Ja, danes mi je pod roke prišla obleka, ki mi je bila všeč na prvi pogled. V Poročnem kotičku sem rezervirala termin za danes. Na njihovi internetni strani sem videla, da imajo posebno akcijo nekaterih oblek, po smešno nizkih cenah. S 1200 e na 250 ali manj. Najprej sem mislila, da je to cena izposoje, ko pa je rekla, da je to prodajna cena ... hm, poceni.
Stati skoraj sredi trgovine v gatah in modrcu ni ravno prijeten občutek. Še posebno, če se Tjušku zdi smešno, ker ima mami samo spodnje perilo na sebi in je ves čas odkrival zaveso. Pa sem se navadila. Izberemo nekaj oblek. Oblečem prvo obleko, ki ni šla čez rit, pa še smešen ovratnik je imela. Probam drugo. Ja, že bolje. Čisto nekaj drugega. Medtem ko sem jo slačila, je Janez našel tretjo. Belo z rdečim robom. Lepa. Zadaj se je zapenjala na "vezalke". Me je zategovala kot tiste v starih časih. Madona, te ženske niso mogle dihat. In to vsak dan, ne le en dan v življenju. Se smejimo, Tjuš nas je zabaval s pripombami. Vlečka je bila daljša, a ko jo je privezala na samo obleko, je bilo vse videti čudno. Spet slačenja in oblačenje četrte. Kot bi imela zaveso na sebi. Ne, hvala. Pa še peto in šesto. Pa ponovno drugo ... Ja, to bo to!
Kaj pa čevlji? Sreča je bila spet na moji strani, čevlji v barvi obleke so bili polovico znižani. Tjuš je medtem že oblekel nogavičke in natikače s peto, ker je hotel biti kot mamica. Vmes je tudi on probal eno obleko, a žal mu je bila prevelika. Teti iz trgovine je kazal videoposnetke, kako je delal prevale. Ja, smo imeli pestro.
Na koncu sva se lepo odločila, da je obleka moja. Da bom lepa lepa, doma pa sva ugotovila, da lepo paševa skupaj. Pač, videl jo je prej, pa kaj. Brez Janeza je ne bi mogla kupiti, ker je on edini, ki ve, kaj mi paše. A kako zgleda obleka? Boste pa morali počakati še 200 dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar