala molitev Sveti angel, varuh moj. Če pa je kakšen parkelj skušal odnesti še kakšno mamico, je bilo vse skupaj še toliko huje. Situacijo je pomiril Miklavž. Beli mož z veliko kapo na glavi, belo brado in črnimi očali. Mirno in uglajeno je vstopil v kuhinjo, pomiril parkeljne, ki so odšli ven na šilce ali dva, in nam zaželel dober večer. Najprej nas je vprašal, če smo kaj pridni in če znamo kaj moliti. Takoj smo začeli moliti Sveti angel, še enkrat. Naglas in razločno. Nato je o vsakem povedal nekaj stvari, za katere ni vedel nihče (le kje je izvedel, da imamo slabo oceno pri SND; da se potepamo ...). Vsi smo obljubili, da se bomo poboljšali (to bi bilo pa fajn zdaj preverit). Da je bilo vse še bolj pristno, je kako krepko povedal tudi mamicam. Tako smo samo še bolj verjeli. Parkelj je nato prinesel velik koš daril, ki nam jih je Miklavž razdelil. S tresočo roko in spoštovanjem v očeh sem vzela darila in jih trdo držala v naročju. Kot zaklad. Ko je končal, je v kuhinjo pridrvel še kak parkelj, potem so odšli. Otroci smo se razživeli in odpirali darila. Skoraj smo pozabili, da se bo en parkelj čez pol ure spet vrnil. Marsikdaj je kakega od nas zalotil sredi kuhinje. A nikomur ni hotel žalega, prinesel je le darila s sosednje vasi, ki naj bi mu jih dala sestra od stare mame. Šele potem je bil mi pri hiši.

Nazadnje nas je Miklavž obiskal, ko sem bila stara 16 let. Kasneje stara mama ni več dovolila, saj jo je parkelj s ketno udaril v nogo, da je imela vse leto skoraj črno. Pa tudi otroci naj bi zrasli. Zadnje leto se spomnim sem bila že toliko pogumna, da sem se celo zunaj pogovarjala z njimi. Oči ni bil več parkelj, čeprav je bil šele drugo leto doma. Biti zunaj s parkeljni je bila posebna dogodivščina, saj so bili to fantje moje starosti. A vseeno. Nikoli, niti danes, ko je od tega že več kot deset let, me na Miklavžev večer ne boste videli na cesti Senično-Tržič. Še posebno ne, ko se stemni. Zakaj ne? Ker me je groza parkeljnov. Nekaj pa si želim. Rada bi ta običaj obržala za svoje otroke. Čeprav sta se starša preselila v drugo vas, si želim, da bi tudi Tjuša in njegove prijatelje vsako leto obiskal Miklavž in mu darila prinesel na star način. Osebno. To leto še ne, drugo leto pa mogoče že. Vabljeni tudi vsi Tjuševi prijatelji.

Medo Brumček

Ko sem bila še otrok, mi je mami pripovedovala pravljico o medvedku Brumčku Medu. Njej pa jo je bral njen oče. Dolgo sem iskala to čudovito slikanico, po vseh antikvariantih in nekega dne sem dobila klic, da me knjiga čaka. Sedaj jo jaz berem svojemu otroku. Rada bi jo delila tudi z vami, prijatelji moji.
Avtor: Nils Werner, priredil Mile Klopčič. Mladinska knjiga, 1963.

Pravljico vam bom povedal

o medvedku Brumčku Medu.

V gozd pobegnil je nekoč,

tam prespal je hudo noč.

Najprej pa naj razložim,

kaj Boštjan je storil z njim.

Kadar spat je šel Boštjan,

kadar zbudil ga je dan,

zadnji, prvi je pozdrav

Brumčku malemu veljal:

»Lahko noč in dober dan,

ti si moj, jaz tvoj Boštjan!«

Zadnjič pa se je ujezil:

»Glej, kako si se razplezal!

Luknjo v kožuh si dobil!

Sram me je, kaj bi tajil!

Nisi več moj Brumček Medek,

a pacon, grdavš, nečedek!«

S prezirjivostjo v očeh

vrgel Brumčka je potleh.

Ta užaljen je zdivjav:

»Nak, Boštjan, vse kar je prav.

To naj dalje še trpim?

Ne, pri priči ti zbežim.«

Brumček zbežal je Boštjanu,

na skrivaj iz hiše planil,

palico izdrl iz plota

in capljal je cite-cota.

Ko je mrak zemljó pokril,

kje je že naš Brumček bil!

Gozd pokaže se iz mraka,

tam zagledal je lisjaka,

ki je zajčku tačko dal

ter mu »Lahko noč« dejal.

Brumček dalje se odpravi,

znajde v gozdu se, v goščavi.

ves se trese od strahu,

ko zasliši: »Uh – uhu!«

»Tele sove me je strah,«

reče Brumček, trd in plah,

»in kako poklja in pika,

ko se noga mi spotika.

Zraven sem še zgrešil pot,

jaz – prismoda vseh prismod!«

Vse na svetu, vse bil dal,

da bi zdaj z Boštjanom spal.

a ker truden sem na moč,

bom na tleh prespal to noč.«

Dasi ga močno je strah,

leže v mehki, hladni mah.

»Brumček, daj, odpri oči,

že se novi dan blešči,

sonce sije že čez plan,

ci-ci-dine, ci-ci-dan!«

Medo v hipu se predrami,

bajno petje ga omami.

Potlej plane na noge

in capljaje dalje gre.

Ob studenčku se umije

in modrost se mu odkrije:

»Vrat umij si in oči,

pa ti svet se lepši zdi!«

Vtem zasliši godrnjanje –

brž ozre se. So to sanje?

Trije medvediči rjavi,

sami Brumčki po postavi,

radostno pred njim stoje.

»Bratce našel sem, juhé!«

Pa so zaplesali raj,

zdaj naprej, pa spet nazaj,

rija-raja sem ter tje,

kolo znova se začne.

Se za šapice držijo

in veselo se vrtijo:

en rumenček, trije rjavci,

skupaj štirje so plesavci.

Pa noreli so po trati,

Brumček z njimi kakor z brati;

valja, ruje se, igra

prav veselega srca.

Star pregovor pa uči:

zrak ti lakoto zbudi.

»Brez zamere, medvediči,

po trebuhu me črviči;

to bo lakota, poznam,

več se z vami ne igram.«

Rjavček vzdigne šapico:

»Tamle vem za papico.

Na drevesu v duplu skrit

je prigrizek čudovit.

Tam nas čaka slasten med,

slajšega ni jedel svet.«

Rjavček spod drevesa gleda

in zabrunda: »Glejte, Meda!

Spretno se po deblu vzpenja,

za trenutek ne odjenja;

oprijemlje se z rokami

in odriva se z nogami.«

Vtem pa od nekod čebele

so nenadno priletele.

Ah, v življenju je tako:

gor počasi, dol urnó.

še hitreje pa drviš,

če preganjan kdaj zbežiš.

Sto čebel, mogoče tristo

se zažene v deblo tisto.

»Ah, nesramne ve pošasti,

med nam hočete ukrasti!

sram vas bodi, takšen greh!«

cap! – že Brumček je na tleh.

Teče, teče, omaguje,

ves zasopel obupuje:

»Joj, ne morem … kar tecite …

tu na jasi me pustite …« –

»Vstani, vstani, teci z nami,

že so ti nam za petami!«

Pa so tekli ko za stavo

čez poseke, skoz goščavo.

Brumček ni se več ustavljal,

ker mu Rjavček je ponavljal:

»Strašen je čebelji pik,

peče kakor sam hudik.«

Brumček dirja z bratci vred,

nič ne misli več na jed,

ker nevarnost je velika,

da ga roj čebel opika.

Brez bojazni ni junakov,

čof! – poženejo se v mlako.

»Kopel je prijetna reč,«

pravi Rjavčke in gre leč.

Brumček ni teh misli bil:

plavati se ni učil.

Pa se sončijo na trati,

ko jih najde Bruma-mati.

Vsi drže tako se milo,

ko da nič se ni zgodilo.

Tacmanka jih huda zmerja:

»Kdo naj zmerom vas nadzira?

Nekaj hipov le ste sami,

pa vas že hudoba zmami.

Glas se širi, medvediči,

da ničvredni ste tatiči!«

Medvediči so priznali,

hudobije se skesali,

češ: na našo čast,

nikdar več ne gremo krast!

Tacmanka jih več ne zmerja:

»Z mano, čaka vas večerja!«

So najedli se potice

in napili se medice.

Tacman pravi: »Tule piše:

'Brumček zbežal je iz hiše.

Kdor ga najde, temu dam

Čisto nov stotak. Boštjan.'«

Brumček hude sanje sanja,

Tacmanka nad njim se sklanja.

Ves ga peče, ga boli:

»Le grdavš skrivaj zbeži.«

Tacmanka tolaži Meda:

»Preden jutro v gozd pogleda,

pojdeš, Brumček moj, domov.

Spremimo te iz gozdov.«

Po treh urah peš hodá

pri Boštjanu je doma.

Brumček vzklikne: »Dober dan,

spet pri tebi sem, Boštjan!«

Milo se mu je storilo,

srček bije mu z vso silo.

»Brumček!« se Boštjan raduje,

»več ne zbeži mi na tuje.

Prècej luknjo ti zašijem,

te skrtačim in umijem.

Medo, ti si Brumček moj,

jaz Boštjan, prijatelj tvoj!"

Kako sem trenirala smučanje?

V osnovni šoli sem pridno trenirala smučanje. Uživala sem v treningih, tako v smučarskih kot poleti v kolesarjenju, teku, plavanju, hoji v hribe ... Bilo je zanimivo obdobje mojega otroštva, ki mi je dalo polno samozavesti in nekoliko drugačen pogled na življenje.
Bili smo skupina 15 otrok, naš trener pa je bil kar moj oči. Na našo srečo, ker z njim smo se res imeli super. Ni nam ga bilo treba klicati tovariš (no meni sploh ne, ker si res ne predstavljam, da bi očita klicala kako drugače kot oči), ampak enostavno Francelj. Bili smo posebni otroci, noben nič kaj tekmovalno usmerjen, vsi malo raztrešeni. Res ne vem, kako najdejo vedno prave otroke, da jih dajo na kup. Vse druge skupine v SK Tržič so bile drugačne, bolj profesionalne. Vsi so bili neki hudi smučarji, ki so se borili za prva mesta, vsi drugi trenerji so bili 'nekaj več' od našega. Mi pa smo bili tako rekoč črna ovca. Nikoli nismo dobili kombija, da bi se normalno peljali. Imeli smo našo rumeno katrco, zadaj brez sedežev. Po sredini smo zložili smučke, pri krajeh vsak svojo potovalko in se usedli nanje. Po navadi se nas je tako zadaj peljalo od šest do osem, eden je sedel spredaj. In tako smo se vozili po Sloveniji od smučišča do smučišča. Če bi se danes otroci tako vozili na treninge, bi starši že ovadili takšnega trenerja, v glavnem bi bile same pritožbe. Nam pa je bilo nekaj čisto običajnega. To, da nam je bilo na kakšnih ovinkih slabo, ni treba govorit, ker nam je itak bilo in je vsak bruhal na svojem ovinku. To, da nismo mogli pozimi v kak hud klanec, ker je ravno začelo snežiti, tudi ni bilo nič čudnega. Spomnim se, ko smo šli iz Bodentala (nekaj km iz Ljubelja proti Celovcu). Vsak pozna cesto čez Ljubelj, še posebno na avstrijski strani je zelo prijetno strma in imajo nekateri še poleti probleme. No takrat še ni bilo karavanškega tunela in je vse hodilo čez Ljubelj. To pomeni kolona do zadnjega ovinka. Fino fajn. Mi pa s katrco, ki je že tako dihala na škrge. In smo se znašli. Dva sta dala na glavo čelado in smučarska očala, se oblekla ter se usedla spredaj na haubo. Držala sta se za ogledala. Mi notri pa smo se usedli čim bolj naprej. In tako smo veselo rinili po snegu v klanec, vse do vrha. Tudi tega danes ne vidiš več. In takih štorij smo imeli ogromno. Še ena štorija je bila, ko so nam dali na pol podrt kombi, da smo se peljali v Sarajevo na Jahorino smučat. Od 'luksuznega' hotela sem spomnim samo škripajočih pogradov, na katere si moral zlesti zelo previdno. Na vrhu omare so bili obrezki od pred meseci pojedenih jabolk, v omari pa drekci od mišk. Kaj smo jedli, se sicer ne spomnim, ampak gotovo ni bilo dobro, hehe. Smučišče je bilo pa itak ena a s črtico. Bila je ena vlečnica, narejena zelo smešno. Na vrhu so te namreč ti krogci dvignili dva metra visoko, da si visel v zraku. Nekaj časa si se tako peljal, potem so te pa spustili meter nižje in si moral skočiti. Fora je bila pa v tem, da ko so jih delali, so računali, da bo vedno tri metre snega. Pa ga ni bilo. In smo malo po luftu letali. Itak, za otroke je to najbolj zanimivo. Ja, različne večdnevne ture smo imeli. Šli smo tudi v Val Thorens in se imeli super, šli smo na morje, kjer smo samo nagajali, šli smo na Kofce, kjer nas je bilo ponoči strah nevihte ... Ampak najbolj pridni smo bili pa na tekmah. Vsi so imeli ful hude tekmovalne drese, mi pa vsi neke sposojene in vseh možnih barv. Videti smo bili kot smučarski cigančki. Že to, da smo si lahko privoščili dva para smučk, je bilo za nas nekaj posebnega. Vedno se mi je ful dobro zdelo, če sem še ene smučke peljala da rami. Važička! No eni so imeli tudi dvoje palic, ampak to je bilo za nas že preveč. Da ne govorim še o kombinezjonu. Vsi so imeli tako imenovane 'iberhose', ki si jih samo ob straneh odpel in že so padel s tebe. No, jaz sem imela take, da sem mogla dat dol tudi pancerje, ker ni bilo ne duha ne sluha o kaki stranski zadrgi. Ker po očitovem mnenju nisem potrebovala takih hlač. Pa še bundo sem morala dati čez glavo gor, ker je bila kar ve celem (no to bundo sem potem imela vse do lani za smučanje). Kako mi je šlo to vedno na živce. Ampak glavno, da sem imela tak kombinezjon kot nekoč Mateja Svet, rumen s kvadratki. Ja, tekme so bile že v samem štartu nekaj posebnega. Že ogled proge je bil za nas poseben trenutek, ker si očitno nikoli nismo zapomnili proge. Vsaj eden od nas je zgrešil kaka vrata, po možnosti zadnja pred ciljem. A imeli smo tudi briljantne trenutke. Ne vem, od kod smo vzeli vso tisto znanje vožnje med količki (tehnično, na prostem smo namreč smučali zelo dobro), da smo vseeno dosegli nekaj dobrih rezultatov. Sama imam kar nekaj medalj, bila sem celo cicibanska prvakinja, a to je že daleč nazaj. Vendar pa nisem 'blestela' le v smučanju, trikrat sem zmagala tudi na občinskem krosu, dvakrat sem bila peta na triatlonu mladih. Lepi uspehi, ki pa so ostali le v spominu. In za nagrado za lep uspeh smo vedno odšli na tortico. Smo imeli zlatega trenerja, ki je imel rad sladko (še danes se temu ne more upreti) in nas je rade volje peljal. Bili smo skupina otrok, ki je v desetih letih doživela veliko. Ohranili smo stike in lani smo se po dolgih letih srečali na praznovanju očijeve 50-letnice. Prijetno smo ga presenetili, saj ni mogel verjeti, da pred njim stojijo 'njegovi' otroci. Spomnili smo se vseh prigod in se nasmejali do solz. Tekmovalni duh pa smo raje prenesli na pot življenja.

Najbolj pomembno od vsega pa je, da danes obvladam smučanje, da se mi ni težko spopasti s katerim koli športom, naj bo to le tek ali pa bungee jumping (saj to je tudi neke vrste šport, a ne?). Edini problem danes je ta, da sem nehala s treningi. Šola je naredila svoje, lenoba je še malo dodala, nosečnost je vse skupaj pospešila in danes se trudim ohraniti vsaj športni duh. Z nobenim športom se ne ukvarjam aktivno, a si želim. Samo ne vem, katerega naj izberem.

Od kod prihajam?

Po duši in srcu sem Gorenjka in bom to tudi ostala. Zagotovo. Pa četudi se preselim na popolnoma drug konec Slovenije. Kot otrok sem živela v majhni vasici pod Kriško goro. Skoraj nihče ni poznal te vasice, a danes je ogromno novih priseljencev. Imeli smo hišo, dvostanovanjsko, mi zgoraj, mama in ata spodaj. Okoli hiše smo imeli velik vrt, drvarnico in pasjo uto. Uta je preživela tri pse, ovčarja, šnavcerja in rotija. Svet okoli hiše ni bil raven, ampak en kup enih hribčkov, kar mi je šlo vedno na živce. Dovoz je bil makadam, zato je rasla trava, ki sva jo morali s sestro redno odstranjevati. To nama je šlo vedno zelo na živce. Hiša je bila stara in ni imela centralne kurjave, zato smo kurili v peči in v šporhetu. Tudi to mi je šlo vedno na živce, ker sem vedno prišla domov v mraz in je bilo treba najprej zakuriti. No v sobi sva imeli eno električno peč, a kaj je pomagalo, ko je bilo povsod drugod hladno. Pa še do konca nismo imeli zrihtanega stanovanja. Vedno je bilo nekaj, da oči ni dokončal. Na koncu pa se mu je zdelo že neumno, da bi kaj naredil, češ, saj gremo ven. A vseeno bi se lahko potrudil. Povsod drugod je vse naredil do konca, le doma ne. Ja, kaj češ ... kovačeva kobila je vedno bosa. A vseeno je bil prijeten dom, ki ga ne bom nikoli pozabila. Imeli smo dobre sosede in se dobro razumeli z njimi. Z Vero sva bili tudi sošolki, z Evo sva ostali na vezi do danes. Z drugimi nisem več v stiku, ker so se naše poti razšle. O prijateljih bom bolj podrobno pisala kdaj drugič. Že v srednji šoli sem počasi odhajala od doma, a sem se še vedno vsak dan vračala. Ko pa sem odšla študirat, sem odšla tudi od doma. Domov sem hodila za vikende. To je dalo domu nov smisel. Čisto drugače sem začela gledati nanj. Iz oddaljenega kota. Kot na hišo mojih staršev, kot na hišo, kamor bom nekoč pripeljala svoje otroke in jim rekla, glejte, to je moja sobica, tukaj sem se igrala ... tukaj so živeli moji stari starši ... Moja mama in ata sta bila super človeka. Ata že 18 let ni več, a se ga še vedno dobro spominjam, kako je sedel v klopi za mizo, s sivimi lasmi in rjavimi očali. Imel me je zelo rad. Mama je živa še danes, a me žal ne pozna več. Starost je naredila svoje in pozabila je na tiste najbližje. Oktobra bo stara 96 let. Lepa starost, a kaj ti to pomaga, če ti je življenje ušlo neznano kam.
Danes te hiše ni več. Stoji še, vendar ni več naša. Preveč stvari se je zgodilo in morali smo se preseliti. Moj oči se še danes sekira zaradi tega, vendar preteklosti ne moreš več spremeniti. Treba je gledati v prihodnost. Preselili smo se eno vas naprej, še bolj proti Kriški gori. Tu je še manj ravnine kot pri prvi hiši. Pa sem se tam pritoževala! Tu ni meter trave, da ne bi vse nekam viselo ... A razgled je lep, prelep. Vidi se vsa dolina, od Triglava do Ljubljanske kotline. Čudovit pogled, za očke spočit. Nekako smo se navadili tudi na novo okolje, čeprav ni naše, ampak le v najemu. Imamo svojo opremo, svoje stvari ... in življenje gre dalje. Človek se vsega navadi, slej ko prej. In prav je tako. Danes se torej vračam domov, ki ni moj pravi dom. A pravijo, da je to tam, kjer živita mami in oči. Torej je to danes moj dom. Po duši bom za vedno ostala Gorenjka, čeprav si svoj dom ustvarjam v Ljubljani. Za Tjuška ... za še kakšnega falotka ... skupaj z Janezom.