Od kod prihajam?

Po duši in srcu sem Gorenjka in bom to tudi ostala. Zagotovo. Pa četudi se preselim na popolnoma drug konec Slovenije. Kot otrok sem živela v majhni vasici pod Kriško goro. Skoraj nihče ni poznal te vasice, a danes je ogromno novih priseljencev. Imeli smo hišo, dvostanovanjsko, mi zgoraj, mama in ata spodaj. Okoli hiše smo imeli velik vrt, drvarnico in pasjo uto. Uta je preživela tri pse, ovčarja, šnavcerja in rotija. Svet okoli hiše ni bil raven, ampak en kup enih hribčkov, kar mi je šlo vedno na živce. Dovoz je bil makadam, zato je rasla trava, ki sva jo morali s sestro redno odstranjevati. To nama je šlo vedno zelo na živce. Hiša je bila stara in ni imela centralne kurjave, zato smo kurili v peči in v šporhetu. Tudi to mi je šlo vedno na živce, ker sem vedno prišla domov v mraz in je bilo treba najprej zakuriti. No v sobi sva imeli eno električno peč, a kaj je pomagalo, ko je bilo povsod drugod hladno. Pa še do konca nismo imeli zrihtanega stanovanja. Vedno je bilo nekaj, da oči ni dokončal. Na koncu pa se mu je zdelo že neumno, da bi kaj naredil, češ, saj gremo ven. A vseeno bi se lahko potrudil. Povsod drugod je vse naredil do konca, le doma ne. Ja, kaj češ ... kovačeva kobila je vedno bosa. A vseeno je bil prijeten dom, ki ga ne bom nikoli pozabila. Imeli smo dobre sosede in se dobro razumeli z njimi. Z Vero sva bili tudi sošolki, z Evo sva ostali na vezi do danes. Z drugimi nisem več v stiku, ker so se naše poti razšle. O prijateljih bom bolj podrobno pisala kdaj drugič. Že v srednji šoli sem počasi odhajala od doma, a sem se še vedno vsak dan vračala. Ko pa sem odšla študirat, sem odšla tudi od doma. Domov sem hodila za vikende. To je dalo domu nov smisel. Čisto drugače sem začela gledati nanj. Iz oddaljenega kota. Kot na hišo mojih staršev, kot na hišo, kamor bom nekoč pripeljala svoje otroke in jim rekla, glejte, to je moja sobica, tukaj sem se igrala ... tukaj so živeli moji stari starši ... Moja mama in ata sta bila super človeka. Ata že 18 let ni več, a se ga še vedno dobro spominjam, kako je sedel v klopi za mizo, s sivimi lasmi in rjavimi očali. Imel me je zelo rad. Mama je živa še danes, a me žal ne pozna več. Starost je naredila svoje in pozabila je na tiste najbližje. Oktobra bo stara 96 let. Lepa starost, a kaj ti to pomaga, če ti je življenje ušlo neznano kam.
Danes te hiše ni več. Stoji še, vendar ni več naša. Preveč stvari se je zgodilo in morali smo se preseliti. Moj oči se še danes sekira zaradi tega, vendar preteklosti ne moreš več spremeniti. Treba je gledati v prihodnost. Preselili smo se eno vas naprej, še bolj proti Kriški gori. Tu je še manj ravnine kot pri prvi hiši. Pa sem se tam pritoževala! Tu ni meter trave, da ne bi vse nekam viselo ... A razgled je lep, prelep. Vidi se vsa dolina, od Triglava do Ljubljanske kotline. Čudovit pogled, za očke spočit. Nekako smo se navadili tudi na novo okolje, čeprav ni naše, ampak le v najemu. Imamo svojo opremo, svoje stvari ... in življenje gre dalje. Človek se vsega navadi, slej ko prej. In prav je tako. Danes se torej vračam domov, ki ni moj pravi dom. A pravijo, da je to tam, kjer živita mami in oči. Torej je to danes moj dom. Po duši bom za vedno ostala Gorenjka, čeprav si svoj dom ustvarjam v Ljubljani. Za Tjuška ... za še kakšnega falotka ... skupaj z Janezom.

Tjuš

Tjuš je moj prvi otroček. Z Janezom sva nosečnost načrtovala, vendar vseeno nisva mislila, da nama bo uspelo kar v prvo. Sredi avgusta sva zagledala dve črtici. Nisva vedela, ali naj se smejiva ali jokava od sreče. Janez je vpil po sobi: »Piška bova imela, malega piška bova imela!«. Bila sva presrečna, a nisva vedela, kaj naju še čaka. Nosečnost sem preživela brez problemov. Mali je bil že od prvega dne mali navihanko in je že v trebuhu brcal kot za stavo. Tako mi je lepšal večere, ko sem bila sama doma. Bližal se je čas poroda, konec aprila. Zadnji teden me je nekoliko bolj bolel trebuh. Še danes ne vem, kaj me je tistega dne gnalo, da sem šla v Kranj v porodnišnico. Samo da se jim pokažem. Trebuh je bil trd ko kamen. Priklopili so me na ctg. Nekaj časa poslušajo in poslušajo … Potem reče zdravnica, ki mi nikoli ni bila ne vem, kako pri srcu: »Veste, nekaj slišim. Neredni utripi se pojavljajo. Vendar ne morem določiti, kaj bi to bilo. Najbolje, da greste v Ljubljano. Za vsak slučaj. Veste, mi nimamo usposobljenih pediatrov, če se kaj zgodi …«. Besede so mi odmevale v glavi. »Če se kaj zgodi …«.

Na poti v Ljubljano so se mi ulile solze. Nisem mogla dojeti, da bi bilo z mojim sončkom lahko kaj narobe. Janez je bil ravno tako pretresen, a tega ni kazal. V ljubljanski porodnišnici so me ponovno priklopili na ctg. Lepo se je slišalo »tup tup, tup tup, tup tup, tup tup tup … En dodaten utrip. Na srečo je bila dežurna zdravnica starejša gospa (imena si nisem zapomnila), ki me je potolažila, dobesedno stisnila k sebi in pomirila z besedami, da imamo vsi ljudje aritmijo, pa zanjo niti ne vemo, da bo z otročkom vse v redu, da po rojstvu to po navadi izzveni. Poslala me je domov na kosilo, naj se vrnem zvečer še enkrat. Tisto noč sem ostala na opazovanju. Dokler se otrok ne rodi, niso mogli nič.

Vsa jezna sem čez tri dni odšla k svojemu ginekologu, da kaj se gre, da zakaj ni tega opazil že prej, da v kranjski porodnišnici niti slučajno ne bom rodila … Po pregledu plodovnice, ki je bila že motna, mi je zagotovil, da mi bo osebno stal ob strani ves čas poroda, da bo tudi sredi noči priskrbel pediatrinjo … Čez tri dni sem prišla ponovno na pregled, pripravljena, da rodim. In tudi sem. Čez 12 ur se nama je rodil prekrasen sinek Tjuš. Ginekolog je svojo obljubo držal in brez njega ter seveda svojega fanta mi ne bi uspelo. No, bi mi, vendar veliko težje, kajti porod je bil naporen. Umetno sprožen in niti slučajno ne tak, kot ga vidiš v filmih. A trenutek, ko sem zagledala Tjuša, je bil nepozaben. Majhen jeziček mu je molel iz ust. Očke so se mu svetile. Čez pol ure so mi ga odpeljali na intenzivno. Vso noč so spremljali njegov srček. Utripi so bili še vedno neredni. Sredi noči sem ga šla pogledat. Bil je nagec, s polno enimi kabli. Bogec mali, tako se mi je smilil. Dopoldne je prišel k meni. In ostal vse tri dni. Ničesar niso mogli storiti. Preden sva odšla domov, sva dobila napotnico za Pediatrično bolnico v Ljubljani. Kolena so se mi zatresla, ko sem prijela tisti list. »A moram še danes tja?«, sem vprašala pediatrinjo. »Najbolje bo,« mi je odgovorila.

In smo šli. Najprej za eno uro doma, se preobleči in pokazati naši kužiki novega člana družine. Nič ji ni bilo jasno. V pediatrični so nas sprejeli, kot da smo z Marsa. Sprejela nas je najbolj zoprna sestra, kar jih je na oddelku za novorojenčke. Vzela mi je otroka, ga odnesla. Slišala sem, kako se joka. Vedela sem, da je lačen. Čez dolge pol ure je prišla nazaj z besedami: »Otrok bo ostal tukaj. Lačen je bil, dali smo mu flaško. Ker ste iz Ljubljane, ne morete ostati tukaj. Pojdite domov. Čez tri ure vas pokličemo, da pridete nahranit otroka.« Mislila sva, da naju bo kap. Dati otroku, ki je dojen, flaško. Prepovedati mami biti z otrokom v bolnišnici, čeprav je to njegova pravica. Ne, tega mi ne bodo naredili. Z vsemi štirimi sem si ji uprla. V petih minutah se je našla postelja zame (beri, prostih je bilo osem postelj), lahko sva šla pogledat tudi Tjuša. Ob pogledu na malega srčka sem jokala kot dež. Na monitorju sva poslušala utripe … Janez me je pospremil do sobe in odšel domov. Pred nami je bil najhujši vikend v življenju. Dnevi so se vlekli, solze so tekle. Pri močeh me je držal le Tjuš, ki je bil iz dneva v dan boljši. Jedel je kot trimesečni otroci, bil največji dobrovoljček na oddelku, srček se mu je iz dneva v dan popravljal. Vse sestre so ga imele rade. Na mojo srečo, je imela sestra, ki naju je sprejela, proste dneve. V ponedeljek so naju poslali še na ultrazvok srčka. Srce je strukturno odlično in dela ko urca. Aritmija je skoraj izzvenela. Najin sinko je lahko odšel domov. Po osmih dneh sva bila končno doma! Pri očku!

