... da nam bo lepo! Že drugi dan pada sneg. Kako imam rada sneg, zimo, mraz malo manj. Uživam v belini, v čisti naravi. Lepo je, ko je vse enake barve, ko imaš zjutraj avto pod kupom snega in te to razjezi. Lepo je, ko si obuješ škornje in gaziš po snegu, za roko pa držiš ljubljeno osebo ali svojega otročka. Lepo je, ko si daš na glavo kapo, na roke rokavice, oblečeš kombinezjon in se podaš na smučišče ter uživaš v dolgih zavojih, na sedežnici pa klepetaš z naključnim sosedom. Zima je lepa, čeprav je mrzla, čeprav je ledena, čeprav ti zjutraj avto ne vžge, čeprav je na cesti gužva ... Belina je tako nedolžna, da je preprosto treba uživati kot majhen otrok.
In moj mali otrok je danes užival. Domov sva šla z avtobusom, da je užitek še večji. Vso pot na busu me je spraševal, kaj piše na digitalnem zaslonu. Prebrala sem najmanj 7x, hahaha. Srce moje radovedno. Peš pot od postaje do bloka je bila ravno prav dolga, da sva naredila načrt, kako bova okepala Fejo. Ker Tjuš je v vrtcu okepal Lano, njega pa ni nihče. Tudi Feja je bila navdušena nad snegom, midva pa sva naredila "veeeeliiiike kepe". Koliko smeha iz srca, ko je kepa priletela iz otroških rokic v Fejo. Plezanje na kup snega, valjanje po celem snegu, spotoma sva okepala še sosedo. Rokic ni zeblo, lahko so prijele tisto tako želeno čokoladico iz trgovine. Res je užival ta moj mali sine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar