Tjuš gre v vrtec

Otrok gre v vrtec. Prva prelomnica v otrokovem življenju. In seveda tudi pri starših. Na začetku ne veš, kaj pričakovati, si navdušen, a hkrati te je strah, kaj pa če ... Sama sem bila navdušena nad dejstvom, da gre Tjuš v vrtec, ker je zelo družaben otrok in rabi ljudi, predvsem otroke, okoli sebe. Samo da se mu dogaja. Njegov odhod v vrtec je bilo zame po eni strani nekaj samoumevnega in ni me bilo strah, saj sem od svojega sina pričakovala, da bo šel v vrtec z veseljem. Vsi drugi so mu govorili, kako je bogec mali, ker mora v vrtec, jaz in Janez pa sva temu nasprotovala. Ni noben revček, ampak je dobro zanj, da gre. Naj gre, ker to je del njegovega življenja in vrtec mu bo samo pozitivno pomagal na poti njegovega socialnega, psihičnega in tudi fizičnega razvoja. Skratka, zelo vesela sva bila in to veselje sva prenesla tudi nanj.

Prvi dan sem ga opremila z majhnim nahrbtnikom, v katerem je imel copatke. Hotela sem, da ve oziroma čuti, da je ta dan drugačen. Tako opremljen še ni šel nikamor. Imel je celo nove čeveljčke. Sam sebi se je zdel pomemben, ko je hodil z nahrbtnikom na rami. Tudi od avta do vrtca je šel sam, nisem ga nesla, hotela sem, da gre sam, da ve, kam gre. Ne da ga samo nekam nesem. Ogledal si je garderobo, se preoblekel in odšla sva v igralnico. Notri je bilo že nekaj mamic z otročki in vsi so se držali mamic. Tjuš pa je takoj stekel do igrač, začel plezati po toboganu, se zabaval po svoje. Sama sem sedela na majhnem stolčku in opazovala. Druge mamice so imele toliko dela s svojimi otroki. Pa to se igraj, pa vzemi to igračko, pa pojdi tja ... Tjuš se je znašel sam. Nisem mu hotela silit igrač, hotela sem, da sam spozna sobo, v kateri bo preživel najmanj eno leto, da sam raziskuje, spoznava, gleda, posluša ... V dveh urah, kar sva bila tam, je mogoče dvakrat prišel k meni, pa še to le zato, da mi je pokazal vlak. Bila sem tako ponosna nanj.

Drugi dan sva zajtrk zamudila, ker je spal. Prišla sva ob pol desetih in vse mamice so bile tam. Jaz sem se po petih minutah odločila, da grem in ga do kosila pustim samega. Nisem videla smisla v tem, da se z njim igram, če se mora navadit, da je tam sam. Nočem, da misli, "U fino, sem se hodiva z mamico igrat". Tukaj se igra on, mamica pa gre medtem delat. In je bil ful priden, malo je zajamral "mam mam", ko se je spomnil, potem ga je hitro minilo. Najbolj zanimiv je bil seveda sprehod. Za kosilo je pojedel veliko, potem pa je komaj zdržal do doma v avtu. Vrtec ga utrudi.

Tretji dan, danes, sva le prišla na zajtrk. Spet sem ga morala skoraj vreči iz postelje, ker bi falot še spal. No, malo čez osmo sva ujela zajtrk, mlečno kašo. Doma je noče jesti, v vrtcu jo je pojedel en dva tri. Medtem ko je jedel, sem sama odšla. Joka ni bilo slišat. Pred vrtcem sem poklepetala še z dvema mamicama in prišle smo do zaključka, da manj komplicira mamica, manj bo kompliciral otrok. Ful pametne v glavnem. Tudi danes je pojedel kosilo, potem pa sem prišla jaz. Ko me je zagledal, ga najprej niti nisem zanimala, ko pa sem šla ven preoblečt copate, pa je prijokal za mano. O ne, dvakrat mi pa ne bo ušla! Stisnil se je k meni in me ni spustil. Potem me je peljal do igrač in mi pokazal, očitno svojo najljubšo, vlakec. Ko sem ga vprašala, ali greva domov, je pokimal z glavo in me objel. Moja moja mami. Sedajle že pančka, jaz pa sem ponosna na svojega sina, da je tako lepo sprejel odhod v vrtec. Bravo Tjuš! Rada te imava oba z očkom.