Danes, po 15 mesecih, je Tjuš zdrav fantiček. V tem času je imel štirikrat holter (24-urni ekg). Izvidi so bili vsi odlični. Aritmije ni več. Trenutno je najbolj zanimivo stanje na nogicah. Kot vojak se priplazi do mizice ali kavča, dvigne na kolena in že stoji na nogah ter 'pospravlja', kar ima na dosegu roke. Iz njegovih oči sije otroško veselje, brez skrbi, polno optimizma. Ves svet je še pred njim. Odkriva ga z največjim veseljem, kar ga lahko premore otrok. Vedno nasmejan, odprt in pripravljen sprejeti k sebi vsakogar. Najbolj pa je vesel otroške družbe, družbe svojih vrstnikov, aprilčkov 2007, ki so njegovi prijatelji. Rad se dotika ljudi in živali, opazuje svet okoli sebe, se ponoči zbuja in žlobudra v svojem jeziku, okuša nove jedi in se uči prvih besed. »Mama, mama, mama,« so najlepše besede, ko mi ob njih zaigra srce. Ko pogledam tiste male modre nagajive očke, se zahvalim Bogu, da je sinko zdrav.

danes, kdo, kaj ...

Trenutno sem sama doma in gledam 24 ur. No bolj jih poslušam z enim ušesom, ker sem ravnokar odprla blog. Mogoče mi bo celo uspelo kaj napisati. To bo nekaj novega zame. Nekoč sem že pisala dnevnik, a to je že leta nazaj. Takrat sem bila še v OŠ in če grem danes brat nazaj, se samo smejim...
Danes sem sama, jutri pa končno spet vidim mojega malega Tjuška. Janez ima 14-dnevno celodnevno delo, ker je šel Tomo na dopust. Potem gremo pa mi. Končno. Tjušk je na mini počitnicah pri mojih, pri atu in mami, ki ju ima neizmerno rad. Zelo rad je na Vetrnem, ker je lahko cel dan zunaj, ker se vedno kaj dogaja, ker imajo sosedje pujske, ki jim pravi "p", račke, ki jim pravi "gaga". V torek sem ga pustila gor, sama pa odšla nazaj v Ljubljano, da bi končno napisala tiste tri seminarje, ki mi še manjkajo. Pa sem napisala enega, druga dva pa napol, ker se mi je ustavilo. Sprintala pa sem diplomsko in jo poslala v branje profesorjema. Upam, da mi ugodita in bom septembra lahko imela zagovor. Bil bi skrajni čas, saj je od vpisa preteklo že 8 let. Preveč ... samo kaj, ko je bilo tako lepo. Pa še nič hudega mi ni bilo v teh letih. Skratka, čas študija se počasi končuje. Nujno moram diplomirati do oktobra, drugače bom morala vrniti štipendijo. Vsaj to me je prisililo, da sem končno pljunila v roke in v pol leta napisala 60 strani, ki sem jih prej pisala 4!!! leta. Še dobro, da mi Janez nič ne reče, čeprav vem, da tudi on komaj čaka, da začnem pošteno služiti evrčke, ker mu gre že na živce moje občasno delo doma, ko dobim kaj za lektorirat. Ampak ima neverjetno dobre živce in me podpira v vsem. Lahko bi sicer hodila delat tja, kjer sem delala pred porodniško, a me je po enem tednu minilo. Enostavno se nisem več našla na tistem delovnem mestu. Pa še plača je mizerna in ne more nadomestiti časa, ki ga sedaj namenim Tjušku. Morava izkoristiti še ta mesec, preden gre v vrtec. Na morje gremo čez en teden. Na Hvar, ki ga planirava že dve leti. Upam, da se bomo imeli lepo. Mah, kaj, upam, da bomo imeli lepo vreme, ker lepo se imamo vedno. Ni važno, kje smo. Samo, da smo sami. En teden s šotorom ... sami ... brez dela ... no, razen letanja za Tjuškom, ki ga pri 15. mesecih zanima vse in še več. Komaj čakam, da ga jutri objamem po dolgih treh dneh. Čeprav sva sama doma, to ni to. En dan, ni problema. Več dni je preveč. Zvečer sploh ne funkcioniram več ... čakam na Janeza, da pride iz službe, pa se mu ne morem posvetiti, ker sem čist fertik. Ker mi nekaj manjka. Mi smo trije, ne dva. In če ni nikogar v posteljici, da poslušam njegovo dihanje ... me boli srce. Ampak danes moram zdržati do 23. ure in kot se spodobi počakati na ljubljeno osebo ... haha, ne vem še... samo kaj, ko potem jutri odidem na Gorenjsko in naju spet ne bo videl do srede. Niti ponoči, saj itak hodi domov samo spat. Mah, tele gostinske službe so drek. Čeprav sem vedela že, ko sem ga spoznala. Vedela sem, kaj me čaka in to imam. In rada imam svojega kuharčka, ki odlično kuha. Vedno sem hotela imeti kuharja za moža, ker sama nočem kuhati. To mi je ena najbolj odvečna stvar v gospodinjstvu. Lahko likam do onemoglosti ... samo ne mi dat kuhat. In tako kuha 'možek'. Glavno, da nekaj jemo.