Ogled Postojnske jame

Danes smo se odločili, da bomo po dolgem času naredili en lep družinski izlet. Midva, kar sva skupaj, še nisva obiskala Postojnske jame in zdelo se nama je, da je danes pravšnji dan. Kljub visoki vstopnini, vsaj za nas (beri 19 e za odraslo osebo), smo kupili tri karte. Za Tjuša smo plačali en evro, zame kot študentko pa 16 e. Z "najboljš sosedovo piko" pa smo dobili še 20 odstotkov popusta. Fino fajn, kako smo poceni prišli skozi.



V jamo smo vstopili točno ob 12. uri. Tjuš je bil nad vožnjo z vlakcem navdušen. Še dobro, da je imel oblečeno bundo in ta debelo kapo, ker je prav pošteno pihalo. V jami je sicer stalna letna temperatura okoli 9 stopinj, a vseeno se moraš obleči. Čeprav je minilo od mojega zadnjega obiska že 11 let, so bili kapniki takšni kot tistega davnega leta 1997 za božič. Kaj ne bi bili, ko pa en kapnik za en sam centimeter potrebuje celih 100 let! Imeli smo prijetno mlado vodičko, ki nam je lepo razložila, kar smo pozabili. Obnovila sem znanje o kapnikih - tisti, ki rastejo s tal, se imenujejo stalagmiti. Tisti, ki rastejo s stropa, pa stalaktiti. Ko se taka kapnika združita, nastane kapniški steber ali stalagmat. Stali smo na najvišji točki jame, 40 metrov pod površjem, in bili na najnižji, 120 metrov pod površjem. Ogledali smo si rdečo, belo, špagetno in koncertno dvorano ter videli "črni" del, kjer so partizani v drugi svetovni vojni Nemcem razstrelili bencin, ter rov, skozi katerega so ušli v jamo Pivko. Človeške ribice nismo videli, ker se je za nekaj časa "preselila" v vivarij. Prenavljajo ji bazen, v katerem bo potem bolj "odporna" na slikanje s flešem. Slikanje v jami je namreč prepovedano, od fleša in tudi dotikanja z rokami naj bi kapniki postali črni.

Po dobre pol ure hoje smo prispeli do koncertne dvorane, ki ima najboljšo akustiko, saj je tudi po velikosti največja dvorana jame - 3000 kvadratnih metrov. Odmev traja celo do šest sekund, kar je Tjuš pridno preizkušal. Strop te dvorane je visok tudi do 50 metrov. V njej sicer ne prirejajo več veliko koncertov, ker je vlažnost prevelika (tudi 95-odstotna) in lahko poškoduje inštrumente. A vseeno si lahko za božič ogledate božični koncert. Žive jaslice si bomo ogledali čez nekaj let, ko bo Tjuš že vedel, "zakaj se gre".

Ogled je povzročil lakoto in na poti nazaj smo se ustavili v "naši" gostilni v Postojni, ki so jo prijetno prenovili. Jedli smo kot vedno kalamare, ker tukaj imajo za naše pojme res najboljše. Tjuš je komaj pojedel, že napol spal in v avtu ga je zmanjkalo v sekundi. Popoldne smo preživeli še na kavi na Gorenjskem pri mojih starših, zvečer pa prijetno utrujeni pospali vsak v svoji postelji. Bil je lep dan in naučili smo se veliko novega.