Že skoraj dva meseca sem v šoli. Kaj lahko rečem? Super in fajn na eni strani, na drugi pa groza in strah. V enem dnevu lahko doživiš vse, od tega, da totalno popenijo učenci, do tega, da imajo učitelji dovolj vsega tega "jeb....." v glavo. Pazite, govorim o osnovni šoli.
Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.
Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.
Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.
Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.
Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)
Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.
Če se spomnim svoje osnovne šole, se najbolj spomnim tega, da nikoli nismo počeli takih stvari, kot jih danes počnejo učenci. Da bi toliko špricali? Mislim, da v našem razredu tega ni počel nihče. Da bi učiteljico pošiljali v vse možne "piz..", nam še na misel ni prišlo. Saj smo nagajali, vendar so bili tudi kondomi na avtomobilu učiteljice za matematiko, nič v primerjavi z današnjimi osnovnošolci. Pa še to nam je prišlo na misel v osmem razredu, v šestem pa smo še pridno sedeli v razredu. Tudi druge "kozlarije" smo ušpičili, zato smo bili tudi znani kot najhujši razred na šoli. Danes bi bili povsem normalni in bi nas vsi imeli radi. Ja, tako je to. Še ena stvar, ki je pri nas nisem opazila, vsaj ne v tako veliki meri, kot je to opazno danes. Naši starši nas niso nosili po rokah. Če si kaj ušpičil, si bil za to kaznovan.
Redkokateri starš bi tako zagovarjal otroka, da se na koncu ti kot učitelj počutiš najbolj bebastega. En učenec, na primer, je veliko manjkal. Mama mu je vse ure opravičila, nekega dne pa so ga dobili pred šolo ter klicali domov. Mama je trdila, da je sine doma z njo gleda TV in učiteljico spraševala, če slučajno misli, da ji laže. Halo? Moja mami česa takega ne bi nikoli naredila. Verjetno bi me pričakala doma in mi jih pošteno napela, kaj da se grem. Spet pri drugem imaš primer, ko mama po dveh mesecih po govornem nastopu kliče v šolo, zakaj je njen sine dobil dvojko in trojko, če mu je govor sestavila njena kolegica slovenistka. Ja in? Govor mora biti tekoč, ni pomembno, kdo ga je napisal, ravno tako so znani kriteriji in to vnaprej. Ampak ne, njen sine, pa ne. V glavnem "luda kuča", kot pravi ena od učiteljic. Vsak dan je vsak en učenec pri svetovalki ... da o tem, da učitelji v zbornici nimajo več živcev, sploh ne bi. Ah, ja. Vsi ti so tukaj samo zato, ker morajo biti, srednja šola ne bo več nujna, niti ne bo nujno, da jih učitelji gledajo v razredu.
Kaj takega v naši OŠ ni bilo. Kako je sedaj, ne vem. Predstavljam si, da podobno kot tu, kjer trenutno delam prakso. Učenci danes poznajo samo svoje pravice, na dolžnosti pozabljajo. Ne nosijo s seboj zvezkov in učbenikov, klepetanje je itak obvezni del ure, stalno opominjanje in zapisovanje v poseben disciplinski zvezek pa ravno tako. V vsakem razredu je nekaj t. i. zvezd, ki si želijo pozornosti. Nič drugega. Mogoče jih prijatelji ne marajo preveč, mogoče imajo doma težave, se slabo učijo ... zato iščejo pozornost. Da bi jih opazili vsaj učitelji, da bi slišali svoje ime vsaj trikrat na uro, pa čeprav jih opozoriš, da bo zapisan v dnevnik. Ne vem. Tak občutek sem dobila. Spet drugi so sicer pametni, vendar enostavno čisto podrti, kar se tiče obnašanja, odnosa do drugih, spoštovanja do učiteljev ... Če bi jih lahko, bi jih včasih kar tepel. Samo kaj, ko jim nič ne bi pomagalo. Nič! Takih učencev je škoda, ker bi lahko iz sebe naredili veliko več, kot pokažejo. Izgovor staršev na tako obnašanje, pa je "ah, saj smo bili tudi mi taki". Bili, ja bili, vendar smo pri tem spoštovali tako učiteljie kot starše. Predvsem pri tem mislim na mlajše, 6. in 7. razred. Kaj bo z njimi v osmem in devetem, če jih že danes ni mogoče krotiti? Ja, dobesedno krotiti, kot leve v cirkusu. Včasih imam res občutek, da sem v cirkusu, in me boli glava po koncu dneva, pa sem samo opazovalka v razredu. Da bi pa še učila ... ja, res je treba imeti močne živce. In to le zaradi treh učencev v razredu.
Na srečo pa vsaj kakšna ura, dan skoraj ni možen, mine brez pretresljajev in na koncu z mentorico rečeva, "danes so bili pa zelo pridni". Sama imam najraje 9. razred, 6. a in 7. b. Čeprav v vsakem razredu najdeš zgoraj omenjene primerke, se 8. razred z njimi ne more primerjati. Tam je takih v večini, razen punc so skoraj vsi fantje podivjani. Z 9., 6. in 7. se dobro razumem. Tudi ko vodim samostojno uro, me lepo upoštevajo, sprašujejo, pišejo, če jim rečem, so tiho, ko se zaderem. V osmem razredu se več ali manj samo derem, naj bodo prosim tiho in delajo. Ker sedim z njimi v klopi (nekaterim pomagam slediti pri uri), so me učenci vzeli za svojo, včasih mi povedo kaj o sebi, mi potožijo, da ne znajo ali da nimajo domače naloge. Ker vedo, da pri meni ne bodo imeli minusa. Predvsem devetošolke se znajo hitro zaplesti v pogovor, ki nima veze z uro. Jaz pa sem znana klepetulja, ki jih moram miriti. Joj, kolikokrat so mene v SŠ opomnili, naj neham klepetat. Ampak biti v klopi ali predavati je nekaj čisto drugega.
Ta teden ocenjujem govorne nastope v šestem in sedmem razredu. Eni imajo opis običaja, drugi opis evropske države. Moram reči, da mi gre kar dobro, saj se moje ocenjevanje skoraj vedno ujame z mentoričinim. Kaka točka gor ali dol, ni take sile. Včasih sem bolj stroga, včasih manj. Danes sem brala tudi spise Ocena knjige Lažniva Suzi, in sicer od učencev iz prvega nivoja. Joj, sploh ne vem, kako se to ocenjuje, da mu ne daš enice kar takoj. Vendar glede na to, da je večina teh učencev iz Makedonije, moramo gledati predvsem na vsebino in ne toliko na pravopis. Ker pravopis ... ne veš, ali bi jokal ali se smejal. Me prav zanima, kako so pisali v drugem nivoju. Aja, morala sem sestaviti celo test, pri tem mi je pomagala seveda mentorica. Je zanimivo, čeprav je en kup enih "hakeljcev" in moraš paziti, da ni vse na kupu, da kaj ne pozabiš, da je dovolj težko in da ni pretežko. V petek me spet čaka samostojna ura s sedmošolci, drug teden se začnem pripravljati na samostojne nastope, pri katerih bo prisotna tudi mentorica. Tako mi bo lažje, da mi na koncu pove, kaj delam narobe. Vsega pa res še ne znam. Priznam, književnosti ne znam na pamet. No, po nekaj letih jo bom. S slovnico ni tak problem, ker imajo vse definicije zapisane v učbeniku, le včasih se moraš spomniti kak svoj primer. Zato pa obstajajo priprave. :)
Moj dan v šoli je na prvi pogled sicer monoton, nič posebnega se ne dogaja, a sama odnesem ogromno. Že samo to, da opazujem odnos učiteljev do učencev, je dovolj. Včasih si predstavljam sebe, kako bi ravnala v določenem trenutku, včasih občudujem mentorico, da je tako potrpežljiva, spet drugič, me preseneti njena strogost. Tudi drugi učitelji so mi všeč. Vsak ima svoj pristop, vsak svojo idejo, a vseeno so pri glavnih problemih vsi skupaj. Sama vidim, da se z večino ujamem, da imam podobno mnenje o vzgoji in učenju, kar je glavno. Kaj si mislim o življenju na splošno, je moja stvar, čeprav bom s svojim mnenjem o določenih stvareh zagotovo vplivala na učence. A vem, da sem vzgojena še po "stari šoli", tako vzgajam svojega otroka in te vrednote bom skušala prenesti v pihodnje tudi na svoje učence. Tudi na tiste male razredne "zvezde", ki čakajo, da zasvetijo v svoji popolnosti.
1 komentar:
Hja ... zanimivo ... kadarkoli berem prispevke učiteljic, je isto. Vsi razmišljajo, da je bilo včasih drugače. In vsi to opazijo oz. opazimo. Edino starši današnjih otrok ne. Njim se zdi, da smo bili isti. Pa ni res.
Imam izkušnje iz razredne stopnje (kar pomeni, da jih že v 4. razredu ne moreš obvladat!) in včasih prav pomislim, kako bi bilo fajn na skrivaj posneti en dan. Pa ne en dan. Recimo en teden v razredu. In potem to pokazat staršem na roditeljskem sestanku. Me prav zanimajo odzivi ... ampak varovanje osebnih podatkov, dovoljenja za snemanje ... vse to onemogočijo. Tako ne bodo starši nikoli izvedeli, kaj se zares dogaja v razredih. Žal.
Objavite komentar