Lump in mala trma

Naš mali Tjuš je en velik lump. Že takoj ob rojstvu je molel jeziček ven in se šobil, da on pa že ne bo jedel takrat, ko bo mamica želela. Lump. Vražički mu sijejo iz očk že od prvega dne. Samo gleda, kje bo kaj ušpičil. In se zraven smeji. Me pogleda, reče "UUUU" in že dela lumparije.

Na zečetku me niti ni motilo, saj se mi je zdelo fajn, da je tak dobrovoljček in se samo smeji. Danes vem, zakaj me ni. Zato, ker še ni hodil in ni mogel uiti. Danes počne točno to. Da nekam prideva, traja in traja. Enkrat noče skozi vhodna vrata ali pa bi šel po kolenih. Spet drugič stoji pred dvigalom in se na vsa usta smeji, samo v dvigalo ne. Tretjič bi šel po stopnicah in to sam! Če nama že uspe priti do dvigala in se z njim celo peljati, ga potem ne dobim skozi glavna vrata v bloku. Ker se je fino fajn skrivat za zidom ... in se mi smejat. Še vedno imam potrpljenje in ga čakam. Ko si gospodič le premisli in pride na zrak, spet traja, da prideva npr. do trgovine. Na teh 30 metrih do trgovine mora stopiti na vse pasje dreke na bližnji "krpi" trave. Ali pa je treba pogledat na pošto, se dotaknit kolesa, ki je tam parkiran, pogledat gume od avta na parkirišču, mogoče še preverit smeti v smetnjaku ... In sva končno v trgovini. Če se slučajno ne zatakneva med vrati, ker je neizmerno zanimivo, da se same odpirajo. To, da že v prvih petnajstih minutah, kar jih porabiva do trgovine, izgubim že vse potrpljenje, ni treba govorit. Kadar ga do trgovine nesem, potem lahko po trgovini hodi. Najprej teče do banan, po možnostina skrivaj ugrizne v eno jabolko, potem leti do hladilnikov, kjer imajo "njegovo" čokoladico, nato pri kruhu pokuka za delikateso in reče "Daaaa!", kar pomeni "dober dan". Medtem ko čakam na kruh, on že prinese vse poli salame, kar si jih lahko naloži. Zato, da jih lahko potem neseva nazaj. Pri blagajni so pa najnižje poličke najbolj zanimive, zato je raje v naročju in potem se dere in trma, da me vsi postrani gledajo, zakaj za boga otroku nekaj ne kupim. Ko bi vedeli, kaj vse je za nama, bi bili vsi tiho. Tudi v mislih.

Ampak vsak dan ne greva v trgovino. Včasih greva na sprehod okoli blokov. Midva hodiva eno uro, odrasel človek nima kaj početi 15 minut. Hoditi po pločniku, je umetnost. Zanj je pločnik enako kot stopnica. Ne gre mu v glavo, zakaj ne sme skakati s pločnika, če s stopnice lahko. Ja, zato, ker je CEEESTAAA! Itak se potem samo derem nanj, naj pazi na ceeeeestoooo. In avto. Tako sva zadnjič hodila po mestu. En korak danes, en korak jutri. Ravno sva prišla čez prihod za pešce, ko je nekdo nekomu potrobil. Tjuša je kar odneslo. Je od strahu tako pospešil, da sem ga komaj ujela. A pomagalo ni nič. Še vedno nama gre počasi. Gledava rožice. Stokrat stopiva na en in isti odtok, na en in isti kamen. Pobirava kamenčke in jih mečeva v travo. Trgava liste z dreves in po možnosti jeva tudi travo. Nikakor pa ne zgrešiva dovozov do hiš, treba je preverit, kako stabilna je ograja, ali je kje kakšen kuža, se kje igrajo otroci ... mogoče je pa kje tudi kakšen polž, ki bi ga bilo treba pogledat še posebno od blizu. Nagravžno, a prav jaz sem bila tista, ki mu je prva pokazala polžka. "Poglej kako lep polžek! Buci buci." Živali je treba imeti rad. Spomladi bova pa po travi lovila kobilice in čričke. Tako kot mamica v otroških letih.

Tobogan je največje veselje. Že tri mesece sam pleza na tobogan in vsak dan je bolj motorično spreten. Stopnice mu ne delajo večjih težav, več težav ima z lestvijo s tremi letvicami. Da se je treba na toboganu usesti, sva se učila skoraj dva meseca. Ker on bi šel kar peš dol. Ja seveda. "Tjuš, ČIIIIIČAAAAA!", je pomoje še ponoči sanjal, tolikokrat sem mu rekla. Pa se je naučil in me takoj presenetil z novo idejo. On bi šel na rdeči, ta veliko tobogan. Na spodnjem sem ga lahko na vrhu še ujela, na rdečem nimam šans. Stoji tam gori in se smeji kot pohana raca. Umira od smeha, se pripogiba čez tobogan, vse, samo na glavo se še ni postavil. Jaz imam pa mehka kolena od strahu, čeprav mu zaupam. A nikoli ne veš. Ko se končno usede, se odrine, kot da se zna vozit že od rojstva. In pridirka okoli ovinka ves nasmejan. Še enkrat in še enkrat. Ampak imava dogovorjeno. Trikrat na tobogan, potem greva. Mami se tega drži, Tjuš pa potem trma v naročju, da bi on še. NEEEEE!

Tale Neeeee! nama dela probleme, ker je največkrat nerazumljiv. Še posebno prvič. Pa drugič. In tudi tretjič. Tako da mi na koncu ostane samo še fizična odstranitev s kraja zločina. Vendar ni dovolj. S trmo in jokom gre nazaj delat isto stvar. Ker je spet na vrsti Ne!, ojača glas in se me oklepa, kot da je največji revež na svetu, zato ker ne sme odpreti omare, kjer so smeti, ker ne sme ribam stresti cele škatlice hrane notri, ker ne sme pritiskati na gumb na tiskalniku, ker ne sme pospraviti knjižne police ... Bogec mali. Vse meče po tleh, kar mu pride po roko. Nobena stvar ni dobra. Cepeta na mestu in me vleče, naj grem z njim pritiskat gumbe na radio. A ga tudi to mine. Dvakrat, trikrat na dan imava trmaste trenutke, preostali čas se imava rada in se igrava, tako kot ustreza obema. In takrat greva na sprehod ali v trgovino. Začaran krog ...