Prvi dnevi avgusta

Spet me ni bilo nekaj dni doma. Tjuš je lepo preživel dneve brez mene, itak. Očitno sem bila samo jaz tista, ki ni mogla brez njega. Sicer pa pravijo, da se otroci vsega navadijo, prej kot starši. In še kako je res. Otrok ne komplicira, ker nima za kaj. Njemu je tako, kot je, čisto fajn. Ne ve, da bi lahko bilo drugače. In se navadi na tisto, kar ima dano. Trmo tukaj odpišimo, ker gre za trenutno doživljanje nečesa. Skratka, Tjušk se je lepo privadil biti na mini počitnicah in ga skoraj 14 dni ni bilo domov. Sem mislila, da bo pozabil, kako je doma, pa se je takoj spomnil, kje je. Že na parkirišču je vedel, da je doma. Super!
Preživljati dneve z mojo mami je sicer lepo, a ne za dolgo. Vsi vemo, da se najbolje zastopiš z nekom, če se ne vidiš ravno vsak dan. In prav je tako. Še dobro, da živimo 50 km stran in se ne moremo videti vsak dan. Ker bi se mi zmešalo. Vse lepo in prav, vendar mladi moramo iti na svoje. Se lahko še ne vem, kako dobro razumemo, slej ko prej pride do nesporazumov, ki jih zaradi 'miru v hiši' ne rešuješ sproti. In ko se enkrat nabere, je prepozno. Zato raje pridem le na vikend obisk ali na krajši oddih. Tu je povsem nov ritem, čeprav me pusti kar se da pri miru. Pa vendar ... sama se navajena, da zjutraj prižgem TV in pregledam oddaje, da pred TV pojeva zajtrk, pogledam še mejle, potem pa greva ven. aja, pa spim tudi toliko časa kot Tjuš. Če je to pač do devetih, je pa do devetih. kaj veš, mogoče pa naslednji dni ne bo šlo. Ne morem pomagat sama sebi. rada spim. Pa so mi vsi govorili, ko bo enkrat otrok, se boš pa navadila in začela zjutraj ustajat. Ja, sem ustajala skoraj eno leto trikrat na noč in ob sedmih zjutraj, hodila spat ob polnoči, bila neprespana ... ampak navadila se pa nisem. Nikakor! Uživam v jutrih, ko tjuš malo poleži in jaz z njim. To pa mojo mami moti, ker ona misli, da je nemogoče spati do devetih, ker potem ni nič narejenega. Vse lahko narediš, samo spočiti se moraš prej. Haha. Upam, da se še kdo strinja z mano. druga motnja v najini komunikaciji je pa bila popravljanje za tjuškom. Res se mi ne da cel dan samo pospravljat, če on potem spet vse da ven iz omare. To raje naredim zvečer, čez dan naj se pa igra. Tretji nesporazumi so pa nastali pri tem, kaj in koliko bo jedel in pil. Ker mami misli, da mora skoz jesti in piti, čeprav potem kar bruhca in kašlja. Več kot tolko pa tudi ne more, no.
Ampak drugače sva se pa dobro razumeli in se imeli lepo. Malo sva kolesarili naokoli, seveda s tjuškom na kolesu spredaj pri meni. Sem jo presenetila, ker sem vse prekolesarila z njenim starim kolesom. Vse klance, čeprav so bili nekateri kar 14-odstotni. Kljub 15 kg preveč, imam dovolj kondicije, še več pa trme, da pridem, kamor hočem. Potem sva hodile v Gojzd na sprehod, malo za trening malo za hec. Pa seveda na kofetke k ljudem, ki jih že dolgo nisem videla. Predvsem je bil to moj ata v Bistrici. Z njim imamo bolj redke stike zaradi različnih stvari v preteklosti, a vseeno ga grem vsake toliko pogledat, da mi ne bo kdaj žal. Toliko, da vidim, kako mu gre, da on vidi mene in Tjuša. Potem je pa že skoraj konec debate. Težko se je pogovarjat z nekom, za katerega nisi prepričan, da ne bo vse raznosil naokoli. Skratka, taka potepanja sva imeli z mami, vmes pa seveda po babje opravljali vse, kar je šlo mimo. Res sem vesela, da imam tako mami in zadnja leta se dobro razumeva.
Dnevi so itak hitro minevali in včeraj sva se s Tjuškom končno vrnila v Ljubljano. Kar paše biti malo spet sam, na svoje. Očita itak ni doma, ker dela. Še vedno, že 12. dan! Še 4 dni pa bo doma, pri nama. Ga Tjuš tudi že pogreša. Ve, da ga ni. Včeraj smo šli še na morje z mojima. Ja, več ali manj smo se teh 14 dni samo vozili na izlete. Tako da imam avta za nekaj časa čez glavo. Šli smo v Simonov zaliv. Nič posebnega. Imela sem ga v drugačnem spominu, še iz osnovnošolskih dni. Sicer pa teh 'vodnih' dni v šoli nimam v lepem spominu ne tako, ne drugače. Ker so bile vse suhe in lepe, jaz pa vsa nabildana in kao debela. Ampak zanimivo, zdaj me imajo pa vsi nekdanji sošolci radi, bolj kot tiste, ki so bile takrat 'popularne'. No, Simonov zaliv ni nič posebnega, pa še tri evre je za plačat, čeprav naj bi bile uradno vse plaže do morja zastonj. Tudi prav! Ljudi itak ko sardinc, vsi pod tistimi tremi drevesi. Voda pa umazana, polna trave in mivke. Zato mi gre mivka na jetra, ker je voda motna, ker imaš potem mivko povsod, še iz ušes ti ponoči leze. In neverjetno se mi je zdelo, da je to mojima staršema všeč, ko sta tako picajzlasta za vse reči in se takoj skregata z vsakim. V glavnem ta mlakuža od SanSimona je bila dokaj topla in v njej je mrgolelo kao plavalcev. Plavat itak nisi mogel, ker je bil skoz kdo na poti, pa še valovi so bili. Ampak nam je bilo glavno, da je užival Tjuš. On je pa mali norček. Samo da vidi vodo, že je notri. Ni važno v kakšni obliki je, samo da je. Plaval je v Fredu in pa v 'kavču', tako smo poimenovali tisti rumeni šlauf, ko notri sedi kot na kavču. Je bil frajer. Trikrat smo šli v vodo za več kot pol ure, ampak njega to ni utrudilo. Je hodil še po plaži in imel oglede brisač in stolov. Neverjeten. Voda je zakon. Ni važno, ali šprica, ali je slana, ali se potunka, samo da je v vodi. Pa še smešno se mu je zdelo, ko sem hotela očija potunkat in ga nikakor nisem mogla, potem je pa on mene. Se je smejal, da ga je bilo veselje gledat. Kot sem rekla, ga ni utrudilo nič. Niti vožnja domov. Zaspal je šele ob pol desetih. Revček, noče zamuditi niti pet minut.
Ja, te prve avgustovske dneve smo preživeli zelo aktivno in čas je za malo lenarjenja.