V sredo sva se že ob osmih odpravila proti Tržiču. Tjuš je šel prvič v varstvo k dedku in babici. Jaz sem pa šla k okulistu, kjer sem dve uri čakala kot zmešana. Res so specialci. Samo dvakrat na teden dela okulist, pa še takrat jih vzame toliko, da vsi čakamo vsaj dve uri. V glavnem, novica dneva, res ne rabim več očal. To je bilo že drugo mnenje, torej je res najbolje, da sem brez. In tudi sem, že pet dni. Kar ne morem verjet. Sploh me ne boli glava, samo ne smem se pogledat v ogledalo, ker imam občutek, da mi manjka pol obraza. Ja, očal sem se v 22 letih, kar jih nosim, preveč navadila in jih pogrešam. Pa tako sem si želela nova očala, zdaj bom pa raje sončna kupila. Oziroma bodo darilo za mojo diplomo.
Tjuš se je v tem času lepo pazil in bil neverjetno priden. Niti enkrat me ni pogrešal, večino časa je preživel zunaj, sicer v vozičku, ker ga babi ne bi mogla nosit, če bi se spomnil, da ne bo več hodil. Pojedel je celo kosilo, potem sva pa morala domov, ker spanje pa tam še ne gre. Vsaj ne, če sem jaz zraven. Mogoče bi šlo brez mene. Tako da sva šla k našim na Vetrno. Popoldne je preživel z atom zunaj, zvečer pa je bil tako zmatran, da je kar klecal. Ob šestih sem jaz morala nazaj v Ljubljano na sestanek od Justa, ata pa je spedenal Tjuša. Prvič sta bila sama in se seveda super fajn zrihtala za spanje. Ata je Tjušu pozabil dati "plenico za čez" in Tjuš je imel zjutraj pleničko skoraj za vratom. Na srečo ni bil veliko polulan, da bi bil pokakan, pa raje ne bi. Aja, zvečer mu je pa v naročju zaspal.
vlečem traktor
po hribu gor
pa po škarfi
z atom jeva na sončku
V četrtek sem imela zobarja. Zobe še lahko nosim, haha. V nasprotju s prejšnjim dnevom sem bila na vrsti takoj, dobila eno plombico in hopa cupa domov. Tjuš se je spet pazil pri babici, potem sva pa ostala še na kosilu. Ob 12 je bil pa tako zaspan, da sva morala domov. Ni sicer spal veliko, a skoraj dve uri je vseeno bilo. A kaj, ko sem se jaz ravno ulegla na kavč, malo zamižim, pa že slišim jok iz sobe. Brezveze. Popoldne smo preživeli skupaj z mamo.
sosedove becke
sosedova pujsa, ki bo kmalu imela male pujske
sosedove račke in kokoška
trobentice - ne znam še trobiti nanje
V petek sva obiskala mojo sošolko s faksa Heleno. Je srečka nosečka, vsa bleščeča, pa tak lep trebušček ima. Rok ima pa drug teden, tako da držim pesti, da bo porod čim lažji in da bosta oba s pikico zdrava. Ja, ne vem, kaj bo. Presenečenje! Ampak ima pa dobre živce, no sej jih bo morala imeti, ker Tjuš ji je lepo razporedil rozine in lešnike po krožničkih. Joj, joj. Me je še danes sram, če pomislim. Prišla je še ena njena sošolka iz osnovne šole, tudi srečka nosečka, tako da smo šli na koncu na otroško igrišče, kjer se je Tjuš lahko vozil s toboganom in gugal. Na koncu je bil spet tako utrujen, da je komaj zdržal do doma. Tokrat pa sem ga doma napokala v nahrbtnik in sva šla do Gojzda. Hodila sva dobre pol urce, na vrhu pa ga je zbudil en pes, ki mora vedno lajat, ko gremo mimo. Tako da sva nazaj dol vso pot hopsala, ker je hotel skakat zadaj v ruzaku. Spotoma sva nabrala še šopek kuric za mamo. Je vso pot nosil v rokici rožico in bil ves ponosen nase. Popoldan sva preživela pri sosedi, ki ima v varstvu vnučka Oskarja, pol leta mlajšega od Tjuša. Sta se malo igrala, malo kregala, potem sta se pa vozila vsak s svojim poganjalčkom.
Oskar in Tjuš
pa še na gugalnici
takole spančka Tjuško
pa zbujen na vrhu
V soboto sva bila dopoldne spet sama, ker je šla mama po dooolgem času na trg s posodkami. So jo že vsi pošteno pogrešali. Midva pa sva se dobila na kavi s sosedo Evo, da sva se dogovorili za predstavitev oziroma pobiranje naročila za Just. So vse njene prijateljice rodile pred kratkim, tako da ne bi mogle priti na predstavitev, bo pa ona prišla k njimi. Opoldne sva šla spet v Gojzd z ruzakom, tokrat bo drugi poti, da ga ne bi zbudil pes. Ja, valda. Kot da je kaj pomagalo. Ko sva prišla pred kočo, kar naenkrat zaslišim za sabo "avto, avto". Mali je bil zbujen. Na poti dol ni bilo treba skakat, ker je še malo dremal, ampak rožice sva pa vseeno nabrala. Popoldne smo šli pa k Smuk na kosilo in bili razočarani nad postrežbo. Imeli so polne štiri mize, pa smo čakali na hrano skoraj eno uro. So zaplavali, je bilo opravičilo. Mater jim, a Janez pa lahko v eni uri 100 ljudi nahrani?! Če ne bi imeli bona za porabit, bi po moje kar šli. Na koncu smo naročili še sladoled, pa se je Tjuš tako pačil zraven, da smo popokali od smeha. Sploh ni vedel, kako bi ga pojedel, ker z grizenjem nekako ni šlo. Pa še samo čokolado mi je pojedel, sadne pa pustil ... očitno tako kot jaz ne mara sadnega sladoleda. Na poti domov smo šli še do Žirovnice po eno mašino za očija, pa je bilo spet popoldne mimo.
Danes je bila pa v planu Kamnišla planina. Drugič. Prejšnjič je preveč pihalo in smo se napol poti obrnili, danes nismo imeli niti možnosti, da bi se razparkirali na parkirišču, ker nas je skoraj odneslo, ko smo stopili iz avta. Glede na to, da bi nas samo prepihalo, smo se odločili, da gremo nekam drugam. Kam? V koči spodaj smo naredili plan, gremo na Celjsko kočo. Mimo Mozirja. Če bi vedela, da je toliko ovinkov, ne bi tega predlagala. Tjušu je bilo namreč slabo in smo ga komaj rešili, da ni bruhal. Ampak smo pa videli tisto opustošenje vetra pred kratkim, ko je vsa drevesa zravnal. Je kr grozljivo. Ustavili smo se še v Mozirskem gaju, čeprav ni bil odprt, vendar smo morali malo na zrak.
z mamo na stari lokomotivi
s Sandijem (Tjuš mu reče "Di")
mama, Tjuš in Špela ("La")
Do Celjske koče nismo imeli daleč in ob enih smo bili že gor. Seveda smo se peljali z avtom, ker za peš res nismo imeli časa. Na vrhu je bil lep sonček, tako da smo lahko sedeli zunaj na terasi in na skrivaj pojedli svojo malico, da nam ni bilo treba naročat še hrane. Haha, Gorenjci, ni kaj. Tjuš se je na vsak način hotel sankat, vendar kljub komaj parim centimetrom snega na otročki progi, niso pustili, da se z atom enkrat spustita. Tako da sta se samo vozila s trakom. Beda, res.
jaz in Tjuš
ata in mama
Seveda ne bi bili mi, če se ne bi odpravili še k sorodnikom. Najprej v Dramlje (Špela, smo se peljali mimo tvojega bloka, če se prav spomnim, da si rekla, da si nad pošto doma) na vikend k teti Danici, kjer smo spili vsak dva kozarčka vinčka, ki je tako lepo dišal po grozdju, da ga je bilo prav užitek piti. Tjuš se je igral na travi, se vozil po riti in valjal po hribu dol. Ja, smo mu dajali ideje, kaj naj počne. Celo na drevo je hotel splezat.
na klopci se zviramo
mami in njena teta
Sonce je počasi zahajalo in treba se je bilo odpraviti proti domu. Spet smo morali kreniti s poti, nazaj v Celje, še k mamičinemu bratrancu po CD s filmom in slikami od njene žurke. Tako da smo šli iz Celja komaj ob pol šestih. Vmes smo morali še v Kamnik po moj avto, za katerega sem molila, da mi ga niso kam odpeljali, ker sem kao narobe parkirala, a na srečo me je še čakal tam. S Tjušem sva bila doma ob sedmih, takoj natočila v banjo vodo, po nekaj minutah kopanja se je pokakal v banjo, tako da je moral še hitreje ven in v posteljo. Revček je bil zmatran od spanja v avtu, čeprav je zaspal trikrat. En, dva, tri in že je spančkal.
Jutri je ponedeljek, nov delovni dan, komaj čakam. Nov delovni teden, imam namreč pet predstavitev za Just, ker je rekordni teden. Moram sebi in vsem dokazat, da zmorem. Je treba zaslužit za ohcet!
1 komentar:
O, kako fajn zgodbica je tole. Očitno se je v enem tednu zgodilo vse in še več. Zanimivo uživate.
Tale tvoj Tjuš je pa pravi cukrček! :)
Objavite komentar