Po poti filma Poletje v školjki 1

V soboto, 3. marca, smo se odpeljali na pravo poletno pustolovščino. Vzrok zanjo je bil film Poletje v školjki, Tjušev najljubši film, ki si ga je v enem letu ogledal vsaj tridesetkrat. Tako rekoč ga zna na pamet. "Otroci na morju" so nam torej dali navdih za ogled solin, Portoroža in Pirana ter raziskovali kraje, ki se pojavijo v filmu. Filmu najine mladosti.

Kot prvo naj omenim, da dejstvo, da so film snemali leta 1985, Tjuša ni motilo. Vse je namreč moralo biti kot v filmu, zato sva predvsem v solinah "prirejala podatke".

Od doma smo se odpeljali ob 8. zjutraj, ob pol desetih smo bili na solinah. Na prvi pogled je bilo vse, kot je treba. Vstopnina je 10 evrov za družino. Avto smo parkirali v bližini tovarne Barcaffe, za katero pa danes težko rečeš, da je tovarna. Pred vhodom na soline nas je čakala rampa. Gospod vratar pa mi je potiho razložil, da so slavno hišo na solinah že podrli, pokazal pa je tudi območje snemanja.

In smo šli. Od rampe nas je pot po ravni cesti vodila do trgovine Lera. Nismo šli noter, ampak smo si v njeni okolici ogledovali solinarske bazene ter nabirali školjke. Našli pa smo tudi opremo solinarjev, "cokle" in "grablje".

pred rampo

solinarski bazeni

nabiranje školjk

mali solinar

Prišli smo do prvega skladišča soli. Tu so videli vozičke za vožnjo soli po tirih, kupčke soli in hišice solinarjev.

vozička za sol

solinarski rakec

kuku, koliko soli je tu

To je pa le mali kupček soli, a sol je vseeno zelo slana.

Tu ob skladišču soli smo našli dva vozička, ki sicer nista bila na tirih, a smo ju usposobili, da smo lahko preizkusili, kako je te vozičke sploh voziti. Lahko rečem, da so težki že prazni, kaj šele s polno soli.

Nadaljevali smo do prvih večjih hiš, kjer je en majhen bar, razgledna terasa in multimedijska soba. Z razgledne terase se je dobro videli hiša "otrok na morju", v kateri so kurili ogenj in imeli zabavo. Spodaj je še karta solin, da smo si vse skupaj še lažje predstavljali. V multimedijski sobi je prikazana oprema solinarjev, maketa solin, opisan pa je tudi postopek pridelovanja soli, ki je še tradicionalen.

solinarska hiška s tiri

ob solinarskih vozičkih

galeba v letu

"slavna hiša Pirančanov"

Tukaj so snemali film.

Ob Grande kanalu, po katerem na soline priplujejo manjši čolni in jadrnice, smo se sprehodili do nahajališča školjk. Seveda je bil to tisti nasip, kjer so Portorožani Tomaža ujeli in mu ukradli kopalke, da je moral revež gol domov. Nasip smo obdelali skoraj do potankosti, do zadnje bilke. Še dobro, da ima oči tako dober telefon, da smo lahko v filmu sproti preverjali, če je vse, kot mora biti. Po Tjuševem prepričanju so še školje v vodi iste kot takrat :). Ob koncu kanala je nahajališče školjk, kjer sta Tomaž in dedi (beri stari Luka) ugotovila, da manjkajo školjke. Nekje na polovici kanala je most na drug konec solin, ob solinarske hiške ob cesti.

Grande kanal v smeri proti morju

Pirančani limone, Pirančan vsak utone.

Pirančan sploh ni živ, če gnojnice ni pil.

Kje? V pristanišču.

V pristanišču? Kaj s' pa mislu!

(Tjuševa najljubša pesem iz filma)

galeb, v ozadju nahajališče školjk

mami in Tjuš, v ozadju Piranski zaliv s Portorožem

Kraj, kjer se je s čolnom vozil Tomaž

ojoj, skoraj sta padla v kanal

na mostu s Tjuševega objektiva

gospe sence se sprehajajo

mali mostiček, ravno pravšnji za zviranje

Pri eni od hišk smo imeli kratko malico, nato pa se po asfaltni cesti odpravili nazaj do trgovine. Na cesti smo vadili tudi različne skoke. Tokrat smo se v trgovini kupili vrečko soli za spomin, nato pa odšli proti avtu ter se odpeljali proti Portorožu. Triurnega potepanja po solinah je bilo konec.

malica

Tjuš in oči skačeta

Mami in Tjuš skačeta

Ta slika je pa najboljša slika izleta, ujeta s Tjuševega objektiva.

Tjuš skače

notranjost trgovine

sol v vrečki

V Portorožu smo se parkirali na glavni ulici in kupili kupon za 5 do 6 ur parkiranja, kajti peš smo morali priti še do Pirana in nazaj. Prvi ogled v Portorožu je bila ograja, čez katero je Tomaž splezal brez dovoljenja in se potem skril tako, da si je oblekel ženski nedrček od kopalk ter pokril s klobukom. Betonska ograja stoji še danes, edino rož ni več na njej. Se pa lahko čevlji zataknejo vanjo, če plezaš po njej. Sledil je slavni tek po Tomaževem pomolu, s koder je na koncu filma skočil še zadnjič v morje.

slavna ograja

še bolj slavni pomol

na koncu pomola

ena lepa ob drevesu

Čas je bil za kosilo, ker pa je bila povsod gužva in bi nam vse skupaj vzelo preveč časa, smo si privoščili kar kebab. Kosilo nam je dalo energijo za pot do Pirana. Do tja smo hodili 45 minut. Na poti smo se ustavili pri Bernardinu ob stopnicah, po katerih je tekel Tomaž po tistem, ko so se doma skregali. Tekel je do solin, kjer ga je zajela nevihta.

stopnice pri Bernardinu

pot do Pirana

Piran

marina Piran

V Piranu smo si najprej privoščili sladoled in pivo, malo počili, nato pa odšli v Akvarij, za katerega je v filmu skrbel Luka. Na zid Akvarija pa so v začetku filma napisali tudi stavek "Filip je filet". V Akvariju Tjuš ni mogel skriti navdušenja nad pravim malim morskim psom in morskim bičem, ki sta plavala tik ob robu bazena, da se ju je lahko tudi dotaknil. Poleg njiju lahko vidite še morske zvezde in ježke, različne ribe (kovač, brancin, orada, babica ...), hobotnico, morske kače in rake. Skratka zelo zanimivo. Vstopnina 10 evrov za družino.

akvarij

Po ogledu Akvarija smo odšli na najvišjo točko Pirana, na mestno obzidje, na katerega so Portorožani napisali, da so Pirančani mone. Z vrha obzidja, z najvišjega stolpa, do katerega vodijo strme stopnice, je bil razgled ravno tak kot v filmu. Z obzidja pa smo odšli do cerkve, ob kateri sta hodila Tomaž in Milena, ko jo je vprašal, ali gre z njim v kino. Da ne bi šli čisto okoli Pirana, smo ubrali bližnjico po ozkih uličicah in se znašli točno na trgu, kjer so plesalci Kazine takrat v filmu plesali. Seveda se je tam našel tudi balkon oz. okno, s katerega je mama klicala Tomaža, medtem ko je on poslušal vokman in plesal. Ko smo se odžejali, smo na drugi strani ob obali poiskali še tisti balkon, pod katerim so se Tomaževi prijatelji drli: "Tomaž! Maži! Tomaž! Maži!", on pa je potem prišel na ta balkon, da so mu povedali, da se je zgodilo nekaj groznega (napis na stolpu). Zanimivo pa je to, da okno, s katerega je Tomaža klicala mama, in ta balkon nista v isti hiši, ampak okoli 200 metrov narazen. Skratka, balkon je isti kot v filmu, le pajka takrat ni bilo na zidu. Smo pa ugotovili, da je bilo okno, skozi katerega se je pogovarjal prvič z Mileno, še v tretji hiši, ki pa nam je ni uspelo "dešifrirati", saj je sedaj preveč gostiln ob hišah.

piransko obzidje

pogled z obzidja

Na najmanjši stolp so Portorožani napisali "vsi ste mone". Na tem mestu, kjer je danes parkirišče, je bil takrat makadam.

pogled proti Piranu

strme stopnice na stolp

Stopnice, pod katere sta se po rabutanju fig skrila Tomaž in Milena.

rob, po katerem je hodil tudi Tomaž

pot, na kateri je Tomaž delal salte

kip, ob katerem je sedel Bajsi

balkon in levo okno ob njem, od koder je mama klicala Tomaža

plesišče Kazine

balkon, pod katerim prijatelji kličejo Tomaža

Piran ob sončnem zahodu

Po celotnem dešifriranju filma smo šli še enkrat v Akvarij, seveda za isto karto kot prej. Le da je tokrat dobil v spomin še ogrlico iz školjk, ki je je bil zelo vesel. Nato pa smo se že malo utrujeni po 8-urnem sprehodu ob slovenski obali odpravili nazaj v Portorož. Hodili smo ravno ob sončnem zahodu, tako da smo ujeli še en filmski trenutek, ko se Tomaž in Milena peljeta z jadrnico ob sončnem zahodu.

Po 9 urah sprehajanja smo se utrujeni odpeljali proti domu. Tjuš je zaspal že v Kopru, doma pa je še ponoči v postelji veselo s polno smeha razlagal, kaj vse je doživel ta dan.

Spomladanske aktivnosti

Preden je sonček stopil led, smo hodili tudi po blejskem jezeru.

Zunaj je te dni posijalo toplo sonce in čas je, da na plano potegnemo nove športne rekvzite. Lani nam še ni uspelo rolat, letos je mali falot speljal takoj.

Usposobili pa smo tudi kolo.

Še celo Feja je začela uživati v naravi.

Nakup novega avta

Nakup novega avta je bil celoletni projekt. Odkar nam je ckrnila multipla in je rover prevzel vlogo družinskega avta, sva razmišljala o novem. Seveda je bila na prvem mestu spet multipla, potem citroen, pa scenic in phedra ...

Multipla

In tako po dolgem razmišljanju in ogledovanju končno najdeva eno pametno multiplo.

Bila je prave barve, take lepe turkizne, lepo ohranjena, skratka, ravno za nas. In se odpeljemo v Celje, kjer so jo prodajali. Na prvi pogled sicer lepa in brez pripomb, razen nekaj poškodbic, ki bi se jih dalo odpraviti. Janez si jo je podrobno ogledal. Še dobro. Ker nisva imela denarja za aro, smo se dogovorili, da pridemo čez tri dni. Dogovorjeno, prodajalec zelo prijazen in pripravljen na kupčijo.

Sama sem na banki uredila vse potrebno, vendar je bil največji problem, da niso mogli urediti vsega potrebnega v treh dneh, ampak šele v petih. Tako sva lahko le poklicala, da naju ne bo po avto takoj. Takrat pa se je prodajalčeva taktika povsem spremenila in bilo mu je čisto vseeno, ali po avto prideva ali ne. Padlo mi je vse "dol", zato sem skenslala tudi banko. A glej ga zlomka, čez vikend najdeva multiplo iste barve, samo druga lokacija. Tokrat na Igu. Pokličem modela in ta mi je zagotavljal, da je avto oh in sploh, da ga prodaja zaradi povečanja družine itd. No, pa pojdimo pogledat. Medtem pa sem banki sporočila, da bi vseeno sodelovala z njimi. So si lahko mislili svoje.

Ob prvem pogledu na avto nama je bilo jasno, da sva to že nekje videla. Preveč je bil čist za petčlansko družino, preveč je bil podoben tistemu iz Celja. Na srečo najin mehanikar stanuje nedaleč stran, zato sva se odpeljala kar do njega. Tam pa šok! Na avtu je naštel toliko napak, da bi bilo treba vanj vložit najmanj 1500 evrov. Avto sva peljala nazaj, se lepo zahvalila in mu povedala, kar nama je povedal mehanikar. Potem ga je pa Janez še presenetil z izjavo, da je avto videl tri dni nazaj v Celju in da se nama je pošteno zlagal. Model je bil brez besed. Ni dojemal. Zvečer pa nama je vseeno upal poslati sms, če bi avto vseeno kupila, če on da za dele za servis. Žal ne.

Xsara Piccaso

Z denarjem dobesedno v žepu sva sedela doma na kavču in gledala, kaj naj kupiva sedaj. Ah, bova že, bova pač roverja registrirala, ko bo čas, bomo pa že kupili novega. Cela dva dneva sva bila slabe volje, potem pa slučajno najdeva lepo črno "mačko". Taka fensi šmensi je bila že na sliki. Evo, ti mene, pokličem lastnika. Lastnik je bil prijazen gospodič, mehanikar s citroen servisom. Dogovorila sem se za naslednji dan, to je bil četrtek. Ob dveh sem prišla tja. Gledam, gledam, on mi razlaga, kaj vse ima, od spuščenega podvozja do chip tuninga. Ja, okej. Če mi ne bi Janez prejšnji dan razložil, kaj vse to pomeni, bi bila videti še bolj blond, kot sem bila. Ampak peljala sem se pa lahko. Ko sem se usedla v avto, je bilo to to. Brez pardona, ljubezen na prvi pogled. Sedež je pasal na mojo rit, volan k mojim rokam, stopalke k mojim stopalom, ogledalo k mojim očem, skratka, avto je bil narejen zame. Zadovoljna, da sem našla, kar sva iskala celo leto, sem odšla domov. Z obljubo, da pridem naslednji dan z možem.

Itak sem doma Janezu čisto bo babje razložila, kakšen je avto. Lep! Ena beseda je bila čisto dovolj. Koga briga, v katero smer so obrnjene tipke in kakšne feltne ima. Glavno, da je lep in da je meni všeč. S takim opisom sva naslednji dan, v petek, prišla nazaj na Dobrovo. Ker imam moža, ki čuti tisto, kar jaz, je bila "črna mačka" všeč tudi njemu. Še posebno, ko sva šla na prvo skupno vožnjo. Ja, draga žena, pravilno si izbrala. Zdaj pa še dogovor o ceni. Z vso opremo, zimskimi in letnimi gumami, alu platišči, 2.0 diesel motorjem in super voznimi lastnostmi je bila cena idealna za naju. Še za prvi bencin za izlet je ostalo, hahaha.

Seveda ne bi bila midva, če ne bi "izsilila", da avto dobiva še isto popoldne. Kaj nama bo nov frej vikend brez novega avta? Lastnik je gotovo zaslutil najino željo po vikend vožnji, zato je privolil v popoldanski prevzem. Čeprav se je težko poslovil od njega, saj ni pričakoval, da ga bo prodal v treh dneh po objavi oglasa. Sandi mi je uredil vse potrebno, me celo zapeljal do Špana, da sem vse uredila. Iiiii, zvečer sem se že vozila z novim avtom. Najprej sem šla k Tanji na kavo, potem pa še k Špeli in Sandiju, da je lahko na AC pokazal vse, kar zna. Do 180 km na uro šiba. Za zdaj.

Tjuš je bil navdušen nad novim avtom in se je hitro naučil, da je to "sara pikaso". Naš prvi družinski izlet je bil v Novo Gorico. Nazdravljali smo pa itak cel vikend, pa še zdaj včasih, kar tako, za srečo. V 14 dneh, kar imamo avto, nam je uspelo narediti že slabih 2000 km. Kdo bo vozil, je pa vsakodnevni problem, saj res oba uživava v vožnji.

Prodaja roverja

Po enem letu skupnega življenja z roverjem in hkratno nenavezanostjo nanj, predvsem čustveno, je moral rover najti novega lastnika. Ker je bil napisan name, je to pomenilo, da sem prodajalka jaz. Hahaha, to pa zna biti zanimivo, da ženska prodaja avto. Še posebno, ko te kličejo moški, po možnosti z juga. Skratka ... rover je dobil svoj oglas na primerni spletni strani. Z "ogromno" neke opreme ni imel pretiranega prometa oziroma povpraševanja. Največji problem je bila seveda registracija, ki je potekla v roku enega meseca. S tem daš ljudem vedeti, da avto ni ravno blesteč. Ampak so mi verjeli, da pač kupujem novega in da je prodaja nujna. Da o grozno umazani sličici, ki naj bi moje besede o lepoti avta potrdila, raje ne govorim.

Tako so začeli klicati, eden po eden, ob vseh mogočih urah. Na koncu se je po 14 dneh našel en fant, ki bi ga kupil. Njegov nakup pa je bil pravi "zmenek" pri mehanikarju. Če ne bi bilo nujno (imeli smo že našo novo ljubljenko xsaro picasso), poberem po eni uri šila in kopita. Ampak, sem vztrajala.

Fant je bil star 42 let, živel pri mami in nujno potreboval avto. Ampak problem je bil v tem, da je pričakoval zlat avto, približno podoben tistemu iz trgovine. Tako me je pripravil do tega, da ga peljeva k njegovemu mehanikarju. Okej, ni panike. Bom pač potem razlagala, kaj se je zgodilo dober mesec nazaj, ko je šla glava motorja, ker sta se zmešala voda in olje. Bom pač že razložila, da kazalček za gretje ne dela "od včeraj" in da je strešno okno začelo spuščati ravno ta trenutek itd. S temi mislimi sva se peljala na Dolgi most.

Prideva tja. Mehanikarja nikjer, le njegov brat, avtoelektričar, ki pa nima nič zraven. Na dvorišču pa je bil tudi kombi, okoli katerega je bentil njegov lastnik, saj naj bi na popravilo čakal že celo dopoldne. Ura je bila pol dveh. Ko sta mi zmrznila že prva dva prsta na rokah, je le prišel slavni mehanikar. Prva misel, ko sem ga zagledala, je bila: "OMG, ta je pa kot Brincelj!" Nato pa je začel še nosljati in govoriti zeeeeeelooooooo pooooočaaaaasiiiii. Vedela sem, da me bo prej konec, preden bo avto pregledan. A glej ga zlomka, Brincelj se je ulegel na tla in avto pregledal na "prvi uč". Edini komentar je bil, da je avto malo rjast. A dej ga seri, kako pa to? Saj je letnik 1999, skoraj ni verjeti, da bi toliko let star avto lahko bil rjast. Moj kupec je bil že bled, koliko ga bo to stalo v evrih, a ga je na srečo Brincelj pomiril, da ne more pričakovati avta brez praske. Potem je bilo pregleda konec, vendar midva še nisva šla domov. Avto sem morala prižgati, takrat pa se je slišalo tisto "škrtanje", posledica skoraj smrti roverja. Kljub natančnosti ni mogel ugotoviti, od kod ta zvok. Jaz pa ne bodi ga lena, rečem, da je to že od nekdaj. Ajde, recimo, da je verjel. Potem pa se kupec spomni, da bi govoril z mojim mehanikarjem, Igorjem. O, madona! In celo njegovo telefonsko je želel. No, tega si nisem mogla privoščiti. Poklicala sem Igorja in mu rekla, naj temu kupcu lepo razloži, kaj vse je delal na roverju, ne da bi pri tem omenil generalno napako. Seveda je Igor to speljal ena a s črtico in nakup je bil vse bližje.

Minili sta dve uri, Janez je šel vmes že po Tjuša v Komendo, jaz pa sem še kar tam "zmenkarila" s kupcem. Trije deci in jaz v mehanični delavnici. Meni je tem o avtih že zmanjkovalo, hahaha. Končno, ura pol petih. Avto dvignemo še na dvigalke in si ga ogledamo še od spodaj. Ja, lep je, ja. Ima lep izpušni sistem. Jaz zraven trobim, da bo treba neke diske menjat, meni Brincelj, da so še dobri. Okej, samo jaz bi to morala menjati že pred 2000 km, ampak ni panike. Avto skoraj blagoslovljen, zato se pojdimo še peljat. Še sreča, da nisem imela vinjete, da je bila pot kratka. A še vedno nihče ni ugotovil zgornjih napak. Avto je dobil blagoslov za nakup, še sreča, da je med čakanjem kupec uredil tudi zavarovanje. Ob 17.15 je bil končno urejen prepis, meni pa je padel kamen od srca. In na koncu me je ta fant še vprašal, če sem kaj čustveno navezana na roverja. Hm? Neeee! Aja, prodala sem ga za fičnike, 350 evrov. Brez besed.

IZLET PO AVSTRIJSKI KOROŠKI

Bil je lep nedeljski dan, dva dni prej, v petek, 7. 10. 2011, je v naše kraje prišla huda sprememba vremena in gore je pobelil sneg. A nedelja je bila kljub vsemu prava za nedeljski izlet tja daleč do mesta Steinz blizu Gradza.

Na Vetrno sva s Tjušem prišla že v soboto, da bi lahko v nedeljo odrinili že zgodaj, saj smo morali 180 kilometrov prevoziti do 10. ure dopoldne. Odhod je bil pol sedmih, še dobro, da sva vajena za zgodaj vstajati. Pot nas je vodila prek Ljubelja, na poti gor smo srečali tri velike košute in občudovali te čudovite živali. Na drugi strani tunela nas je pričakal sneg, vendar so bile ceste že kopne. Moja mami je imela ves načrt, kako se pride na cilj napisan na listu. Razen ceste od Borovelj do Železne Kaplje. To pot smo namreč poznali. A očitno smo jo tudi pozabili. Že pri prvem križišču smo strokovno ugotovili, da moramo zaviti desno. Cesta je bila po nekaj kilometrih vedno ožja in če ne bi slučajno zagledali table Železna Kaplja, bi bili prepričani, da smo zgrešili. Saj, če bi pogledali vse skupaj malo širše, tudi smo, ker smo se vozili po neki stranski cesti, kjer smo se v ovinkih srečevali sami s seboj. Manjkal nam je samo še makadam. Na koncu nam je uspelo tudi to, saj so na enem predelu popravljali cesto. Videti je bilo tako, kot da smo prvi Slovenci, ki se po letu 1945 peljemo tam čez. Nikjer žive duše, še tiste par hiš je bilo videti kot napol podrte in brez življenja.

Po skoraj uri in pol vožnje, ko bi morali biti vsaj 40 kilometrov dlje, smo končno prispeli v Železno Kapljo in se v prvem krožnem križišču peljali raje dvakrat naokrog. Ziher je ziher, kaj pa če je kdo spregledal tablo. Spregledal nas je edino Tjuš, ki je že kmalu pogruntal, da tole ne bo šlo skozi, ker smo nekam čudno gledali. Naslednji kraj, ki pa smo ga že imeli napisanega na načrtu, je bil Pliberk, nem. Bleiburg. Nekaj časa smo se že vozili po cesti, tokrat nam je celo omogočala nekaj več manevrskega prostora, da smo lahko nadoknadili izgubljeni čas in dirkali. Tjušu je bilo slabo že eno uro in je raje zaspal. Spet nam je težavo povzročilo krožno križišče, ker je tam stala nevidna tabla za Bleiburg. Prav previdno sem vprašala, če gremo slučajno v tisto smer. In, evo ga, že smo obračali. Cesta skozi Pliberk mi je bila nekam znana, a kaj ko je bilo to le dobrih 10 kilometrov od 180. Še vedno smo po načrtu imeli pred seboj uro in pol vožnje, časa pa le eno uro.

Ata je dal gas, saj smo mislili, da smo iz najhujšega in nas čaka samo še ravna cesta. Nič nas ne sme presenetiti. Najhitrejši ogled koroških dolin se je sprevrgel tudi v najhitrejšo vožnjo po ovinkih. Prehiteli smo vse, kar je šlo počasneje od 100 km na uro. Celo nekega gospoda, ki se je peljal 45 km na uro, kar je po navadi naša izletna hitrost. :) Cesta nikakor ni bila ravna, še manj pa po ravnini. Prilezli smo celo na prelaz (ne vem, kako se imenuje), kjer je bilo skoraj 30 cm snega. Zelo lepa pokrajina, vendar si je zaradi hitrosti in dejstva, da na cilj nikakor ne bomo prispeli točno, nismo dobro ogledali. Vem le, da se mi je celo uspelo polulati, ker drugače bi me od smeha razneslo. V dolini smo po ne vem koliko kilometrih zagledali živo dušo. Ker nas je spet zjeb... krožno križišče in smo šli dvakrat okrog, smo šli za vsak slučaj na bencinsko vprašat, koliko imamo še do cilja. Še nekaj kilometrov oziroma slabih 20 minut. Ata je spet dal gas, ura je bila že pol 10 in čas smo skrajšali na 10 minut. 20 minut pred 10 nam je uspelo priti in iz prve najti železniško postajo s "čiha puha" vlakcem.

Branko in Breda sta nas že čakala, karte so bile rezervirane. Vlak s parno lokomotivo iz leta 1900 je že stal na peronu in čakal, da se vkrcamo v stare, lesene vagončke. Take kot iz kakega starega kavbojskega filma. Točno ob 10 je vlak zapiskal, iz dimnika se je pokadila para, vagoni so se premaknili. Odpravili smo se na dveurno popotovanje s "čiha puha" vlakcem. Takoj so nam postregli s kuhanim vinom, seveda 2,5 evra so vseeno zaračunali. Zaigrala nam je harmonika, ob vožnji pa smo opazovali avstrijski gozd in njihovo koruzo. Da bi se kaj razlikovali od slovenskih gozdov in koruze ni bilo opaziti, edino, da skozi našo kukuruz ne vozi "čiha puha". Na polju so se pasle srne, tla so bila močvirnata, tiri pa so prečkali tudi glavno cesto. Z glasnim piskanjem je vlak opozarjal vozila, da prihaja. Po polurni vožnji je sledila prva postaja, kjer so postregli s kostanjem in sladkimi dobrotami. Privoščili smo si kostanj, spet 2,5 evra. Naslednja postaja je bila hkrati tudi zadnja postaja, kjer je lokomotiva zamenjala svojo pozicijo. Nazaj grede nismo bili več prvi, ampak zadnji vagonček. Po dveh urah prijetne vožnje, navdušenjem nad paro in lepoto "čiha puhe" smo prispeli na začetno postajo.

Po kosilu smo si ogledali še malo mestece, nazaj grede pa na cesti "ujeli" vlakec in ob slikanju ugotovili, da je pravzaprav zelo romantičen. Pot nazaj smo iz preventive raje ubrali čez Maribor po avtocesti, saj nikoli ne veš, kaj vse bi lahko doživeli na poti nazaj. Časa so pa imeli še manj. Ob sedmih sva bila že doma in naš navdušenec nad vlakci je še ponoči sanjal "čiha puho".

Kolesarjenje

Uspela nam je prva tura s kolesom. Od Gozda Martuljka do Kranjske Gore. Po novem pa hodimo tudi iz Ljubljane s kolesom. V eni uri sem bila danes doma. Seveda je padel tudi krog okoli jezera Bled.