Dobesedno. Ni nas le obiskal, ampak se je kar priselil k nam in bo tu ostal za vedno. Za zdaj visi na žebljičku v dnevni sobi in spremlja dogajanje, mi pa ga občudujemo.
In kako je sploh prišel do nas? Zgodba ima en kup zapletov in nesporazumov, a z Barbi sva se potem le dogovorili. Njena slaba vest (čeprav ni bilo tako hudo, samo je vztrajala) je hotela, da za Tjuša naredi Nodija. Lesenega! Vau! Že jaz sem bila navdušena, kaj šele Tjuš. Kako sem ji hvaležna, ve samo ona. Tjuš ni mogel skriti navdušenja. Ko sem v nabiralniku zagledala kuverto in na njej tudi njen naslov, sem pošto raje predala Tjušu. Z navdušenjem je že na hodniku odprl in pogledal notri. "Nodiiiiii! Mamica, glej, Nodi!" je rekel z glasom, ki ti pove vse. Iskre v malih očeh so se svetile, stisnil ga je k sebi in ga gledal kot boga. Pa še avto ima. Previdno ga je držal za vrvi in nesel malo nad tlemi, tako da se je avto peljal. "Avto pele Nodija," je govoril v dvigalu. V stanovanju sva ga obesila kar v dnevno sobo nad kotiček, da ga ima vedno na očeh. Ti hecni mali Nodi!
Barbi še enkrat hvala, da si z drobno malenkostjo polepšala dan mojemu sinu.
1 komentar:
Uf, ko sem pa tole prebrala, sem pa ugotovila, da sem čisto prav naredila, da sem vztrajala pri Nodiju. :)
Ravno zaradi takšnih reakcij malih škratkov je vredno žagat, brusit, barvat in lakirat.
Prav zares me veseli, da mu je bil všeč. :)
Objavite komentar