...plezalec. Še preden se je Tjuš rodil, sva razglabljala, s katerim športom se bo najin otrok ukvarjal. Da bo športnik, je bilo nekaj samoumevnega, saj sva oba odraščala v tem duhu, še posebno jaz. Janez je plesal folkloro. Ja, saj plesal bo najin otrok tudi. Normalno, saj bo imel posluh tudi za ples. Že sedaj ima postavo za ples.
In rodil se je Tjuš. Najina pričakovanja je presegel že prve mesece, ko se je drl kot sraka in sva bila prepričana, da ima potenciale opernega pevca. To ga je na srečo minilo, saj sva imela opernih arij že dovolj. Ko se je plazil kot specialec, je bil na vrsti nov načrt. Ali bo vojak ali pa plezalec. Seveda plezalec, ker vojaki so čudni. Še dobro, da je bil tako majhen, ker drugače bi sigurno že visel kje na umetni steni in preizkušal oprijemke. S hojo je začel kazati tudi potenciale tekača. A ne katerega koli, ampak šprinterja na 100 metrov, ki bo čez 20 let tekel kot edini belec svetovni rekord. Ja, očkove sanje. Jaz še vedno mislim, da bo plavalec. Vsekakor pa smučar. Gimnastičar na drogu, krogih ali bradlji. Ali pa bo igral violino. Ja seveda, plesalec bo. Tudi tukaj ima dobre gene, saj oba pleševa. In glasba mu je všeč. Ob njej onemi in posluša. Še posebno narodnozabavno ali pa godbo na pihala.
Kaj pa če ne bo želel biti nič od tega? Če bo njegovo življenje usmerjeno v učenje? Prav, bo pa znanstvenik. Saj nimamo še nikogar v družini. Mami je namreč predolgo študirala, da bi postala kaj takega.
Naj bo, kar želi. Samo da je zdrav in se ukvarja s športom. Enim samim in s tistim tako, kot je treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar