DIPLOMIRALA!

Komaj verjamem besedi v naslovu, ampak je res! Po dolgih letih odlašanja sem končno profesorica slovenščine in sociologije. Občutek je fenomenalen. Pogled na diplomo v lepi modri barvi pa še lepši. Čakanje na zagovor me je ubijalo. Ko me je klical oči, nisem vedela, ali naj se jokam ali naj se smejim, ker me je bilo tako strah. Ampak ni me bilo strah samega zagovora, ampak bolj dejstva, da se končuje eno veliko poglavje v mojem življenju. Konec je študentskega življenja, ki je sicer že minilo pred nekaj leti. Sedaj sem tudi uradno odrasla oseba ... zaposlena? Upam, da čim prej.

Današnji zagovor je potekal mirno. Seveda spet ni šlo brez zapletov, ker mentorica na sociologiji ni imela nobene izvoda, a sem jo takoj pomirila, da ga imam s seboj. Počakali sva še mentorja s slovenistike in zagovor se je uradno začel. V 15 minutah sem mirno in zelo na kratko povedala, kaj in o čem sem pisala ter glavne ugotovitve. Sledilo je nekaj vprašanj mentorja, potem še nekaj mentorice. Odgovarjala sem mirno, brez treme, mentorja sta zraven kimala, kar je pomenilo, da se s povedanim strinjata. Potem sem za nekaj minut odšla iz kabineta, da sta se zmenila za oceno. Na hodniku nisem vedela, kaj naj. Na srečo sta me hitro poklicala notri, mi povedala, kaj ju je motilo pri diplomi (prvi, sociološki del ni bil popoln) in kaj jima je bilo zelo všeč, vključno s ponedeljkovim zagovorom. Ocena 9 je bila zame več kot dovolj, da se mi je nasmeh razlegel do ušes. Čestitke, še nekaj prijateljskih besed in pozdrav!

Kaj pa zdaj? Kot prvo me jutri čaka kosilo doma. Janez bo skuhal odlično kosilo za moje starše, sestro in prijateljico. Skupaj nas bo deset. Kosilo bo slavnostno, z jedilnikom na mizi in seveda mojo diplomo. Več bom povedala jutri, ker danes ne morem preveč povedati, da gostje ne bodo že vnaprej vedeli, kaj jih čaka :). Vsekakor bo veselo, veliko bo smeha, solz sreče in ponosa. Res sem ponosna sama nase.