Ne vem sicer od kod nam ideja, da gremo na Kofce s Šije. Tega nismo nikoli počeli. Vedno smo šli z Matizovca peš. Aja, danes je bil z nami Tjušek in s Šije je bolj po ravnem, da bo lahko mali ciciban planinec hodil. Ja, neuradno je Tjuš ciciban planinec, ima svojo knjižico za štampiljke s hribovskih postojank, njegov mentor je pa kar ata. Neuradno pa zato, ker nista člana planinskega društva, ampak "samostojna" planinca. Ampak glaven je namen - hoditi v hribe in se po možnosti ves poštempljat. Tudi na čelo, če je treba.
Skratka, pot nas je z avtom peljala do Jelendola in potem po zriti makadamski poti do planine Šija. Smo se vozili, ko da gremo na konec sveta. Nas je takoj minilo, da bi šli še kdaj z avtom v hribe. Pokrajina je bila sicer prelepa ... planina Pungart, Kladivo, Veliki vrh, Košutnikov turn, pa s Kofc pogled na Vrtačo, Begunščico, zadnjo stran Kriške gore (mi živimo pa na drugi strani), Storžič in naprej Kamniško-Savinjske Alpe. Prelepo! Po skoraj uri vožnje, ker smo vmes "pametno" zašli, smo prispeli do taborniške koče na Šiji. Malo višje pa je dom GRS. Tu je oskrbnik celo atov bratranec, ki ima baje zoprno ženo. Od tu do Kofc vodi lepa pot, več ali manj dol in po ravnem.
Ravno pravšnja za našega cicibančka. Ki pa je že postajal zaspan in se je hotel nositi. Ne, ne ... kar hodi, so bila navodila mentorja. Vseeno je zmagal mali in se na Kofce prinesel v ruzaku. Kot se na takih planinah spodobi, smo naročili nekaj za pit in jest - pivo, šnops in joto. Kislo mleko in žgance smo zamudili za en mesec, ker to je bolj poletna hrana. Sonce nas je prijetno grelo, Tjuš pa je postajal vse bolj zaspan. Šel je k ruzaku in se naslonil nanj, češ, dajte me notri, da bom zaspal. To je bila atova naloga - napokala sta se in šla proti Velikemu vrhu. In je pridno spančkal skoraj urco. Premalo, a vseeno bolje kot nič. Mi pa smo se medtem sončili in čakali Sandija od Špele, ki je šel s Šije na Kladivo in prek robu proti Kofcam.
Mudilo se nam je domov, da ujamemo film Moje pesmi, moje sanje. Saj ne, da ga še nismo nikoli gledali in da znamo vse napamet ... je pa fino ga videt še enkrat. Nazaj grede smo stopili malo hitreje, da smo vsaj nekaj imeli od hoje. Z avtom smo se tokrat peljali na Medvodje, ker je veliko lepša cesta in se nam avto tako ni toliko smilil. Ustavili smo se še pokopališču in stari mami prižgali sveče, ker bi jutri praznovala svoj 96. rojstni dan. Dan pa smo zaključili z odličnim kosilom našega kuharja očija in starim dobrim filmom.
Tu pa je še filmček o današnjem dnevu:
Ni komentarjev:
Objavite komentar