V petek smo se ob petih napokali in odpeljali proti Šempetru. Na poti smo se ustavili še v Postojni v Piceriji Čuk, kjer smo pojedli odlične kalamare. Ob sedmih smo prispeli v Šempeter.
Pri Polančevih je vedno veselo. Janja in Marko ter trije otroci, Uroš, Jure in Ana (imena smo doma ponavljali cel teden) so prava klapa, pri katerih se vedno kaj dogaja. Tokrat so bili pri njih še prijatelji, s katerimi so skupaj pri zakonski skupini. Elena in Radivoj z dvema otrokoma ter Nataša in Borut s tremi. Je bil žur, kar tako, da se imamo fletno. Fantje so po hitrem postopku spokali v vrtno kuhinjo, kjer so morali doreči kuhinjske zadeve glede Janjinega 40. rojstnega dne, ki nas čaka konec meseca. Me pa smo si dale na mizo borovničke in predebatirale vse, kar leze in gre. A zanima vas, kdo je pazil otroke?
Ni bilo nobene potrebe. Otroci so se pazili sami, mali so se igrali na tleh, od lego kock do avtomobilčkov, veliki so igrali računalnik. Vmes so spedenali še našo Fejo in mucka Ceca. Ja, mačku je ime Ceco. Tjuša sem videla samo ponoči, ko je spal poleg mene, ostalo so ga pedenali otroci. "Ulooooosss! In že je od nekod pritekel Uroš in mu uslišal prošnjo. Hahaha, je bil facko. Užival je, kot že dolgo ne.
Deci so po parih rundah prišli veseli nazaj notri in povedali ves načrt žurke. Janjo je kar zvilo. Ja, kuhal bo Janez, ona nima prave glasanja. Mora še sama sebe prepričat, da je tako najbolje. Ura je bila hitro enajst, otroci so že popadali. Treba je bilo iti domov. Zjutraj se vidimo.
Soboto smo spet vsi preživeli skupaj. Od zajtrka do večerje. Janez nam je kuhal pašto na sto načinov. Sama sem imela makaronov čez glavo (sej ne da so bili danes tudi v šoli za kosilo), Primorcem je pa povsem normalno, da jedo pašto za kosilo in večerjo, če pa kaj ostane, je pa še za zajtrk. Tudi mrzla je dobra. Ne moreš verjeti! Skratka, spet smo se cel dan smejali, spotoma malo dali vsaj posodo v stroj, da je bilo kaj krožnikov za naslednji obrok. Deci so odšli celo v vinsko klet od Boruta, da je Janez probal vino, ki ga bova imela na poroki. Mmmm, človek bi ga kar pil. To bo še veselo. Pozno zvečer, vsi s polnimi kozarci, smo ugotovili, da bo treba spat. Tokrat je prespala v hiši še družina Elene in Radivoja. Kaj takega pri nas ne moreš doživeti. Človek je bil že oblečen v čevlje in jakno, v naslednjih dveh minutah pa v Markotovi pižami. V minuti smo bili zmenjeni, da ostanejo vsi štirje pri nas. Otroci so pospali v dnevni na blazinah. Tjušu je bilo to noro zanimivo. sploh ni mogel verjeti, da je tak žur. Deci so imeli kmalu vsega dosti in so spali zraven otrok, me pa smo klepetale do treh zjutraj, vmes se nam je pridružila še nona, ki je ravno prišla z enega žura. Hahaha, tile Primorci pa so face.
pred spanjem na blazini srede dnevne sobe, slikano s fotičem za 8000 e
Nedelja je bila umirjena, a to še ne pomeni, da nas ni bilo spet polna hiša. Z Eleno in Janjo smo še čez najino poroko, ugotovile, da bo Janja pogruntala konfete, ker ima dobre ideje. Ker sta obe poročeni, sta mi dajali kup pametnih nasvetov, če verjamete. Smeha ni manjkalo.
Preživeti en tak vikend, poln veselja, je res nekaj, kar te napolni z dodatno energijo. Primorci so povsem drugačni ljudje od nas Gorenjcev ali Ljubljančanov. Odprtost, preprostost, veselje ob vsakem, ki pride, tega pri nas ne vidiš. Pri nas se samo obremenjujemo, ali si dovolj pospravil, ko nekdo pride, ali si lepo oblečen, ali imaš tak pulover, da se ti ne vidi špehec ... in polno takih bednih for, ki ti kvarijo veselje do pogovora s človekom, ki ti je drag. Človek rabi malo sprostitve, en da pri tem nenehno pazi, ali je vse pošlihtano za druge. Primorci poskrbijo, da se imajo fletno tudi oni, mi pa le, da se imajo drugi. Ja, midva bi šla takoj tja živet. Vedno je kakšno stanovanje prosto za smešno nizko ceno, Janez bi imel službo en, dva, tri, mene bi že nekam dali. Ja, znajo tile prijatelji hitro najti prostor za naju tudi na Primorskem. A ko prideš domov, si vesel, da si doma in da si se imel luštno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar