Izlet v London ali Ko gredo babe v London

Ko gredo babe v London, zna biti zanimivo. Še sreča, da so bili zraven celo štirje deci. Drugače bi šel dež še bolj pogosto.

Odhod v London je bil 22. junija, zadnji šolski dan, ob 16.30. Na letališču Brnik smo se zbrale ob 15.00. Najprej smo seveda izmerile kovčke, ali bodo resnično šli na letalo. Imele smo namreč le ročno prtljago, kar pomeni mali kovček točno določenih mer. Nisem bila vajena, da letim s tako malo prtljage (nazadnje sem tehtala velikega, da ni presegel 20 kg), a ne more človek verjeti, kako veliko stvari lahko daš v reducirano prtljago. Skratka, uspelo nam je priti čez kontrolo in napotile smo se seveda na kavo. Da ne govorim, da je kava na letališču nekaj posebnega, še posebno v tistem "medprostoru", bila je namreč zlata. S tem mislim ceno skoraj 3 evrov. Po uri sedenja na kafetu in parih ta kratkih smo se vkrcali na Easyjet letalo. Občutek, ko letalo vzleti, je nekaj posebnega. Let je bil miren, stevardes nismo razumeli, ker so govorile neko hitro angleščino, zato pa je bil prihod na letališče Stadford toliko bolj veličasten. 

Že to, da pristaneš v tuji deželi, na katero z letala gledaš z navdušenjem, saj so vsa polja ravnain popolna, je nekaj posebnega. Hkrati pa se oddahneš, da si spet na varnih tleh. Kdor je že kdaj letel, ve, kako je priti na brniško letališče. Pokaže potni list, še par korakov in si zunaj. No, tukaj je sledilo kar nekaj hoje po hodnikih, pa po stopnicah do podzemne železnice, ki te po 12 minutah pripelje do glavnega dela letališča. Tu potem najdeš svoj kovček, če ga nisi imel kot ročno prtljago. Sledi mejni pregled in ekola, uradno si v Angliji. Avtobus nas je že čakal in s Katjo sva se usedli v prvo vrsto. Imeli smo zelo fajnega šoferja iz Poljske, ki nama je veselo vso pot pripovedoval o življenju v Londonu. Peljali smo se namreč skozi muslimansko četrt, ki je ena najbolj nevarnih četrti. Pripovedoval nama je o lisicah, ki se baje prosto sprehajajo po Londonu. Nobena pa nima stekline, saj morajo biti psi, ki želijo priti v Anglijo, prej tri tedne v karanteni. Imajo zelo strogo, zato si lisice lahko privoščijo. Izvedeli sva, da so arabske restavracije najbolj čiste, indijske pa najbolj umazane, da če imaš idejo, jo boš v Londonu zagotovo spremenil v dober posel, da v Londonu najdeš ljudi iz vsega sveta, baje da govorijo 300 različnih jezikov, da je 40 odstotkov Londončanov tujce oz. priseljencev. Vse to je verjeti, saj ti mesto s 7.800.000 prebivalci nudi res vse na dlani. 

Hotel smo imele na idealnem mestu, le dobrih 200 metrov stran do glavne Victoria Station, ki je križišče vseh prometnih povezav. A hotel je bil nekaj drugega. Na zunaj lep, čisto angleški, notri pa te čaka realnost Londona. Za receptorskim pultom Indijec, ki komaj zna angleško, ozko stopnišče, ki vodi v nadstropja s še bolj ozkimi hodniki. Strme stopnice so nas končno pripeljale do sobe v tretjem nadstropju. Seveda ne bi bile me, če nam ne bi kartica nagajala. Vrata se niso hotela odpreti takoj in zato smo si vedno vzele čas, da smo se 10 minut tiho pogovarjale z njimi, da so se končno vdale. Soba pa superca. Dve zakonski postelji in ena posebej, mizica, stol, nočne omarice, garderobna omara, wc s tušem. Razgled pa še lepši, London eye in Big Ben. Kaj češ lepšega, imele smo najboljšo sobo. Kolegice so namreč gledale v goli zid. 

Po prvih občutkih smo odšli na potep po okolici. Vsak malo po svoje, me tri, jaz, Klavdija in Andreja, smo šle z vodičko in njenim fantom. Najprej pa po večerjo, vodo, hrano. Lačni kot volki smo se najedli seveda v eni klasičnih fast food. Ampak je bilo okusno. Šli smo na sprehod do Temze, mimo galerije, kjer je bila razstava Piccassa, si ogledovali zelo nizki vodostaj Temze, zgradbo, kjer je snemal James Bond, po drugem bregu do Big Bena in London eye, ki sta ponoči še posebno lepa. Čez most, mimo Westminstrske palače, po eni uličici in zagledali slovensko ambasado. Mislim, da ima najboljšo pozicijo od vseh ambasad. Po malih uličicah smo cikcakali, šli mimo šolskega igrišča, ki je bilo enkratno urejeno, čeprav je bila noč. Po dveh urah potepa smo prispele v hotel in utrujene zaspale. 

Zajtrk je bil čisto v kleti. Navada Londončanov je, da imajo kuhinjo v kleti. Bože mili, samo prvi dan sem imela idejo, da ne grem z ruzakom na zajtrk. Me je takoj minilo, ko je treba spet tja gor. Naslednje dni sem prišla že vsa napokana :). Zajtrk ni bil tako slab, kot so nas strašili. Rogljičkov na pretek, toast so sproti pekli, masla in marmelade je bilo dovolj. Kava tudi ni bila slaba, sok je bil meni najboljši, maslo je bilo pretirano slano, lahko si si pa postregel tudi z jogurtom in kosmiči. Mene je prvi zajtrk zvil totalno, še dobro, da imajo wc tudi v pritličju, ker do sobe nisem prišla. Na srečo je bilo to to in sem imela potem vse dni mir. Je pa res, da smo se morali za zajtrk dobesedno nažreti, saj je bilo treba zdržati do kosila, za katerega pa nismo bili prepričani ne kje bo, ne kdaj bo. 

Prvi izlet je bil do St. James's parka, kjer je tudi Buckinghamska palača. Z Victoria Station, ki te ob prvem obisku impresionira, smo se s podzemnim vlakom (Underground) odpravili do parka, eno postajo. Tu je prava milina, veverice se sprehajajo po travi in čakajo na prigrizke, ležalniki čakajo na utrujene noge, račke in labodi gagajo in ravno tako čakajo prigrizke. Na mostičku čez vodo je čudovit razgled. Na eni strani vidiš do palače, na drugi strani do London eye. Sredi parka smo videli kraljičino krono, narejeno iz rož, posebej za njen jubilej. Pred palačo smo se srečali z bobiji, angleškimi policaji s tisto smešno čelado, in seveda kraljevsko stražo. Od kraljevske palače vodi cesta naravnost do Trafalgar square, vendar je bila žal zaprta zaradi priprav na OI. Ja, duh olimpijskih iger je viden na vsakem koraku, še posebno, ko želiš kupiti kak spominek. Drago! Iz parka smo šli peš proti Big Benu, mimo Westminstrske palače, kjer sta se poročila Kate in Wiliam. Seveda pobirajo vstopnino in nekateri naši kolegi so čakali v dolgi vrsti, da so lahko rekli potem, da je notri tudi lepa. Meni se je zdelo škoda časa. Nekateri smo šli zato čez most do London eye, kjer smo vse te oglednike cerkve počakali. Tu smo doživeli poulično življenje, maskote Disneyja, vrtiljak, otroški park. Meni je bilo zanimivo. 

Po dveh urah smo se dobili še z ostalimi in skupaj odšli spet čez Temzo na drugo stran, tokrat čez en drug most, po enih 15 minutah hoje pa prišli do Trafalgarja, na katerem se je ravnokar odvijal koncert v živo. Direktno na trgu pred Narodno galerijo.Polno ljudi, ki so poslušali fanta v različici Robina Wiliamsa. Šli smo naprej v uličico, ki meji na območje Soho, kjer naj bi se ponoči največ dogajalo, ni pa daleč niti do Piccadyilija. Tu smo se za dve uri razšli, vsak na svoje hitro kosilo. Vreme je bilo glede na angleške razmere super. Nekajkrat smo se že slekli, pa tudi oblekli, a dežnika še nismo potrebovali. Po kosilu smo se spet s podzemno odpeljale (same ženske) do muzeja voščenih lutk. Ker smo imele karte rezervirane po netu, je bila vrsta krajša. Moram reči, da je bilo zanimivo, vendar sem pričakovala veliko več lutk. Kar nekaj sem jih namreč pogrešala. Kljub vsemu smo se slikale z vsemi mogočimi "hot" bitji estrade. Bil pa je zanimiv zadnji del, 4D kino, kjer so London reševali znani junaki Spiderman, Hulk in Batman, nas pa je špikalo, špricalo, odmikale smo vsem mogočim predmetom, ki so jih junaki metali po ulici. Če ne drugega, smo se nasmejale. 

Po ogledu muzeja smo bile proste, zato smo se odločile, da gremo na znamenito ulico trgovin, Oxford street. Tu mrgoli trgovin, kar jih želiš, od Gap, Nike, H&M ... do čisto navadnih. Vsem pa je bilo skupno le eno ... Sale! Povsod razprodaje, ki pa žal niso bile za moj žep, je pa res, da si niti nisem imela namena ničesar kupit. Zato sem si raje kupila eno majčko z londonskim motivom. Hoja po trgovinah te kar utrudi in komaj smo čakale, da gremo proti hotelu. Bile smo že pošteno premražene, ker je začelo svinjsko pihati. Nekatere so odšle še nazaj v mesto v pub, midve z Andrejo pa sva si raje privoščile topel spanec. Pub me enostavno ni privlačil, prvič ne pijem piva, drugič mi pa pivo sploh ne potegne.

Promet v Londonu je na robu zloma. Tu res lahko vidiš vse. Na cesti na nobenega reda, vozijo se po levi, prehitevajo po desni :), ni kolesarskih stez, zato se kolesarji vozijo kar med avtobusi. Srečaš pa lahko še korete in kočijo. Avtobusi vozijo skozi rdečo, pešci s policaji na čelu gred(m)o čez cesto, ko je prosto, ni važna barva luči na semaforju. Da bi se morala voziti po Londonu z avtom ali kolesom, me raje noge bolijo in hodim peš. Noro! 

Naslednji dan smo si ogledali Camden, najbolj znano tržnico. Do tja nas je pripeljal bus št. 24, ki je vozil skoraj mimo našega hotela. Tržnica je bila ob desetih še skoraj prazna, ob enih, ko smo se vračali, pa nabito polna. Tu res najde vsak nekaj zase. Jaz sem spet našla eno majčko, pri eni rastafari ženski. Boga je bila že dopoldne tako zadeta, da je bila njena izjava "Just easy, you have tiiiiimeeee!" povsem na mestu. Ne bi o tem, da bi skoraj umrle od smeha. Ja, malo smo nabavljale, šle v kitajsko na kosilo. Hja, to ni kitajska ala Slovenija, to je ulična kitajska, kjer ti v en aluminijast krožniček dajo vse okuse. Imela sem občutek, da je vse mesto isto, enako, skratka bljak. Sem pa nujno rabila taškico za kovančke, tako, na kateri je pisalo London. 

Pred postajo za Underground nas je prvič ujel dež. Tokrat na polno. Kar naenkrat je bila vsa postaja polna in morali so jo za 10 minut zapreti, da so spet prišli na zeleno vejo. Z vlakom smo se odpeljali v City of London, predel Londona, kjer je katedrala St. Paul in kamor Londončani, tisti pravim hodijo v službo. V tem predelu skoraj ni stanovanj, so le poslovni prostoru, pisarne. Še trgovin ni. Le ulica stran od katedrale je reka Temza in čez most Milenium prideš do Tate galerije in do Shakespeare's Globe. Tu smo se razdelili v skupini, eni so šli v galerijo, jaz in še dve pa smo šle v Globe. Gledališče je bilo sicer zaprto, saj si se moral že prej najaviti, bil pa je odprt tudi muzej. Izvedele smo veliko novega o gledališču, si ogledale modno revijo, kako so bili v tistem času oblečeni. Na koncu pa nam je ena prijazna gospodična razložila, kako so tiskali knjige. Sem si posnela, saj bo dober filmček za moje otroke v šoli, ko bomo obravnavali Shakerspeareja. 

Po dobri uri muzeja smo se odpravile mimo London bridge do znamenitega mostu Tower Bridge in palače Tower of London. Nismo šle notri, le od daleč z druge strani Temze smo si ju ogledovale. Vse skupaj je res veličastno. Nato pa hitro nazaj do zbirne točke, saj nas je čakala ladjica do Greenwicha. Seveda spet ne bila jaz, če me ne bi na ladji zalilo. Sedele smo namreč čisto zadaj ob motorju in ko je ladja postala gliser, me je zalila do vratu. Itak! No, Greenwich je zanimivo majhno mestece, ki te pričaka z veliko starinsko ladjo Cutty Sark. Do glavnega observatorija smo se sprehodili skozi park, kjer že pripravljajo arene z konjska tekmovanja na OI. Do vrha je ene 20 minut hoje, vmes smo srečali veverico in ji dali mandelj. Lep prizor, ko vidiš, da ti je živalca hvaležna. Zgoraj je čudovit razgled, celo malo olimpijske vasi se vidi. Ja, povratnik 0 je bil spet posebno doživetje, ko veš, da si na meji med vzhodom in zahodom. Ob Temzi smo se srečali še z ostalimi, jaz in moje babnice ter še en sodelavec smo ostali v enem barčku na sončku, ostali so šli proti hotelu. Je bil pa zato naš vlak nekaj posebnega. Ker se nismo nikjer čekirali, smo bili prepričani, da je to brezplačna vožnja. Da o smehu in pogledih drugih na vlaku ne govorim. Mislim pa, da nas je potem zadela kruta realnost, saj so nam s kartice odšteli precej denarja in smo bili v minusu. Imeli smo namreč kartico za prevoze, podobno kot naša urbana. Jah, napolnili smo jo za še dodatnih 10 funtov, kaj smo hoteli, če je bil pa še en dan pred nami, ko se bomo vozili z busi.

Naslednji dan, bil je že ponedeljek, smo šli do London eye. Tudi to smo imeli rezervirano vnaprej, zato smo bili hitro na vrsti. Kapsula, tako pravim jaz tisti gondolci, ki se pelje na tem velikanskem krogu, 135 metrov visoko, sprejme 20 ljudi. Notri lahko sediš ali stojiš, ves čas slikaš in si ogleduješ, kje vse si že bil. Zdi se mi fino, da smo šli tretji dan sem, saj smo si kar nekaj stvari že videli in si tako lažje predstavljali, kje je kaj in kaj sploh gledamo. Po ogledu smo bili ves dan prosti, me tri smo šle najprej po kosilo, pa potem v trgovino M&M, nato pa v St. James's park na ležalnike. Pot do tja pa ni bila tako preprosta, saj smo si zadale prevelik cilj, da bi šle po bližnjici. Eeee, punce nič ne bo. Za kazen smo morale prehoditi dolgo ulico, se vmes slikale s kraljevskim konjem, stopala so nam že stotič v teh dneh padle z gležnjev, ležalnike so sanjale sredi belega dne. Končno! Dobesedno padle smo na ležalnike in pojedle s seboj prineseno kosilo iz Maca. Ja, jaz v Maca hodim le v tujini. Se mi zdi edina normalna hrana in preverjena tudi. Po obilnem kosilu, cocacoli smo dale še noge na off. Gledale smo ljudi v parku in se smejale, kaj za boga sedijo na tleh, ko je toliko ležalnikov prostih. No, izvedele smo v naslednji minuti, bi se lahko reklo, ko je do nas prišle redarček in zahteval od vsake 1,5 funta za stol. Veš, da smo dale, samo, da bi lahko spale. Andreja in Klavdija sta res zaspali, sama pa nisem mogla, je bilo treba čuvat torbice. Po dobri uri zasluženega počitka, ko smo si ravno pretegovale utrujene mišice, nas je spet obiskal redarček in od nas zahteval nov funt ali pa naj gremo. Šele takrat nam je kapnilo, da smo plačale le za eno uro. Šviz in že nas ni bilo. 

Popoldan smo spet preživele vsaka po svoje. Jaz sem šla s Katjo v Ripleyjev muzej Believe it or not, unidve pa sta šli na ogled mjuzikla. Muzej je res nekaj posebnega. V njem sva si v petih nadstropjih ogledali najbolj nenavadne stvari, ki jih je Ripley zbiral po vsem svetu. Od Beatlov iz žvečilnega gumija do prikaza električnega stola v živo, no z lutko, ampak vseeno se je iz nje kadilo. Ja, zanimivo za pogledat. 

V torek zjutraj je bilo treba na hitro spakirati. Vse tekočine v posebno vrečko, jaz sem pa v kovček dodala še vodo. Še zdej mi ni jasno, zakaj, še posebno, ker sem vedela, da ne smem. Ampak sem jo. Na letališču nas je vodička zapustila, saj sta s fantom odšla naprej na Škotsko. Prvo smo morali skozi carino. Hahaha, pa se mi je začelo dogajati. Skozi tisti laser sem začela piskati. Morala sem dati dol čevlje, ki so se še enkrat peljali skozi rentgen, policajka pa me je prešlatala povsod, tko podrobno me še moj ni prešlatal, hahaha. Vse me je žgečkalo, zato sem se morala smejat. Vse sem morala dat iz žepov, ugotovili so, da mi piskajo kovančki. Ko sem končno prišla do kovčka, so mi odprti še tega, seveda vodo tako vrgli stran, dali ven vse vrečkice z mili in šamponi, kovček se je še enkrat peljal skozi rentgen. Vse je bilo okej in po dolgih 20 minutah sem bila rešena muk. Terminal na letališču je res velik in lahko si privoščiš še veliko nakupov, če le imaš prostor v kovčku. Jaz sem Tjušku kupila še londonski avtobus, ki ga je bil poleg majčke in formule Franceska Bernulija iz ogromne otroške trgovine zelo vesel.

Po ogromni kavi in pici, ki je bila bolj podobna tortilji, smo končno dočakali naš let. Bil je krajši kot v London in tudi vreme je bilo lepše. Triglav se žal ni videl, sem pa slikala Bled, Ljubljano in seveda Komendo z našo hišo, na kar sem še posebno ponosna, saj si drugi v letalu tega niso mogli privoščiti. Hehehehe! 

Tako, upam, da ste se nabrali, spodaj pa si oglejte še nekaj slik, ki pa niso po vrsti, ker sem na memori kartici že prekoračila številko 20.000 in se je štetje začelo na novo. 

tržnica Camden

kapsula London eye

St. Paul katedrala

Shrakespeare's Globe

Tower Bridge

Tower of London

pogled iz hotelske sobe

odštevanje do OI na Trafalgarju

v trgovini M&M

Believe it or not

nočna panorama

Kako spraviš tri babe v telefonsko govorilnico?

St. James's park

Buckingham Palace

pod London eye

taksi

z Georgom Clooneyjem

na letalu

Big Ben

kraljeva straža

Naš šotor

Včeraj smo se končno odločili in postavili naš novi šotor. Že aprila smo ga kupili na Bolhi za male denarje (v primerjavi s tistimi v trgovinah), vendar si nismo predstavljali, kakšnega točno imamo. Odšli smo na travnik, stresli pripomočke iz vreče in v 20 minutah je bil naše poletno domovanje narejeno. Čisto preprosta sestava, prostoren (7x4 metre) in ravno pravšnji za nas. Zdaj nas čakajo še omarice za kuhanje ter nova miza. Kuhalnik na plin smo pa tudi našli včeraj v Merkurju. Veseli k strele. Evo slikce: 

Torta za pet prstkov

Danes sem morala za Tjušev rojstni dan na hitro sestaviti eno torto, saj so se napovedali obiski iz Gorice. Ker sestavin nisem imela veliko, v bistvu le za rolado, v hladilniku pa so bile le jagode in smetana, je nastala čokoladna (čokolada je vedno pri hiši) torta z jagodami. Njami. Za pihanje svečk ravno dovolj, glavna pa nas čaka naslednji vikend. 

Najprej sam s torto.

Pa še skupaj z Ano, Urošem in Juretom.

5 let

Še ne dolgo nazaj, bilo je natanko pred petimi leti, se nama je rodil najin Tjuš. Da mu bo tako ime, sva vedela že zelo zgodaj. Nekako je bilo to ime, ki je nekaj posebnega, tako kot najino dete. Prvi pogled nanj je bil najlepši pogled. Bil je najlepši otrok daleč naokoli. Z majhno šobico je radovedno gledal v svet. Kaj vse se mu bo zgodilo, se je spraševal. In v prvih petih letih se mu je marsikaj. 

S trinajstimi meseci je shodil, kar je pomenilo šibanje levo in desno, začeli pa so se tudi prvi samostojni sprehodi, ki jih ima še danes rad. Začel je hoditi v vrtec in tam pobral vse viruse, ampak na srečo le manjše, tako da je večino časa užival v igri z vrstniki. Nato je osvojil poganjalčka, ki ga je v treh letih pogruntal tako, da se je s štirimi leti le odpeljal na velikem kolesu brez koleščkov. Tri leta ljubljanskega vrtca so mu dala ogromno izkušenj, novih prijateljev, nasmehov in dobre volje. Medtem je vzljubil tudi šolo, saj je marsikateri trenutek preživel pri meni v šoli. Kar je po eni strani super, saj se šole ne boji in komaj čaka, da kot veliki fant vkoraka vanjo. Pozimi pri dobrih dveh letih je prvič stopil na smučke, danes smuča sam, ponosno in poln elana. Plenic smo se rešili tako rekoč čez noč (pri 3,5 leta tudi ponoči), duda je omagala s prihodom velike postelje pri treh letih. 

Lanska selitev ga je vznemirila v tem smislu, da se je nekaj spremenilo na bolje, da smo dobili večje stanovanje in da ne živimo več v Ljubljani. Bila je prava avantura, skrbel me je le prehod v drug vrtec. Še danes trkam, da se je v nov vrtec v Komendo vključil brez problemov. Sprejel je njihov režim, spoznal nove prijatelje in prijateljice, a vseeno se še kdaj spomni na stare sošolce, ki jih greva tudi obiskat. Takrat mu je hudo, tako kot meni, a ko ga vidim srečnega tudi v Komendi, sem srečna tudi sama. Novo okolje mu daje veliko več možnosti za bivanje na prostem. Vsak najin sprehod vodi v gozd, po potkah, kjer ni prometa, ob vodi, po travnikih. Opazovanje narave, tiste pristne, mu daje veliko več kot mesto. Počasi se navaja na prve samostojne korake, kako nesti smeti ven, kako peljati Fejo lulat ali kakat, kako pobrati drekec, kako pustiti odprta vhodna vrata, da se mu ne zaprejo, kako ostati sam doma 10 minut. To so majhni koraki, ki pomenijo tako majhnemu otroku zelo veliko. Vsak tak korak sprejme z navdušenjem (seveda, kadar ne trma). 

Trma je pogost pojav, še pogostejši pa je uveljavljanje "svojega prav" na vsak način. Ima pa žal to smolo, da midva redkokdaj popustiva. Ne bom rekla, da ne popustiva, a večinoma res ne. Ima svoj ritual spanja, ki se ga drži dnevno. Ko je kazalček gor (pa naj bo ura 6 ali 7 zvečer) gre v zgornje nadstropje. Sledi tuširanje, umivanje zob in hop v posteljo. Preberemo pravljico, ki si jo sam izbere, nato še zapojemo uspavanko, ki sem si jo izmislila med nosečnostjo: "Aja, tutaja, Tjuško že aja. Aja, tutaja, Tjuško že spi. TIha nočka je prišla, Tjuško aja tralala. Tiha nočka je prišla, Tjuško aja, tralala." Zelo preprosta, a vedno pomaga zaspati. Včasih pa je za kazen ni. Takrat je res hudo, ker to je mislim, da najhujša kazen, ki ga lahko doleti. Še prepoved risank lažje prenese. V glavnem, hop cefizelj spi v roku 15 minut po pesmici, torej nekje ob 19.30 najkasneje, če ne že prej. Zjutraj je pa težko, saj je treba ob 6.30 že očke odpret. Med vikendom nam uspe spati tudi do pol 10. To je nama najbolj všeč, ker sva zaspanca. Tjušu še vedno čez vikend uspe spati tudi popoldne, samo takrat so priprave malo težje oziroma po navadi midva zaspiva prej kot on. A tisto niti slučajno zaspano dete potem spi tudi tri ure. 

Zdravje je na prvem mestu in lahko rečem, da je vsako leto manj bolan. Po prvih brohnitistih, groznih kašljih, bolezni rok, nog in ust, peti bolezni itd. je letos prebolel le manjši prehlad in šesto bolezen. Nič posebnega, saj je imel domače smrekove vršičke, ki jih je sam nabral. Srček pa še vedno bije malo dodatno, a ga to ne ovira pri vsakdanjih dejavnostih, nasprotno, da je mu še več energije. 

Trenutno smo v fazi, ko se dokazujemo, kdo je najbolj glavni. Zdaj že ve, da ga po nekaj pošljem, ker se mogoče meni ne da. Izjava "kar ti pojdi, meni se tudi ne da", je skoraj vsak dan na sporedu. Včasih je potrebna posebna razlaga, zakaj določeno stvar potrebujem, včasih gre brez problemov, saj mu je to izziv. 

Izziv, če mu lahko tako rečem, je v zadnjem tednu pisanje črk. Skoraj pol leta se trudim, da bi spoznal vse črke, ampak ga niso zanimale. Podpisati se je znal, to pa je tudi vse. Večkrat je prosil sicer, naj mu pokažem črke, a kaj ko so bile vse besede predolge in se mu ni dalo prepisovati. Pa je risal čičke čačke. Prejšnji teden pa je pokazal, kaj vse zna. Ne vem, od kod, ampak osvojil je črke. Ne rabim je več napisati, dovolj je, da črko povem in opišem, kako se jo napiše. Super mu gre, le lepopisa nima po mamici. Da ne rečem, da je na lastno željo pisal celo števila. Madonca, mami ponosna, da je kaj! 

Smo pa hkrati tudi v fazi, kako bo, ko bo dojenček. Na vsak način si želi dojenčka, tako da trenutno je rok, ko gre v šolo. Upam, da nam uspe, ker je vsakodnevni pregled mojega trebuha in prsi že naporno. Nič ne brca, nič ne šprica mleko. Hahaha! Ja, je že pravi strokovnjak na tem področju, samo bega ga, kako bo v tistem času, ko bom jaz v porodnišnici, oči pa z mano. Kje bo on takrat, se najbolj boji, da ne bi ostal slučajno sam doma. 

Ko bo velik, bo naredil avto, ki bo imel krila. Pritisneš na gumb in evo, krila se odprejo, avto gre hitreje in že letiš z njim. Glede poroke je pa tako, da nima več Zale, ampak je zdaj z Majo. 

Vsak dan naju preseneti s čim novim, če ni vprašanje, je pa ideja. A glavno je, da ima rad ljudi okoli sebe in da uživa otroško življenje brez vsakdanjih stvari. Čeprav ves čas govori: "Veš, mami, sem razmišljal ..." 

Dragi sinček, ob 5. rojstnem dnevu ti želiva veliko sreče, zdravja, ljubezni, otroške nagajivosti, uspeha in objemov tistih, ki jih imaš najraje. 

mamica in očka

Tjušev poročni plan

jaz: Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?
Tjuš: Šli smo na sprehod in midva z Zalo sva se pogovarjala.
jaz: Kaj sta se pa pogovarjala?
Tjuš: Ja, to, kaj bova, ko bova velika.
jaz: In kaj boš, ko boš velik?
Tjuš: Ja, poročila se bova z Zalo.
jaz: Oooo, lepo. Kako se pa bosta poročila?
Tjuš: Ja, obleko bova kupila, jaz se bom stuširal pa nažajfal. Ko pa Zale še ne bo, se bom pa še s parfumom našprical. Pa verižico pa uhane bo imela Zala, pa prstane bova imela.
jaz: Kje se bosta pa poročila?
Tjuš: Ja, kako ne veš! V Planinskem domu.
jaz: Kaj pa cerkev?
Tjuš: Se ne bova v cerkvi poročila, se bova kr zunaj, ker bomo zunaj tudi plesal.
Pa Zali sem povedal, kje stanujem, da bo vedla, kam mora priti.

Jaz sem na koncu lahko rekla samo še ahm, ker sine ima že povsem izdelan poročni plan.

Po poti filma Poletje v školjki 1

V soboto, 3. marca, smo se odpeljali na pravo poletno pustolovščino. Vzrok zanjo je bil film Poletje v školjki, Tjušev najljubši film, ki si ga je v enem letu ogledal vsaj tridesetkrat. Tako rekoč ga zna na pamet. "Otroci na morju" so nam torej dali navdih za ogled solin, Portoroža in Pirana ter raziskovali kraje, ki se pojavijo v filmu. Filmu najine mladosti.

Kot prvo naj omenim, da dejstvo, da so film snemali leta 1985, Tjuša ni motilo. Vse je namreč moralo biti kot v filmu, zato sva predvsem v solinah "prirejala podatke".

Od doma smo se odpeljali ob 8. zjutraj, ob pol desetih smo bili na solinah. Na prvi pogled je bilo vse, kot je treba. Vstopnina je 10 evrov za družino. Avto smo parkirali v bližini tovarne Barcaffe, za katero pa danes težko rečeš, da je tovarna. Pred vhodom na soline nas je čakala rampa. Gospod vratar pa mi je potiho razložil, da so slavno hišo na solinah že podrli, pokazal pa je tudi območje snemanja.

In smo šli. Od rampe nas je pot po ravni cesti vodila do trgovine Lera. Nismo šli noter, ampak smo si v njeni okolici ogledovali solinarske bazene ter nabirali školjke. Našli pa smo tudi opremo solinarjev, "cokle" in "grablje".

pred rampo

solinarski bazeni

nabiranje školjk

mali solinar

Prišli smo do prvega skladišča soli. Tu so videli vozičke za vožnjo soli po tirih, kupčke soli in hišice solinarjev.

vozička za sol

solinarski rakec

kuku, koliko soli je tu

To je pa le mali kupček soli, a sol je vseeno zelo slana.

Tu ob skladišču soli smo našli dva vozička, ki sicer nista bila na tirih, a smo ju usposobili, da smo lahko preizkusili, kako je te vozičke sploh voziti. Lahko rečem, da so težki že prazni, kaj šele s polno soli.

Nadaljevali smo do prvih večjih hiš, kjer je en majhen bar, razgledna terasa in multimedijska soba. Z razgledne terase se je dobro videli hiša "otrok na morju", v kateri so kurili ogenj in imeli zabavo. Spodaj je še karta solin, da smo si vse skupaj še lažje predstavljali. V multimedijski sobi je prikazana oprema solinarjev, maketa solin, opisan pa je tudi postopek pridelovanja soli, ki je še tradicionalen.

solinarska hiška s tiri

ob solinarskih vozičkih

galeba v letu

"slavna hiša Pirančanov"

Tukaj so snemali film.

Ob Grande kanalu, po katerem na soline priplujejo manjši čolni in jadrnice, smo se sprehodili do nahajališča školjk. Seveda je bil to tisti nasip, kjer so Portorožani Tomaža ujeli in mu ukradli kopalke, da je moral revež gol domov. Nasip smo obdelali skoraj do potankosti, do zadnje bilke. Še dobro, da ima oči tako dober telefon, da smo lahko v filmu sproti preverjali, če je vse, kot mora biti. Po Tjuševem prepričanju so še školje v vodi iste kot takrat :). Ob koncu kanala je nahajališče školjk, kjer sta Tomaž in dedi (beri stari Luka) ugotovila, da manjkajo školjke. Nekje na polovici kanala je most na drug konec solin, ob solinarske hiške ob cesti.

Grande kanal v smeri proti morju

Pirančani limone, Pirančan vsak utone.

Pirančan sploh ni živ, če gnojnice ni pil.

Kje? V pristanišču.

V pristanišču? Kaj s' pa mislu!

(Tjuševa najljubša pesem iz filma)

galeb, v ozadju nahajališče školjk

mami in Tjuš, v ozadju Piranski zaliv s Portorožem

Kraj, kjer se je s čolnom vozil Tomaž

ojoj, skoraj sta padla v kanal

na mostu s Tjuševega objektiva

gospe sence se sprehajajo

mali mostiček, ravno pravšnji za zviranje

Pri eni od hišk smo imeli kratko malico, nato pa se po asfaltni cesti odpravili nazaj do trgovine. Na cesti smo vadili tudi različne skoke. Tokrat smo se v trgovini kupili vrečko soli za spomin, nato pa odšli proti avtu ter se odpeljali proti Portorožu. Triurnega potepanja po solinah je bilo konec.

malica

Tjuš in oči skačeta

Mami in Tjuš skačeta

Ta slika je pa najboljša slika izleta, ujeta s Tjuševega objektiva.

Tjuš skače

notranjost trgovine

sol v vrečki

V Portorožu smo se parkirali na glavni ulici in kupili kupon za 5 do 6 ur parkiranja, kajti peš smo morali priti še do Pirana in nazaj. Prvi ogled v Portorožu je bila ograja, čez katero je Tomaž splezal brez dovoljenja in se potem skril tako, da si je oblekel ženski nedrček od kopalk ter pokril s klobukom. Betonska ograja stoji še danes, edino rož ni več na njej. Se pa lahko čevlji zataknejo vanjo, če plezaš po njej. Sledil je slavni tek po Tomaževem pomolu, s koder je na koncu filma skočil še zadnjič v morje.

slavna ograja

še bolj slavni pomol

na koncu pomola

ena lepa ob drevesu

Čas je bil za kosilo, ker pa je bila povsod gužva in bi nam vse skupaj vzelo preveč časa, smo si privoščili kar kebab. Kosilo nam je dalo energijo za pot do Pirana. Do tja smo hodili 45 minut. Na poti smo se ustavili pri Bernardinu ob stopnicah, po katerih je tekel Tomaž po tistem, ko so se doma skregali. Tekel je do solin, kjer ga je zajela nevihta.

stopnice pri Bernardinu

pot do Pirana

Piran

marina Piran

V Piranu smo si najprej privoščili sladoled in pivo, malo počili, nato pa odšli v Akvarij, za katerega je v filmu skrbel Luka. Na zid Akvarija pa so v začetku filma napisali tudi stavek "Filip je filet". V Akvariju Tjuš ni mogel skriti navdušenja nad pravim malim morskim psom in morskim bičem, ki sta plavala tik ob robu bazena, da se ju je lahko tudi dotaknil. Poleg njiju lahko vidite še morske zvezde in ježke, različne ribe (kovač, brancin, orada, babica ...), hobotnico, morske kače in rake. Skratka zelo zanimivo. Vstopnina 10 evrov za družino.

akvarij

Po ogledu Akvarija smo odšli na najvišjo točko Pirana, na mestno obzidje, na katerega so Portorožani napisali, da so Pirančani mone. Z vrha obzidja, z najvišjega stolpa, do katerega vodijo strme stopnice, je bil razgled ravno tak kot v filmu. Z obzidja pa smo odšli do cerkve, ob kateri sta hodila Tomaž in Milena, ko jo je vprašal, ali gre z njim v kino. Da ne bi šli čisto okoli Pirana, smo ubrali bližnjico po ozkih uličicah in se znašli točno na trgu, kjer so plesalci Kazine takrat v filmu plesali. Seveda se je tam našel tudi balkon oz. okno, s katerega je mama klicala Tomaža, medtem ko je on poslušal vokman in plesal. Ko smo se odžejali, smo na drugi strani ob obali poiskali še tisti balkon, pod katerim so se Tomaževi prijatelji drli: "Tomaž! Maži! Tomaž! Maži!", on pa je potem prišel na ta balkon, da so mu povedali, da se je zgodilo nekaj groznega (napis na stolpu). Zanimivo pa je to, da okno, s katerega je Tomaža klicala mama, in ta balkon nista v isti hiši, ampak okoli 200 metrov narazen. Skratka, balkon je isti kot v filmu, le pajka takrat ni bilo na zidu. Smo pa ugotovili, da je bilo okno, skozi katerega se je pogovarjal prvič z Mileno, še v tretji hiši, ki pa nam je ni uspelo "dešifrirati", saj je sedaj preveč gostiln ob hišah.

piransko obzidje

pogled z obzidja

Na najmanjši stolp so Portorožani napisali "vsi ste mone". Na tem mestu, kjer je danes parkirišče, je bil takrat makadam.

pogled proti Piranu

strme stopnice na stolp

Stopnice, pod katere sta se po rabutanju fig skrila Tomaž in Milena.

rob, po katerem je hodil tudi Tomaž

pot, na kateri je Tomaž delal salte

kip, ob katerem je sedel Bajsi

balkon in levo okno ob njem, od koder je mama klicala Tomaža

plesišče Kazine

balkon, pod katerim prijatelji kličejo Tomaža

Piran ob sončnem zahodu

Po celotnem dešifriranju filma smo šli še enkrat v Akvarij, seveda za isto karto kot prej. Le da je tokrat dobil v spomin še ogrlico iz školjk, ki je je bil zelo vesel. Nato pa smo se že malo utrujeni po 8-urnem sprehodu ob slovenski obali odpravili nazaj v Portorož. Hodili smo ravno ob sončnem zahodu, tako da smo ujeli še en filmski trenutek, ko se Tomaž in Milena peljeta z jadrnico ob sončnem zahodu.

Po 9 urah sprehajanja smo se utrujeni odpeljali proti domu. Tjuš je zaspal že v Kopru, doma pa je še ponoči v postelji veselo s polno smeha razlagal, kaj vse je doživel ta dan.