Zagovor diplomske naloge na slovenistiki je minil. Seveda ni šlo brez živčnosti, rdečih ličkov, treme. A prvi profesorjev vtis je bil bil pozitiven, kar mi daje upanje na dobro končno oceno. V četrtek me čaka še zagovor na sociologiji. Potem bom končno prof. slovenščine in prof. sociologije. Raje ne povem, koliko let sem potrebovala do sem, lahko samo rečem, da mi je indeks pošteno razpadel in da je samo še za v okvir.
No, ne bi bila jaz, če ne bi nekaj pozabila doma. USB-ključek! Imela sem s seboj svoj računalnik, ki bi ga pač priklopila na projektor in lepo naredila predstavitev na power point. Na srečo je bila predavalnica odprta že uro prej, da sem se lahko v miru pripravila. Vsa pametna pokličem profesorja, naj mi pride odklenit projektor, ki ... je visel pod stropom!!! Ugotovil je, da ni treba nič odlepat, da se samo prižge tamkajšnji računalnik, daš notri USB-ključek in je to to. Ja, če bi Urška imela vse s seboj. Hitro pokličem Vesno, naj mi prinese svoj ključek, da skopiram predstavitev. Več sreče kot pameti sem imela. Tudi to rundo.
Predavalnica je bila kmalu polna, kar mi je bilo všeč, ker stolom predavat res ni lep občutek. Profesorju sem rekla, da bom kratka, dobre pol ure. Ko pa sem začela govorit, sem hotela povedat še to in to pa še to. In zagovor se je zavlekel na debelo uro. Tako da sem zadnje poglavje povedala v minuti, zaključila z dejstvom, da so imele Finžgarjeve ženske bistveno boljši položaj od žensk na Slovenskem, in šla domov. "Zagovor je bil pedagoško zgleden, res dober." Profesor mi je rekel, da grem lahko k družini. A družina me je poslušala, kajti Janez si je celo vzel čas in preživel svojo drugo uro na predavanju. Ne, ni prva, ker enkrat nekoč v davnih časih mojega študija je šel z mano na predavanje. In je moral celo sodelovati!!! Tjuš me je čakal na hodniku z Vesno, kjer sta pregledala vseh pet nadstropij faksa, ki z nekaj novostmi še vedno tak kot davnega leta 19.., ko je mamica kot brucka prestopila njegov prag. Ja, letnica začetka mojega študija je še v prejšnjem stoletju! Ampak glavno, da bom v četrtek po zagovoru na sociologiji končno
.
No, ne bi bila jaz, če ne bi nekaj pozabila doma. USB-ključek! Imela sem s seboj svoj računalnik, ki bi ga pač priklopila na projektor in lepo naredila predstavitev na power point. Na srečo je bila predavalnica odprta že uro prej, da sem se lahko v miru pripravila. Vsa pametna pokličem profesorja, naj mi pride odklenit projektor, ki ... je visel pod stropom!!! Ugotovil je, da ni treba nič odlepat, da se samo prižge tamkajšnji računalnik, daš notri USB-ključek in je to to. Ja, če bi Urška imela vse s seboj. Hitro pokličem Vesno, naj mi prinese svoj ključek, da skopiram predstavitev. Več sreče kot pameti sem imela. Tudi to rundo.
Predavalnica je bila kmalu polna, kar mi je bilo všeč, ker stolom predavat res ni lep občutek. Profesorju sem rekla, da bom kratka, dobre pol ure. Ko pa sem začela govorit, sem hotela povedat še to in to pa še to. In zagovor se je zavlekel na debelo uro. Tako da sem zadnje poglavje povedala v minuti, zaključila z dejstvom, da so imele Finžgarjeve ženske bistveno boljši položaj od žensk na Slovenskem, in šla domov. "Zagovor je bil pedagoško zgleden, res dober." Profesor mi je rekel, da grem lahko k družini. A družina me je poslušala, kajti Janez si je celo vzel čas in preživel svojo drugo uro na predavanju. Ne, ni prva, ker enkrat nekoč v davnih časih mojega študija je šel z mano na predavanje. In je moral celo sodelovati!!! Tjuš me je čakal na hodniku z Vesno, kjer sta pregledala vseh pet nadstropij faksa, ki z nekaj novostmi še vedno tak kot davnega leta 19.., ko je mamica kot brucka prestopila njegov prag. Ja, letnica začetka mojega študija je še v prejšnjem stoletju! Ampak glavno, da bom v četrtek po zagovoru na sociologiji končno
.
1 komentar:
ČESTITKE URŠKA!!!!
Objavite komentar