V ponedeljek Tjuš praznuje 17 mesecev. Lani ob tem času jih je komaj šest. 24.9. lani je pojedel svojo prvo kašico. Ni bil ravno navdušen. Kako le, ko je do takrat poznal samo mamino mleko. Danes poje vse, kar vidi. Dobesedno. Včasih moram prav pazit, kaj si je spet zatlačil v usta. Zanj je vse "am am". Najraje ima čokolado in banano. Ne vem, kam vse to da, saj smo komaj avgusta prešli na malo več kot 9 kilogramov. Ja, lahkokategornik, z močjo leva. Vedno je bil močan. Kaj ne bi bil, ko pa se je pri sedmih mesecih začel plaziti kot specialec, po trebuhu. In to je pridno počel do 10. meseca.
Potem je šel po kolenih. Ko je bil na kolenih, je seveda kmalu ugotovil, da se da tudi stati. Na noge! Super! To so bili trenutki, ko sva bila najbolj ponosna nanj. Kaj ne bi bila, ko pa je iz dneva v dan bolj napredoval. 16. 2. se je prvič pobral na noge. Prijel se je za predal in se dvignil. Še enkrat super! Itak sva bila en meter od tal od ponosa. Vse je dokumetirano. Ne enkrat, stokrat!
10. aprila, na Polončin in Nayin prvi rojstni dan, je prvič sam stal. Bil je močan fant in se ni zavedal, da če želi stisniti obe pesti, potem se mora spustiti in stati. Bravo! Tokrat je bil z njim očka Janez.
Dober mesec po tem dogodku je shodil. Prvi koraki so bili težki, naslednji še težji ... danes pa ga komaj ujamem.
Danes je fantek. Že dolgo ni več dojenček. Postal je mali deček. Radoveden, iznajdljiv, pameten, trmast, poskočen, navihan, prijazen, vesel, nasmejan, poln novih idej ... ko pa ga vse to mine, je pa moj mali sinko. Takrat se stisne k meni, mi da glavo na ramena in počiva. Je samo moj. Takrat ga stisnem k sebi in si želim, da bi ta trenutek trajal večno. Njegova sapa, ko mi diha za ovratnik, greje moje srce. Imam ga tako zelo rada. Ker je moj, ker je najin in naš. Ponoči poslušam njegovo dihanje in diham z njim. Za vsak njegov dih sem hvaležna Bogu. Večkrat na noč se zbudim in pogledam, ali je zadelan, čeprav vem, da ga ne zebe. Pogledam, kje ima dude, čeprav vem, da jih ima v postelji pet in bo vedno eno našel. Pogledam, ali ima čaj, čeprav sem mu ga pred spanjem prinesla. Želim, da mu ni nič hudega. Tudi ko spi. Danes ga ni, že včeraj ga ni bilo. Je na mini počitnicah. Jaz pa pogrešam njegov vonj, dihanje, ki ga poslušam zvečer po babyfonu, smeh, njegov glas, ko reče "mama" in me pogleda, da se ti stopi srce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar