Tjuš je kmalu po rojstvu dobil od mame v dar Lizo, veliko punčko iz cunj. Pridno je čakala ob njegovi postelji, v zadnjem času pa v kotu dnevne sobe. Že pred nekaj dnevi se je spomnil nanjo, danes pa jo je sprejel za svojo prijateljico. Vzel jo je s kotne poličke in Liza je spregovorila.
Najprej ji je pokazal, kje ima kmetijo in leseno železnico, nato sta skupaj prebrala knjigo. Liza je morala kazati stvari v knjigi, Tjuš pa je zraven kimal. Dal ji je celo piti iz svojega kozarčka. Po nekajminutni debati se je Tjuš pokakal. Liza ga je vprašala, kaj tako smrdi, in pokazal je na svojo ritko ter rekel "bleee". "Tjuš, a se greva previt?" Tjuš je Lizino povabilo navdušeno sprejel (midva se bolj pregovarjava) in držeč za roke smo odšli do sobe. Najprej se je na previjalno ulegla Liza, zraven nje še Tjuš. Mirno je ležal, jo dvignil, da je od blizu pogledala njegov kakec, in bil ves čas čisto pri miru (v nasprotnih primerih ga včasih komaj lovim, tako telovadi). Ko je bil previt, je pokazal, da se mora previti tudi Liza. Dobila je svojo pleničko (eno premajhno bombažno od Tjuša), posodil ji je še svojo majčko, hlače, dve različni nogavički in copatke. Pri copatkah je nastal problem, ker ima Tjuš drugačne. Na srečo sem imela dva para istih copatk, le druge barve, tako da sta bila oba zadovoljna. Kako se je smejal svoji Lizi, ko je bila oblečena. Ves čas ji je razlagal po svoje, jo vozil po stanovanju in jo postavljal na noge (pa ne more stati, ima še premehke noge). Enkrat mu je bilo njenega "nestanja" dovolj in ji je rekel "čiči" ter jo ob tem posadil na kavč. Facko mali. Sledila je večerja, oba sta se strinjala, da bosta jedla kruh z zdenka sirom. Super! Namazala sem dva kosa, usedla sta se ob mizico in skupaj jedla. Pojedel je skoraj v tišini in pri miru. Take mirne večerje že dolgo ni bilo. Edino vmes mi je prišel povedal, da Liza "namaka" roko v namazan kruh. Liza je bila po večerji okoli ust vsa od sira, kar dokazuje, da je pridno jedla. Na srečo je ni vzel s sabo v banjo, ker res ne vem, kako bi mu dopovedala, da punčka ne more v vodo. Niti spat ni šla z njim, vendar to ne pomeni, da nas kaj takega ne more doleteti. Bom morala uvest eno posteljico še za Lizo, in to kar veliko, saj je večja od njega.
Zdi se mi, da je prav, da imajo otroci neko svojo "lutko", s katero se lahko pogovarjajo. Otroci se ne zavedajo, da lutka ni živa stvar. Ko lutka spregovori, je zanje enakovredna. In pripravljeni so povedati marsikaj, saj se jim lutka približa na njihov otroški način in ne na resen način, ki ga imamo odrasli. Tudi v vrtcih veliko uporabljajo lutko, za predstavljanje različnih tem in za pogovor. Ko jim kot odrasel človek govoriš kot lutka, so pripravljeni povedati marsikaj. Zdaj je pravi čas, da Tjuš dobi tako "prijateljico". Njegov govor bo vsak dan bolj napredoval, naučil se bo skrbeti zanjo in kasneje bo lažje spregovoril o svojih težavah. Vsaj upam. Do takrat pa ga bo "Isa" naučila ogromno novih stvari za življenje.
Najprej ji je pokazal, kje ima kmetijo in leseno železnico, nato sta skupaj prebrala knjigo. Liza je morala kazati stvari v knjigi, Tjuš pa je zraven kimal. Dal ji je celo piti iz svojega kozarčka. Po nekajminutni debati se je Tjuš pokakal. Liza ga je vprašala, kaj tako smrdi, in pokazal je na svojo ritko ter rekel "bleee". "Tjuš, a se greva previt?" Tjuš je Lizino povabilo navdušeno sprejel (midva se bolj pregovarjava) in držeč za roke smo odšli do sobe. Najprej se je na previjalno ulegla Liza, zraven nje še Tjuš. Mirno je ležal, jo dvignil, da je od blizu pogledala njegov kakec, in bil ves čas čisto pri miru (v nasprotnih primerih ga včasih komaj lovim, tako telovadi). Ko je bil previt, je pokazal, da se mora previti tudi Liza. Dobila je svojo pleničko (eno premajhno bombažno od Tjuša), posodil ji je še svojo majčko, hlače, dve različni nogavički in copatke. Pri copatkah je nastal problem, ker ima Tjuš drugačne. Na srečo sem imela dva para istih copatk, le druge barve, tako da sta bila oba zadovoljna. Kako se je smejal svoji Lizi, ko je bila oblečena. Ves čas ji je razlagal po svoje, jo vozil po stanovanju in jo postavljal na noge (pa ne more stati, ima še premehke noge). Enkrat mu je bilo njenega "nestanja" dovolj in ji je rekel "čiči" ter jo ob tem posadil na kavč. Facko mali. Sledila je večerja, oba sta se strinjala, da bosta jedla kruh z zdenka sirom. Super! Namazala sem dva kosa, usedla sta se ob mizico in skupaj jedla. Pojedel je skoraj v tišini in pri miru. Take mirne večerje že dolgo ni bilo. Edino vmes mi je prišel povedal, da Liza "namaka" roko v namazan kruh. Liza je bila po večerji okoli ust vsa od sira, kar dokazuje, da je pridno jedla. Na srečo je ni vzel s sabo v banjo, ker res ne vem, kako bi mu dopovedala, da punčka ne more v vodo. Niti spat ni šla z njim, vendar to ne pomeni, da nas kaj takega ne more doleteti. Bom morala uvest eno posteljico še za Lizo, in to kar veliko, saj je večja od njega.
Zdi se mi, da je prav, da imajo otroci neko svojo "lutko", s katero se lahko pogovarjajo. Otroci se ne zavedajo, da lutka ni živa stvar. Ko lutka spregovori, je zanje enakovredna. In pripravljeni so povedati marsikaj, saj se jim lutka približa na njihov otroški način in ne na resen način, ki ga imamo odrasli. Tudi v vrtcih veliko uporabljajo lutko, za predstavljanje različnih tem in za pogovor. Ko jim kot odrasel človek govoriš kot lutka, so pripravljeni povedati marsikaj. Zdaj je pravi čas, da Tjuš dobi tako "prijateljico". Njegov govor bo vsak dan bolj napredoval, naučil se bo skrbeti zanjo in kasneje bo lažje spregovoril o svojih težavah. Vsaj upam. Do takrat pa ga bo "Isa" naučila ogromno novih stvari za življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar